Moje prvo berilo

[DaCapo]

Tukaj bi načeloma objavljali kratke zgodbe, za katere menimo, da si ne "zaslužijo" lastne teme.
Predvsem spadajo sem nedokončane zadeve, pa tudi osnutki in razni eksperimenti.

En tak primer eksperimenta je recimo moja Facebook "igrica" Ustvarimo zgodbo.  Šlo je za to, da sem na FB objavil random sliko in nato iz vseh komentarjev udeležencev sestavil zgodbo. Komentarjev nisem spreminjal in lektoriral, tudi vrstni red je ostal in seveda realna imena udeležencev (razen priimkov). Vse ostalo, torej vse razen govora v navedkih, je bil pa plod moje domišljije. Spodaj je objavljenih nekaj primerov. 😁

Ampak kot pravim: če ne želite odpreti novega topika za svoja literarna ustvarjanja, lahko krajše zadeve objavljate tudi v to temo. Predvsem pa: čim več pišite in čim več objavljajte. Nikomur ne rabi biti nerodno, večina nas rada bere in verjamem, da tudi kdaj pa kdaj kaj spiše. S konstruktivnimi kritikami bomo samo še napredovali! 

 

Mala vasica Prisklednje leži nekje bogu za hrbtom. Odročne rovte so to in tistih malo stalnih prebivalcev se vsak dan pozdravi s »Hej!« in »Hoj!«. Pravzaprav večkrat na dan, ker čas v Prisklednju poteka zelo umirjeno. Skoraj že v »rikverc«. Kakšnih posebnih znamenitosti tukaj ni najti in obiskovalci so vsekakor redkejši kot zrno v plevi. Naključni turist, ki bi nekako zašel v ta, na zemljevidu neoznačen kraj, seveda ne bi opazil napisa Gostivna. Tabla je namreč razmahana in prekrita z mahom in praprotjo. Puščica, ki je nakazovala smer pa je že davno odpadla (ali pa je celo pobegnila v kakšno drugo tablo). Ampak, glej ga zlomka, v mesecu velikega travnja se je v Prisklednje prikotalila večja druščina veselih in dokaj raznolikih tujcev. Celo staro Gostivno so našli in takoj zasedli tistih par stolov ob razmajani mizici. Je bil to čudež? Ali je šlo zgolj za neverjetno naključno naklučje? Tega ne bomo nikdar izvedeli. Obstaja pa zapisek pogovora, ki ga je zapisal stari krčmar. Ker se mu je zdelo zanimivo in zato, ker že celo življenje ni imel tujcev na obisku. Itak.

»Rdeče pivo, rdeče češnje. Fajn,« je navdušeno zaščebetal brezzobi Robert in vmes popljuval polovico druščine.

Pater Vasja, ki je pred kratkim zapustil samostan na daljnem severu, je kojci odgovoril:
»Konec sezone, marele fkup, kostanje nabrat, pol pa sanke in smučke nabrusit.«

Nato so začeli pogledovati v vse smeri. Verjetno zato, ker so iskali nekoga, ki bi jim prinesel pijačo in kak prigrizek. Sveže pečen kruh z ocvirki, mogoče celo kakšno domačo klobaso in kos sira.
Med čakanjem na krčmarja je rdečelasa deklina, Katja po imenu, povzdignila glas:
»Rdeča marela pa je sramežljivo zategnila pas, da ne bi kdo opazil, da se je čez zimo zredila. Le bela marela se ji je posmehljivo nasmihala za hrbtom.«
S prstom desne roke je kazala na šopek gob, ki so rastle le pljunek vstran od mizice, z levico pa si je deloma pokrivala čisto nov tatu, ki se je živorožnato svetil na njeni levi dojki.

Medtem je krčmar prinesel pladenj s kozarci, bokal domačega vina in nekaj plesnivega sira. Kruh je pozabil (ali pa ga ni imel na zalogi). Nataša P. je veselo dvignila kozarec in zavpila:
»Še to spijem in nato novim zmagam na proti. Jupiiiii!«
»Ko se zjutraj zbudiš in vidiš zaprto marelo pred seboj te veš, da imaš še čas, da odideš preden pride natakar odpret bife.« je zamrmral Andrej in si natočil rujnega. Sir mu ni dišal.

Nekaj časa so poslušali oddaljene glasove, ki so potihoma brsteli v vasici. Miceni ptički so žvrgoleli nekje v koprivah, mojster kovač je tu in tam nabil po nakovalu, mlinar je vrtel svoje kamne… Čas je mineval. Počasi (in skoraj v »rikverc«), tako kot je to v Prisklednju v navadi. Nataša Š. se je zagledala v oddaljeno rdečo zarjo in zavpila krčmarju:
»Pri južnovzhodnih sosedih bi si ob tej rdeči barvi Karlovačko po grlu spustila... južnovzhodnih??? Mah.. daj še dva Karlija!«
Krčmar je zmajal z glavo. Nimamo. Popraskal se je po kosmatem trebuhu in šel po nov bokal vina.

Medtem se je tudi Zvonko zagledal v rdečo zarjo:
»Če pogledaš na hitro in mal abstrakno liči na ku…«. Bil je najmlajši v tej družbi. Panker s frizuro, ki je v vsej tisočletni zgodovini Prisklednja še niso videli. In je verjetno tudi nikoli več ne bodo.
Miša ga je seveda takoj dregnila in mu zašuštela v uho:
»Uživanje v senčki,« po hitrem premisleku pa je še sramežljivo dodala: »To mi je prvo padlo na pamet.«
»Lulek raketa!« je Matejin glas nenadoma preglasil vse ostale. Vino je začelo delovati in vse glasnejši so postajali. Noč se je pričela.
Brezzobi Robert se je obregnil ob krčmarja in vprašal:
»No Capo, če sem iskren, me zanima kaj boš ustvaril. Sem radoveden in željan nove zgodbice. Večer je. Spanje se bliža, sej veš...«
Krčmar ni odgovoril. Samo skomignil je z rameni, si obrisal pljunke in odšel po nov bokal. Medtem je razmišljal:
»Sira ni noben jedo. Govorit pa itak ne morem že od rojstva. Ampak turisti to ne vejo. Bo že zgodbica zapisana. Ena redkih iz Prisklednja, ka mamo tak malo obiskov.«

Bilo je že skoraj jutro, ko se je leni petelin (edini v vasi) začel prebujati. Po obveznem praskanju jajc (to je bila njegova edina zadolžitev, ker je bilo kikirikanje v Prisklednjem prepovedano) je opazil tavajočo popotnico. Še ena turistka, ki je očitno iskala druščino prejšnjega večera. Če bi znal brati, bi opazil velik napis na njenem ogromnem nahrbtniku, ki je pravil: »Alenka«. Lasje se ji svetlikali v jutranji rosi, z eno roko je držala neko napravo na ušesu in kričala:
»Kje pa je to? Kofetkanje pod zaprto marelo na severu?«

Petelin je nato šel po svoji poti, krmčar pa se je samo obrnil v postelji in odsmrčal nekaj čisto nerazumljivega.

9. maj 2020 uredilo bitje DaCapo

[DaCapo]

Ajde, toliko da dobite malo več vtisa.. Še ena (nekoliko novejša) variante FB igrice "ustvarimo zgodbo":

Največji napredek na področju umetne inteligence je človeštvo doseglo tik pred začetkom Velike vojne. Natančneje, v letu 2020, če gre verjeti starodavnim zapisom. Iz tistega časa je pravzaprav ohranjenih le malo podatkov, zato je vsak najden drobec le delček večje sestavljanke. Redki zgodovinarji in preučevalci starega veka, oz. »milenijske dobe«, kot tudi pravijo temu obdobju, se zato že vrsto let trudijo s sestavljanjem in preučevanjem teh redkih in sila nejasnih delov. Zadnji najden košček te velike sestavljanke (in trenutno tudi največji projekt, na katerem dela večina razpoložljivega osebja) ima delovno ime Dolly-20 in ga v celoti objavljamo v pričujočem zapisu, skupaj z opombami in komentarji znanstvenikov in drugih sodelujočih.

Programer 5. stopnje: »Razhroščevalnik vklopljen, prehajamo v fazo 2!«
Tehnik 8. stopnje: »Faza 2 v štartu. Počasi se že prikazuje slika. Poskus vklopa zvočne sledi.«

Šum in hreščanje. Občasno je slišati piske in žvižge, kot da bi poslušali docela razglašen orkester nekakšne godbe.

Programer 5. stopnje: »Filtracija opravljena. Sedaj bi morali slišati zvok.«
Med šumom in hreščanjem se piski in žvižgi zlagoma spremenijo v razločen ženski glas:

»Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«

Koordinator 4. stopnje: »Imenujem jo Nataša. Zapišite.«
Tehnik 8. stopnje: »Poslušajmo še enkrat, tokrat malenkost glasneje.«

Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«

Nekaj časa je bilo slišati samo oddaljeno grmenje, kot bi se pripravljalo k močni nevihti. To je bil slab znak. V veliko najdenih zapiskih so namreč ugotovili, da napoveduje močne motnje v posnetku, posledično veliko izgubljenega materiala. Zato se je Matjaž, višji programer 12. stopnje, namrgodil in glasno zastokal:
»Še zdaj ne morem verjeti, da to obstaja a žal obstaja.«

Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«

Koordinator 4. stopnje: »Pa dajte no, ruknite že naprej. Ponavlja se!«

Glasno je počilo in osebje je skoraj oglušelo. Nato se je zaslišal miren, nekoliko globok ženski glas, ki so mu takoj dodelili ime Milena. Verjetno jih je spominjal na kakšno znano osebnost, mogoče na napovedovalko, ki je vodila dnevna poročila Vlade.
Milena: »Spokojna jesen, morda le na videz, morda kdo preži iz gozda …«
Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«

Tehnik 8. stopnje: »Spet se ponavlja. Verjetno je napaka in zapis preskakuje. Vklopil bom dodatni razhroščevalnik, tokrat verzijo 3.0 z dodatnim filtrom.«

Nejasen glas, skoraj kot šepet:
»Bilo je po bitki s Corona virusom...«

Osebje se je spogledalo, kakor so se pač lahko spogledali, ker niso bili v istem prostoru, ampak so delali preko spletnih kamer iz različnih koncev sveta.

