Skoči na vsebino

Fržolar

Rumeni jak
  • Število vsebin

    9
  • Dan prve porumenitve

  • Zadnji obisk:

Sloves med gmajno

7 Jogurt

Več o članu Fržolar

  • Butast stavek
    Luzer, ki se mu je posrečilo celih devet sporočil

Nedavni špegarji

Skupaj vzeto 413 vohunjenj
  1. Živjo. Tole se mi zdi še najprimernejša tema za moje vprašanje. Kje bi se dalo dobiti kakšen komplet čistil in pripomočkov za čiščenje ohišja in računalniških komponent; razni čistilni alkoholi, ESD ščetke, piksne s stisnjenim zrakom, termalne paste ipd. Jih imajo generične trgovine a la Big Bang ali obstajajo specializirane trgovine za to?
  2. Jelly, da mate frende in sodelavce od tam in/ali Japonske. Moralo je biti zelo zanimivo. Poznajo Korejci kaj bolj Slovenijo, glede na to, da se je par dram in oddaj (npr. k-pop skupina Red Velvet je bila v Sloveniji) snemalo pri nas?
  3. Pa je prijatelju kaj nucal ta NLP? Se je kaj spremenilo na bolje/slabše? Ali pač je spoznal, da ni to to in ga je sram zdaj zaradi začetne navdušenosti?
  4. Se opravičujem, ker obujam temo. Zanima me, če ima kdo izkušnjo z NLP - nevrolingvističnim programiranjem? Slišal sem za Aleksandra Šinigoja, da je eden redkih v Sloveniji, ki obvlada to.
  5. Pač podlegel sem reku "uči se, da ti ne bo treba delat". Pač piflar sem in imam izziv pred sabo, kako se učinkovito sam kaj učit in vztrajat. Pa magisterija nimam, tudi ne vem, če ima smisel nadaljevat, ker magisterij brez izkušenj lahko še oteži iskanje službe (vsaj pri nas - preveč izobrazbe), plus jezik bi mogu obnovit, kar pa traja. Da ne omenjam starosti, bližal bi se že sredini 30.let. Ne vem, v zadnjh letih sm doživu tak padec motivacije za karkoli, da je groza. Mogoče je slednje posledica tega, da sm se nezavedno silu med SŠ in faksom "bit priden", sekiral se, strah to in ono, pa da "moraš met diplomo, če ni si nič" ipd. Saj veste, te delavsko-socialistične fore staršev in starih staršev. Pač paradigma dela 40 let 6.00 - 14.00 se sesuva. Jebat ga, trenutno failam lajf.
  6. Jah, jaz tudi nisem mogel leta nazaj, ko sem bil proti koncu študija, pa še nekaj znal jezika. Prijavil sem se v par podjetij, tudi na japonsko veleposlaništvo, pa ni bilo sreče. Videl sem tudi, da me faks ni toliko naučil jezika, kolikor sem pričakoval. Da ni dovolj. Pač nisem imel (in še zdaj nimam) mentalitete samouka. Potem pa razočaranje, padec motivacije, znanje je začelo plahneti, ... Glede tega, da bluzim o nepomembnih zadevah in da preveč govorim: deloma prav. Tudi sam se tako samokritiziram, češ nej neki naredim, samo če se mi take stvari svaljkajo po glavi, zgleda da so pomembne zame. Ne gre kar odrint in potlačit tega. Ja, kontempliram, ker pač prej nisem. Pride tako. Ste pač drugače gor rasli in imate drugačne življenjske izkušnje. Sicer pa itak failam že na začetku, ker ne vem, kam in kako iti, česa se lotit ipd. In me je sram, da sem tako izgubljen in hitro izgubim zanimanje za nekaj, medtem ko imajo nekateri vrstniki stalne službe in celo že lastne družine. In iščem "realna tla", samo me pač rado zanese v negativno in samouničevalno smer. Mam pa zanimiv paradoks - vse je kontra: prej sem mislil, da bom nekaj postal, da bom "tata mata", pa se mi je kakšen posmehoval, češ kaj boš s to japonščino, zdaj, ko sm pa zamorjen in nesamozavesten me pa drugi čudno gledajo, češ "a ne moreš kej boljšga poiskat", "kaj pa kej japonščina", "sposoben si za več" ipd. V glavnem, jeba. Za