Poezija

[DaCapo]

@fauzo: to ne velja! Mislim, da copy-pejstaš pesmice drugih avtorjev, alo!  Sem mislil, da se tukaj lepi zgolj lastne umotvore. 
Npr. moj "haiku" iz arhiva:

Poleti, poceni,
ob stari češnji na vrtu,
sedim in prodajam
štirivrstičnice.

20. november 2023 uredilo bitje DaCapo

[DaCapo]

Ali pa ta iz obdobja moje nesrečne ljubezni:

Ptiček siniček na veji sedel,
je čakal siničko, da bi ji pel.
Ptičke siničke pa ni bilo,
s črnim je vranom zletela v nebo.

 

[fauzić]

DaCapo reče pred 27 minutami:

@fauzo: to ne velja! Mislim, da copy-pejstaš pesmice drugih avtorjev, alo!  Sem mislil, da se tukaj lepi zgolj lastne umotvore. 
Npr. moj "haiku" iz arhiva:

Poleti, poceni,
ob stari češnji na vrtu,
sedim in prodajam
štirivrstičnice.

ne, v tej temi so samo presežki poezije. 

za gospodinjsko poezijo je tema v rokodelstvu

[fauzić]

pa so me spravili na kolena / drugi, sam 

/duh jeseni 

pogrešam poletje

 

 

Ena je groza, ta groza je: biti
sredi zmešnjave, sredi noči,
segati nekam, bloditi, slutiti:
trud je zaman, ker rešitve sploh ni …

Včasih tako se med ranjene skale
tiho razlije pozlačeni svit
jutranje zarje — ti rad bi šel dalje,
a tipaš, spoznavaš: na tleh si, ubit …

Kakor če zarja nožice si rani,
z moje mladosti je šel pajčolan,
nekdo pod goro zaklical je: Vstani! ─
vstal sem in vriskal veselja pijan,
dokler otipal na srčni sem strani
bol, ki ji leka iščem zaman …

[fauzić]

Ecce homo

 

S teboj govorim, pa sem ti daleč.

Senca je zrasla v tisoč senc. 

Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam.

Kako naj ti rečem, kam?

 

Mrzel pepel leži nad sencami.

Živci izmučeni od abstraktnih oblik 

lastnega jaza.

Bog. Ne spoznam mu obraza. 

 

Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve. 

Eno je svet: Preprosto in Pristno

A nad nami

melanholija sivih tlakov,

mrličev, ki ne morejo umreti. 

 

PS: Vem, vi ne morete tega razumeti

 

(op.p.) Vem, ti tega ne moreš razumeti

[fauzić]

Očitno je imela ministrica s tistim vzklikom November je, ne da se delati ... kar prav

... človek bi se kar utopil v poeziji

človek bi se kar utopil

 

Blagor

 

Kakor da bi blagor sejali

trpeči ljudje z očmi svojimi

med ljudmi. 

Ljubijo te: predno so te spoznali.

 

Oni čutijo, kaj je bitja svetost,

in čutijo, kaj je bitja svet, 

in čutijo, kaj je greha 

razbeljena ost -

in ljubijo Krista

Ker vedo:

edino On je pravičen

 

Ljudje se imamo lahko radi,

a ne smemo soditi --

On je med nami,

ko bi se radi,

a se ne moremo ljubiti

[fauzić]

Verne duše

 

Ne vem, kako je bilo takrat. 

Vem samo, kako je končalo.

Bilo je kot grenka kaplja v sivino,

tako je v duši ostalo.

 

Pa je prišlo kot zlat sijaj

in se je v dušo razlilo, 

pa je prišlo ob sivem mraku, 

mrakove je razmaknilo ...

 

Ko da se potapljam v sladki mrak

in pijem še, kar je ostalo,

sladosti v tem srcu, ki tiho trepeče

in misli, kako se bo končalo. 

22. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Romar pod goro

 

1.

Vse je bilo prežalostna resnica, 

a mar zato tugujem naj ob njej?

V srce namerjena, izstreljena puščica,

pa v srcu z njo naj ne stremim naprej?

 

Kot srcu nerazjasnjena sivina

bežalo je življenje pred menoj, 

kot bridka, tožna pesem harlekina,

ki ji sledi pijan, ubit heroj ...