Koordinator 4. stopnje: »To je anomalija. Ta glas ne sodi v celotno sliko. Verjetno je iz kakšnega drugega dela. Kot, da nam želi povedati neko zgodbo! Ampak ohranimo ga v celoti, vsaj za enkrat. Naj bo zabeleženo kot Sara, ker me spominja na bivšo ženo.«
Medtem se je slika, ki se je ves čas izrisovala iz posameznih pikslov, že v celoti prikazala na glavnem zaslonu. Videti je bilo meglene obrise nekakšnih štirinožnih bitij. In nato že naslednja slika, ker je seveda šlo za drobce video posnetka. In naslednja…
Eno izmed štirinožnih bitij, edino, ki je bilo črne barve se je trzajoče premikalo po zaslonu. Vedno hitreje. Nekoliko je spominjalo na psa. Ali pa volka. Matej, čistilec 6. stopnje, ki je slučajno opazoval dogajanje (ker je imel odmor za malico) je bil tiho. Samo obnemel je in strmel za njim, ko je zdirjal čez jaso v gozd.

Medtem se je v projekt vključil Mitja, administrator 2. stopnje in komentiral dogajanje:
»3 pogumne ovce so se podale na raziskovanje za ogrado. Se bo pogum izplačal?«

Vsi so se spet spogledali. Kot že rečeno, preko kamer, ker so bili med seboj oddaljeni tudi po več tisoč kilometrov.

Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«
Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«
Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.«

Nekdo je udaril po tipkovnici. Nekaj časa je bilo slišati popolno tišino. Samo zasoplo dihanje osebja, ki je bilo pred enim največjih odkritij v zadnjih letih.
Video posnetek je zamrznil. Občasno je zahreščalo, slika je nekoliko trzala. Nato se je zaslišal Natašin, tokrat precej poškodovan glas, ki že skoraj ni deloval človeško:
»Beeeeeee,« nato pa je sledil objokan krik:
»A je lahko še bolj hudo?«

V daljavi je nekaj močno zagrmelo. Slika je hipoma izginila, iz zvočnika pa je zapiskalo, tako da so vsi skoraj oglušeli. Niti spogledati se niso mogli, ker je v tem trenutku zmanjkalo elektrike.

--- konec zapisa ---

[DaCapo]

Zdaj pa res še samo ena (ta je dejansko tudi zadnja) moja FB zgodbica. Ta je nastala nekje v drugem tednu "karantene".

Aktualna poročila ob 18. uri. Tokrat se v živo javljamo iz Prisklednjega! Za vse, ki ne veste: Prisklednje je majhna, od boga pozabljena vasica nekje v nedostopnih rovtah. Tako majhna, da ni označena na nobenem zemljevidu. Ne iščite je. In nikakor ne hodite tja na obisk. Čeprav je tistih nekaj prebivalcev zelo prijaznih, tujcev vseeno ne marajo. In v Prisklednjem tudi ni kaj za početi. Nekoč je župan sicer poskusil z izvozom svežega, neoporečnega zraka in bistre studenčnice, ampak projekt se ni izkazal kot uspešen in je bil pozabljen že po nekaj tednih.

»Z nami je novinar Silvo, ki ga vsi že dobro poznate, saj redno poroča iz nenavadnih in pozabljenih krajev. Silvo, smo na vezi? Kaj boš tokrat povedal in predstavil našim gledalcem?«

Smejoč obraz novinarja je zapolnil cel kader. Izpod debele volnene kape so se svetile njegove iskrive, novinarsko navihane oči. Ogromna košata brada je bila pobeljena s številnimi snežinkami in ob robovih se je že nabirala zamrznjena slina. Malce je smrknil in z raskavim glasom dejal v mikrofon:
»Da, tako je. Smo na vezi. Drage gledalke in dragi gledalci, s tem ne mislim, da nas vi veliko stanete,« malce se je nasmehnil in nadaljeval: »Lahko me kličete Silvester, ampak tokrat imamo za vas res nekaj izjemnega. Prvič se javljam v živo iz vasi Prisklednje! In tukaj z nami je kar nekaj ljudi, ki so prilezli iz varnega zavetja svojih domov.«

Kamera je pokazala zasneženo pokrajino. Nekoliko se je že mračilo in slika sicer ni bila docela ostra, nato pa se je zatresla, kot bi šlo za rahel potres. V kamero je namreč zadela ženska, ki je vskočila v kader. Starejša gospa je bila oblečena v umazan kožuhast predpasnik, na glavi pa ji je tičala ogromna kučma. Prebivalci Prisklednjega so jo poznali kot Natašo, ostarelo devico, ki po cele dneve ni počela drugega, kot pometala svojo verando. S kričečim glasom je zavpila:
»Brrrrr, kakšen mraz. A bo že konec te zime?«

Novinar Silvo se je nekoliko prisiljeno nasmehnil in jo nežno potisnil iz kadra. Takoj za tem je z druge strani vskočil Matjaž, edini redni gost vaške gostilne. Vsem je bil znan kot večni veseljak, vedno na svežem z novicami (ki so bile v Prisklednjem bolj redke kot sneg v Sahari) in sila hitrega jezika. Popolnoma v afektu (prvič na televiziji in to ni kar tako!) je zavpil:
»Čez noč je zapadlo kar 20 cm snega na 0,5 mm podlage!«

Novinar ga je hotel zgrabiti za rokav in potegniti iz kadra, ker načeloma ni maral nenapovedanih komentarjev in nasploh dogajanja, ki ni potekalo natančno po scenariju, a se mu je spretno izmuznil in še bolj glasno nadaljeval:
»Bil sem v gostilni in pil že 8 Corono, na kar mi natakarica reče, da je Corone zmanjkalo. Kaj pa zdaj?«

Kapljice, ki jih je medtem izpljuval so se na kamerini leči pričele strjevati v ledene rože. Prav takšne, kot se narišejo na oknih, kadar je res mrzlo. Novinarja Silva je pričelo skrbeti.

»Mater, spet bo treba kidat.« se je oglasila Danica, ena mlajših žensk, ki so živele v Prisklednjem. Dejansko ena izmed vseh petih žensk, ki so živele v Prisklednjem. Dolgi črni lasje so ji vihrali pred kamero in v eni roki je držala mičkeno plastično lopatko.
Nekajkrat je pomahala, nato pa jo je grobo odrinil Aljoša. On je bil vaški lovec in edini, ki je v Prisklednjem imel psa. Žival je bila sicer skoraj divja in marsikdo je menil, da gre za volka. Z mirnim glasom je dejal:
»Sam s pesom na Željotu …«

Opaziti je bilo, da je želel povedati še nekaj, ampak izza njegovega hrbta je že veselo mahal Matej, najmlajši prebivalec Prisklednjega. Skoraj še najstnik, ki so ga vsi imeli za hipija. Niti ne toliko zaradi videza (nosil je čudna, doma zašita oblačila in vsak dan očala drugačne barve), ampak bolj zaradi njegovega načina življenja in prehrane. Prerinil se je pred Aljošo, kar slednjemu niti slučajno ni bilo všeč. Že je mislil nekaj pripomniti, ampak se je ugriznil v jezik in samo potežkal svoj lovski nož. Matej je s priprtimi očmi nekaj časa strmel v kamero, nato pa je tiho in skorajda zaspano zamrmral:
»Kaj bi dal zdaj za kremo za sončenje.«

»Ma kaj ti bo, grema rajši en pir spij!« se je od strani zadrl Matjaž, ki ga je že žejalo.

Nastalo je nekaj prerivanja, kamera se je nevarno tresla. Novinar Silvo se je prijel za glavo in skušal nekako umiriti situacijo: »No, dajmo se malo umirit, emm… našim gledalcem bi rad predstavil…« Stavka ni uspel končati, ker ga je nekdo sunkovito potisnil, tako da je padel v snežni zamet. V kader je vskočila Dragica, vaška pevka in edina, ki je kadarkoli v zgodovini Prisklednjega zmagala na Tekmovanju talentov.

Opomba: Tekmovanje talentov so v Prisklednjem organizirali točno enkrat, natančneje v času velike suše, število uradno prijavljenih tekmovalcev je bilo 2. Dragica je zmagala z devetimi točkami proti osmim, ki jih je dobil drugo uvrščeni vaški petelin. Nekateri prebivalci so sicer menili, da gre za zaroto, ker bi po njihovem moral zmagati petelin, ampak stroga žirija ni želela odstopiti od končne odločitve. Ne nazadnje, petelin sploh ni pel in niti kikirikal (ker je bilo kikirikanje v Prisklednjem strogo prepovedano), ampak to je že zgodba za naslednjič, ker v tem trenutku je bilo dogajanje pred kamero iz trenutka v trenutek vedno bolj pestro. Dragica je pograbila mikrofon, ki ga je po padcu izpustil novinar Silvo in na ves glas začela prepevati:
»Sneg je, glej zunaj sneg je. Morda se spomniš še enkrat name!«

Pridružil se ji je tih napev Sare, edine ženske v Prisklednjem, ki je bila poročena in sicer z Matjažem. On tega javno sicer ni nikoli priznal, ker je ves čas visel v gostilni, ki mu je bila pravzaprav drugi dom. Mogoče pa tega, da je poročen, niti ni vedel.
»Apokaliptične razmere, ki so jih ustvarili Corona virus, potresi in še hud sneg, so opustošile okolico, avtomobile...«

Novinar Silvo je nekaj mrmral iz snežnega zameta, ampak ni mu uspelo, da bi se izkopal in ponovno stopil pred kamero. V daljavi je bilo videti lovca Aljošo, ki je sprehajal psa in si tiho požvižgaval. Sara je nadaljevala z napevom:
»Kljub temu je bilo še vseeno videti kakšnega človeka, ki je sprehajal psa... Ali pa je bil morda zombie? Eh nemogoče.«

K vsem, ki so se že gnetli v kadru se je ponovno pridružila Danica, otroško igrivo je mahala s plastično lopatko in vpila:
»Totega snega se je razveselila samo Magda.«

Slika se je vedno bolj tresla, druščina je postajala vedno bolj razigrana. Matej je začel slačiti svoja čudaška oblačila, Nataša je s škrbastimi zobmi odpirala steklenice piva, ki ga je delil Matjaž, Dragica je že vsa zadihana sopla v mikrofon, ki sta si ga sedaj delili s Saro, Danica je z lopatko tolkla po kameri in se smejala kot nora, približal pa se je tudi Aljoša, ki je še komaj miril psa in pričel mahati z lovskim nožem. Kamera se je tresla, zvok je hreščal. Začelo je še bolj snežiti.

