Skoči na vsebino

The Witcher (Veščec) - SLO prevod


DaCapo

Priporočeni prispevki

Kakšne veze točno ima Sneti s prevodom Veščeca?
Navedeno je namreč: 

Navedek

Prevajalec: Klemen Pisk


Drugače pa mi sedaj sploh še ni za branje Veščeca 1. Ker je vsega skupaj kar veliko knjig, ta edini SLO prevod pa bom prebral v ca. dveh dnevih. In kaj naj potem? Čakam sto let na naslednji prevod? ;) 

uredilo bitje DaCapo
Povezava do prispevka
DaCapo reče Dne, 25. 10. 2022 at 11:23:

Kakšne veze točno ima Sneti s prevodom Veščeca?
Navedeno je namreč: 


Pa še čisto kratek random odlomek:


Drugače pa mi sedaj sploh še ni za branje Veščeca 1. Ker je vsega skupaj kar veliko knjig, ta edini SLO prevod pa bom prebral v ca. dveh dnevih. In kaj naj potem? Čakam sto let na naslednji prevod? ;) 

 Ni treba čakat sto let. Je že zunaj :P :nicjasno:

https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/meč-usode-p-9789610165835

https://www.emka.si/wcsstore/MKCAS/img/catalog/9789610165835/646x1000/9789610165835.jpeg

 

In očitno nima netflix logota :sorcerer:

uredilo bitje seventhson
Povezava do prispevka

@Armando

 

Navedek

 

Veščec
 

Spoiler

 

I

Pozneje so govorili, da je možak prišel s severa, od Vrvarskih vrat. Pešačil je in za uzdo vodil otovorjenega konja. Bilo je pozno popoldne, vrvarske in sedlarske prodajalne so bile že zaprte, ulica prazna. Toplo je bilo, možak pa je imel na sebi črn plašč, vržen čez rame. Vzbujal je pozornost. Ustavil se je pred krčmo Stari Narakort, za hip je obstal in prisluhnil vrvežu glasov. Krčma je bila kakor po navadi ob tej uri polna ljudi. Neznanec ni vstopil. Konja je povlekel naprej, po ulici navzdol. Tam je bila še ena krčma, manjša, imenovala se je Pri lisjaku. Bila je skoraj prazna. Ni bila na najboljšem ­glasu. Krčmar je dvignil glavo znad sodčka kislih kumaric in premeril gosta. Tujec, še vedno v plašču, je hladnokrvno, nepremično in molče stal pred točilno mizo.
»Kaj bi?«
 »Pivo,« je rekel neznanec. Imel je neprijeten glas.
 Krčmar si je obrisal roke v platneni predpasnik in napolnil glineni vrček. Vrček je bil okrušen.  Neznanec ni bil star, a lase je imel skoraj popolnoma bele. Pod plaščem je nosil obrabljen kožnat jopič, prevezan z vrvicami na vratu in ramenih. Ko je odložil plašč, so vsi opazili, da ima v toku na hrbtu meč. To po svoje ni bilo tako čudno, skoraj vsi v Wyzimi so hodili oboroženi naokoli, toda nihče ni nosil meča na hrbtu kot lok ali tulec. Neznanec ni sedel za mizo med redke goste, temveč je še naprej stal pri točilni mizi in pronicljivo strmel v krčmarja. Dvignil je vrček in naredil požirek.
 »Iščem sobo za eno noč.«
»Ni na voljo,« je zagodrnjal krčmar, strmeč v gostove zapra­šene in umazane škornje. »V Starem Narakortu vprašajte.«
»Raje bi prenočil tukaj.«
»Ni na voljo.« Krčmar je končno prepoznal neznančev naglas. Bil je Rivijec.
»Plačal bom,« je tiho in malce negotovo rekel tujec.
Takrat se je tudi začela vsa ta ostudna zgodba. Kozav orjak, ki je prišleka že od vstopa spremljal z mračnim pogledom, je vstal in odšel k točilni mizi. Njegova spremljevalca sta stala za njim, slaba dva koraka stran.
»Tu ni prostora zate, rivijski potepuh in ničvrednež,« je zarenčal kozavec, ki se je ustopil tik pred neznanca. »Takšnih, kot si ti, tukaj v Wyzimi ne potrebujemo. To je spodobno mesto!«
Tujec je vzel svoj vrček in se umaknil. Zazrl se je v krčmarja, vendar se je ta izognil njegovemu pogledu. Ni mu bilo do tega, da bi branil Rivijca. Konec koncev, le komu je še mar za Rivijce?
»Vsi Rivijci so tatovi,« je nadaljeval kozavec, iz katerega so puhteli pivo, česen in jeza. »Ali slišiš, kaj pravim, pankrt?«
»Ne sliši. Repo ima v ušesih,« je rekel eden od tistih dveh zadaj, drugi pa se je zarežal.
»Plačaj in se poberi!« je zakričal kozavec. Neznanec je šele zdaj uperil pogled vanj.
»Samo pivo spijem do konca.«
»Pomagali ti bomo,« je siknil orjak. Izbil je Rivijcu vrček iz roke, ga zgrabil za ramo in hkrati zapičil prste v jermen, ki je poševno prečkal tujčeve prsi. Eden od tistih dveh zadaj je dvignil pest, da bi ga udaril. Tujec se je urno izvil in vrgel kozavca iz ravnotežja. Meč v nožnici je zasikal in se za hip zableščal v svetlobi oljenk. Prerivanje, krik, nekdo od preostalih gostov je planil proti izhodu. Stol je treščil ob tla, glinena posoda je zamolklo zgrmela po tleh. Krčmar je s tresočimi se ustnicami opazoval grozovito razmesarjen obraz kozavca, ki se je s prsti oklepal roba točilne mize. Drsel je in izginjal spred oči, kot bi se utapljal. Spremljevalca sta ležala na tleh. Eden je bil negiben, drugi se je zvijal in drgetal v temni luži, ki se je naglo večala. Tanek, histeričen ženski krik je vibriral v zraku in paral ušesa. Krčmar se je zdrznil, zajel sapo in začel bruhati.