 

Nikdo ni rekel mi: Obstoj, postani, 

poglej v vsešir razpetih cest,

tod hodimo poznani, nepoznani, 

tod hodimo in ena nam bolest:

a stopi v temo in tema je sla,

roka do roke, srce do srca

 

2

In tema s temo kakor luč z nočjo

in roka v roki kakor noč z nočjo

in z molkom molk, beseda vseh besed, 

in za nočjo še zvezda gre čez svet.

 

Pod goro romar in nikdo ni z njim

(tema je v srcu, in vendar živim)

in zdaj prestopi romar nočni kraj

in zdaj čez srce zlije luč sijaj. 

 

In kaj potem? Ni noči bližja noč?

In romar roma sredi lastnih sanj, 

če pade, naj li kliče na pomoč:

da pal je, ko je hotel najti cilj, 

a da sedaj mu nedostaja sil?

Ne, najde ga, kdor je zanj poslan. 

 

3

Pot se vije od doline do doline

in pri prvi naj svoj cilj spoznaš?

Ko že v drugi utihnejo stopinje,

vprašaš v tretji: Ni bilo vse laž,

 

kar mi je kazalo pot, vodilo

in za kar sem vedno se boril?

Ali sem razmetal svojo silo,

ne vedoč, da cilj je neumljiv?

 

Ali kar mi svetilo na pot je,

ljubil sem in ljubim še sedaj,

in četudi samo za trenotje

in četudi samo za en kraj; 

kakor zvezda mi je zagorelo,

razsvetlilo pot, jo razodelo ... 

 

4 

Šla je duša, mirna in pobita, 

kot gre senca čez polnočni kraj,

da sorodnega bi našla bitja

ali da stopila bi nazaj

 

In je z dušo romalo življenje.

Kam me vodiš, jo je vprašalo.

Ona ni čakala na vstajenje

in življenje je ugašalo ...

 

Šla je duša, tiha in pobita,

kot gre žalost čez polnočni gaj,

ki ne upa na jutranjo zarjo,

ampak stopa v srcu le s prevaro.

Šla je duša, tiha in pobita,

šla je in ni mogla več nazaj ...

22. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Razpal, razrušil

 

Razpal, razrušil se je grad

najlepših mojih sanj

in sredi razvalin sem sam,

na pol ubit, izdan.

 

A dalje tam še eden je,

a jaz ne morem vanj,

in dober, toplel je in tih, 

a jaz pa sem izgnan. 

 

In to je tista bolečina, 

ki jo tajim vsem ljudem;

vrnil bi se, a ne morem,

ne morem, ne smem. 

 

Večerna luč blesti v stolpovih

in okna žarijo svetla

a meni je kakor zlovešča megla

pokrila bolest pol sveta. 

[fauzić]

[fauzić]

Ti mirno spiš.

Tvoje belo čelo

je kot mesečina.

 

Izgnan sem 

od ljudi, od hiš, 

edina družica moja:

bolest. 

 

A grem za lučjo 

nevidnih zvezd. 

Ti mirno spiš. 

Jaz sem grenak, 

grenak, težak. 

A vendar 

poljubljam svoj križ. 

[fauzić]

sneg, zmrzal. prihaja doba izravnave

 

Josip Murn Aleksandrov: Kje tihi si mi dom

In še in še in vedno bolj
prši sneg, naletava,
in sam sem sredi večnih polj
in noga se mi pogrezava. –
Kje tihi si mi dom,
ti sreča moja prava?
Nocoj, kedaj te videl bom,
ti sreča moja prava?...
Prostrane dalje mrak molči,
prši sneg, zamrzava...
ah, v srce, zdi se, naletava

[fauzić]

Ker se slovenci bolj kot ne zabavljamo na prešernov dan ... takole so zapisali na rtvslo " ta veseli dan kulture, tudi uprizoritev Zabavljivih sonetov ...

 

 

a nič, z lobotomijami

vsajen v lobanje, se ziblje, duh

med živimi,

"wie fluch-

beladen"

 

 

 

[fauzić]

Zopet glej, stojim pred tabo

(j. Murn)

 

Zopet glej, stojim pred tabo, 

rodna, tiha streha ti, 

še tujino nosim s sabo,

bodi mi uteha ti!