Novinar Silvo se je medtem nekoliko rešil iz snežnega zameta, pravzaprav mu je pomagala neka oseba, ki se je pojavila iz temnega gozda. Silvo jo je hvaležno pogledal, bila je ženska, ena od petih prebivalk Prisklednjega, ki so jo vsi klicali Beba.
»Gospa, jaz se zahvaljujem za pomoč. Zdaj bom kar odšel, ampak samo povejte mi še, če je v Prisklednjem vedno tako, kako bi rekel, pestro?« je utrujeno zamrmral in ji segel v roko, medtem ko si je z drugo stepal sneg iz košate brade.

Beba je nasmejano odvrnila:
»Vsak dan«.

9. maj 2020 uredilo bitje DaCapo

[lizz]

"Nimava kaj dolgoveziti," mu je dejala, ko je med nekajminutnim molkom bolščal v njeno oprsje.
"Za fuk sva se menila, ne?"
Spletna prepogumnost je v trenutku izginila. Želel si je pripomniti nekaj izjemno nadcarskega, pa mu je mednožje predivje vzhodilo, da bi bil sposoben karkoli izdaviti.
Nasmehnil se ji je in tihoma izdavil: "Ja, seveda. Zato sva tu."
Na živce so ji šli diplomatski odgovori. Vedno so nakazovali na skrivanje nečesa. Navadno na nesposobno mladež, ki se bo prvič dotaknil gole kože nasprotnega spola.
Dasiravno si ga je zaželela, jo je v trenutku minilo.
"Glej, ne zameri, ampak meni resnično ni do neizkušenih moških."
Odkašljal se je, pogoltnil slino in želel nekaj izjaviti. Pa si je premislil. Se naslonil nazaj, naredil požirek piva, zaigral skuliranega frajerčka in iz žepa potegnil cigarete. 
S počasnimi gibi je uprizoril deanmartinovskost pred njo, da bi prikril svojo negotovost. 
Lahkotno je spuščal dim iz zategnjenega vdiha cigarete, medtem ko jo je gledal, kako začenja zavijati z očmi.
"Si vedno tako neučakana?" 
Končno mu je uspelo stransformirati energijo čakre negotovosti v auro frajerizma. Tisti trenutek ga je brigalo, ali mu vsa okolisedeča babčeta bulijo v prenapete kavbojke. Važno je bilo, da izpade zmagovalec.

Oči so zaključevale looping, nagnila se je naprej in lahno dvignila glavo. "Mislim, da imaš muho v kavi," mu je rekla hudomušno, medtem ko se je namerno dvignila s stola in nagnila naprej.
Komajda se je zadrževal, ko se je dvigala nad kavo in jo je lahko buljil v dekolte.
"Zanalašč, kaj?" 
"Če imaš pa muho v kavi."
"Hehe, seveda. Muho."
"Potem pa dober tek, ane."
"Hvala. Bi ti tudi kaj pojedla?" 
Zaslišal je fanfare. In pavke, ki so stopnjevale ritem. Zmagal je! Ve, da ona to hoče. Bil je najboljši in najmočnejši žrebec med konji. Nič ga ne more ugonobiti.

"Ne, hvala. Nisem lačna." 

In spet je bila čudna tišina. On je vedno bolj negotovo kadil, še posebej potem, ko je začela pogledovati proti telefonu.

"Se ti mudi?" jo je poskušal pogumno vprašat. 
"Se mi bo počasi začelo." 

V trenutku mu je ubila veselje do vsega. Postal je najmanjša smet okrog njenih oboževalcev. Želel si jo je podret, pa je v trenutku izgubil potrebo, željo in še veselje. Hotel se je zventilirati, kot je to počel na spletu, varno skrit za štirimi stenami svoje kletne pisarne, pa se je zavedel, da v javnosti to ni najbolj prijazno obnašanje.

"Ne boj se, saj je še veliko punc na spletu."

Ne noooo! Vse je šlo po zlu. Kako naj sedaj to oddirjajočo se reko spelje na svoj mlin? Prej bi verjetno dobil od ostarelega gej soseda delo-pih kot pa še kak nasmešek ali pa objem od nje, preden jo dokončno izgubi.
Gledala ga je, zavedajoč se, da prekmalu obupa. Pomislila je na tisto spletniško predstavo, ki ji jo je izriseval z besedami vsak večer in jo pospremil s sliko trdega kurca.
Kje je ta kerlc, ki mi dela lušte vsak večer, je razmišljala. Hotela je vztrajat v podjebaškem pogovoru, pa ni našla teme. Praznoslavje ali praznoumje res nista bila njena aduta. 
Da bi se vsaj pogovarjala o kodiranju, kamoli igraštvu. Nekaj, kar je zanimivega in kar spodbuja mentalno aerokrobatiranje in besedne dvoboje.
Pa nič. Samo govoričenje tja v en dan. Brezveze. 

Blip, se je slišalo iz njenega telefona. 

"Je to naznanilo konec najinega srečanja?" Postal je siten. Želja po prijaznosti je pojenjavala.

Res boš tako hitro obupal, si je mislila. Resno se ne boš niti več trudil?
Norela je v sebi. Hotela si ga je stestirat. Kontrola kvalitete, kot je potekstovala prijateljici tovrstne kavofuke. 

"Očitno. Tole ti častiš, ne?"
"Pa naj ti bo."
 

[lizz]

Sestala sva se pri meni v podstrešnem stanovanju. Ne bom govorila, da sem od nekdaj oboževala to stanovanje. 
Drago, razpadajoče, za silo popravljeno. Stara vrata. Stari pulti. Parket, ki se ga ne da več očistiti. Predsobičica, ki se je nikakor ne more prezračiti.
Ampak je moje, lastno, zasebno. 
Tri gospe žive v treh stanovanjih pod menoj. Vsaka bolj gluha od druge. Menda si mislijo, da imam kupleraj. Tako mi je zadnjič novi poštar namignil. 
Nisem si mislila, da ga zdolgočasene čenče zanimajo.

Navadno je zamujal, danes je začuda bil točen. On, ne poštar. Ta je še pretočen. Sploh zjutraj. Antireklamnih nalepk sploh ne upošteva. Znorela bom nekoč.
"KAJ NE BOŠ ODPRLA?!" se mi je zadrl iz hodnika. On, ne poštar.
"Ja ja, že grem," sem mu odvrnila, ko sem vlekla nase neko zasilno majico in hlače. Bilo je vroče. Ni se mi niti dalo oblačit. Iz balkona pa se tako ali tako ne vidi ničesar.
"Oj."
"Kaj je mala?" me je med čohanjem po glavi mimobežno pozdravil. 
"Ajde, najprej tuš, a velja?"
"Ja, itak," sem mu odvrnila, medtem ko si je že slačil majico. Fak! Res je dober. Pa ne toliko izklesan, ampak res res je dober. 
On, ne poštar.

"Kafu mi draga ispeci."
"Hjoj ta tvoja čefurščina."
"Sa šećerom. Moliiiiiim!"
"Ah.."

Slišala sem, kako je obrnil pipo in si spet pozabil uredit primerne temperature in na kratko zacvilil. Angleško pipovje mi je šlo vedno na živce, a kaj naj. To stane. Vodovodar, ne poštar.
Vrgla sem nekaj žlic kave v vrelo vodo in moledovala, da mi tokrat ne skipi. 
Nah, kaj naj. Pobrisala sem s smrdljivo viledo in jo vrgla proč. Nikoli več ne kupim vilede! Smrdljivo sranje brez primere.

"Na."
"Ooo puno vam fala gospođo."
Fak. V brisači. Direkt iz kopalnice. Ne, no. To ne bo produktivno, že vidim.
"Kaj sedaj, greva dalje?"
"Lahko. Šla sva čez zadnji dve poglavji. Rekel si, da naj bolj dinamično opisujem. Ne vem, kako naj bi po tvojem pisala še dinamičnejše.."
"DI-NA-MI-ČNEJ-ŠE," me je črkoval.
"Kaj! Meje mojega jezika so meje mojega sveta!" se mu zabrusila, da me le neha opronašati.
"Prehodi ti manjkajo, draga. Stopnejvanje. Drži bralca v napetosti." Cel čas me je gledal v oči jaz pa sem nemo stala in prikimavala nezavedno.
"Ja ok, prehodi."
"Ne ok, prehodi. Prehodi! To bralca drži v pričakovanju. Bralec si želi potrditve, da je njegovo razmišljanje pravo. No, ali pa, da ima njegov dvom zaključek. Ampak, če poveš premalo, lahko zgubi interes. Definitivno ti manjkajo pridevniki. Veliko njih."
Prikimavala sem.
"Nisem prepričan, da me poslušaš."
"Ja no, saj te."
"Ne piši samo 'Drevo.' Opiši ga. S pridevniki in prislovi."
Hjoj, da bi njega lahko opisala sedaj. Pa ne poštarja.
"Ampak pisatlelji imajo vsak svoj slog."
"Že že draga, ampak ti nastopaš na zelo togem tržišču in jaz nisem čarodej."

