Lestvica

Rad igram igrice, tudi take, v katerih se vozi avte. In na mojem gaming kompu sem nadgradil Windowse 10 na Windows 11, kar je povzročil, da je moj blizu 12 let star Logitech volan izjavu, da driverji ne jebejo več teh modernih scen. Paralelno sem glih dost star, da bi lahko mel krizo srednjih let in si kupu kakšen športni avto. Sam sem reku jebeš, poj se bom mogu otepat žensk vsakič ko pridem v kafano, kaj če bi šel rajši full monty z nadomestkom za Logitech. Zgodba, ki jo dokumentira ta tema. Začnem z disclamerjem, da paketi še hodjo in rig ni končan, ampak a) zdaj imam čas b) stopnjujem lahko napetost. Če koga zanimajo kakšne podrobnosti in rezultati mojih raziskav z veseljem odgovorim, sicer bom mal bolj tech popis naredil na koncu, ko bom tudi kaj lahko povedal o softwareu in občutkih vožnje, zanenkrat je še bolj fotozgodba. Začne se s slabim 50 kilam aluminija in steklenih vlaken v škatlah. Cela zadeva je čist industrijska, standardni alu profili, t-slot matice, nekaj po meri narejenih CNC kosov, in dokaj ohlapna navodila (niso ravno lego kocke kar se tiče jasnosti). Mal logike, par failov, mar mankajočih matic kasneje je ogrodje zmontirano in approved by cat. Par dni za tem so prišla pedala (samo gas in bremza, sklopko in plato za pod pedala še čakam) in glavna pizdarija, baza za volan. Pedala zgledajo mal bolj resno ko tista, ki jih imam v mazdi na parkingu. Baza od volana ima dobrih 12 kil, če me spomin ne vara, in izgleda kot nekaj, kar paše v neko težko industijsko halo, ne pred računalnik za igrice. Da sem jo zmontiral v okvir (s priloženimi M8 šraubi, od katerih maš vse prste od šmira) sem rabil pomoč ženske, ker je pizdarija čist preveč težka za lovit luknje in zategovat vijake istočasno. Sam volan še čakam, sem pa zmontiral "torque off" knof, brez katerega zadeva ne dela, in rešuje prste (in manjše roke) pred kompliciranimi zlomi. Na maksimalni nastavitvi da baza od sebe 25 Nm navora, kar je tam 3x več kot čutiš na volanu športnega avta. Na tem mestu sem imel že konkretne dvome o mojem mentalnem zdravju in wtf počnem. To je zaenkrat to, do konca tedna naj bi prišel še sam volan skup s knofi in paddle shifterjem, sklopka in nekaj, na kar lahko pedala sploh zmontiram.

Upam da sankcije ne sežejo tudi na popotniške albume oziroma slike s poti. Če koga firbec matra. In pa ja, februarja je bolš it na tajsko kot na -35 v jakutijo, iz prve roke

Torej: Na začetku maja sem dobil od uporabnika Chenier ZS. Povabil me je na sestanek v Ljubljana Center v zelo fino restavracijo. Napisal je, da pride še nekaj drugih ljudi iz foruma in da se bomo pogovarjali o PS5 in če bi prišel, ker sem veliko na forumu. Jaz PS5 nisem imel, ampak sem si želel družbe. Sem zelo vesel, če me kdo hoče videti zares. Zato sem potrdil, da pridem. Nisem se pa upal povedati, da nimam PS5. Prišel sem v dogovorjeno restavracijo, kjer je že sedelo 9 fantov. Vsem sem se predstavil