 Neznanec se je umaknil k steni. Sključen, napet, v pripravljenosti. Z obema rokama je držal meč in potoval s konico rezila po zraku. Nihče se ni premaknil. Groza jim je kot hladno blato oblepila obraze, zavezala ude, zamašila grla. V krčmo so hrupno vdrli trije stražniki. Najbrž so bili v bližini. Držali so pripravljene korobače, a ko so zagledali trupla, so takoj izvlekli meče. Rivijec se je s hrbtom prilepil ob steno in z levico iz škornja potegnil bodalo.
»Odvrzi to!« je s tresočim se glasom zavpil eden od stražnikov. »Odvrzi, lopov! Šel boš z nami!«
Drugi stražnik je odrinil mizo, ki je stala na poti, da se Rivijcu ni mogel približati od strani.
»Steci po može, Čopec!« je zaklical tretjemu, ki je ostal pri vratih.
»Ni treba,« je rekel tujec in spustil meč. »Sam bom šel.«
»Šel boš, pasje seme, ampak zvezan!« je zakričal razburjeni stražnik. »Odvrzi meč, ali pa ti razčesnem betico!«
Rivijec se je vzravnal. Meč je hitro pospravil pod levo pazduho, dvignil desno roko, jo usmeril proti stražnikom in naglo naredil zapleteno znamenje. Zakovice, s katerimi so bile gosto prepredene manšete kožnatega kaftana, so se zalesketale. Stražniki so se v hipu umaknili in si s podlaktjo zakrili obraz. Eden od gostov je planil pokonci, drugi je stekel proti vratom. Ženska je spet zavreščala, divje, srhljivo.
»Sam bom odšel,« je ponovil neznanec z zvonkim, kovinskim glasom. »Vi trije pa hodite pred mano. Odpeljite me h kastelanu. Ne poznam poti.«
 »Da, gospod,« je zamomljal stražnik in sklonil glavo. Od­pravil se je proti izhodu, negotovo ozirajoč se naokoli. Druga dva sta odšla za njim, zadenjsko, urno. Tujec jim je sledil, meč je imel spravljen v nožnici, bodalo v škornju. Ko so šli mimo miz, so si gostje zakrivali obraze s krili kožnatih jopičev.