Ko bi le vedel, kaj sem si mislila, ko je dejal, da ni čarodej. Petnajst let nisem želela spisati stavka o ničemer. Še voščil nisem več esemesirala. Potem sem ga spoznala. Na javnem veceju. Ženski je imel kilometrsko vrsto, meni pa ni bilo do bljuvanja po prepolnem poletnem mestu. Na hitro sem zavila v moški vece in med priklicevanjem jelenjadi me je skozi luknjo v iveralni predelni steni spraševal "A bo?"  in mi šel blazno na živce. "Mhm," sem mu poskušala odvrnit med praznjenjem. Poskušala sem ujeti kapljice vode iz edine pipe, ki je dajala znake delovanja, on pa me je, rahlo pijan gledal. 
"A bo?" sem ga vprašala. 
"Ti povej, če ti bo." 
"Ok, kaj bi ti rad?" me je začelo skrbeti, da je nek mestni postopač, ki ga zanimajo bljuvajoče ženske.
"Nič ne bi rad. Samo zdi se mi, da si precej bleda."
"Ok sem."
"V redu. Si daleč doma? Ti pokličem taksi?"
"Ne hvala. Saj bom."
Takrat sem odšla na železniško postajo misleč, da še ujamem zadnji vlak. Začuda sva se zopet srečala na postaji. Še danes ne vem, ali me je bil zasledoval. Sam vse zanika. Še več, trdi, da se ne spomni. Presenetljivo se se bruhanja zelo.
Bila je prazna postaja. Lokali so se bili že zapirali. K sreči danes ni bilo narkomanov in postopaških (po)siljevalcev. Naslednji vlak čez sedem ur. Saj bi človek štopal, pa so ravno zadnjič eno posilili. Res nisem želela reskirat.
"O, bruhica. A bo?"
"Ok, kripster. A se lahko spokaš?"
"Lejo, pa sej ti nič nočem."
"Čez celo mesto si mi sledil in mi nič nočeš? Ha, ha."
Vsedel se je na klopco, prekrižal noge, si popravil dolge temne lase čez ramo in iz žepa vzel vrečko tobaka. Pripravljal si je rizlo, ko je pogledal navzgor in me vprašal, če še zame navije eno. Bila sem preveč utrujena, da bi zavrnila. Vselej sem upala, da se zavlečem v en kot in zaspim za nekaj ur.
"Na, vsedi se," mi je rekel, ko se je pomaknil proti robu klopi.
Izmenjaje sva vlekla vsak svoj dzojnt in gledala nekam v daljavo. Večino časa sva molčala. Tako ali tako sem bila preutrujena za pogovor. Verjetno sta minili dve uri, ko me je po nekaj cigaretih pogledal in z nekim zaupanja vrednim, bolj umirjenim tonom, vprašal: "Bi šla k meni spat? Tu, čez železniško stanujem."
"Ne, saj bo. Še 5 ur se mi zdi."
"Bom jaz na kavču. Lahko se stuširaš v miru," je še pripomnil in s prstom pokazal proti pobruhani hlačnici.
"Šit. Fak. Niso moje. Mnja. Ne vem. Sori, ne zaupam. Šit no! Kako mi je to uspel?!"
"Ok, jaz bom odšel počasi. Upam, da ti hitro mine." 
Vstal je in odhajal. Nenormalno se mi je spalo. Vedno se mi spi po dzojntih. Groza.
"Eeeeeeej!" sem se zadrla.
"Pridi!" se je obrnil in zamahnil z roko. Sledila sem mu do stanovanja. Ne bom ga opisovala. Bojda sem slaba s pridevniki in prislovi. V bistvu sem bila prezaspana, da bi se sploh spomnila, kakšno je bilo. 
"Na, tu imaš eno staro majico. Upam, da je ok? Brisače so v kopalnici nad pralnim."
"Hvala. Ful."
"V izi. Grem spat. Spalnica je na koncu hodnika. Lahko noč."
"Enako. Hvala no."
"Aja, kava zjutraj?"
"Ja prosim. Trojno."

Če bi v med izlivanjem svoje želodčne vsebine v usrano straniščno školjko vedela, da je knjižni založnik, ki ima povrhu še smisel za estetiko, kupe knjig in filmov, bi ga že vmes snubila, da greva na pivo, ko se sestavim.
Če bi vedela, da se bo vsaka kava prelevila v celodnevno ali celonočno pohajkovanje po mestnih uličicah in predebatiravanju filmskih žanrov, politike, filozofije in reševanje svetovnih nazorov, bi mu pošiljala kupe svojih pisarij, samo da bi me opazil.
On, ne poštar.
Zaradi njega sem začela spet pisat. V bistvu zato, ker ni odnehal, dokler mu nisem dostavila nečesa svežega, ko je neko deževno popoldne med mojim izpraznjevajem debelega črevesja brskal po stanovanju in uspel najti moje neke stare rokopise. Ne vem, če sem že kdaj uspela v sebi zadržati toliko jeze kot takrat, ko mi mesece ni dal miru.
"Zastonj ti bom pomagal." "Mala, ti ne veš kako žilico imaš." "Napiši že, no, nekaj. Kratko zgodbo. Objavil jo bom v naslednji izdaji časnika. Samo napiši mi jo." "Si videla odzive na fejsu? Si sploh šla brat komentarje v teme? Nisi, ane? Jao kako si trmasta in smotana. Same pohvale si dobila. Vidiš, da imaš žilico."
Skoraj vsak dan, zagotovo vsak teden. Vsaj eno uro na dan. Stalno. Prihajal na obisk in mi eno uro ponavljal to mantro. Zasovražila sem njega, njego naglas in njegovo prezenco. Nekega dne sem imela dovolj iz izklopila telefon. Mislim, da mi je bilo prvič žal, da sem to storila. Noro. NO-RO. Toliko tolčenja po vratih, toliko najedanja pred vrati pa še ne. Sredi noči. Takrat sem ugotovila, da so sosede pod menoj gluhe. Ne samo policijo, še vojsko bi lahko klicali, pa še jim ne bi uspelo ga odstraniti iz obličja zemlje.

"Navijem eno?"
"Lahko."
"Danes imam boljšo travo. Sem se potrudil zate, ker vidim, da potrebuješ navdih. Pa pustiva poglavji za sedaj. Kako si v tretjem poglavju začela razvijat karakter?"
"V bistvu imam samo osnutke. Razmišljala sem, da bi morilčevo dejanje povezovala s tragedijami v preteklosti, pa se mi zdi dokaj klišejsko. Saj veš... Travme iz otroštva. Bla bla. Računalniške igrice. Bla bla. Sovraži svet. Bla bla. Zameri se mu sodelavec, ki vrže playstation skozi okno, ker je izgubil dvoboj, in on ga zadavi s hadeemi kablom. Ampak mi zveni klišejsko no."
"Ja, imaš kar prav," se je strinjal z menoj in mi podal navitek. "Ti, kje si bila pa zadnjič, ko sem te klical?"
"Na kavi."
"Aja. S kom?"
"Kaj te briga."
"Opa! A je dober?"
"Nehaj."
"Daj no, razloži mi malo te tvoje spolne podvige."
"Spolne podvige.. Kot, da imam pol mesta obdelanega."
"Ziher se dobro žgeš."
Ja, s tabo bi se. "Seveda. Prva liga."
"A daj no, takoj kontre. A on je preslišal te tvoje komentarje? Jaz jih sigurno ne bi."
"Ne, dejansko nisva nič imela."
"Haha, a si malo zvisela mala, kaj?"
"Ne, on je."
"Auuuu lavica. Opasana ona."
"Dobro, no. Pač ni mi bilo."
"Sigurno si mu začela pogoje postavljat."
Joj, kako mi je znal iti na živce s temi predpostavkami. Da ne bi bil tako simpatičen, skuliran in navdihujoč, bi ga postavila pred vrata. Še posebej danes, ko se po treh konferenčnih klicih popoldan končno lahko začela uživati soboto.
"Ne, nič mu nisem začela pogojev postavljati," sem mu zabrusila, da bi končno odnehal.
"In kako si mislila razvit morilca potem?"
"Ne vem. Hočem zajeti normalno osebo s srečnim otroštvom, dobrim deenkajem in lepo krvno sliko. Človeka, ki ima relativno ljubeče starše, pa se mu potem odpelje."
"Preberi par psiholoških študij na temo profiliranja morilcev."
"A to je danes tvoj predlog? Da naj prebrem študije? Kot, da jih nisem že prej?"
"Pa dobro, ne sitnari. Vedno bi rada nekaj posebnega."
"A bejži no."
"In kaj naj ti jaz? Če bi vedel, kako spisati dober roman, bi ga že sam spisal."
"A si siten malo, kaj?"
"Ja, slabo sem spal."
"Spal ja..."
"Ja, spal sem slabo. Kaj pa drugega."
"Mhm."
"Prenehaj. Nisem je že dolgo videl."
"Lahko bi jo prenehal reševat."
"Mala, ti takšenga življenja nisi imela in ne razumeš. In ne želi si ga imeti. Ženska je v jedru zelo dobra, ampak navzven manično depresivna."
"Ja, seveda."
"Nič, danes ne morem prespati. Bova šla drugič čez poglavja. Pošlji mi osnutek za tretje. Definitivno mislim, da ti tole uspe spisati. Vpelji igričarske fore samo posredno. Pa prosim, mala, raz-vij-zgod-bo."
Prikimavala sem, ker sem vedela, da sicer ne bo odnehal, ko sem mu podajala košarkaško žogo v roke. Nekaj mi je govorilo, da ni vse v redu pri njem. Pa ne samo zaradi njegove večne ljubezni, koze, krave, kretenistično izkoriščevalske ženske, ampak nekaj drugega.
Vsekakor je bolj zanimiv kot spletni znanec. 
On, ne poštar.

[lizz]

dicpic.jpg
dicpic2.jpg
ritpic.jpg

 

"Kaj, ko bi se raje posvetila pogovoru?"
"Ti še dolijem kavo?"
"Ne, hvala. Imam še nekaj pošte za raznosit."
"Velja."
"Samo ni ravno najbolj družabno, da se mi ne posvetiš, če sem že tu."
"Oprosti, nekdo na spletu ima narobe."
"Hočeš reči, da te je nekdo na spletu zmotil?"
"Ne, ne, to sploh ne gledam več."
"Seveda. Samo odprto imaš v ozadju."
"Ah, daj no. Ta se samo razgaljuje stalno."
"To je ta iz kave zadnjič?"
"Ja. Sem mislila, da bo obupal."
"Saj veš, da so moškim všeč nedostopne. Moški smo lovci."
"Že mogoče, ampak tole je fukotožnost, in ne lovskost."