japonščino ponovit oz. karkoli s faksa, bi pa trajalo dolgo časa, da bi prišel na nek soliden nivo. Niti ne vem, kako in kje začeti. Še najbolje za jezike na splošno pa je, da greš v državo, kjer se ga govori. Trenutno je to težko zarad vse te covid panike in se mora najprej to umirit. To bodi dovolj. Upam, da ne kvarim debate z mojimi zapisi. EDIT: poznam dosti kolegov z japonologije, ki delajo čisto nekaj drugega. Za ene par sem osebno mislil, da bodo raztural na Japonskem in ko sem izvedel, da so tu in delajo v drugih sferah, mi je skoraj čeljust dol padla. Veliko jih tudi šinfa čez bolonjski magisterij, da je slabo zastavljen, jezika se ne uči več ipd. Je bilo kar dosti razočaranja in gneva. To je še bolj poglobilo moje dvome. Pač, zlil sm se z mnenji in izkušnjami drugih, premalo pa imel svojih, premalo si upal. Zdaj sem tudi zmeden, ker nekateri pišete, da nekateri so kar šli skoraj na vrat na nos v tujino in jim je uspelo. Kako? To ni taka zadeva, da bi kar šel z glavo skozi zid.
  7. Najprej vsem hvala za odgovore. Imam pač taka obdobja stiske, ko kar bruhne iz mene in se izpovedujem po internetu. Tale post bo dolg, vlekel bo tudi malce na psihološke vode, tako da bo offtopic. Če bo admin menil, da paše v drugačno temo, lahko prestavi. Študiral sem anglistiko in japonologijo. Pač proti koncu gimnazije se nisem kje posebej videl, angleščina mi je šla, nad Japonsko sem bil pa že od nekdaj fasciniran. Težave sem imel z matematiko in fiziko, tako da naravoslovni faksi niso prišli vpoštev. Kaj pa vem … pač bil sem piflarska pohlevna ovca, hodu na vsa predavanja, kar sem lahko in predeloval samo snov, ki je bila obravnavana tam. Nisem znal pogledati izven okvirjev pa se sam kaj učit ali pa se pozanimat o nečem. Okolica me je vlekla naprej. Sekiral sem se. Živel v preživetvenem načinu in zelo zaslepljeno (večino časa samo faks – domov, občasno kakšna žurka). Z ljudmi sem se družil (še posebej s tujimi študenti - Japonci še najbolj), navezoval stike, ampak so kar hitro zbledeli. V 3.letniku sem uspel celo dobiti kratko, mesec in pol dolgo izmenjavo na Japonskem spomladi 2012. Bilo je fajn, dobil sem malce občutek svobode in da nisem toliko pod nadzorom in pričakovanji družbe. Sem prav čutil, da sem lahko malce spustil vajeti, se odprl, se pokazal. Ko sem pa prišel nazaj, je pa vsa motivacija splahnela, ničesar me ni več gnalo naprej. Nisem niti vedel, kaj točno me pri študiju zanima in sem imel težave z izbiro teme za diplomo. To diplomo (ki je bila na ravni seminarske) in še par izpitov na anglistiki sem vlekel 2 leti. Itak, jaz budala, vmes nisem delal oz. sem iskal šihte s svojega področja in ni bilo kaj preveč sreče. BIl sem jezen in razočaran. Nisem se znašel. V diplomi sem bolj kot ne se že matral na koncu iz riti potegniti neke relevantne zaključke, pa iskanje virov gor dol, kaj bi bilo primerno itd. Saj veste, kako gre. Na zagovoru sem mislil, da bom umrl (še dokončal ga nisem do konca, ker smo imeli čas 20 minut), roke so se mi tresle, v trebuhu me je stiskalo. Mislu sm, da bodo profesorji nadrli, skritizirali, me ponižali in me fuknili. Psihično me je zjebalo. Vmes je seveda znanje jezika drastično padlo. Uspelo mi je nekaj na koncu spacati, da sem dobil 7, samo se mi je zdelo, da so mi gledali skozi prste, ker so rabili ljudi za magisterij (bolonjski magisterij je takrat šele nastajal). Tukaj sem zafrknil, ker sem doma dobival pritiske, da