 II
Velerad, kastelan v Wyzimi, se je zamišljeno popraskal po bradi. Ni bil ne vraževeren ne strahopeten, vendar mu ni bilo do tega, da bi z belolascem ostal sam. Končno se je odločil.
»Odidite,« je ukazal stražnikom. »Ti pa sedi. Ne, ne tukaj. Malo bolj stran, če te je volja.«
Neznanec je sedel. Ni imel več ne meča ne črnega plašča.
 »Kako torej?« je rekel Velerad in se poigraval s težkim buzdovanom, ki je ležal na mizi. »Sem Velerad, kastelan Wyzime. Kaj mi imaš povedati, spoštovani razbojnik, preden greš v ječo? Trije mrtvi, poskus uročevanja, ni slabo, sploh ni slabo. Za kaj takega te pri nas v Wyzimi nataknemo na kol. Vendar sem pravičen človek, zato ti bom prej prisluhnil. Govori.«
 Rivijec si je odpel jopič in izpod njega potegnil svitek iz bele kozje kože.
»Na razpotjih in po krčmah jih pribijate,« je rekel tiho. »Je to res, kar piše?«
»A,« je zamomljal Velerad in si ogledoval rune, vtisnjene v kožo. »Za to torej gre. Le kako, da se mi ni takoj posvetilo. Res je, drži, zelo drži. Podpisan je: Foltest, kralj, gospodar Temerije, Pontarja in Mahakama. Torej drži kot pribito. Toda razglas je razglas, zakon pa zakon. In tukaj v Wyzimi za red in mir skrbim jaz. Ne bom dovolil ubijanja ljudi! Razumeš?«
Rivijec je prikimal. Velerad je jezno zavzdihnil.
»Veščevsko znamenje imaš?«
Tujec je spet segel v izrez jopiča in izvlekel okrogel medaljon na srebrni verižici. Na njem je bila upodobljena volčja glava s široko razprtim žrelom in izstopajočimi čekani.
»Pa ime? Imaš ime? Lahko tudi vzdevek. Ne sprašujem iz radovednosti, ampak da bi se lažje pogovarjala.«
»Ime mi je Geralt.«
»Pa naj bo Geralt. Iz Rivije, kot sem razbral po naglasu?«
»Iz Rivije.«
 »Aha. Veš kaj, Geralt? Tole,« je Velerad z odprto dlanjo potolkel po razglasu »tole pusti kar pri miru. To je resna zadeva. Veliko jih je že poskušalo. Veš, bratec, to ni enako kot pobiti par nepridipravov.«
»Vem. To je moj poklic, kastelan. Piše: nagrada tri tisoč orenov.«
»Tri tisoč,« je Velerad našobil ustnice. »In kraljično za ženo, kot pravijo ljudje, čeprav milostljivi Foltest tega ni napisal.«
»Kraljična me ne zanima,« je mirno rekel Geralt. Negibno je sedel z rokami na kolenih. »Samo trije tisočaki.«
»O, kakšni časi,« je zavzdihnil kastelan. »Kako pokvarjeni časi! Pred dvajsetimi leti si nihče niti v najhujšem deliriju ne bi mogel zamisliti, da bodo obstajali takšni poklici. Veščeci! Potujoči ubijalci baziliskov! Hišni izganjalci zmajev in povod­nih mož! Geralt? Ali je pripadnikom tvojega ceha dovoljeno piti pivo?«
»Seveda.«
Velerad je plosknil.
»Pivo!« je zaklical. »Ti, Geralt, pa sedi bliže. Kaj še čakaš?«
 Prinesli so pivo, hladno in penasto.
 »Strašni časi so napočili,« je govoril Velerad in praznil svoj vrček. »Vsa mogoča golazen se je namnožila. V Mahakamu, v gorah, kar mrgoli bobrodlakov. Včasih so po gozdovih tulili volkovi, zdaj pa: vampirji, borovniki; kamor koli se obrneš, najdeš volkodlaka ali kakšno drugo zalego. Rusalke in naricalke po vaseh ugrabljajo otroke, zgodilo se je že na stotine takšnih primerov. Bolezni, o katerih še nihče nikoli ni slišal, tako hude, da se ti kar lasje postavijo pokonci, če samo pomisliš nanje. Vrh vsega pa še tole!« Potisnil je kožni svitek čez mizo. »Nič čudnega, Geralt, da so veščevske usluge tako iskane.«
 »To je kraljevski razglas, kastelan,« je Geralt dvignil glavo. »Poznate podrobnosti?«
Velerad se je naslonil nazaj in prekrižal roke na trebuhu.
»Podrobnosti, praviš? Poznam. Ne sicer iz prve roke, vendar iz dobrih virov.«
»Prav za to mi gre.«
 »Trmast si. Ampak kakor hočeš. Poslušaj.« Velerad je srknil pivo in utišal glas. »Naš milostljivi Foltest nam je že kot kraljevič v času vladavine svojega očeta, starega Medella, pokazal, kaj zmore. In bil je zmožen marsičesa. Upali smo, da ga bo z leti minilo. Toda kmalu po kronanju, takoj po smrti starega kralja, je Foltest presegel samega sebe. Vsem nam je zaprlo sapo. Naj ne dolgovezim: svoji sestri Addi je naredil otroka. Adda je bila mlajša od njega, vedno sta tičala skupaj, a nihče ni ničesar posumil, no, morda kraljica … Skratka, nekega dne se pred nami pojavi Adda z ogromnim trebuhom, Foltest pa začne razpredati o poroki. S svojo sestro, si moreš misliti, Geralt? Stvar je postala hudičevo napeta, kajti Vizimir iz Novigrada je nameraval Foltesta poročiti s svojo Dalko, poslal je odposlance, mi pa smo morali kralja držati za vse štiri, da se ni spravil nanje. Posrečilo se nam je, še dobro, kajti užaljeni Vizimir bi nas žive odrl. Potem nam je z Addino pomočjo, ki je imela na svojega brata velik vpliv, uspelo odvrniti mlečnozobca od hitre poroke. No, in potem je Adda rodila, ob predvidenem roku seveda. Zdaj pa poslušaj, kaj ti bom povedal. Ni bilo veliko tistih, ki so videli novorojenca, toda ena od porodnih babic je skočila skozi okno iz stolpa in bila na mestu mrtva, drugi pa se je zmešalo in je še danes nora. Zato predvidevam, da pankrt najbrž ni bil posebno lep. Bila je deklica. Sicer je takoj po porodu umrla, najbrž se ni nikomur preveč mudilo zavezati popkovine. Na svojo srečo tudi Adda ni preživela poroda. Potem pa se je, bratec, Foltest še enkrat pošteno osmešil. Blagorodno pankrtsko hčer bi morali sežgati ali zakopati nekje na samem, ne pa da so jo pokopali v sarkofagu v grajski kleti.«
 »Zdaj je prepozno za modrovanje,« je Geralt dvignil glavo. »Vsekakor bi bilo treba poklicati nekoga od Vedežev.«