Počasi si je popravljal naramnico, medtem ko je gledal ekran in se smejal naslednjemu gifu, ki sem mu ga kazala. 
"Res moram iti. Hvala za kavo. Bila je odlična."
"Hvala, ker boš končno odvrgel reklame. Res res res jih ne potrebujem več."
"Saj jih ne bom odvrgel. Porinil jih bom v nek drug nabiralnik."
"Ubogi ljudje in to posiljevanje z reklamami."
"Razumem. Kako to, da si se uspela dokaj zgodaj zbuditi danes? No, zame je to že poldan."
"Ne vem, zgodaj sem šla spat. Prosim, ne ropotaj mi naslednjič. Tu imaš številko, pa me pokliči, predno prideš. Ti bom poskušala odpret. Pomolila sem mu listek, ker mi je ravno pred tem zatrjeval, da je razbil že četrti telefon to polletje. 
"Delaš zvečer spet?"
"Še vedno."
"Pridem na pivo potem."
"Ne rabiš. Nimam časa za pogovor med delom. Preveč je ljudi. Pa četudi imam, mi ni prijetno se pogovarjat pred šefom. Stalno mi pridiga."
"Kako ti lahko pridiga, če pa vsak dan drugo fukotožnico obdeluje? Dobra beseda. Vse povzame. Jo bom uporabljal."
"Ne sprašuj. Vedno najde čas zame."
"Hehe, si mu že všeč."
"Odhajal si. Lepo se imej."
Odšel je skozi vrata z nasmeškom na obrazu. Sovražim takšna slovesa. 
Bi ga preskusila? Morda. Sicer mi manjši in sušji niso najbolj po godu. Ampak deluje vesten. Ne preveč zagnan, ampak stabilno deloljuben. Verjetno bi bil dokaj dolgočasen v postelji, ampak za preskus bi potrpela. Razsvetljevanje lasnih pramen pri teh leti in v tem času izgleda bebavo. Ampak bi potrpela. Bele nogavice so resda spet v modi, ampak izgledajo grozne. Ampak bi potrpela.
Pomahala sem mu v slovo, ko je pogledal proti balkonu. Grozno. Kaj mi je. Jaz ne maham v slovo. Fuj.

 

 

"Halo. Tu šef. Prideš lahko malo prej danes?" 
Že spet. "Nimam časa, dokončujemo projekt. Testiram še. Potem imam sestanek z razvijalci."
"Je tebi sploh do dela? Stalno ti dovoljujem, da se zmišljuješ. Druge so bolj prilagodljive."
"Zakaj moram potem jaz priti prej? Spet."
"Danes imamo žur. Saj sem vas obvestil po esemesu. In vas potrebujem večje število. Saj ostale tudi pridejo prej veš."
"Pred deseto ne morem."
"Prav! Spet se moramo vsi tebi prilagoditi."

 

Kakšen bedak od nakladača. Mastni, zalizani lasje, kozja bradica in to v teh časih. Pri tej modi. Naravnost grozen je. Nosi neko srajčkovje, ki mu sploh ne paše, delamo pa v beznici, ki jo želi spraviti na višji nivo. Popolnoma bedasto. Zadnjič sem ga gledala, kako se je spet smukal okrog ene obupane štiridesetletnice, ozaljšane z umetelnimi dodatki. Nagnusno. Žena, ki si jo je pridobil kot sužnjo, po leposti prekaša vse od njih. Ne vem, kaj ga toliko privlačijo nagnusne kanclarije. 
Pred leti me je prijateljica prosila, naj grem namesto nje delat. Nisem se branila dodatnega zaslužka in ekstra napitnin. Saj ne, da imam malo denarja, ampak potem ga je bilo še več. Lokal je imel klientelo mojih let, podobnih nazorov, občasno sestankovanje igričarjev. Torej slično tičovje. Prejšnji vodja je bil prijazen, prizanesljiv, malo starejši, ampak prav simpatičen. Še danes greva kdaj na kavo. Ja, bi ga.
Potem je lokal prevzel njegov sorodnik. Iz polne beznice je mislil narediti fensi lokal brez nekega dodatnega vložka, samo pripeljal je svojo publiko. 
Publiko.. V bistvu res publiko. Nedojebane oboževalke in razočarane kolege iz prejšnje službe, ki so bodisi pili na kredo ali pili najcenejši viski v beznici in razglabljali o brzomobilih, ki si jih tako ali tako ne bodo nikoli mogli privoščiti. Sem pa tja je priredil čefurizirano zabavo. Založnik je nanje rad zahajal. Ne vem zakaj. Gnusobne in prepotene zabave. Vedno sva se skregala in razšla po tistem. Nisem se mogla misliti, da nekdo, ki ima tako razširjeno obzorje hodi prodajat svojo razgledanost tako plehkim babšetom. Žensk mu ni nikoli manjkalo. Ko sem ga še obiskovala v njegovi pisarni ali pa sva sestankovala s knjigotržci, je imel vedno vsaj eno malikovalko. Ali je bila to njegova tajnica, knjigotržka, poletna študentka filologije, zimska praktikantka administracije, bodoča romanopiska, bivša poetinja, knjižničarka iz sosednje knjižnice ali pa bosanska čistlika. Vse so se medile ob njem. On pa jih je fotosintetiziral s pametovanji in pohvalicami. Zakaj pohvalice? Ker, ko se je resnično potrudil, je spisal tri strani hvalospeva za nekogaršnji dosežek, čeravno je bila to banalna, a dobro opravljena storitev. To sem izvedela od vodovodarja, ki mi je zmečkan esej pohvale pomolil pod nos, s prošnjo naj mu ga prevedem v bosanščino.

 

Zalizanec se je namrgodil, ko me je zagledal brez pudra in v razvlečeni majici. "Ne bi raje poudarila malo svoje postave?"
Zategnila sem si majico na hrbet in iz razvlečka naredila vozel. "Evo. Poudarjeno."
Seveda je zamahnil z roko in odšel nazaj v beznico. Hvala bogu. Manj imam stika z njim, bolje mi je. 
Spet čefurjada in ceneno smrdovje. Ne, to niso bili parfumi. To so bili zaudarki najnižje kaste človeške rase na krpicah iz Turčije. Gnusobno.
Praznoglavje se je vrtelo v krogu, kot da bo zdaj zdaj priklicalo dež, in brezsmiselno vzklikalo neke mantre, ki jih nisem hotela razumet. K sreči sem bila odzadnja pomoč in zato odmaknjena od centralnega dogajanja. Verjetno tudi zato, ker se nisem ustrezno oblekla. Pa tudi zato, ker smo imeli novo pomoč v strežbi. V bistvu predajalko pijače. Drugega tako ali tako ni znala. Še dobro, da so bili večinoma redni gostje in sem vedela, kaj pijejo, ker je njeno telefončkanje pijače bilo točno to. Kokoš pač.

 

 

"KAJ MALA MI DAŠ EN VISKI?" se mi je drl z drugega konca šanka. Poštar, ne on.
"NA. PRIDI, GREVA NA CIGARET."
"Imate pa kar gužvo vidim. Fina žurka," mi je komentiral dogajanje in poskušal prekinit tišino. Še sam se je bil ozaljšal s ceneno osmrajeno vodo po britju in nase navrgel očetovo srajco, katere konce si je zabasal za hlače. Čisto brez stila. Da o osvetljenih špičkah ne izgubljam besed. Kot da smo se vrnili dve desetletji nazaj v Dravolandijo. 
"Ne bi rekla ravno fina," sem mu poskušala enako entuziastično odvrnit in nadaljevat pogovor. 
"Daj ne bodi taka no. Ljudje se imajo fino. Uživajo. To je to. Kaj še hočeš?" 
Ne razumem, zakaj me vsi trudijo prepričat v nasprotno kar rečem. Ni pa se mi zdelo začenjat govorit o tem, ker se mi ni zdel pravi receptor za tovrstno razgljabljanje. 
"Me počakaš do konca, pa greva potem na normalno pijačo?"
"Sori, ne morem. Delam jutri. Pa še eno pubiko sem videl v kotu. Jo grem vprašat za telefonsko."
"Ok. Pazi, da je ne zgubiš."
"Hehe. Njeno bom znal na pamet."
Deloval je blazno zagreto. Še posebej, ko se ji je približeval. Toliko popravkov v petih korakih še nisem bila zasledila med svojim občestvovanjem. Nafrkal si je popuščene pramene las. In bo brez ogledala. Popravil ovratnik. Ponovno zatlačil srajico za hlače in vzravnal hrbet. Temeljito, ni kaj. V belih nogavicah.

[ThePek]

1.   KROG

 

 

 

Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.

 

Pred tem se je 24 let, 7 mesecev in 3 dni bolj ali manj zbujal v postelji. Nekajkrat seveda v zibelki, pa v spalni vreči, tudi na travi, pod milim nebom, ampak nikoli na dnu čolna.

 

Preblazno ga je reka cukala naprej, da bi sploh lahko zaznal kaj drugega kot STRAH. Zdelo se mu je, da je v svetlobi, potem črnini, potem spet svetlo, mogoče, prehitro. V tako nepričakovanih trenutkih si pač ena ogromna živčna mišica, ki se samo napenja, kajne?

Kaj bi pa vi storili? Pokakali bi se, to bi storili, vsi, in malo se je tudi Lev Mastnak Kowalski. Itak ga je zalivalo, pralo ob dno čolna. Komaj komaj je Lev poškilil preko špricanja v pot navzdol: meglica se je napihovala tam doli in nenadoma ga je že požrla.

 

Tako nerodno, a verodostojno je bil prvi krog Levove pomembne zgodbe že mimo.

 

 

 

2.   KROG

 

 

 

Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.

 

Prehod v nov krog mu je bil jasen in ekstremno boleč. Kot bi kolcnila njegova duša iz enega telesa v drugega, kot grdo zaribana mašina, kot nekaj zelo zelo narobe in nepravilnega.

 

Zato je bil že bolj pri sebi, nasilno mežikal. Okoli njega pol-večer škrlatnega neba. Magic light, bi rekli filmski snemalci – kar je Lev Mastnak Kowalski pred to noro reko tudi bil. Uspel se je dvigniti. Prizor tako ali drugače: reka je rila po polju plavo-zelene trave. In samo petdeset metrov navzdol, kamor je s čolnom drvel ...

 

Vznožje črne gore.

Bližje ko ji je bil, bolj se mu je zdela kot katedrala nezemljanske arhitekture, in bližje je bil vse hitreje.

Kot zaklenjena eksplozija, je prešinilo Leva, pa se je že moral vreči nazaj na dno čolna! Z reko je zarohnel v tunel pod goro.

Nad obrazom mu je švigal gladek črn strop, preoster za premik.