in dal vsakemu roko. Nekateri so se nazaj predstavili z imenom (jaz sem Aleš), nekateri pa z nickname-i (jaz sem Samo Hren). Naročil sem si majhno pivo Italjanček, jedel nisem nič ker sem že doma če bomo dolgo na sestanku. Bil sem večinoma tiho, sem se pa smejal šalam, ki so bile večinoma zelo smešne. Ostali so se tudi pogovarjali o PS5 in o PS5 igricah in da če bi kdo imel XboX bi mu razbili glavo ob šank. Zelo lepo sem se imel. Ker nas je bilo samo 10, smo se potem spomnili da smo smetana od foruma, tisti ki jih ni pa da so smeti. Osebe, ki nimajo PS5, so imenovali "Lidliči" po osebah, ki kupujejo v trgovini Lidl (tam kupujejo bosanci). Smejal sem se tudi temu, čeprav sem imel sam PS4 in tudi večkrat kupujem v Lidl-u, največkrat ko so Mehiški dnevi, ker mi je zelo dober nacho sir. Skupaj smo se tudi slikali, jaz sem stal spredaj. Tako smo se šalili kakšni 2 uri. Potem pa me je uporabnik Slinch vprašal, zakaj imam na krožniku samo suh kruh in ali sem Lidlič. Ker smo se hecali že cel večer in ker sem mislil da smo prijatelji, sem rekel da sem res Lidlič in da tudi zares nimam PS5. Ratalo je zelo tiho. Tišina je trajala par sekund, samo od zadaj je en rekel "Model a ti to resno". Postalo me je sram in tudi strah. Rekel sem da sem se zlagal in da imam PS5. Aleš je vstal in mi rekel da če imam res PS5 naj povem, kateri demo dobiš ob nakupu. Jaz sem rekel, da dobiš demo Spiderman: Mike Morales. Samo Hren skočil v zrak, v obraz je bil zelo rdeč. Zavpil je: "Lažeš svinja, zraven dobiš Astro's Playroom". Vstali so tudi ostali in začeli vpiti name in me žaliti, da lažem, da sem lidlič in da smrdim po dreku. Aleš me je tudi pljunil. Potem sta me Slinch in še dva začela vleči za roke in rekla da se bomo pomenili zunaj. Zelo me je bilo strah in mi je šlo na jok. Potem je pa nekdo zavpil iz drugega konca mize "Pustitega ga reveža a ste normalni?". Bil je bivši uporabnik Mefisto, ki je po poklicu pomemben pravnik in ima tudi zelo velike mišice. Spustili so me, čeprav sta se Samo Hren in Jin kar tresla od jeze. Mislim, da se Mefistota malo bojijo. Nekaj časa sem še sedel, potem sem pa rekel natakarju, da bom plačal za mojega Italjančka in kos kruha in sem šel domov. Drugo jutro, ko sem prižgal računalnik v službi sem imel nova obvestila iz Facebooka. Kliknil sem na obvestila in sem videl, da so nekateri moji Facebook prijatelji komentirali novo sliko na mojem "zidu". Dal sem ukaz računalniku, da pokaže sliko in komentarje. Sliko je objavil prijatelj Ke kit, ki je po poklicu umetnik in slikar. Objavil je sliko iz sestanka iz prejšnjega večera. Ampak je bila taka slika, da so bile naše samo glave, telesa je dal pa moške v kopalkah. Vsem ostalim je dal zelo lepa telesa, meni je dal pa debelo telo in majhnega tička v rumenih kopalkah. Pod sliko je napisal "Majhen kurac imaš lol". Sliko je lajkalo 8 ljudi, največ odkar imam Facebook, med njimi tudi moj oče. To je na kratko to.