naj imam vsaj status zaradi zdr. zavarovanja (star sem bil 25 let) in se nisem vpisal v kako drugo šolo/faks. Na začetku je še šlo, samo potem je nekaj v meni reklo »ne morem več«, vse se mi je nalagalo, zmanjkovalo mi je časa za vse študijske obveznosti, nisem uspel najti virov za neko ustno predstavitev pri japonščini in sem decembra kar poniknil, nehal hoditi na faks. Bilo me je sram. Zmeraj sem imel visoka in prefekcionistična pričakovanja do sebe: kako naj bom, npr. učitelj, če sploh nisem vsaj par let bil v državi, kjer se govori jezik, prebral tono literature in mel izkušnje s tamkajšnjimi ljudmi? Jz sm si predstavljal, da ne bi mogu rečt učencu »tega pa tega pa ne vem«. Pa tudi, kukr rečeno, ustni nastopi so bli armagedon za moj želodec in živce. Bil sem tudi (nesrečno) zaljubljen v dve kolegici, pa se ni ničesar globljega razvilo iz tega. Pa kako bi živel na Japonskem, mel kakšno tamkajšnjo bejbo, heh. "Yellow fever" pa to.Tudi tu so bili metuljčki v trebuhu, ki so me kdaj položili v posteljo, ker me je stiskalo in šraufalo kot pri norcih. Glede Revoza pa tako: delal sem v karosernici, kjer ni bilo tekočega traku kot takega, ampak smo imeli statična delovna mesta, kar je velika razlika. Nisem imel občutka preganjavice kot če bi moral delati na liniji. Pozneje so me dali na linijo v karosernico, kjer moraš ali šraufat neke prečke v prostoru motorja ali pa haube ali pa preverjati karoserijo za napake (vbokline, vdrtine ipd. tako da greš z rokavico čez in moraš začutit) pa so me po par mesecih dali nazaj, ker sem bil živčen, veliko napak sem spregledal, orodje kdaj v ihti metal … ma, norel sem. Živčen sem bil zaradi tega, ker sem se bal delat napake in sm bil občutljiv na kritike. Strah in perfekcionizem. Da ne omenjam raznih jugo-balkanskih for Bosancev in delavsko-kmečkih for Slovencev. Saj veste: prvi imajo vzvišeni in pišmeuhovski odnos do naše kulture in jezika, na izi bi delali pa veliko zaslužili, ta drugi pa jamranje, stokanje in kritiziranje ter moraliziranje o delu (ponavadi fizičnem, ker edino to šteje, a ne?) Priznam pa, da ko sem imel mir brez blebetanja drugih, sem lepo delal v ritmu, ki mi je pasal, izključil glavo, po 8 urah lepo pospravil in šel domov. Počutil sem se isto kot v šoli. Deja vu. Pa malce je pasalo, ker mi zgleda je manjkalo športa. Športen človek nikoli nisem bil, pri športni vzgoji v šoli sem bil med slabšimi. Seveda, počutil sem se tako čudno nekje vmes: previsoka izobrazba za tja (velik ljudi mi je pravlo "kaj ti tuki, kaj delaš, pejt v tujino" itd.), a sam se ne počutim sposobnega za kaj več. Iz te izkušnje so se potem pojačale ideje o tujini, ker se mi gre primarno za drug način razmišljanja in večje cenjenje dela in zaposlenih. Tudi če sem na koncu en jeben vzhodnoevropski smetar za njih. Pač da grem nekam, kjer me noben ne pozna. "Clean slate", nov začetek. Navajen sem bit »skrit« na nek način. Zadnja leta sem pa postal še bolj introvertiran, zaprt sam vase, clo asocialen in morda ljudomrzen. Čedalje bolj sam nataknjen, ciničen, zagrenjen, besen. Kompenzacija za potlačeno in neizraženo jezo iz preteklosti in nezmožnost postavljanja zase (kot da bi vsak, ki ima 5 minut časa, lahko hodil po meni). Mam potrebo, da bi vsakemu povedal, kar mi gre, brez dlake na jeziku. Odnosi površinski, ker se ne znajdem v konfliktih z ljudmi. Črno-belo. Vse ali nič. Imam samo enega prijatelja. Rad imam svoj mir in zasebnost. Če bi