Magic light je vse bolj slabel. Ko je ugasnil, je Lev prvič pomislil, da je v peklu. Zaznal je, da joka. Trušč in groza in nekontrolirana tema. Lahko je čutil bližino stropa, rezala je zrak 5 centimetrov nad njegovim nosom. Preveč, preveč, preveč.

Vendar se je vožnja kmalu omehčala v novo svetlobo in zasijala v izhod iz tunela.

 

Lev se je spet dvignil.

Črna gora se je za njim brzinsko oddaljevala. Okoli njega spet plavo-zeleno polje. Spodaj je zagledal meglico, v katero se je zlival slap.

Videz meglice je že poznal in telo se mu je napelo od slabosti, saj je intuitivno vedelo, kaj ga čaka. Konec kroga. Meglica je bila v vseh krogih nujna in zelo neprijetna podoba, ki se je Lev nikoli ni navadil.

 

S čolnom je priletel vanjo.

 

 

 

3.   KROG

 

 

 

Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.

Razbolel, kot zašit v novo kožo, in na smrt prestrašen.

Lev je zdaj razumel z vsem telesom: to se mu bo dogajalo. To je isti začetek reke na polju pod istim škrlatom. Ista črna gora pred njim. Kot kakšen zverižen Groundhod Day.

 

Prvič se je dvignil v počep. Se držal za robove čolna in iskal pobeg. Na levi in desni strani po dva metra nevarnih brzic. Počasi je pričel ravnati kolena, čeprav je klecal ob vsakem drmežu.

Bi lahko skočil do kopnega? Če bi ga reka potegnila, bi to bil zanj konec. Dva metra za skok, Lev, dva metra.

Dvignil se je tričetrt. Čoln je bil najbolj nesiguren in majajoč do zdaj. Dvajset metrov do tunela pod črno goro.

Njegove snemalske oči so ujele upanje. Reka je pred tunelom ravno dovolj zavila, da bi se lahko vrgel na ovinek.

Ali pa se razletel.

1 meter, ki bi ga moral premagati čez natančno 3 sekunde.

 

Skočil je!

 

Norec, valda! Ampak že v tretjem krogu je Lev Mastnak Kowalski pokazal pogum, zaradi katerega je naposled razrešil ta krogotok.

 

Poletel je po zraku in butnil ob rob. Zahlastal proti travi, pa mu je noge potegnilo v vodo. Biljke so se strgale iz oprijema, vleklo ga je dalje, šapal je po rastlinju in klizal s koleni v pobočje. Uspelo mu je dovolj zakopati stopalo, da se je lahko prebacil naprej ... grabil, tulil ... in se skotalil na polje.

»O pizda, o pizda, o pizda,« je mantral ob vsakem vdihu.

Svet okoli njega se je še prevračal, dokler ni naposled zapopadel nove realnosti: na miru je.

 

Lev je vstal. Bil je na močvirnati zemlji, prekriti s travo in lišaji nenavadne plavine, kakršne ni še nikdar videl.

Črna gora samo kakšnih deset metrov stran. Iz polja je rastla skoraj pravokotno, se razpenjala preko četrtine obzorja. Drugje je pokrajino zabrisovala meglica.

Se je Levu samo zdelo, ali se je meglica približevala?

Stopil je do črne stene. Magmatska kamnina, razbrazdana v neskončno detajlirane zavojčke in izrastke. Vzorci so imeli videz fraktalske logike. Arhitektura silovite narave. Kot da bi gora pljusknila iz same sebe – primera zaklenjena eksplozija je bila na mestu. Dotaknil se je stene in na otip je bila vroča.

 

Zameglilo se mu je pred očmi. Najprej je mislil, da je to bil učinek dotika, potem pa ugotovil, da ga je meglica zares dohitela kot neslišna smrt.

Vedel je, kaj to pomeni.

Storil je, kar je lahko – prste zakopal v brazde in začel plezati po skoraj navpični steni.

Tista nepravilna stvar, ki ga je že dvakrat dočakala ob koncu kroga, ga je z meglico pobožala po gležnjih, tako da je zapraskal v vzpon z vsemi svojimi udi, komolci, koleni, se odrival ob izbokline in niti enkrat pogledal navzdol.

To je bila dirka proti neobstoju.

Kakšnih pet metrov nad tlemi se je stena nekoliko položila, da je lahko zgrbančen pohitel naprej.

Gora se je kot kupola vse bolj ravnala; vsa je bila razžarjena in ga pekla. Lev je še zmeraj lovil ravnotežje in bil v nevarnosti padca v nič, vendar je to že bolj spominjalo na standarno hribolazenje, čeprav v šesti prestavi.

Prišel je do vrha. Majhno področje ravnine. Naprej se je gora spet pričela spuščati – proti megli. Ko se je oziral, se je zdelo, kot da je vsa pokrajina iz dima. Ni bilo konca, sivina se je postopoma rahljala v rdečino neba. Levu se je pojavila misel, da sanja, vendar jo je odplaknil znoj pravega človeškega napora.

 

Že je mislil kričati v nebo do poslednjega diha, ko je opazil nekaj, kar je štrlelo iz vroče kamnine.

Bila je svetilka.

Izruval jo iz črne skale in si jo dodobra ogledal – jo parkral prižgal in vžgal – navadna svetilka. Kaj kurca počne tukaj?

Megla ga je obkolila in utopila v konec kroga.

 

 

 

4.   KROG

 

 

 

Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.

 

S svetilko v roki.

 

Lev se je spet vzdignil in že razmišljal o ponovnem skoku na kopno, ko ga je zaustavilo mrzlo dognanje, da ga bo megla ujela, kamorkoli bo bežal.

Pogledal je svetilko. Morda jo je našel z razlogom. Morda je vsak krog dopolnitev prejšnjega. Kako bi mu lahko pomagala?

Črna gora se je približevala. Lev se je naslonil vznak, ko je čoln zdrknil v brzico, ki jo je ožal tunel. Oster strop je zarohnel nad njegovo glavo.

Kmalu ni bilo nobene svetlobe več, ki bi ga sidrala v občutek prostora. Takrat je kliknil na gumb svetilke.

 

Gladkost nad njim se je izoblikovala z rumenim sijem. Strop je prepredalo besedilo, gosto, neskončno besedilo – v jeziku, ki ga je razumel. Prehitro je šibal mimo, da bi zapopadel kakršenkoli pomen, vendar je zamežikal v nekaj besed: »otroci«, »Satan«, »krvavelo«, »poljub«.

Strop se je potem odsekano dvignil in Lev je zasvetil v ogromen prostor, skozi katerega je rezala reka. Vrha dvorani ni bilo videti, vendar je navzdol visela debela pletena vrv. Če bi bil pripravljen, bi jo lahko zagrabil, valovila je namreč le kakšen meter nad vodo, vendar je čoln že zapustil sobano, spet rohnel po nizkem tunelu in naposled zapustil črno goro.

Spodaj je že megla. Vendar je Lev vedel, da bo naslednji krog že pripravljen.

[motika]

Veter v2.0

Stal je nepremično, sredi delavnika, z lepo zavezano kravato, zagotovo preveč oblečen za tisto popoldansko poletno sonce. Zasanjano je strmel v sosednjo stavbo, niti ni gledal, samo pogled je imel usmerjen tja in v tistem  ni bilo pomembno kakšna je stavba, kajti zanj je bil to lep kup betona, proizvod človeške tehnologije, posredno delo narave, ki tako na bolj prefinjen način preoblikuje Zemljo. Na nekem koncu to počne preprosto z erozijo morja, na tistem mestu pa bolj premišljeno, z inteligenco. Ljudje so hodili mimo v čisto običajnem ritmu, a skozi meglo podzavesti usmerjene na zadnja doživetja, skozi tisto je bilo zanj vse skupaj le premikajoč film, vsaj trideset let star, z barvami nekje iz  otroštva, ko mu je še svet prožil pozitivna čustva zgodnje mladostniških odkrivanj. Ni hotel misliti na vso to množico kot njemu enake, ne enake, temveč kvečjemu malo podobne živali, ki so kljub podobnosti raje živali kot pameti vredna inteligentna bitja. Take je zaradi njihovega brezizraznega životarjenje v milosti gomazenja političnih ščurkov, kjer bi bila še fuzija samo delno učinkovit insekticid, take je sovražil. Na njih je raje gledal kot na lutke, preprosto obarvane, podobnih vzorcev, od ene ideologije, ene pameti, grobo izdelane lesene lutke in ker so lutke, so tudi lepe. Domišljal si je v živo, kako sledijo njegovim ukazom, kako hodijo gor in tja vsak s svojo nalogo, brez nepredvidenih potez, vse je bilo stoodstotno v njegovi oblasti. Ta scenarij je bil sproti izdelan do potankosti, kakor hitro je zaznal spremembo zunanjih dejavnikov tako hitro se je njegov načrt popravil, instinktivno in s tako lahkoto, da je v zavedanju te zmožnosti, te moči nad njimi, doživel posebno zadovoljstvo. Na žalost si ni znal shraniti tega trenutka v korist kasnejšega podoživljanja, obloga narejenosti je bila predebela, maska prežuvetja premočno zalepljena. Tega se je zavedal in v lepih trenutkih kot je bil zdaj je zato posebej pazil, da izkoristi vsak detajl, da vsak tak užitek, ki pride k njemu nenačrtno, ni izgubljen za vedno.

K njemu je pristopil klošar in predvajal tistih nekaj zlaganih zahtev. Dolgi rokavi, suhljatost, nabrekla rdeča lica in polsen lažnega zadovoljstva, zagotovo narkoman. Preziral ga je, ker je v njem videl sebe. Enako kot se narkoman v iskanju naslednjega odmerka poniža in brez obotavljanja zastavi svojo dušo, enako on služi družbenemu ustroju, spoštuje zakone, plačuje davke, brez izbire.

***

"Ne glej me in ne prosi tako narejeno, bednik. Pojdi delat, uporabi vsaj telo za kaj koristnega, pamet si tako in tako že zapravil. Vsa ti je šla, naivni nepoznavalec bi pomislil, da si že rodil z velikim dolgom do nje. Ti, dolžnik telesa, včasih bi rekli suženj, tokrat imaš srečo, da si v varnem zavetju matere države lahko nasilen s svojimi prošnjami do drugih."

