Lestvica

Vse je urejeno. Tudi vaš Gnoj.

Pa še par YT timelapseov.

Ajde, toliko da dobite malo več vtisa.. Še ena (nekoliko novejša) variante FB igrice "ustvarimo zgodbo": Največji napredek na področju umetne inteligence je človeštvo doseglo tik pred začetkom Velike vojne. Natančneje, v letu 2020, če gre verjeti starodavnim zapisom. Iz tistega časa je pravzaprav ohranjenih le malo podatkov, zato je vsak najden drobec le delček večje sestavljanke. Redki zgodovinarji in preučevalci starega veka, oz. »milenijske dobe«, kot tudi pravijo temu obdobju, se zato že vrsto let trudijo s sestavljanjem in preučevanjem teh redkih in sila nejasnih delov. Zadnji najden košček te velike sestavljanke (in trenutno tudi največji projekt, na katerem dela večina razpoložljivega osebja) ima delovno ime Dolly-20 in ga v celoti objavljamo v pričujočem zapisu, skupaj z opombami in komentarji znanstvenikov in drugih sodelujočih. Programer 5. stopnje: »Razhroščevalnik vklopljen, prehajamo v fazo 2!« Tehnik 8. stopnje: »Faza 2 v štartu. Počasi se že prikazuje slika. Poskus vklopa zvočne sledi.« Šum in hreščanje. Občasno je slišati piske in žvižge, kot da bi poslušali docela razglašen orkester nekakšne godbe. Programer 5. stopnje: »Filtracija opravljena. Sedaj bi morali slišati zvok.« Med šumom in hreščanjem se piski in žvižgi zlagoma spremenijo v razločen ženski glas: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Koordinator 4. stopnje: »Imenujem jo Nataša. Zapišite.« Tehnik 8. stopnje: »Poslušajmo še enkrat, tokrat malenkost glasneje.« Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Nekaj časa je bilo slišati samo oddaljeno grmenje, kot bi se pripravljalo k močni nevihti. To je bil slab znak. V veliko najdenih zapiskih so namreč ugotovili, da napoveduje močne motnje v posnetku, posledično veliko izgubljenega materiala. Zato se je Matjaž, višji programer 12. stopnje, namrgodil in glasno zastokal: »Še zdaj ne morem verjeti, da to obstaja a žal obstaja.« Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Koordinator 4. stopnje: »Pa dajte no, ruknite že naprej. Ponavlja se!« Glasno je počilo in osebje je skoraj oglušelo. Nato se je zaslišal miren, nekoliko globok ženski glas, ki so mu takoj dodelili ime Milena. Verjetno jih je spominjal na kakšno znano osebnost, mogoče na napovedovalko, ki je vodila dnevna poročila Vlade. Milena: »Spokojna jesen, morda le na videz, morda kdo preži iz gozda …« Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Tehnik 8. stopnje: »Spet se ponavlja. Verjetno je napaka in zapis preskakuje. Vklopil bom dodatni razhroščevalnik, tokrat verzijo 3.0 z dodatnim filtrom.« Nejasen glas, skoraj kot šepet: »Bilo je po bitki s Corona virusom...« Osebje se je spogledalo, kakor so se pač lahko spogledali, ker niso bili v istem prostoru, ampak so delali preko spletnih kamer iz različnih koncev sveta. Koordinator 4. stopnje: »To je anomalija. Ta glas ne sodi v celotno sliko. Verjetno je iz kakšnega drugega dela. Kot, da nam želi povedati neko zgodbo! Ampak ohranimo ga v celoti, vsaj za enkrat. Naj bo zabeleženo kot Sara, ker me spominja na bivšo ženo.« Medtem se je slika, ki se je ves čas izrisovala iz posameznih pikslov, že v celoti prikazala na glavnem zaslonu. Videti je bilo meglene obrise nekakšnih štirinožnih bitij. In nato že naslednja slika, ker je seveda šlo za drobce video posnetka. In naslednja… Eno izmed štirinožnih bitij, edino, ki je bilo črne barve se je trzajoče premikalo po zaslonu. Vedno hitreje. Nekoliko je spominjalo na psa. Ali pa volka. Matej, čistilec 6. stopnje, ki je slučajno opazoval dogajanje (ker je imel odmor za malico) je bil tiho. Samo obnemel je in strmel za njim, ko je zdirjal čez jaso v gozd. Medtem se je v projekt vključil Mitja, administrator 2. stopnje in komentiral dogajanje: »3 pogumne ovce so se podale na raziskovanje za ogrado. Se bo pogum izplačal?« Vsi so se spet spogledali. Kot že rečeno, preko kamer, ker so bili med seboj oddaljeni tudi po več tisoč kilometrov. Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Nataša: »Ovčke veselo skakljajo v pričakovanju pomembnega obiska.« Nekdo je udaril po tipkovnici. Nekaj časa je bilo slišati popolno tišino. Samo zasoplo dihanje osebja, ki je bilo pred enim največjih odkritij v zadnjih letih. Video posnetek je zamrznil. Občasno je zahreščalo, slika je nekoliko trzala. Nato se je zaslišal Natašin, tokrat precej poškodovan glas, ki že skoraj ni deloval človeško: »Beeeeeee,« nato pa je sledil objokan krik: »A je lahko še bolj hudo?« V daljavi je nekaj močno zagrmelo. Slika je hipoma izginila, iz zvočnika pa je zapiskalo, tako da so vsi skoraj oglušeli. Niti spogledati se niso mogli, ker je v tem trenutku zmanjkalo elektrike. --- konec zapisa ---

Tvoje mnenje je ocitno v nasprotju z mnenjen vecine uporabnikov. Zdej, lahko reces da te boli kurac ker si serif in prav bi imel, ampak lahko pa tut nisi asshole in upostevas glasove ljudi ki so na prejsnjem forumu bili precej enotni da je gostilna spammy thread kjer se pusti vec al manj vse minus najhujse krsitve.