bilo možno, bi delal od doma v pižami. Prihranim čas in denar brez avta in drenjanja po cesti ter ni se mi treba ubadat s sodelavci in tečnimi »mobing-trip« šefi (k sreči sem imel prijaznega šefa, ki je občasno nas moral skritizirati, pa še to zato, ker ga je njegov glavni šef skritiziral in opozarjal, kaj nekateri moji sodelavci počnejo, kar bi morali ali ne bi smeli). Omenjeno je bilo programiranje. Hja, kaj pa vem. Nimam idej, kaj s tem početi, kaj narediti s tem, tudi če bi se naučil par programskih jezikov. Sem šel skozi "šnel kurz" na SmartNinji za HTML in CSS, pa je model res tko površinsko razlagal in smo samo tipkali za njim. Pa šlo mi je malo na živce, da kdaj ni nič delalo, kar si napisal, potem pa fali kakšna tečna mini podrobnost npr. presledek manj/preveč. Mi je pa všeč Excel, vsaj nekaj malega sem se naučil o njem prek portala MojeZnanje, če kdo pozna. Včasih nisem vedel wtf kaj lahko počneš z njim, zdaj si pa vsaj izdatke pišem notri, če drugega ne. Game of Thrones Littlefinger, lol. Hvala za vzpodbude, ampak pač pridejo taki samozaničevalni, samouničujoči in depresivni zapisi, ker pač nimam mere, lažje mi je biti negativen in nesamozavesten. kakor pa se preceniti samega sebe. Drugi me vidijo pozitivnejše kakor samega sebe, kar je žalostno. Včasih sem imel visokoleteče in evforične ideje, kako se bo vse v življenju odvijalo. Če je kdo gledal film The Secret Life of Walter Mitty, bo vedel o čem govorim. Pač ne vem, kaj bi bilo sploh še realno pri mojih letih, česa sem sploh še sposoben. Ne poznam se dobro. Počutim se kot ladjica brez smeri, nepopisan list papirja, da nimam substance in nimam kaj za ponudit svetu. Da nisem veliko stvari doživel. Pač sram me je, ker pri teh letih bi moral že konkretnega nekaj doseči. Vsi so mi govorili včasih, da se preveč sekiram in razmišljam. Prov, evo, ne sekiram ne, postal sem jebiveter, in visim na netu večino časa. Skril sem se pred svetom. Zakaj bi se še za kaj trudil in bil "priden"? Jebeš pridnost. -.- Potem se pa ponavadi zahteva še več in več, malo popustiš, je pa že vse narobe. Počutim se kot kak srborit pubertetnik (samo števki mojih let zamenjaš). Zanimanja. Hja, na prvo žogo sem si nekaj napisal v Word, ampak povečini so to samo ideje v glavi ali pa pogledam kak video na Youtubu (pač, kakor sem omenil - podivjana domišljija ala Walter Mitty). Pregledam si naj zaznamke v brskalniku, kaj si shranjujem, gledam, … pospravim naj sobo, znebim se balasta (podarim/prodam nepotrebne stvari), minimalizem (kaj mi je sploh pomembno imeti?) – tu imam izziv, ker se mi stvari nabirajo, češ mogoče jih bom kdaj rabil pa to; jih pa rad razporejam, kategoriziram in urejam, da kolikor toliko vem, kaj imam kje Japonska, Koreja, Hong Kong, Tajvan, V in JV Azija Angleško govoreče države zgodovina: vojaška zgodovina, strategija, taktika, orožje, zgodovinski filmi – šel sem dvakrat na strelišče na Rudnik streljat s pištolo in revolverjem samopomoč: meditacije, relaksacije, videji in branje knjig za boljši lajf, učitelji, mentorji, sveti ljudje – hodim na psihoterapijo že okoli 5 let, bil sem tudi na antidepresivih proti koncu študija, dokler nisem začel delati v Revozu Kdo smo mi kot ljudje? Zakaj delujemo, mislimo in se obnašamo tako kot se?: psihologija, sociologija, antropologija, filozofija, religija hrana, od kod je, kako nastane, kaj jemo, kmetovanje, ekološka in zdrava prehrana, zeliščarstvo (naravna