***

In on sam? Ujet med delom in spanjem, kateremu še lastna misel včasih uide na nočni pohod, ter ne najde več domov, on pa jo tako redko srečoč večkrat tudi ne prepozna. Ker ima misel potem težavo vrniti se v to prazno telo je otopela duša rada vdana le še v letargični način optimalnega izvrševanja za preživetje potrebnih vzorcev. Suženj v drugem sistemu, suženj napredka.

V tem težaškem premoru - še sam ni vedel zakaj in kako se je znašel zunaj - ga je spet stisnilo. V tesnobi se je videl kot od boga poklican samomorilec, ravnokar še bil opasan z nekaj kilogrami nemirne substance, zdaj pa že mimo trenutka odrešitve, naokoli letijo človeške lobanje, sveže popravljena zobovja, ter presenečeni pogledi s krvjo popestrenega okoliša. Mozaik človeških udov in krvni vzorci različnih odtenkov, od žalosti skupine A do odrešitve v žrtvovanju za Boga skupine 0. On bo dvignjen visoko, nad vsem, v varni samoti poročevalskega zornega kota, navdušen nad flower-power vzorcem rdečih duš na sivem betonu. V vsej tej zamaknjenosti, ko se mu detajli naključno pojavljajo in je vedno znova hvaležen nad njim samim, kot prvovrstnim primerkom homo sapiensa, opazi, da od sonca razgret beton naključno posuši vse te lužice. Zazdelo se mu je, da vidi ogromnen oris srca, srčka, znamenja, ki ga je venomer tako rad risal - kajti vsakič mu je zanesljivo pričaralo prijeten občutek... Tokrat ne! Tokrat, ga je tiščalo, tiščalo v svojem srcu in postal je jezen, ker ga ne more preslišat. Glasni udarci, utrip, ranljiv je, nemočen, umrljiv. Morda bolje. Kakorkoli se je trudi pozabiti, ni šlo... Ona.

Zapihal je veter, hladen, skorajda mrzel, poslan direktno od vročinske nevihte iz soseščine. Vendar zdelo se je, da mu prinaša val zadovoljstva, telo je neugotovljena prijetnost precej ogrela. Takrat mu nekaj ni šlo v račun, njegov načrt je popoln in ne bo užival trenutka dokler ne najde razloga;

***

Seveda, enako kot ga je veter hotel sleči, pokazati, da je ga je narava naredila kot vsako žival, golega, enako mu je veter spodjedal ščit vsega negativnega, težka vest potvorjenega.  Toplina je bila ta ranljiva notranjost, burna, sijoča, ljubezen. Strešnik za strešnikom ali pa silovito celo streho naenkrat, končni učinek je razkrita ranljiva notranjost.

***

Zaželel si je močnejšega vetra. Rad bi bil utopljen v zraku, rad bi da se vse človeške misli, ki tavajo okoli njega, tudi tiste, ki jih morda naključno nevedoč sprožajo bedniki, pomešale, razredčile v ogromni količini zraka, veter, na koncu bile manj prepoznavne, manj vredne od naravi škodljivih plinov vsebovanih v ta istem vetru in to jim je tudi edino pripadajoče mesto večnega ždenja. Ugibanje, kje je konec? Tega so kremirali takoj po rojstvu ob prvem razpoložljivem terminu. Krematorijsko primestje je imelo tisti dan ogromno dela. Kajti nekaj je povzročilo, da so se izmečkom misli prožile preko vseh napovedovanj. Ponovno po potrebno posodobiti algoritem predvidljivosti. Univerza je imela težko nalogo, a do druge izmene so vsa ugibanja uspešno uničili.

***

Odšel je nazaj v pisarno in uspelo mu je obdržati le eno sliko, poti se ni spomnil. Za trenutek se je odprl le toliko, da je svoj fokus usmeril v iskanju ključev njegovega novodobnega konja. Spet je tu narava s premišljenjim načinom poskrbela za razvoj, včasih konj, žival, bitje, zdaj umeten nadomestek. Cela industrija njih, v zadovoljstvo vseh, tudi njega. Če je kje rad suženj, je to v suženjstvu izbire in umetno pričaranega doživetja. Njegov konj, se perfektno odziva na vsak vzgib v njegovem načrtu. Lahko ga žene enako prinezanesljivo, ukazajoče, enako kot žene svoje preživetje. Vedno bo zvest, razpoložljiv in najkasnjeje ko se izrabi njegova oblika, ga zavrže na prvi odpad v večno pozabo, ne rabi čutiti. Maska robotskega zombija se natanko ujema s strojem, ki ga vozi. Ne da se ujema, stroj je bil sestavljen in dodelan posebej za to njegovo masko. To spoznanje mu je všeč.

Ključev avta dejansko ni potreboval, hotel je le podoživljati misel na veter, misel na to kako je večkrat drvel proti najbližji avtocesti, iščoč prazno pot. Pot na kateri ovire je uspešno preskakoval, zazdelo se mu je da tekmuje. Tudi tokrat mu je bil veter zvest, brez prizanašanja ga je brusil, hotel je da mu spiha, odnese vse zlo, ki ga je bil moral ustvariti že tisto dopoldne.

Zaradi vsega tega, čeprav pravih ljudi že dolgo več ni bilo, ni hotel živeti s takim zavedanjem, domišljal si jih je, po načrtu. In ti ljudje okoli njega so ga imeli za robota, brezčutnega zombija. To si je domišljal. V njegovi resnici je bilo ravno nasprotno, bil je v ravnotežju, popolnem. Vsa hladna premišljenost, navidezno analitična surovost s katero je zlahka sjahal, ne samo shajal, temveč bil zelo uspešen tudi v zatohlih vodah kapitalističnega močvirja, vse to se je na drugi strani, preko meje njegove komunikacije, skrito vsem, odrazilo v njegovi krhkosti. To ga je v njem samem naredila še bolj občutljivega. Globoko v notranjosti, na dnu vrha, so bile solze, kriki obupa. Pred njimi je bežal, najraje v delu, kar mu je sicer olajšalo življenje, a ubežati ni uspel, nikoli.

***

Veter, ohladi me, odpihni mi misel, odnesi me s seboj na neskončno raznoliko tipanje pokrajine, v lepo nalogo razblinjanja zlih misli. Tokrat bi bil suženj prostovoljno, tvoj.

***

Za hip se je spozabil, bil nepazljiv in tako spregledana misel je izkoristila priložnost.Ona. Edino bitje v katerem je našel tudi svojo podobo, edino bitje katero je razumelo njegov govor podzavestnega, mu razložilo njegove misli, kot si jih sami včasih ni upal, edino bitje, ki je v njem našlo svoj navdih in mu ga v enaki meri vrnilo, edino bitje za katero se je splačalo preživeti toliko časa na Zemlji, edino bitje pri katerem mu je bilo nošenje maske neizmerno moteče. Lahko je to počel, lahko je mislil na njo, k sreči je bil v vetru, kateri je enako učinkovito kot zle, lahko razredčil tudi druge misli. Solze so izpuhtele takoj ob nastanku, žalost pa je odnesel veter.

***

Rad je jokal v veter, ni se videlo, ni se čutilo, ni se slišalo, ni motilo. Svet je ostal neomadeževan, beton v lepi barvi, trpel je samo on.

***

Vrnil se je v pisarno, tokrat z nasmehom, ker končno. Končno je enkrat lahko sprejel odločitev katera je izvirala v srcu, srčku, simbolu srca, katera je izvirala v nedotakljivem občutljivem delu njega. Tokrat se ne zbal pogledati tja, tokrat je bil ponosen nase. Maska je ostala za njim.

Hotel je na vrh, v dvigalu je spontano pritisnil najbolj gornjo tipko. Tudi brez maske ni opazil, da bi se okolica obnašala kako drugače. Vse je bilo predvidljivo, vse je šlo po njegovem načrtu.

Izstopil je na 67. nadstropju, hotel je občutiti visoki veter. Je njegova moč kaj drugačna, ta zmeša misli kako drugače, je končna razblinitev v drugi uglasitvi. Kakopak seveda! Vsaka sapica, orkan, burja, nizko, zgoraj, rotirajoče, vsak od njih zapoje drugače. Imel je izostren posluh in po melodiji vetra je vedel kakšna je okolica. Posluh je napačen opis in napačna uporaba tega čutenja, človek ga zdaj povečini izostri in uporabi za glasbo, v svoj izvoru pa ga je narava namenila za poslušanje vetra, bolj podrobno; za poslušanje okolice - vsaka od njih drugače uglasi dani veter. Tistih nekaj stopnic do vrha je zaječalo svoje pričakovanje, že dolgo niso služile svojemu namenu. Kako malo je bilo potrebno storit, pa je bil spet sam, samo dvignil se je za kakih sto metrov glede na prejšnje stojišče.

***

Omejenost! ... je pomislil, ne maram je, na žalost jo lahko prepoznam.

***

Stopil je na rob in pogledal navzdol. Okvir je bil nespremenjen, enaka brezizrazna situacija, enaka otopelost, enako sovraštvo - spet samo domišljano, kajti v svetu robotov, čustev ni, tudi sovraštva ne.

Nazadnje je bil veter le dovolj močan. Sprva se je ustrašil, konec! A ne čisto. Življenje se je odvijalo in odvijalo, prišel je do prvega srečanja z njo in vsega kar sledilo, užival je. Užival je prosto, neobremenjeno, olajšano, lebdeče v mehurčku, videl kar je hotel, spomina ni več rabil, pamet se bo odrešila. V tistih trenutkih, je bil spet srečen, počutil se je prostega, tistih nekaj malih hipov in bil končno svoboden.... odšel je. K njej. Po načrtu.

[ThePek]

1.

 

 

To je moja prava kri.

 

Za vas, ki berete, že posušena in skenirana packa, ampak meni je sveža ravno pribolela iz prsta.

 

To je dokaz; to je dokument časa.

To sem resničen jaz, sredi leta 2020.

 

Se bolj ali manj sprašujem:

Kaj kurca bo s tem koronavirusom?

 

Odgovor je samo v bodočnosti. Recimo letu 2026.

Leto 2026 je še kot milni mehurček in če se bom preveč lagal, bo počil.