»Govoriš o tistih prevarantih z zvezdicami na klobuku? Seveda, kakih deset se jih je zbralo tam, a šele potem, ko je postalo jasno, kaj leži v tistem sarkofagu. In kaj iz njega pride na plan ponoči. Ampak ni prišlo na plan takoj, o ne. Sedem let po pogrebu je bil mir. Neke noči ob polni luni pa so se po palači razlegli kriki in vreščanje, zavladala je zmeda! Kaj bi govoril, saj se spoznaš na te reči, tudi razglas si prebral. Novorojenka v krsti se je potegnila, in to precej, prav tako so ji pošteno zrasli zobje. Skratka, spremenila se je v štrigo. Škoda, da nisi videl trupel. Jaz sem jih. Najbrž bi se potem v velikem loku izognil Wyzimi.«
Geralt je molčal.
»Kot sem že rekel,« je nadaljeval Velerad, »je potem Foltest k nam poklical celo rajdo čarovnikov. Vpili so drug čez drugega, se skoraj pobili med sabo s tistimi svojimi palicami, ki jih najbrž nosijo zato, da bi z njimi odganjali pse, kadar jih kdo naščuva nanje. Kar po mojem ni tako redko. Oprosti, Geralt, če imaš o čarovnikih drugačno mnenje, glede na svoj poklic ga gotovo imaš, ampak zame so to navadni prostaki in bedaki. Vam veščecem ljudje bolj zaupajo. Vsaj konkretni ste, če lahko tako rečem.«
Geralt se je nasmehnil, nič ni pripomnil.
"No, preidiva k bistvu.« Kastelan se je zazrl v vrček in natočil pivo sebi in Rivijcu. »Nekateri nasveti čarovnikov so bili precej umestni. Eden je predlagal, da bi štrigo z gradom in sarkofagom vred sežgali, drugi je svetoval, da bi ji z lopato razsekali glavo, preostali pa so zagovarjali zabijanje topolovih kolov v različne dele telesa, seveda podnevi, ko hudičevka spi v svoji krsti, izčrpana po nočni zabavi. Na žalost se je našel neki bedak s koničasto kapo na pleši, grbast puščavnik, ki je dobil idejo, da je to samo urok, ki ga je mogoče odpraviti, in da bo štriga spet postala Foltestova hči, ki bo lepa kot slika. Nekdo mora samo vso noč preždeti v kripti, nič drugega – in zadeva bo rešena. In nato je – si moreš misliti, Geralt, kakšen bedak je bil to! – odšel v grajsko klet, da bi tam prenočil. Kot si najbrž uganil, od njega ni ostalo veliko, samo kapa in palica. Ampak Foltest se je te ideje oprijel kot klop. Prepovedal je, da bi kdor koli poskušal štrigo ubiti, in najel šarlatane z vseh koncev dežele, da bi jo odčarali in spremenili v kraljično. Kako pisana druščina je bila to! Zmešane ženske, šepavci, umazanci, ušivci, o, bratec, da se jih bog usmili! Pa so se lotili čaranja, še najraje ob polni skledi in vrčku piva. Nekatere so seveda Foltest in njegovi svetovalci hitro razkrinkali, nekaj jih je celo viselo na palisadah, a nikakor ne dovolj, mnogo premalo. Sam bi jih obesil vse do zadnjega. Da je štriga medtem občasno koga požrla, ne da bi se menila za goljufe in njihove čarovnije, mi najbrž ni treba omenjati. Pa tudi tega ne, da Foltest ni več živel v palači. Tam ni živel nihče več.«
Velerad se je ustavil in srknil pivo. Veščec je molčal.