V juliju sva si hčerko privoščila dvotedenski izlet v Los Angeles, Sekvojin park, Dolino smrti in Las Vegas. Imela sva se odlično, dasi čas ni bil najboljši. V Vegasu in puščavi je pripekalo s 40+ stopinjami, zavdala pa je takisto draginja. Ko sem kupil karte v začetku leta, je dolar veljal 0,8 evra. Na licu mesta je bila menjava praktično 1:1, pri čemer so se dvignile tudi dolarske cene. Amerika, ki nam je bila dvajset let nazaj res poceni, je postala ridikulozno draga. V resnici ne bi verjel, če ne bi videl na svoje oči. Celo v navadni sampostrežbi Walmart je pollitrska kokakola 2$ in najcenejši sendvič 6$. Spala sva v motelih brez zajtrka za 100$ na noč ... Ampak jamranje na stran, pokažem par slikovnega gradiva v dveh temah, da ne bo prenasičenosti. (Žal sta bila brezoblačnost in jako sonce najslabša pogoja za fotografiranje.) Medtem ko si turist v Starem svetu ogleduje gradove, palače, veličastne cerkve, grobnice in muzeje z večtisočletno zgodovino, tega onkraj Luže kajpakda ni. Tam ni videti ništrc ancientnega ali srednjeveškega, najbolj starodobni spomeniki so stari par stoletij. Najstarejša hiša v Los Angelesu je iz leta 1818, mesto pa je komaj kaj starejše, saj so ga pod polnim imenom El Pueblo de Nuestra Señora la Reina de los Angeles ustanovili španski Frančiškani na koncu 18. stoletja. Na tista vremena spominja res majhen košček Downtowna s precej neprivlačno katoliško cerkvijo. Najbolj privlačna v starem delu je Plaza Olvera, mehiška tržnica s par folklornimi razstavami. Dobršen del tamkajšnjega življa govori angleško zelo za silo, a naj neuki čitavec ne misli, da so to bedni čefurji, ki so prišli čez mejo. Nak, meja je prišla čez njih. Celotna Kalifornija je bila namreč do leta 1848 del Mehike in je postala ameriška država šele po mehiško-ameriški vojni. Le četrtina ‘Angelanov’ ima evropske korenine, medtem ko je skoraj polovica hispancev. V Downtownu je par par sodobnih stolpnic, med njimi pa ulice z veliko umazanije, tudi v človeški obliki. Hiše propadajo, nebroj gledališč iz začetka prejšnjega stoletja je zaprtih, mnogo lokalov je out of business, tisto, kar ostaja, pa je daleč od blišča starih dni. Za neohranjenimi artdekojevskimi, neobaročnimi fasadami domujejo kičaste zlatarne, štacune s supergami in drugo črnsko robo, taco kioski ... Tam je v srebrno pločevino odeti Disney Concert Hall, pa košarkaška dvorana Staples, ahem, Crypto.com Arena, prepoznavni bel stolp, v katerem je mestna hiša, najkrajaša železnica na svetu, nezanimiva kitajska četrt, mnogo bolj privlačni Little Tokyo in dolgočasna katoliška katedrala. Paradni Apple Store v ciganskem Downtownu. Kupili so neko staro gledališče, v spodnjem štuku je razstava izdelkov, na balkonu zgoraj pa se lahko vsakdo usede in počne, kar ga je volja. Apple pač. Ima se, može se. Nenavadno je videti klošarje z ulice, ki sedijo za računalniki, nihče pa jim nič ne reče. LA je kajpakda najbolj poznan zaradi Hollywooda, ki je sopomenka za filmsko industrijo. Malokdo pa ve, kako je do tega prišlo. Posredni krivec ni nihče drug kot izumitelj Thomas Edison. On si je v začetku 20. stoletja lastil večino tehnoloških patentov v zvezi s kamerami in projektorji ter na ‘svoji’ vzhodni obali neprestano tožaril filmarje, ki mu niso hoteli plačevati licenčnin. Ustvarjalci so zato kratkomalo zbežali na drugo stran celine, do kamor njegovi odvetniki niso segli. Ko so odkrili poceni in prostrano Kalifornijo, kjer so lahko zaradi blagega podnebja snemali čez celo leto, so tam ostali. Vse največje filmske družbe - Disney, Warner Bros., Universal, Paramount, MGM in Sony - so zato registrirane v Hollywoodu. Hollywood za obiskovalca ni prav nič veličasten. V resnici je to ena ulica, Hollywood bulevar, na kateri so sicer znameniti Dolby Theater, kjer se delijo oskarji in klofute, pa kino Chinese Theater z odtisi rok, in pločnik z zvezdami slavnih, a prav tako se po tleh valjajo zamorski klošarji, Mehičani s prenosnih roštiljev prodajajo