Zanalašč sem začel iskreno, s krvjo in namenom. Zdaj moram samo še paziti, da bom prav nadaljeval.

 

Ampak ja:

Postanem bodoči jaz, sredi leta 2026.

 

 

2.

 

Recimo, da leta 2026 še vedno ostajam brez Covida v sebi. Tako upam. Ampak recimo, da je v teh 6 letih vseeno zbolelo ful folka. Ne bom povedal cifre, ker je ne morem vedeti, je pa mogoče/verjetno/bomo videli ogromna.

 

V 2020 se mi je borba s korono zdela kot vojna v Afriki – oddaljen problem, ki sem ga samo posredno čutil. Vsi smo še vedno hodili na dopust na Hrvaško.

Danes, v 2026, se nihče več ne spreneveda. Imam veliko mrtvih znancev. Moj najboljši frend je, pomojem, leta 2022 hiral na respiratorju. Po nekaj mesecih se je spravil skupaj, ampak od takrat naprej nima več ne vonja ne okusa.

 

Preživeli ljudje so danes, sredi 2026, drugačni. Skozi so dali nekaj, kar od oka vsaj pol Zemlje ni; in še danes jih spreminja. Oni vedo odgovor. Kaj je korona prinesla njihovim telesom.

 

Kajti ne dvomite, vsi, ki berete pred 2026: vsa naša prihodnost, okužena ali ne, bo prišla prav iz njihovih teles.

 

 

3.

 

Frend, ki je izgubil vonj in okus, se je, kot mnogo ostalih, pridružil Copplu. Ime sem si izmislil kot mešanico besed Covid in People.

 

Copple je neprofitna organizacija preživelih, ki se po vsem svetu združujejo primarno zato, ker ne morejo z nobenim drugim deliti svoje izkušnje.

 

Ta izkušnja ni samo doživetje pljučne okužbe, po kateri umreš ali okrevaš, kar smo poznali v 2020.

Predstavljam si, da je danes, sredi 2026, še veliko več drugačnih, zakasnelih simptomov, in enega njih si bom čisto enostavno zamislil.

 

Ljudjem se razvije čut za sočloveka.

 

 

4.

 

Uraden opis šestega čuta, ki so ga vlade, agencije, zdravstveni eksperti trobili v vseh medijih, je bil kratek in nezadovoljiv: 

 

»Vse bolj očitno je, da se približno --% ljudem, ki so preživeli Covid-19, nekaj let po prvotni okužbi pojavi nadpovprečno empatično dojemanje okolice. To se izraža v neobvladljivih psihosomatskih odzivih na ostale ljudi.«

 

Frend brez vonja in okusa je enkrat kričal na ves glas, ko sem stopil v sobo malo tečen. Ne krikec – dobrih 5 minut kričanja.

 

Nikoli ne bom pozabil skupine kakšnih 20 preživelih, ki so se sredi mestnega trga valjali po tleh v ihtenju in drug drugega oplajali z vedno novo slabo voljo, vedno novo slabo voljo.

Bolnišnice se še niso rešile bolnikov, ki potrebujejo respiratorje, ko se že polnijo mentalne ustanove.

 

 

5.

 

Še najbolj pomaga Copple. V prostorih Coppla, ki so veliki, beli in okrašeni z rastlinjem, preživeli iščejo mir in razumevanje svojega stanja. Izbruhi so hitro utišani kar z injekcijo, preden se razširijo, saj vsak pridružen Copplu s podpisom pristane na občasno sedacijo.

 

Frenda sem obiskal v ljubljanskem štabu pred kakšnim mesecem. Preden sem smel stopiti v sobo za obiske, so z merilnikom preverili moje duševno stanje. Zapiskalo je in dali so mi Valium. Moral sem počakati še pol ure v predsobi.

 

Res nekam mehek sem se potem sestal s frendom. Bil je kosmat in je govoril zelooo počaaasi. Hitro sem pomislil, da je Copple en navaden hipijevski kult, ampak potem je frend rekel, da je začel spet vohati.

 

 

6.

 

»Rene ... saj ga poznaš, iz Kopra? ... on je tudi tukaj. Pod nos so mu dali sivko. Potem sem se moral osredotočiti nanj in na njegovo doživljanje. Ta kurčev šesti čut, ki ga imamo ... Zavohal sem sivko, stari. In od takrat naprej voham.«

»Samo osredotočil si se in to je to?«

»Ne moreš vedeti, kako se ta šesti čut ... Kako to je. Res je čut. Prav telesno ga čutim.«

»Kje? Mislim, v prsih, glavi ..?«

»Nekako za zatiljem. Kot neko neprestano pričakovanje. V bistvu ... Kot da slep hodim po razraščenem travniku, ki mi sega do ušes. Ne morem se ustaviti, samo hodim, in trava drsi okoli mene. Kdaj je mehka in lahko skoraj pozabim nanjo, kdaj pa postane ostra in pekoča in električna in takrat jo tudi sprevidim, da ste vsi vi trava. In se mi dogajate v vseh svojih radostih, ampak tudi bolečinah, in ko hodim skozi vas, ste kdaj tako grdi, stari, kdaj ste tako tako grdi, kdaj ...«

 

Roke so me že odstranjevale, ker se je penil.

 

 

7.

 

Če se mediji ne lažejo, bi moral brazilski predsednik Bolsonaro tudi razviti 6. čut, kajne? Ipak je bil sredi 2020 bolan s Covidom-19.

 

Si predstavljate Bolsonara, kako se je počutil, ko so ga lani zagrabili prvi simptomi Covida-26?

 

Ne vem, tako sem samo slišal; ampak bil je na sestanku s svojimi ljudmi in valda so pripravljali dokončno posilstvo zadnjih tropsko-bogatih oblin države.

Takrat je dobrega starega Bolsonara prešinilo na zatilju in začutil je vse te ljudi, ki bodo nastradali. Dobre pol miljarde folka težka krivda. In ga je na mestu zadel infarkt.

 

Bolsonaro torej mrtev?

Sami se odločite. Bo bolj trdna naša kilava pripoved, če še sami sprejmete nekaj odgovornosti.

 

 

8.

 

Sori, ne morem govoriti o 2026, če ne spregovorim tudi o glasbi. Ker glasbi so sredi 2020 manjkala pljuča, menda smo preveč kašljali. Niti na na enem koncertu se nismo smeli prepucati kot normalni ljudje.

 

In se zdaj tipam po živcih prst po prst do jajčk v 2026, upajoč, da bo spet muzika povsod.

 

V 2026 je brisača simbol glasbe.

Začelo se je na travnikih. Vsak je prišel s svojo brisačo, ki je označevala njegova 2 metra in pol, in nabijal glasbo iz svojega prenosnega JBL. Nihče ni ničesar organiziral, zato so panduri stali na robu zvezanih rok.

Letos se je že skomericaliziralo. V Areni Stožice ljudje redno ležijo vsak na svoji brisači in poslušajo ambiental sete. Fora je, da je glasno, da poleg prenosnih JBL igrajo tudi arena zvočniki in buči glasneje kot satanov metal.

 

Nekaj lepega je v tem oblaku šuma. Ljudje v 2026 vemo, kako resen je Covid, ampak v šumu pozabimo ... Se v resnici kar prekopicavamo z brisače na brisačo. Vedno nežno, vedno z dovoljenjem, vedno z zaupanjem, da nimaš ravno ti 19-ke. Naša mala zarota, da se lahko sredi pekla igramo raj.

 

 

9.

 

27. julija 2026 zbolim s korono.

Pomojem sem prejšnji teden obiskal preveč brisač.

 

Če imam vsaj malo besede pri stvari, bi prosil, prosil, prosil, da so moji simptomi blagi. Korone se res bojim. Bojim se njene razširljivosti, bojim se njene napadalnosti, zahrbtnosti in vzdržljivosti. Prosil, prosil bi, da jo zaznam zgodaj, da se samoizoliram, preden pokopljem koga drugega, da sem tri tedne čisto varno doma, komajda s občasno vročino. Mi to dovolite? Bolsonara smo že mogoče ubili; ohranimo nevarnost te zgodbe na meji normale.

 

To počnem samo zato, da bom lažje razumel kasnejše simptome Covida-26.

Nobenega odgovora na nobeno pomembno vprašanje ne dobiš, če se nisi pripravljen umazati.

 

 

 

 

 

25. oktober 2024, Aurdak, Afganistan

Kamenjanje Afganistanke s simptomi šestega čuta

[ThePek]

Na IG in FB sem začel vsako sredo objavljati neko zblojeno zgodbo "Sluz". Za zdaj sem dal ven 4 dele. En del preberete v manj kot minuti, tako da ni straha.

 

PRVI DEL:

https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4311747132190379

https://www.instagram.com/p/CPnKp_PlL3s/

 

DRUGI DEL:

https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4331609296870829

https://www.instagram.com/p/CP5pO4QlVdm/

 

TRETJI DEL:

https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4350453244986434

https://www.instagram.com/p/CQLCB36FU7Q/

 

ČETRTI DEL:

https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4369908643040894

https://www.instagram.com/p/CQdUUvsFCr1/

[ThePek]

5. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CQvI_BBFOrX/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4389404471091311

6. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CRTRwEqFRQf/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4429510723747352

7. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CRlReE1lQJu/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4449732111725213

[Douchebag]

da ne bodo same racke in ninje...

 

@ThePek lustna tale o sluzi, kr vlece predvsem ker je preprosta in hitra

 

@AtÍkasem prebral, sprva je precej filozofsko tole, res tak overload informacij in sem tezje sledil (tudi format mn3nja je slab), konec vsecen

[ThePek]

ThePek reče Dne, 23. 7. 2021 at 12:37:

5. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CQvI_BBFOrX/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4389404471091311

6. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CRTRwEqFRQf/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4429510723747352

7. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CRlReE1lQJu/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4449732111725213

8. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CR3Qcc0lUux/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4470490742982683

9. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CSJS1lGILE2/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4490868694278221

10. del:

IG - https://www.instagram.com/p/CSbTs1NoKhf/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4512841398747617

11. del (zadnji del prve sezone):

IG - https://www.instagram.com/p/CS_MKHLIZt7/

FB - https://www.facebook.com/blaz.gracar/posts/4554273334604423

 

 

Izdal bom tudi kot knjigo, stay tuned