Tukaj bi načeloma objavljali kratke zgodbe, za katere menimo, da si ne "zaslužijo" lastne teme. Predvsem spadajo sem nedokončane zadeve, pa tudi osnutki in razni eksperimenti. En tak primer eksperimenta je recimo moja Facebook "igrica" Ustvarimo zgodbo. Šlo je za to, da sem na FB objavil random sliko in nato iz vseh komentarjev udeležencev sestavil zgodbo. Komentarjev nisem spreminjal in lektoriral, tudi vrstni red je ostal in seveda realna imena udeležencev (razen priimkov). Vse ostalo, torej vse razen govora v navedkih, je bil pa plod moje domišljije. Spodaj je objavljenih nekaj primerov. 😁 Ampak kot pravim: če ne želite odpreti novega topika za svoja literarna ustvarjanja, lahko krajše zadeve objavljate tudi v to temo. Predvsem pa: čim več pišite in čim več objavljajte. Nikomur ne rabi biti nerodno, večina nas rada bere in verjamem, da tudi kdaj pa kdaj kaj spiše. S konstruktivnimi kritikami bomo samo še napredovali! Mala vasica Prisklednje leži nekje bogu za hrbtom. Odročne rovte so to in tistih malo stalnih prebivalcev se vsak dan pozdravi s »Hej!« in »Hoj!«. Pravzaprav večkrat na dan, ker čas v Prisklednju poteka zelo umirjeno. Skoraj že v »rikverc«. Kakšnih posebnih znamenitosti tukaj ni najti in obiskovalci so vsekakor redkejši kot zrno v plevi. Naključni turist, ki bi nekako zašel v ta, na zemljevidu neoznačen kraj, seveda ne bi opazil napisa Gostivna. Tabla je namreč razmahana in prekrita z mahom in praprotjo. Puščica, ki je nakazovala smer pa je že davno odpadla (ali pa je celo pobegnila v kakšno drugo tablo). Ampak, glej ga zlomka, v mesecu velikega travnja se je v Prisklednje prikotalila večja druščina veselih in dokaj raznolikih tujcev. Celo staro Gostivno so našli in takoj zasedli tistih par stolov ob razmajani mizici. Je bil to čudež? Ali je šlo zgolj za neverjetno naključno naklučje? Tega ne bomo nikdar izvedeli. Obstaja pa zapisek pogovora, ki ga je zapisal stari krčmar. Ker se mu je zdelo zanimivo in zato, ker že celo življenje ni imel tujcev na obisku. Itak. »Rdeče pivo, rdeče češnje. Fajn,« je navdušeno zaščebetal brezzobi Robert in vmes popljuval polovico druščine. Pater Vasja, ki je pred kratkim zapustil samostan na daljnem severu, je kojci odgovoril: »Konec sezone, marele fkup, kostanje nabrat, pol pa sanke in smučke nabrusit.« Nato so začeli pogledovati v vse smeri. Verjetno zato, ker so iskali nekoga, ki bi jim prinesel pijačo in kak prigrizek. Sveže pečen kruh z ocvirki, mogoče celo kakšno domačo klobaso in kos sira. Med čakanjem na krčmarja je rdečelasa deklina, Katja po imenu, povzdignila glas: »Rdeča marela pa je sramežljivo zategnila pas, da ne bi kdo opazil, da se je čez zimo zredila. Le bela marela se ji je posmehljivo nasmihala za hrbtom.« S prstom desne roke je kazala na šopek gob, ki so rastle le pljunek vstran od mizice, z levico pa si je deloma pokrivala čisto nov tatu, ki se je živorožnato svetil na njeni levi dojki. Medtem je krčmar prinesel pladenj s kozarci, bokal domačega vina in nekaj plesnivega sira. Kruh je pozabil (ali pa ga ni imel na zalogi). Nataša P. je veselo dvignila kozarec in zavpila: »Še to spijem in nato novim zmagam na proti. Jupiiiii!« »Ko se zjutraj zbudiš in vidiš zaprto marelo pred seboj te veš, da imaš še čas, da odideš preden pride natakar odpret bife.« je zamrmral Andrej in si natočil rujnega. Sir mu ni dišal. Nekaj časa so poslušali oddaljene glasove, ki so potihoma brsteli v vasici. Miceni ptički so žvrgoleli nekje v koprivah, mojster kovač je tu in tam nabil po nakovalu, mlinar je vrtel svoje kamne… Čas je mineval. Počasi (in skoraj v »rikverc«), tako kot je to v Prisklednju v navadi. Nataša Š. se je zagledala v oddaljeno rdečo zarjo in zavpila krčmarju: »Pri južnovzhodnih sosedih bi si ob tej rdeči barvi Karlovačko po grlu spustila... južnovzhodnih??? Mah.. daj še dva Karlija!« Krčmar je zmajal z glavo. Nimamo. Popraskal se je po kosmatem trebuhu in šel po nov bokal vina. Medtem se je tudi Zvonko zagledal v rdečo zarjo: »Če pogledaš na hitro in mal abstrakno liči na ku…«. Bil je najmlajši v tej družbi. Panker s frizuro, ki je v vsej tisočletni zgodovini Prisklednja še niso videli. In je verjetno tudi nikoli več ne bodo. Miša ga je seveda takoj dregnila in mu zašuštela v uho: »Uživanje v senčki,« po hitrem premisleku pa je še sramežljivo dodala: »To mi je prvo padlo na pamet.« »Lulek raketa!« je Matejin glas nenadoma preglasil vse ostale. Vino je začelo delovati in vse glasnejši so postajali. Noč se je pričela. Brezzobi Robert se je obregnil ob krčmarja in vprašal: »No Capo, če sem iskren, me zanima kaj boš ustvaril. Sem radoveden in željan nove zgodbice. Večer je. Spanje se bliža, sej veš...« Krčmar ni odgovoril. Samo skomignil je z rameni, si obrisal pljunke in odšel po nov bokal. Medtem je razmišljal: »Sira ni noben jedo. Govorit pa itak ne morem že od rojstva. Ampak turisti to ne vejo. Bo že zgodbica zapisana. Ena redkih iz Prisklednja, ka mamo tak malo obiskov.« Bilo je že skoraj jutro, ko se je leni petelin (edini v vasi) začel prebujati. Po obveznem praskanju jajc (to je bila njegova edina zadolžitev, ker je bilo kikirikanje v Prisklednjem prepovedano) je opazil tavajočo popotnico. Še ena turistka, ki je očitno iskala druščino prejšnjega večera. Če bi znal brati, bi opazil velik napis na njenem ogromnem nahrbtniku, ki je pravil: »Alenka«. Lasje se ji svetlikali v jutranji rosi, z eno roko je držala neko napravo na ušesu in kričala: »Kje pa je to? Kofetkanje pod zaprto marelo na severu?« Petelin je nato šel po svoji poti, krmčar pa se je samo obrnil v postelji in odsmrčal nekaj čisto nerazumljivega.