...

 

 


To je iz Zadnje želje. Nove knjige (Meč usode) pa še ni na Biblosu, da bi si izposodil. :) 

uredilo bitje DaCapo
Povezava do prispevka

Kje si pa kupil ponatis prve knjige brez logotipa? Preko spleta ne upam naročiti, ker lahko naključno pošljejo prvo izdajo z logotipom tako, da bi se raje v knjigarno odpravil.

 

Če lahko preveriš še, ali imata knjigi šivano hrbtišče, ali lepljeno? Dandanes so knjige pri nas bolano drage in ne kupim več, če niso kvalitetno sestavljene.

uredilo bitje LakomLačen
Povezava do prispevka
LakomLačen reče pred 33 minutami:

Kje si pa kupil ponatis prve knjige brez logotipa?

 

Če lahko preveriš še, ali imata knjigi šivano hrbtišče, ali lepljeno?

Kupljene v MK na Trubarjevi v centru Ljubljane.
Sestra mi je potrdila, da je dobila enako kombinacijo v knjigarni Q-landije v Novem Mestu.

 

Glede hrbtišča:

IMG_20221029_173258.jpg

IMG_20221029_173316.jpg

Povezava do prispevka
  • 1 mesec kasneje...
  • 5 mesecev kasneje...
  • 3 tedne kasneje...

Ko bi se le kdo odločil prevesti zadnji roman katerega je Sapko napisal. Ocene so bile sicer bolj slabe ampak glede na to, da gre za nekakšno vojno grozljivko umeščeno v magično realistični Afganistan med rusko okupacijo v osemdesetih me prav zanima kako se je odrezal v primerjavi s prejšnjimi knjigami, ki se vse dogajajo v nekakšnem srednjem veku. Sapko je vojsko služil v Afganistanu, domnevam, da v kaki poljski enoti v okviru Varšavskega pakta.

uredilo bitje Žvrkljotron
Povezava do prispevka
  • 6 mesecev kasneje...

Pridruži se debati

Lahko objaviš prispevek in se registriraš kasneje. Ako imaš račun, se vpiši za objavo s svojim računom.

Gost
Odgovori na temo...

×   Prilepljena vsebina je formatirana.   Odstrani formatiranje pisave

  Only 75 emoji are allowed.

×   Tvoja povezava je bila samodejno vpeta..   Namesto tega prikaži kot povezavo

×   Tvoja prejšnja vsebina je bila obnovljena.   Počisti urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

  • Nedavno brska   0 članov

    • Nihče od registriranih uporabnikov ne pregleduje strani.
×
×
  • Ustvari novo...