 

Kakor starka v plan sneženo

o Silvestrovem strmiš,

le srce ti bolj ledeno:

z mojim v prsih spet živiš!

 

Name se ne jezi, oče, 

zame, mati, ne žaluj,

tiho, bratje - Bog tak hoče, 

da ko noč sem tih in tuj!

[fauzić]

Čudno kako lahko nekdo s pretanjenim občutkom z neko bizarno mero občutljivosti upove nekaj tako resničnega na tako enostaven način

 

Pridi dekle, in če hočeš,

spremljaj me na potu tem,

čudno ah življenje moje,

všeč bogu ni ne ljudem (Murn)

[fauzić]

Dolga, dolga je zimska noč 

(J. Murn)

Dolga, dolga je zimska noč,
zunaj brije pa, veter mi ruje;
jaz ne spim, ni zaspati mi moč,
bdim, kot mati nad detetom čuje.

Kara tiha me, temna noč,
kara vest me, srce ne umeje;
tako veter tam zunaj naraščajoč
neobčuten krog hiše mi veje.

Enaka sva, veter! Kot tebe, tako
življenje drvi me brze meje -
vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo,
a nikjer se srce ne ogreje.

[fauzić]

ena lahka za lahko jutro, ki sploh ni megleno, kjer mraz ne tišči vsega k tlom, kjer duša ni pobita ... 

 

Prišel je čas krog božiča

(J. Murn)

 

Prišel čas je krog božiča,
bele naokrog gore,
k dvorom bliža se lisica,
v snegu zajčje so steze.

Mrzla polja so, gozdovi,
mraz in mrak v deželo gre,
snega polni so vrhovi,
zvečer poti so težke.

Mlin ne gre več zaporedom,
voda čezenj manj šumi,
potok skriva se pod ledom,
curek skozenj čist blešči -

To so zimski, zimski časi,
sever poti je zamel,
skozi okno zrem po vasi,
skoro bi kosminke štel.

Skoro bi kosminke štel,
svet se ves mi je zaklel,
z žalostjo, bledo nevesto,
ah, živeti sem pričel.

[fauzić]

"tu ni mogoče govoriti o nikakršni elementarni moči, o nikakršnem polnem življenju ... Vse je samo varno, urejeno in hkrati docela vase zaprto, skorajda neresnično. Zadnja dva verza : >štej doto, ne preštej je ti tri dni in tri noči< potiskata s svojo hiperboličnostjo to podobno kmečkega življenja iz resničnost v čisto idilo, ki je hkrati tako zaprta vase, da pesniku sploh ni dostopna ... in ali ni ravno zato ta idiličnost tudi že nekakšno slovo od idile in kot slovo tudi svojevrstna resignacija" (D. Pirjevec)

 

Prelepa vaša hiša, oj,
prelep je res vaš dvor
in lepa miza bela mi,
nad njo sv. Izidor.

Alenčica, Alenčica,
naj sveti Izidor
varuje lepo hišo, ti,
varuje lepi dvor!

Iz hrama ajda naj diši,
naj očka ti živi,
štej doto, ne preštej je ti

tri dni in tri noči!

[fauzić]

Padi!

Padi!

Padi, mrtvi človek. 

Ali rasto bele vrtnice

ti iz srca, ali jih božaš 

s svojo sladko rdečo krvjo?

 

Padi, padi, padi!

Ti si brez vrtnic. 

Suženj mehanike. Transmorija. 

Revolucijonarni ideali ugašajo. 

Padi, padi, padi.

Sivo kamenje. Skrij se, mesečina!

Mrtva pokrajina. 

[fauzić]

Jaz sem celica

 

Jaz sem celica v oranizmu vesoljstva. 

Kaj, če je svetla lučka moj duh?

Nočem biti sublimat. 

Jaz sem življenje

[fauzić]

vem da sem pošast. ampak nisem vedel da sem zanje pošasten

 

 

Pesem o vrenju

Kakor vino, ko zašumi,
zavre in se razteče
preko robov na vse strani,
kipi, kipi, šumi, šumi
in ustaviti se neče —
ljudje so pijani svojih sanj
in groze in bolesti.
Vsak tava omamljen in pijan,
kakor da smrti je že prodan
opoteka se, ne more se zavesti.