Covert Action Avtor: Sid Meier Založnik: MicroProse Letnik: 1990 Zvrst: vohunščina (akcijska strategija) Platforma: Amiga, PC Nekaj uvodnih besed Sid je pred Civilizacijo delal simulacije, kar nas večina še (dobro) pomni. Roko na srce, v spominu so mi ostale samo stare F15-Strike Eagle, Silent Service in Gunship, vse na Amigi. Red Storm Rising me ni nikoli preveč pritegnil, F19 pa se mi je zdel hudičevo kompliciran. A zares se mi je ime vtisnilo v spomin šele z legendarno igro Pirates (verjetno samo zato, ker je bila prvič uporabljena naveza "Sid Meier's..." v samem imenu igre). No, da skrajšam... dobra tri leta po gusarjih smo dobili eno tako zanimivo "James Bond" varianto igre. Covert Action je bil naslov in v glavni vlogi je bil neki Max Remington. Tehno triler je oglaševal napis na škatli, igro pa so večinoma uvrščali med akcijske strategije. Takrat se žanri še niso tako delili, mešali in vse to in ravno zaradi tega je bil poskus Sida Meierja mogoče celo pred časom. Združil je namreč več elementov (posameznih krajših iger) v skupno celoto. To je danes praktično samoumevno pri skoraj vsaki tretji igri (malo hekanja tu, malo preganjanja v vozilu tam...). A bojda sam nad rezultatom ni bil preveč navdušen (googlaj Covert Action Rule, oz. na kratko povzeto: ne naredi preveč iger v eni). Nekaj starih spominov Takrat, v zlatih časih Amige, originali niso bili preveč pogosti. Zato do danes sploh nisem vedel, da je zbirka različnih obrazov na začetku igre pravzaprav protipiratska zaščita (seveda razbita). Podobno kot pri obilici drugih iger tistega časa. Praktično edina (in največja) posledica neoriginalnih iger pa je bila seveda odsotnost navodil. Pri nekaterih naslovih je še šlo (Chuck Rock res ni potreboval 100-stranskega priročnika), pri nekaterih pa se je znalo zalomiti. No, na srečo je bil Covert Action nekje vmes. Pravzaprav smo ga kar hitro "pokapirali". Šlo je za eno posrečeno zmes akcije in okrnjene "strategije" vpeto v okvirno zgodbo. Čar igre je bil v tem, da je bila vedno drugačna. Hudobci (z glavnim šefom na čelu), cilji, kraji dogajanja... vse se je generiralo naključno. Verjetno je bil to tudi največji pozitivni element. Grafično je bila igra namreč nekako na seznamu "nelepih" naslovov. Ne morem reči grda, ampak celo za tisti čas smo kar precej znali zavihati nosove. Vse skupaj pa je na srečo odtehtala zanimiva in raznolika agentska gonja za glavnimi cilji (ujeti vse hudobce, preperičiti njihov zlobni načrt...). Tukaj se moram malo ustaviti, ker končnega cilja ni bilo ravno lahko izpolniti. Igra se mi je zdela takrat precej težka. Vsaj v oziru sto odstotnega reševanja posameznih primerov. Bodisi so posamezni hudobci poniknili in jih ni bilo več moč ujeti (posledično manj točk), bodisi je pobegnil taglavni. Včasih mi seveda ni uspelo pravočasno razrešiti (preprečiti, odkriti, razkriti...) glavne naloge (tatvina, bomba... marsikaj se je našlo). Je bilo pa vzdušno igrati in na srečo vsaka partija ni bila (vsaj kolikor se spomnim) preveč dolga. In potem jovo na novo z novimi liki, mesti, ugankicami... Pristop me sedaj pravzaprav spominja na "Where in... is Carmen Sandiego", a za malo "starejše" igralce. Iz namigov namreč izluščimo ključne podrobnosti (posamezne organizacije, predmete, predvsem pa kraje dogajanja...), krog se nato vse bolj zožuje. Pozorni moramo biti na čas (napačna sled ali dve in že se kateri od negativcev izmuzne...). Pred začetkom samega igranja smo "natrenirali" določene sposobnosti. Še prej pa smo izbrali ali bomo igrali kot moški ali ženski lik. Par poti do cilja Celota igre je bila torej sestavljena iz štirih različnih elementov (podiger, če se lahko tako izrazim). Seveda povezanih v skupno mineštro. Krajših ali daljših. Težjih ali lažjih. Tako kot je to še dandanes značilno. V glavnem, če me stari agentski spomin ne vara, so bile to naslednje zadevščine ... Glavnina akcije in levji delež celotne igre (glede na igralni čas) je del, kjer vlomimo in nato "tiholazimo" oz. dosti streljamo v skrivališčih različnih organizacij, ki smo jim na sledi. Ta del je potekal docela akcijsko, nekako iz ptičje perspektive. Med potjo smo iskali dokaze, streljali sovražne agente in se trudili preživeti. Dokaj zajebano, ker so nas lahko tudi ujeli (v tem primeru smo se morali reševati, bodisi z zamenjavo sovražnega agenta, bodisi s pobegom iz "zapora...). Najprej smo agenta opremili... nato sledi zabava, na katero nismo povabljeni. Vožnja z avtom je bila (vsaj zame) manj vzdušna. En tak suhoparno labirintski tloris mesta in dve barvni pikici; pogled iz kabine je bil zgolj za okras. Večinoma je bila naloga slediti vozilu (da smo prispeli do nove lokacije), v določenih primerih smo morali tudi bežati. Dandanes bi takšna podigra potekala docela iz prve perspektive, z vratolomnimi holivudskimi preganjanji, efekti, pešci in obveznim blur efektom. Me pa ta del igre močno spominja na enega drugega James Bonda, tam nekje iz časa Spectruma. Kriptografija. Moram priznati, da je bila moja najljubša zadolžitev. V osnovi je šlo za preprosto zamenjavo posameznih črk, da smo na koncu dobili smiselno sporočilo. Ne predolgo, ne preveč težko. In niti najmanj zateženo. Rezultat dešifriranja je bil seveda nov dokaz, oziroma napotek, kam naj usmerimo raziskovanje. V glavnem, sporočilo je kar precej doprineslo k samemu razpletanju zgodbe. Zadnja izmed opisanih podnalog je "elektronika". Hekanje v novodobnem smislu. Namenjeno prisluškovanju (včasih tudi zasledovanju avtomobila). Seveda le, če si uspešno povezal vse žičke. V nasprotnem primeru se je oglasil alarm. Je pa res, da si se velikokrat moral sam odločiti, kakšen pristop ubrati. Takšne odločitve so se ponavadi sprejemale pred vhodom v bajtico hudobnih skrajnežev (slika spodaj). Nastaviti prisluškovalno napravo, vlomiti v zgradbo, opazovati (in nato slediti sumljivi osebi) … Odgovori so seveda vodili v eno od miniiger, a je bilo potrebno dobro premisliti kaj storiti, ker je slaba odločitev privedla do neljubih zamud. Lahko si namreč sledil povsem napačni sledi. In izgubljal čas, medtem ko so se pravi zlikovci že počasi umikali (in uspešno dokončali svoj načrt). Par besed in nekaj zaključnih misli Covert Action imam v prav posebnem spominu. Zame in za bližnje kolege pravzaprav nikoli ni bila "top igra", ampak imela je pa velik čar (pravzaprav, katera Sidova igra ga nima?) in me je zelo pritegnila k igranju. Zdi se mi, da svojčas niti ni bila najbolj popularna, verjetno so jo zasenčili kakšni bolj udarni naslovi. Ker malo kasneje je že udaril Railroad Tycoon, potem pa itak Civiliziacija... Glede samih ocen nisem na tekočem, kolikor se spomnim pa je bila povsod dobro ocenjena. No, v glavnem sem se te stare zadevščine spomnil čisto slučajno in sklenil, da malo podelim z vami. Koliko starin vas je pravzaprav igralo Covert Action? In kakšna so kaj vaša mnenja? Osebno bi mi bilo fino videti in igrati spoliran "rimejk" prirejen današnjim časom. Igra je vsekakor nekaj posebnega. Za konec pa še par sličic: Dodatno: igra je na voljo na GoG in to za "pičlih" 5,39 €.