zdravila, čaji, sirupi), recepti, naučiti se kuhati, LCHF?, vegetarijanstvo?, mogoče celo veganstvo?, vrsta hrane glede na krvno skupino preživetje --> če sranje prileti v ventilator, kaj boš? ---> taborjenje, preživetje v naravi, orientacija, postavitev zavetišča, preskrba s hrano in vodo, borilne veščine in samoobramba, rokovanje z hladnim in strelnim orožjem – malo paranoičnega prepperja tuki, heh … kdaj sem si predstavljal, da bi imel telo in duha vzdržljiva kot skalo in bi bil nek samotar v svoji "off-grid", samooskrbni hiški v divjini nekje v naših rovtah, za Uralom, ZDA ali v Kanadi, pač bolj odmaknjeno od večjih mest teorije zarote, kaj je res, kaj ni, kaj je za zaveso? finance --> kam vložit denar, da se plemeniti in imam več prihodkov ter nisem odvisen v celoti od službe? --> zlato, srebro, delnice, kriptovalute, naravni viri, borze, skladi - želim, da denar dela zame, imam pasivni prihodek, bi imel več časa zase, bil samostojen, ne bil odvisen od službe in bil v strahu za njo; itak bom menjal kariere kot spodnje gate, na koncu bom, če zaškripa zdravje, moral živeti od prihrankov ali pa me bodo kar v žari s šihta nesli in konec zgodbe ročne spretnosti: les, glina, keramika, steklo, izdelovanje mozaikov in izdelkov?, varjenje? (čeprav kovina mi ni tok privlačna: rezek zvok, kovinski prah, strupeni plini od varjenja) - pri prijatelju sem gledal, kako s sosedom varita domače pivo, prav tako pa je kupil veliko rabljenih računalniških delov in me zanima, kako bi lahko sestavila kako mašino tudi zame. Kot mulc sem itak visel na kompu in sem enim 3 znancem zmeraj težil, naj pridejo pogledat, če se je kaj pokvarilo. Zdaj bi pa to v največji meri sam uredil in se kaj naučil stand-up komedija, komedija, družbena in politična kritika (imitatorji npr.), satira, parodija, utopija, distopija, znanstvena fantastika (sci-fi), fantazija, trilerji, grozljivke Tole vse skupaj sem v glavi dolgo časa premleval, kako bi napisal vse skupaj. Nastal je doooooolg spis in če samo eden prebere vse, bo že to dovolj. Lep večer vsem še naprej!
  8. Dobri ste vsi, res. Vsaka vam čast. Jaz pri 31. letih gnijem doma brez šihta. Opcije niso ravno dobre, ker s FF izobrazbo si ne morem kaj pomagati (pomoje, pa še ful izven scene in področja sem, ker sem diplomiral na 1.stopnji leta 2014). Zgleda, da sem podčlovek, ker mi matematika, fizika in nasploh naravoslovje niso šli v šoli (z izjemo kemije, presenetljivo, biologija je pa povečini bila piflarija). Edini jezik, ki mi laufa, je angleščina, ampak UK gre ven iz EU (brexit), tako da bo kakršnokoli delo težje tam dobit. 3 leta sem delal stalno nočno izmeno v avtomobilski industriji v Novem mestu. Pač bil sem obupan, brez denarja, za foro se javil ponudbi z Zavoda za zaposlovanje in kar dobil šiht. Ok. Naporno je bilo ko sto mater. Nikoli več. Imam pa vsaj prihranke zdaj. Me pa skrbi, kaj bo sploh z našo državo, v kakšno smer gre. Si kdaj želim, da bi se večina Slovencev iz tujine vrnila z bogatimi izkušnjami, stopijo v politiko in da porihtajo državo, tako kot se zagre. Tale gospodična Rona-chan je pa zadeve zdaj še bolj postavila v negotovost, otežila potovanje in iskanje dela v tujini. Trenutno vse zapise glede življenja in tujine še gledam skozi romantična, rožnata očala, češ vse je boljše kot pri nas, vse funkcionira, manj komplikacij, očitne korupcije in izigravanja zakonov ter več čuta za odgovornost in moralo.
×
×
  • Ustvari novo...