 

I jaz sem med njimi sam, čisto sam,
z vrenjem množice padam in vstajam;
če deklica mine, jo komaj spoznam,
lasem vihrajočim se komaj smehljam,
in s svojo bolestjo pijan se opajam.
In hiše se rušijo, strehe zginevajo
v množico, ki zunaj na cesti kriči,
in srca preplašena tiho vzdrhtevajo,
in duše, vse grenke, o smrti prepevajo,
v meni pa gasnejo zadnje moči.

 

Zunaj sneži

 

Saj ne bom tožil — prijeten,
prijeten je oster hlad,
ko zunaj sneži, in drug
moj edini je glad.

Ko padajo svetle snežinke
na tihi moj hram —
to drevje, zidovi stolpovi,
edino so, kar imam ─ ─

Tako mi snežijo pravljice drobne
v samotne oči.
Ko volna snežena zadosti bo topla,
mi duša zaspi.

12. december 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Joj, kako dolgouredi

Joj, kako dolgo je še do večera,
ki tih in zlat
nas vabi iz kraja krivic in nemira
v beli grad pokoja ...

Od nemih zatiranj omahovaje
klone duša,
in bolna želi si v tihe kraje,
kjer ni več boja.

Ne od lastnih — od tujih krivic ugaša
in je brez moči.
Kot ranjeno golobico zanaša
jo val krvi,

ki se razliva preko sveta,
preko borb in nemira.
Kaj ni še utihnila bol srca?
Joj, kako dolgo je še do večera ...

[fauzić]

je kar je. ali se obesiš ali pa sprejmeš

 

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.

Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.

Sam, sam, sam moram biti,
vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,
ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem
kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.

Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

Srečko Kosovel

[fauzić]

Murn je vedel

 

 

Letska narodna

 

Kdo so, kdo so, ki pojo tam zunaj

zvečer, ko več sonca ni?

Revne so sirote, 

tlačene od gospodarjev;

zmrzujoč nete si ogenj,

solze jočejo strupene, 

škripljejo v kruh oškrobljeni,

kruh iz lubja in smeti.

 

Slovaška

 

Ko vračam v mraku se domov, 

pa breze me pozdravljajo,

od mene vetri se poslavljajo,

ker jaz poznanec sem njihov. 

 

Vsa živa mi, neživa bitja

zde takrat srcu se sorodna,

LE ČLOVEK NE -

Razum ima pač, 

prosto ima voljo,

a srca ne ...

In boljši vetri so po polji,

in boljše breze na pomolji!

 

Zapuščena polja

 

Temotna, temotnejša,

zapuščena so polja -

samotna, samotnejša 

so srca kot polja.

 

Vedno više, bi više, 

srce brez utehe -

vedno tiše je, tiše,

kot polja in lehe. 

17. december 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

odpravili smo bolečino. 

to je bil radostni dan. 

ampak nismo vedeli, takrat nismo vedeli

da smo s tem odpravili svet. 

 

ampak ta odprava je absolutna. naslednji dan smo se zbudili in sveta niti nismo pogrešali. to kar vlada totalno, v sebi nima prostora za protislovja. Strah pred protislovnostjo. 

bajka 1

 

[fauzić]

evo jst mam tut odcepnik. sam da ta mene odčepi in začepi. 

[fauzić]

DaCapo reče pred 1 minuto:

mja, ampak ta nima veze s troglavo opico. ali?

jst sm troglava opica. dvoglava ajde. bluzim, ker se mi blede. all good, ignore

[fauzić]

kaj je prekršek za instaperm ban? sprašujem za prjatla

[fauzić]

DaCapo reče pred 2 minutama:

Poezijo objavljat v nedogled, dokler se te kak šerif ne naveliča. 

to so prazne besede. rime več ne upovedujejo. 

ta svet do te mere nikogar več ne briga, da se kar sam briše. pole papirja ležijo samo podpisane. na njih ni nobene druge črke, nobene druge besede. prazne so. 

in ti, ki na polah še vidijo besede ... so še edini, ki sodijo pesniku. 

 

svet se je nekam čudno daleč pomaknil. 

18. december 2023 uredilo bitje fauzo

[Dejch]

locos locos of them locos