Starka Zima Po zapiskih Filipa Lesjaka, svobodnega novinarja in raziskovalca nadnaravnega, priredil DaCapo. »Zima zima bela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da bo tebe vzela. Ker ti nič ne delaš, ker ti nič se ne učiš, čakaj, čakaj, fantič ti.« Pravijo, da je v starih izročilih veliko resnice. Pravijo tudi, da se z nekaterimi stvarmi ni šaliti. To je moja kratka, a resnična zgodba, če tudi se vam bo zdela še tako neverjetna. *** Bila je že zelo pozna jesen, ko se je družina, imenujmo jo Kovačevi, posedla k večerji. Ata Kovač je z velikim zanosom povzdignil glas in oznanil: »Zimske počitnice bomo preživeli v gorski koči! Imam že rezervirano!« Vsi trije otroci (dva bratca in mlajša sestrica) so veselo pričeli rožljati s priborom in vpiti: »Tooo! To nam delaj, ati!« Mama je nekoliko umirila situacijo, ko je enostavno vprašala: »Koliko nas bo to stalo?« Ampak oče se je samo nasmejal in pomahal z roko, češ naj neha. Šele čez nekaj grižljajev je odvrnil: »Ne skrbi, Ana, vse je že plačano. Dobil sem bonus v službi, ne sicer v denarju, ampak so mi podarili ta počitniški paket. Za vso družino! In bojda bo kot v pravljici!« Večerjo so nadaljevali vsi zadovoljni in v pričakovanju prazničnih dni. Idila v zasneženi gorski koči, smrečica in kamin v katerem gorijo prava drva, pa sankanje po bližnjem hribu in mogoče še ribolov na zamrznjenem jezeru. Ni da ni. Čeprav samo za slab teden. Ampak takšnega tedna si niso privoščili že vrsto let. Oče je bil še posebej razpoložen in nasploh dobre volje, zato je celo odprl steklenico vina in nazdravil: »O, saj skoraj ne vem kaj bi še rekel. Nazdravljam torej prihajajočim praznikom in našemu skupnemu oddihu,« nato je še malo tišje dodal: »Pubeca, poskrbita za dobro muziko. Pubika, ti si pravočasno spakiraj, da ne boš kaj pozab'la. Žena, ti pa samo glej na koledar, za vse ostalo bom poskrbel jaz.« Večerje je bilo že skoraj konec, ko je oče, ki je bil sedaj že res dobre volje (vino je namreč spil skorajda sam) še enkrat povzdignil glas: »Ja, pa pesmico še moramo zapeti. Jaz predlagam kar to ponarodelo rimo. Kak že gre? Zima zima bela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da bo Kovača vzela. Ker Kovač pač nič ne dela, ker Kovač se ne uči, čakaj, čakaj, Kovač ti.« Otroci so se na ves glas smejali, rožljali s priborom in ploskali, gospa Kovač pa se je samo nasmehnila in rekla: »Ne kliči vraga, možek. Da nas res ne bo kdo odnesel v tisti zimski pravljici.« »Eh, kaj govoriš. To je samo pesmica. Tudi mi smo jo peli, ko sem bil še pubec in vidiš, da me noben ni vzel. No, razen tebe, lubica.« S temi besedami so zaključili večerjo, čas je že bil za spanje in vsa nova pričakovanja. *** V gorski koči je bilo prijetno. V kaminu je gorel ogenj, smrečica je bila postavljena, lučke so gorele in iz prenosnega zvočnika se je slišala praznična glasba. Ata Kovač je skozi okno opazoval okolico. Vse samo sneg, pa skoraj nepregleden gozd in v daljavi gorovje, ki se je že skoraj skrivalo v večernem mraku. Pri srcu mu je postalo zelo toplo, takega oddiha si že dolgo ni privoščil. Po večerji in nekaj zabave je napočil čas za spanec. Starša sta pospremila otroke, oba sta bila dobre volje, in jim zaželela najlepšo in najkrajšo noč. Jutri je namreč dan, ko bodo pod smrečico čakala darila. Nato sta odhitela pospravljati in pripravljati. Oče je na hitro skočil do avta in iz prtljažnika prinesel zavoje daril. Opazil je tudi, da ogenj v kaminu pojema. »Na ogenj bom še naložil, preden zaspimo. Grem po drva,« je dejal ženi in iz kota ob omari potegnil sekiro. »Hitro bom nazaj, drvarnica ni daleč.« »Ti samo pazi, da te zima ne odnese,« se je nasmejala in mu poslala poljubček. Na planem je bilo mrzlo. In temno. Stopal je po zamrznjenem snegu, razen lastnih korakov ni bilo slišati ničesar. Nebo je bilo tako temno, da ni bilo videti niti ene zvezde. Kovač si je brundal božično melodijo in razmišljal, kako bo tudi žena presenečena, ko bo odprla darilce. Že po nekaj korakih je skorajda na glas dejal: »Aha, tam je lopa, oziroma drvarnica. Še samo nekaj korakov do vrat. O, kako je mrzlo«. In res, postajalo je vse bolj mrzlo. In še bolj temno, če je to sploh mogoče. Mirno noč je prekinil oster veter, ki je bil tako hladen, da je zmrzal nastopila v trenutku. Ledene rože so se hipoma pričele risati po oknih gorske hiške in ledene sveče so nastajale, kot bi jih nekdo obešal kot praznične okraske. Smreke, kar jih je bilo sploh videti v temi, so se nenadoma pričele upogibati, kot da bi jih težilo neverjetno breme. Kovač je hitro nabral nekaj drv, sekire skorajda ni potreboval, ter zelo hitro pobegnil nazaj v hišo. Šele ko je zaprl vrata je zadihal in si sam pri sebi rekel: »Mrzlo. Oh, kako zelo mrzlo. Upam, da bo drv dovolj vse do jutra.« Nato je naložil v kamin in se odpravil k počitku. Nočno nebo se je razsvetlilo v nenavadni svetlobi. Veter je bil vse močnejši in sence, podobne skrivenčenim prstom so se počasi plazile proti koči. Ogenj v kaminu je nenadoma ugasnil. Mraz je bil že tako močan, da se ga je slišalo. Odmeval je, kot odmevajo koraki po ledenem marmorju. Zima prihaja, to je bilo čutiti in slišati vse naokoli. Skoraj tako, kot da bi besede odmevale med upognjenimi vejami starih smrek. In krempljaste sence so bile vse bližje in bližje. Nekje v daljavi je prestrašeno zatulil potepuški pes. Nato so se prsti dotaknili koče. »Starka zima je tu!« *** Po navedbah policijske in reševalne službe, je bilo javnosti oznanjeno naslednje: »Med prazniki je v gorski koči umrla pet članska družina. Vzrok smrti: podhladitev. Nepojasnjenih okoliščin ni, zato sklepamo, da je šlo zgolj na nesrečen dogodek. Dopis: Pokojni so bili najdeni po šestih dnevih pogrešanja. Reševanje je otežil tudi močan snežni metež.« Navedek o docela ohranjenem listu papirja z napisano rimo in podpisom S.Z., najdenem v pepelu kamina, ni bil objavljen nikjer.

ja ne vem ce bi se mogoce samo nadaljevalo iz starega foruma verjetno nebi bilo spama a? pa ne mi o placevanju sem doniral hexi nazadnje ko je ripnil server, ce hoces ti dam screen shot.

Zdaj pa res še samo ena (ta je dejansko tudi zadnja) moja FB zgodbica. Ta je nastala nekje v drugem tednu "karantene". Aktualna poročila ob 18. uri. Tokrat se v živo javljamo iz Prisklednjega! Za vse, ki ne veste: Prisklednje je majhna, od boga pozabljena vasica nekje v nedostopnih rovtah. Tako majhna, da ni označena na nobenem zemljevidu. Ne iščite je. In nikakor ne hodite tja na obisk. Čeprav je tistih nekaj prebivalcev zelo prijaznih, tujcev vseeno ne marajo. In v Prisklednjem tudi ni kaj za početi. Nekoč je župan sicer poskusil z izvozom svežega, neoporečnega zraka in bistre studenčnice, ampak projekt se ni izkazal kot uspešen in je bil pozabljen že po nekaj tednih. »Z nami je novinar Silvo, ki ga vsi že dobro poznate, saj redno poroča iz nenavadnih in pozabljenih krajev. Silvo, smo na vezi? Kaj boš tokrat povedal in predstavil našim gledalcem?« Smejoč obraz novinarja je zapolnil cel kader. Izpod debele volnene kape so se svetile njegove iskrive, novinarsko navihane oči. Ogromna košata brada je bila pobeljena s številnimi snežinkami in ob robovih se je že nabirala zamrznjena slina. Malce je smrknil in z raskavim glasom dejal v mikrofon: »Da, tako je. Smo na vezi. Drage gledalke in dragi gledalci, s tem ne mislim, da nas vi veliko stanete,« malce se je nasmehnil in nadaljeval: »Lahko me kličete Silvester, ampak tokrat imamo za vas res nekaj izjemnega. Prvič se javljam v živo iz vasi Prisklednje! In tukaj z nami je kar nekaj ljudi, ki so prilezli iz varnega zavetja svojih domov.« Kamera je pokazala zasneženo pokrajino. Nekoliko se je že mračilo in slika sicer ni bila docela ostra, nato pa se je zatresla, kot bi šlo za rahel potres. V kamero je namreč zadela ženska, ki je vskočila v kader. Starejša gospa je bila oblečena v umazan kožuhast predpasnik, na glavi pa ji je tičala ogromna kučma. Prebivalci Prisklednjega so jo poznali kot Natašo, ostarelo devico, ki po cele dneve ni počela drugega, kot pometala svojo verando. S kričečim glasom je zavpila: »Brrrrr, kakšen mraz. A bo že konec te zime?« Novinar Silvo se je nekoliko prisiljeno nasmehnil in jo nežno potisnil iz kadra. Takoj za tem je z druge strani vskočil Matjaž, edini redni gost vaške gostilne. Vsem je bil znan kot večni veseljak, vedno na svežem z novicami (ki so bile v Prisklednjem bolj redke kot sneg v Sahari) in sila hitrega jezika. Popolnoma v afektu (prvič na televiziji in to ni kar tako!) je zavpil: »Čez noč je zapadlo kar 20 cm snega na 0,5 mm podlage!« Novinar ga je hotel zgrabiti za rokav in potegniti iz kadra, ker načeloma ni maral nenapovedanih komentarjev in nasploh dogajanja, ki ni potekalo natančno po scenariju, a se mu je spretno izmuznil in še bolj glasno nadaljeval: »Bil sem v gostilni in pil že 8 Corono, na kar mi natakarica reče, da je Corone zmanjkalo. Kaj pa zdaj?« Kapljice, ki jih je medtem izpljuval so se na kamerini leči pričele strjevati v ledene rože. Prav takšne, kot se narišejo na oknih, kadar je res mrzlo. Novinarja Silva je pričelo skrbeti. »Mater, spet bo treba kidat.« se je oglasila Danica, ena mlajših žensk, ki so živele v Prisklednjem. Dejansko ena izmed vseh petih žensk, ki so živele v Prisklednjem. Dolgi črni lasje so ji vihrali pred kamero in v eni roki je držala mičkeno plastično lopatko. Nekajkrat je pomahala, nato pa jo je grobo odrinil Aljoša. On je bil vaški lovec in edini, ki je v Prisklednjem imel psa. Žival je bila sicer skoraj divja in marsikdo je menil, da gre za volka. Z mirnim glasom je dejal: »Sam s pesom na Željotu …« Opaziti je bilo, da je želel povedati še nekaj, ampak izza njegovega hrbta je že veselo mahal Matej, najmlajši prebivalec Prisklednjega. Skoraj še najstnik, ki so ga vsi imeli za hipija. Niti ne toliko zaradi videza (nosil je čudna, doma zašita oblačila in vsak dan očala drugačne barve), ampak bolj zaradi njegovega načina življenja in prehrane. Prerinil se je pred Aljošo, kar slednjemu niti slučajno ni bilo všeč. Že je mislil nekaj pripomniti, ampak se je ugriznil v jezik in samo potežkal svoj lovski nož. Matej je s priprtimi očmi nekaj časa strmel v kamero, nato pa je tiho in skorajda zaspano zamrmral: »Kaj bi dal zdaj za kremo za sončenje.« »Ma kaj ti bo, grema rajši en pir spij!« se je od strani zadrl Matjaž, ki ga je že žejalo. Nastalo je nekaj prerivanja, kamera se je nevarno tresla. Novinar Silvo se je prijel za glavo in skušal nekako umiriti situacijo: »No, dajmo se malo umirit, emm… našim gledalcem bi rad predstavil…« Stavka ni uspel končati, ker ga je nekdo sunkovito potisnil, tako da je padel v snežni zamet. V kader je vskočila Dragica, vaška pevka in edina, ki je kadarkoli v zgodovini Prisklednjega zmagala na Tekmovanju talentov. Opomba: Tekmovanje talentov so v Prisklednjem organizirali točno enkrat, natančneje v času velike suše, število uradno prijavljenih tekmovalcev je bilo 2. Dragica je zmagala z devetimi točkami proti osmim, ki jih je dobil drugo uvrščeni vaški petelin. Nekateri prebivalci so sicer menili, da gre za zaroto, ker bi po njihovem moral zmagati petelin, ampak stroga žirija ni želela odstopiti od končne odločitve. Ne nazadnje, petelin sploh ni pel in niti kikirikal (ker je bilo kikirikanje v Prisklednjem strogo prepovedano), ampak to je že zgodba za naslednjič, ker v tem trenutku je bilo dogajanje pred kamero iz trenutka v trenutek vedno bolj pestro. Dragica je pograbila mikrofon, ki ga je po padcu izpustil novinar Silvo in na ves glas začela prepevati: »Sneg je, glej zunaj sneg je. Morda se spomniš še enkrat name!« Pridružil se ji je tih napev Sare, edine ženske v Prisklednjem, ki je bila poročena in sicer z Matjažem. On tega javno sicer ni nikoli priznal, ker je ves čas visel v gostilni, ki mu je bila pravzaprav drugi dom. Mogoče pa tega, da je poročen, niti ni vedel. »Apokaliptične razmere, ki so jih ustvarili Corona virus, potresi in še hud sneg, so opustošile okolico, avtomobile...« Novinar Silvo je nekaj mrmral iz snežnega zameta, ampak ni mu uspelo, da bi se izkopal in ponovno stopil pred kamero. V daljavi je bilo videti lovca Aljošo, ki je sprehajal psa in si tiho požvižgaval. Sara je nadaljevala z napevom: »Kljub temu je bilo še vseeno videti kakšnega človeka, ki je sprehajal psa... Ali pa je bil morda zombie? Eh nemogoče.« K vsem, ki so se že gnetli v kadru se je ponovno pridružila Danica, otroško igrivo je mahala s plastično lopatko in vpila: »Totega snega se je razveselila samo Magda.« Slika se je vedno bolj tresla, druščina je postajala vedno bolj razigrana. Matej je začel slačiti svoja čudaška oblačila, Nataša je s škrbastimi zobmi odpirala steklenice piva, ki ga je delil Matjaž, Dragica je že vsa zadihana sopla v mikrofon, ki sta si ga sedaj delili s Saro, Danica je z lopatko tolkla po kameri in se smejala kot nora, približal pa se je tudi Aljoša, ki je še komaj miril psa in pričel mahati z lovskim nožem. Kamera se je tresla, zvok je hreščal. Začelo je še bolj snežiti. Novinar Silvo se je medtem nekoliko rešil iz snežnega zameta, pravzaprav mu je pomagala neka oseba, ki se je pojavila iz temnega gozda. Silvo jo je hvaležno pogledal, bila je ženska, ena od petih prebivalk Prisklednjega, ki so jo vsi klicali Beba. »Gospa, jaz se zahvaljujem za pomoč. Zdaj bom kar odšel, ampak samo povejte mi še, če je v Prisklednjem vedno tako, kako bi rekel, pestro?« je utrujeno zamrmral in ji segel v roko, medtem ko si je z drugo stepal sneg iz košate brade. Beba je nasmejano odvrnila: »Vsak dan«.

@isaac: Nič kaj. Nekaj časa sicer že pišem eno daljšo zadevo, ampak to je brez veze objavljati, ker še zdaleč ni zaključena celota. Imel sem tudi še nekaj zadev, ki pa so se mi nekje izgubile (mislim, da so žal ostale na pokvarjenem disku). Nekaj zgodbic, ki sem jih pisal na FB pa je tudi nesmiselno objavit tukaj, ker tam je šlo dejansko za neke vrste "igro". V smislu: objavil sem random fotko, potem je folk komentiral in iz vseh komentarjev sem sestavil res kratko zgodbico. Ampak ja, takoj ko bo kaj primernega bom seveda objavil. Predvsem pa ste pri objavljanju kratkih zgodb dobrodošli vsi, ki karkoli in kadarkoli kaj spišete / ste spisali. Na starem forumu je bilo kar nekaj takšnega branja in upam, da bo tudi tukaj sčasoma več objav. Nikomur naj ne bo nerodno! :)

Skopiraš link, umakneš "s" iz "https" in to je to. Oziroma meni avtomatično zazna link, ne rabim nič spreminjat. Zozobra, band, ki je dobil svoje ime po vsakoletnem običaju v Santa Feju, kjer sežgejo ogromno lutko in s tem vse svoje skrbi lanskega leta, je ameriški hardcore/post metal supergroup, zelo podoben zasedbi Old Man Gloom. V Zozobri tako najdemo člane Cave In, Isis, Palms ter Old Man Gloom, v času svojega delovanja pa so izdali tri albume. Zadnjo izdajo so izdali leta 2013, prihodnost skupine pa je žal negotova, saj je dve leti nazaj v prometni nesreči izgubil življenje Caleb Scofield, basist, glavni vokalist ter ustanovni član Zozobre, prav tako član Cave In ter Old Man Gloom. Bird of Prey je vsekakor zelo soliden izdelek iz leta 2008, žal pa Zozobra nikoli ni doživela popularnosti ostalih bendov, ki so povezani s tem projektom.

a stajerski spacek je serif? Loooool hvala in lep lp

Pa dajmo. Bom postal sam SFW zadeve. Nekaj novejših stvari.

Serije, ki jih trenutno gledate. Dobra koledarja serij: https://www.pogdesign.co.uk/cat/ https://trakt.tv/

Kako deluje prisilno dihanje? V motorju z notranjim izgorevanjem eksplozije potisnejo bate navzdol, kar zavrti glavno gred in napos­led kolesa. Za eksplozijo sta potrebni dve komponenti: gorivo in kisik, saj brez slednjega ni gorenja. Ta zmes mora biti uravnotežena. Presežek bencina ali nafte ne bo eksplodiral in bo kvečjemu zalil motor. Zato so inženirji že koncem 19. stoletja gruntali načine, kako dostaviti več zraka, kot ga pride z atmo­sferskim pritiskom. Tako je nastal kompresor, črpalka, ki v sesalne cevi potiska dodaten zrak. Uveljavili sta se dve vrsti tega pristopa. Prvemu pravimo zgolj kompresor ali po ameriško super­charger. Njegova značilnost je, da ga čez jermen neposredno žene motor. To pomeni, da obremenjuje agregat, in to nezanemarljivo. Tak ventilator, ki omogoči sto dodatnih konj, jih recimo porabi kakih štirideset, zato bo odčitek povišane moči, ki ga standardizirano merimo na vztrajniku, le šestdeset. Razlika je, vendar je optimalnejša rešitev turbinski polnilnik. Tu lopatice, ki prisilno polnijo motor s stisnjenim zrakom, poganjajo izpušni plini. Gre torej za navezo dveh vetrnic na isti gredi. Ko se plini po eksploziji raztezajo in iščejo pot iz motorja skozi kolektor v izpušno cev, na poti svojo energijo, ki bi šla sicer v nič, koristno pretvorijo v vrtenje turbine. Ker pa s stiskanjem zraka narašča njegova temperatura, oba principa za boljši izkoristek uporabljata vmesni hladilnik zraka – intercooler. Ridikulozni kompresor v ameriškem mišičnjaku. Za komponentno sicer ni obvezno, da štrli pol metra skozi pokrov motorja. Danes kompresorji niso zelo razširjeni. Na Japonskem zanje nikoli niso marali, v Evropi ga je v novejšem času donedavnega uporabljal Mercedes, zdaj ga le še Jaguar. In Audi, ki je lani napravil eksperiment z električno pumpo, torej tako, ki jo poganja elektomotor. Tudi v Ameriki, kjer so super­chargerji tradicionalno štrleli iz pokrovov motorjev, so tovrstni puhalniki postali bolj stvar naknadnega frizerstva kot serijske opreme, saj ga tovarniško ponuja samo Cadillac. Turbine so se po drugi strani uveljavile kot nekaj normalnega celo za navadne, družinske avte in so pogosto navedene le v drobnem tisku tehničnih specifikacij in ne več z veliko značko turbo na riti. Mnogo modelov, ki so svoj­čas prisegali na velike osemvaljnike, imajo po novem manjše, dodatno prezračevane motorje. Recimo formula 1, BMW M3 in ferrari 488. Dasi se turbo bere kot genialna domislica, ki ne jemlje moči, ni vselej nadmočna. Glavna minusa sta obraba, saj se vrti s sto tisoč obrati na minuto, in ‘retardirano’ delovanje. To pomeni, da kanček za­ostaja (turbo lag), zato pri nizkih obratih navaden kompresor pride bolj do izraza. Najjača inštalacija je zato uporaba obeh sistemov, a resnici na ljubo je takih primerov v zgodovini avtomobilizma komaj kaj. Še najbolj se je v anale vpisala lancia S4 leta 1985, ki je z dvojno zračno pumpo iz 1,8-litrske ma­šine pridelala več kot petsto konjskih moči. Tudi Volkswagen je za kratek čas leta 2005 svoje agregate TSI opremljal z obema sistemoma. Prerez turbokomporesorja. Ne eni strani iste osi je turbina, ki jo ženejo izpušni plini, na drugi pa kompresor, ki stiska zrak v motor. Stisnjen zrak = več kisika. K zadovoljevanju potrebe po kisiku takisto pripomore nitro, ki ni energent oziroma gorivo, kot mnogokdo misli. Ta preprost plin s formulo N20 je le in samo dobavitelj kisika, pri čemer je dovolj enostaven za pridobivanje. Z njim se je igrala že Luftwaffe med drugo svetovno vojno, kajti klasičnim letalskim motorjem na višinah zavda redek zrak. Pred nekaj desetletji pa je didušikov oksid iz naftalina potegnila avtomobilstična komuna, ki je pogruntala, da z malo muje naredi čudeže. Treba ga je le pod visokim tlakom vbrizgavati direktno v sesalno cev. Kovalentna vez med atomi pri okoli 300 stopinjah Celzija razpade in doprinos kisika je tolikšen, da mašina za čas uporabe poveča moč za polovico. Pridobitek na četrt milje se meri v sekundah. V Evropi sistem z nitrom dobiš zelo težko, dočim ga v ZDA kupiš dobesedno s police. Jurja stane začetni komplet in ga – tako kot večino slične ameriške robe – vgradiš kar v domači garaži. Nevarnosti na­če­lo­ma ni, kajti N20 ne gori in ne eksplodira z zelenim plamenom, kot smo to videli v filmih. Lahko pa kanister, tako kot vsako dozo pod pritiskom, zaradi vročine raznese. Motor seveda ne bo vesel zaradi povišane obremenitve, a ob parsekundih šotih, ki jih sprožaš s tipko na volanu pri polnem plinu, zdravemu stroju ne bo hudega. Za pretiravanje je pak bate in ojnice nujno zamenjati s kovanimi. NOS je najbolj poznana blagovna znamka in hkrati sopomenka za avtomobilske nitrooksidne inštalacije.

Kitajci so jako navezani na svojo tradicionalno, često tudi čudežno medicino. Mnogokdo verjame v učinke redkih substanc in veča malega tiča z nosorogovim rogom, tigrovo kostjo ter sličnim. Kako daleč gredo njihove vraže o večni mladosti (ali pa morda moja nevednost), pokažejo naslednje cenovne postavke čisto navadne tosortne štacune v Hong Kongu. (1 EUR = ~8 HK$) Darilna šatulja morskokonjskih kadavrov za jurja in pol te obvaruje pred neplodnostjo, plešavostjo, astmo in seveda erektilno disfunkcijo. Menda so morske kumarice dobre za 'jin v krvi' in proti artritisu. Takle komplet, ki je najbrž za en mesec, velja dva jurja evrov. Tole so gobice, polne 'janga', za katere verjamejo, da so vir dolgega življenja. Cena 2500 evrov je potemtakem sitnica. Tri jurčke stane škatle takihle posušenih morskih ušes. Ta ne jačajo sluha, marveč vid. Priporočljiva doza: en mehkužec na dan deset mesecev. Za 5000 evričev dobiš takole zalogo ptičjih gnezd, ki zadostuje za par piskrov slavne kitajske župe. Gnezda so v celoti kozlanje nekega redkega tiča. Učinek je kajpakda vsestranski in univerzalen: ženskim rastejo joški in noge, moškim otepači in brada. Rekorder štacune je tale ribja golša za 60.000 evrov! Kitajci namreč obožujejo ribje mehurje (nimajo veze s prebavo, marveč z njim ribak ohranja ravnotežje), saj so polni 'jina', ki trša erektilno tkivo. Bolj ko je riba butična, večja je učinkovitost golše.

Upam da imaš oblečene zelo ohlapne gate, ki drugače ni varno gledat 😄 Tole je ves footage do zdaj, vsebuje tudi (early) gameplay.

Kar imam jaz izkušenj je najbolj zanesljiv Konzolko, samo jih nimam ful. Zelo zelo kul so mi tudi pri eigre, ampak nisem nikoli kupoval day 1, mejbi povprašaj kdaj dobijo/pošljejo.

Jst sm naročil collector’s edition v konzolkotu. vedno deliverajo in dobiš na dan izida.

V glavnem. Če bo do poletja uštimano z javnim zbiranjem, načrtujem, da bi se dobili na bolj piknik varianti nekje v okolici LJ (ker je, kot pravi dzaver, vsem "na sredini"). Meet v Mariboru se meni zdi malo nefer do obala folka, tako da dokler bom jaz organiziral, bo v LJ, jebiga 😄 Drgač pa mam bolj proper piknik druženje v mislih, kak TV ali dva za igrice (mogoče en katodnik za PS2 in NBA Street 2 / SSX 3 / Shaolin Monks / WWE Here Comes The Pain ...; plus en sodoben TV za PS4), alkohol, nekaj na izi hrane. Varianta da vsak prinese nekaj s sabo, pa se imamo fajn in ga res kvalitetno zarelaksiramo, popričamo, spijemo in zaigramo, brez da smo vezani na uro, ko nas vedno sredi debate fuknejo iz lokala, ker bi morali zapret že pred pol ure 😄 Plus zdaj je zaradi koronca ful prostih terminov na piknik placih. Tako da upamo, da malo sprostijo in dovolijo privat druženja, pa bo 🙂

sploh nisem vedel nic o tem, da bi naj dobili dostop

Aja mogoče še ena takšna zabavna informacije iz te zlate dobe obsedensoti z igrami. Pač kot sem napisal, se je vse vrtelo okoli iger in med drugim sem tudi vsako igro ki sem jo imel tudi "opisal". Pač joker je bil kot sveto pismo igričarja in posledično sem tudi sam nekako vsako igro ki sem jo imel na kratko opisal, podal ocene grafike, igralnosti, zvoka, skupno oceno... Zreven pa sem še ali narisal sliko igre, če je bil manj "znana", bojl znane pa so se pojavljale tudi v kakšnih letakih in katalogih firm ki so igre prodajali in sem tam izrezal in zalepil. Jokerja nikoli nisem razrezal, da bi dobi lsliko, razen če sem kdaj kje kakšnega dvojnega dobil. 🙂 Pa še dalje je šlo to igričastvo. S kolegom sva razne liek iz iger potem tudi risala in se igrala z njimi, kot s kakšnimi figuricami, igračami. Risala vsa enote iz dune 2 pa se vojskovala z njimi. Risala sva monsterje iz commander keen in jih postavljala po sobi in potem s pištolami ki sva jih naredila iz šibičnik škatl in flomastra, ki so streljale gumice, streljala te monsterje... Tako da dejansko je to igričastvo zavzemalo vse pore življenja, od šole do prostega časa tudi izven računalnika. Aja recimo tiste like ki sva risala vsa potem imela tudi razstave pa so najini starši prišli pa sva jim prodajala... 🙂 Ah good old times.

priporočam fantazijski webcomic KILL 6 BILLION DEMONS, o dekletu z Zemlje, ki postane glavna šahovska figura v boju za nadvlado stvarstvu. Prva tri zaključena poglavja zgodbe se dobi tudi v knjižni obliki.

"Nimava kaj dolgoveziti," mu je dejala, ko je med nekajminutnim molkom bolščal v njeno oprsje. "Za fuk sva se menila, ne?" Spletna prepogumnost je v trenutku izginila. Želel si je pripomniti nekaj izjemno nadcarskega, pa mu je mednožje predivje vzhodilo, da bi bil sposoben karkoli izdaviti. Nasmehnil se ji je in tihoma izdavil: "Ja, seveda. Zato sva tu." Na živce so ji šli diplomatski odgovori. Vedno so nakazovali na skrivanje nečesa. Navadno na nesposobno mladež, ki se bo prvič dotaknil gole kože nasprotnega spola. Dasiravno si ga je zaželela, jo je v trenutku minilo. "Glej, ne zameri, ampak meni resnično ni do neizkušenih moških." Odkašljal se je, pogoltnil slino in želel nekaj izjaviti. Pa si je premislil. Se naslonil nazaj, naredil požirek piva, zaigral skuliranega frajerčka in iz žepa potegnil cigarete. S počasnimi gibi je uprizoril deanmartinovskost pred njo, da bi prikril svojo negotovost. Lahkotno je spuščal dim iz zategnjenega vdiha cigarete, medtem ko jo je gledal, kako začenja zavijati z očmi. "Si vedno tako neučakana?" Končno mu je uspelo stransformirati energijo čakre negotovosti v auro frajerizma. Tisti trenutek ga je brigalo, ali mu vsa okolisedeča babčeta bulijo v prenapete kavbojke. Važno je bilo, da izpade zmagovalec. Oči so zaključevale looping, nagnila se je naprej in lahno dvignila glavo. "Mislim, da imaš muho v kavi," mu je rekla hudomušno, medtem ko se je namerno dvignila s stola in nagnila naprej. Komajda se je zadrževal, ko se je dvigala nad kavo in jo je lahko buljil v dekolte. "Zanalašč, kaj?" "Če imaš pa muho v kavi." "Hehe, seveda. Muho." "Potem pa dober tek, ane." "Hvala. Bi ti tudi kaj pojedla?" Zaslišal je fanfare. In pavke, ki so stopnjevale ritem. Zmagal je! Ve, da ona to hoče. Bil je najboljši in najmočnejši žrebec med konji. Nič ga ne more ugonobiti. "Ne, hvala. Nisem lačna." In spet je bila čudna tišina. On je vedno bolj negotovo kadil, še posebej potem, ko je začela pogledovati proti telefonu. "Se ti mudi?" jo je poskušal pogumno vprašat. "Se mi bo počasi začelo." V trenutku mu je ubila veselje do vsega. Postal je najmanjša smet okrog njenih oboževalcev. Želel si jo je podret, pa je v trenutku izgubil potrebo, željo in še veselje. Hotel se je zventilirati, kot je to počel na spletu, varno skrit za štirimi stenami svoje kletne pisarne, pa se je zavedel, da v javnosti to ni najbolj prijazno obnašanje. "Ne boj se, saj je še veliko punc na spletu." Ne noooo! Vse je šlo po zlu. Kako naj sedaj to oddirjajočo se reko spelje na svoj mlin? Prej bi verjetno dobil od ostarelega gej soseda delo-pih kot pa še kak nasmešek ali pa objem od nje, preden jo dokončno izgubi. Gledala ga je, zavedajoč se, da prekmalu obupa. Pomislila je na tisto spletniško predstavo, ki ji jo je izriseval z besedami vsak večer in jo pospremil s sliko trdega kurca. Kje je ta kerlc, ki mi dela lušte vsak večer, je razmišljala. Hotela je vztrajat v podjebaškem pogovoru, pa ni našla teme. Praznoslavje ali praznoumje res nista bila njena aduta. Da bi se vsaj pogovarjala o kodiranju, kamoli igraštvu. Nekaj, kar je zanimivega in kar spodbuja mentalno aerokrobatiranje in besedne dvoboje. Pa nič. Samo govoričenje tja v en dan. Brezveze. Blip, se je slišalo iz njenega telefona. "Je to naznanilo konec najinega srečanja?" Postal je siten. Želja po prijaznosti je pojenjavala. Res boš tako hitro obupal, si je mislila. Resno se ne boš niti več trudil? Norela je v sebi. Hotela si ga je stestirat. Kontrola kvalitete, kot je potekstovala prijateljici tovrstne kavofuke. "Očitno. Tole ti častiš, ne?" "Pa naj ti bo."

Jst lahk komot vozit 🙂 nazadnje sm tut

Jaz sem nazadnje prebral The Boys Gartha Ennisa. Sicer sem to storil po ogledu prve sezone, nekako sem popolnoma spregledal ta strip, ko sem prebiral Ennisove zadeve. Mogoče mu bom storil krivico, ampak meni se zdi, da je njegovo najboljše delo Preacher, vendar so mu Boysi takoj za petami. Strip, ki je izhajal med leti 2006 in 2012, je najprej izhajal kot del založbe DC, le ta pa je strip opustila zaradi premočno anti-herojske tematike, kar verjetno ni sovpadalo z ostalimi izdajami. Kakorkoli, založba Dynamite se je odločila za ponatis prvih 6 številk in za nadaljevanje stripa. Skozi strip spremljamo posebno enoto CIA-e pod imenom Boys, le ti pa so zadolženi, da zaustavijo skorumpirane superheroje, ki so, po domače povedano, pieces of shit. 72 številk je tako napolnjenih z bizarno akcijo ter odbitim, mnogokrat over-the-top, Ennisovim smislom za humor. Tu se mi zdi, da je ekranizacija stripu naredila uslugo, saj je tempo malo bolj počasen in je zatorej element šokantnega humorja bolj učinkovit.

Nazadnje sem prebral nekaj kriminalk Avgusta Demšarja. Štartal sem lepo po vrsti: Olje na balkonu. Tako bom rekel: gre za lahkotno branje, čisto nek tak občutek, kot da berem Agatho Christie. Slog je enostaven, tekoč, liki so všečni (ampak ne pričakujte kakšne silne globine), zgodba lepo vleče (prebral skoraj v eni rundi), tudi nekaj simpatičnega humorja se najde. V bistvu kratko in jedrnato. Velik plus mi je, da se dogaja v Mariboru. Je pa to seveda šele prva knjiga. Glavni liki se namreč pojavljajo v čisto vseh delih (čeprav gre za ločene zgodbe) in bojda tekom vsakega novejšega primera nekako rastejo. Z novejšimi knjigami je verjetno vse skupaj tudi bolj in bolj izpiljeno (predvsem zgodba, slog...), oz. nekaj v tem smislu. V glavnem: komot za hitro, všečno čtivo in za možgane na off. Druga knjiga je bila Retrospektiva in dejansko je že stopničko ali dve višje kot prva. Če bo šlo tako naprej (vse do zadnje, desete knjige) potem je to kar super branje. Pri tretji (Tanek led) mi je najprej padlo v oči, da ima že nekoliko več strani. Všečno, ker je tudi več manevrskega prostora za "gradnjo" likov in same zgodbe, še vedno pa ne gre za nek "špeh". Plus to, da slog pisanja pravzaprav ostaja enak: torej lepo enostaven in gladko berljiv. Podobno je seveda tudi s četrto (Evropa) in peto (Hotel Abbazia). Trenutno berem šesti primer inšpektorja Vrenka: Obsedenost v času krize (skoraj dvojno število strani glede na večino prejšnjih delov!), stil ostaja enak, mogoče se čuti nekoliko več nekakšne "družbene kritike" oz. nekaj v tem smislu. Bom videl, ko bom prebral v celoti.

@DaCapo Wacom, ja. Trenutno uporabljam Cintiq 24 Pro. Software pa je Clip Studio Paint. Mi je najbolj po godu kar se tiče občutka pri uporabi brushev.

Po moje, če bil gol stal pred kamero in bi ga snemali, bi trdil, da je oblečen.

Šerifi so pedri.

Berem v drugo, amapk tokrat sem prej prebral še vse njegove ostale iz zbirke Čas ...

Meni tud ne dela gnoj. Also, te srčki so sedaj namesto plusov in minusov?

izklopi v nastavitvah lol to je bla 2. stvar, ki sem si jo urihtal po avantarju

Kaj pa ce ne bi spilal serifa (hehe) in pustil folku da se ima fajn? Sem mislil da smo se zmenili da v gostilni ni tezenja dokler ni res dobrega razloga za to.

če hitro ne dobim dostopa do spammanja gnojišča bodo problemi. 😄

Kak kurca nardim da mi zdaj ne meče skos reperja not?

Kakšna katastrofa. Zakaj je Shepard tam zadaj? Rešil je galaksijo in edini, ki mu dela družbo je model, ki verjetno posluša nu-metal. Kdorkoli je to narisal, ga bom banal.

Bundle je Sierra igre...

Če te daje nostalgija imaš ravno zdaj v paketu Huble nekaj take stare robe, je pa tudi kakšna novejša link

🌿šumi

Imel je carsko uro, zelene barve z rdečimi lubenicami in kalkulatorjem 😄 ampak one proper z igricami so bile v dixanu 😄

Men nič ne piska. Je pa res, da mam telefon potiho od leta 1939, ko so Nemci napadli mojo rodno mesto Gdansk. Takrat sem se že z sedaj ranjko materjo skril pod pod domače kuhinje, ko so v ozadju ropotale nemške granate in vršile razdejanje nad ponosnim poljskim narodom. Mama mi je takrat rekla: "Sine, daj telefon potiho!" Nisem je poslušal, dal sem ga na vibro. Videl sem kako je oče padel pod alkoholom, stara mati je ob eksploziji granate polila cel škaf mleka, Nemci pa so vkorakali v ulico. Iskali so nas, Poljake, Žide. Vstopili so v našo kuhinjo in takrat me je klicala Zbirjenscscscsyika, moja simpatija. Vibracijsko zvonenje je zatreslo zastaran kuhinjski pod in Nemci so naju odkrili. Ostalo je zgodovina.