hot-doge ter čuda je štacun s spominki in drugo ceneno robo. Zvezde je holivudski pločnik dobil leta 1960. Danes Walk of Fame zajema več kot 2700 zvezd in se razteza čez 15 križišč. Kategorij je pet: film, radio, televizija, glasba in gledališče. Zvezde dobivajo tudi domišljijski liki, kot sta Miki Miška in godzila. Največkrat poškodovana pa je tista od Donalda Trumpa. Še daljša od zvezd pa je tradicija odtisov v tleh pred slavnim Chinese Theatrom. Veliki ljudje sedme umetnosti dajejo roke (in še kaj drugega) v svež cement od leta 1927. Odtisa imata celo R2-D2 in Darth Vader! Prepoznavni, 100 x 14 metrov velik napis Hollywoodland so na bližnji hrib postavili leta 1923 za promocijo prodaje parcel. Osvetljen s štiri tisoč žarnicami naj bi stal le nekaj let. A postal je povezan z zlato dobo Hollywooda, zato so ga pustili, edino črke ‘land’ so mu odbili. Zadnjikrat so ga obnovili leta 1978, ko je dal pobudo Alice Cooper (in plačal za črko O). Neposreden dostop do napisa ni mogoč. Drugače je napis, gledan iz mesta, precej majhen (zgornja fotka je zaradi zuma varljiva). Eden od krajev za uzrtje holivudskega napisa je Griffithov observatorij na hribčku severno od Hollywooda. V njem je zanimiv muzej, povezan z vesoljem, kjer je med ostalim na ogled tudi kamen z Lune. Vstopnine ni vse od odprtja leta 1937, saj je tako zahteval takratni pokrovitelj observatorija gospod Griffith (in mesto Los Angeles je zaradi tega jako nejevoljno). Od tam je obenem tudi najlepši pogled na prostranost Los Angelesa. Z izjemo prgišča stolpnic je celotno mesto do kamor seže pogled zvečine enonadstropno. Los Angeles je navkljub slovesu jako grdo mesto. Normalnih prebivalcev sploh ne vidiš, saj se srednji sloj z avtom pripelje od vrat do vrat. Na usranih ulicah, avtobusih in podzemni je zato samo nižji sloj, ki je čudaški v vseh pogledih. Zgoraj-brez zamorci, zadetki s samogovori in klošarji so na vsakem koraku. Jointi se kadijo čisto povsod, na vlaku, in celo mesto smrdi po travi. Zaradi klime je menda v LAju petina vseh ameriških brezdomcev, pri čemer se je število v zadnjem letu skoraj podvojilo, na 100.000! Ležijo po pločnikih glavnih ulic, parkih in šotorijo vsepovsod. Tile prizori niso izjema iz nekih zakotnih četrti. Takale šotorišča so vseprisotna. Ogabno. Trava je v Kaliforniji legalna od 2018. Ne potrebuješ nikakršnega zdravniškega spričevala več, marveč lahko vsak odrasel, tudi tujec, kupi in poseduje do ene unče oziroma 28,3 grama. Licenčnih prodajaln je nemalo, pokazati moraš potni list, plačevanje pa je izključno z gotovino. Petka je od 20 do 40 dolarjev, unča okoli 200. Kaditi kao ne smeš čisto povsod, kjer se sicer smejo kaditi čiki (v radiju 300 metrov od šole, na mnogih ulicah ...), ampak kot rekši, celotno mesto smrdi od izstopa iz letališke stavbe naprej. Par pravil, tudi čudaških. Prijatelju lahko šenkaš do ene unče trave, nikakor pa za to ne smeš dobiti plačila. V avtu jo lahko voziš le v prtljažniku. V drugo državo, četudi je tam dovoljena, trave ne smeš nesti. Lahko gojiš za lastne potrebe, vendar se rastlin ne sme videti z javne površine. Na 'zveznih' (fedaral) območjih, torej tistih, ki so pod neposredno pristojnostjo Washingtona, ne Kalifornije (naravni parki, vojaške baze, nekatere šole ...) ne le, da trave ne smeš niti imeti, celo zaprejo te lahko zaradi jointa. Omogočanje kajenja rakunom po polnoči je prepovedano! Venice Beach je par kilometrov dolga plažna promenada z lokali, štanti z majicami z glupimi napisi, prodajalnami gandže, kvazi umetniki, fitnesi na prostem ... Sama plaža pa ni kaj prida -- valovi in morski psi. Bay Watch so snemali v studiu. Promenada se konča v Santa Monici, ki je najbolj znan obalni del Los Angelesa. Tam je pomol z lunaparkom, kjer se konča transcelinska cesta 66. Los Angeles leži na več bazenih nafte, ki jo dobesedo sredi mesta tudi aktivno črpajo s tisoči majhnih črpalk. Gostejša oblika surove nafte pa je katran in v njega bazene so se pred več deset tisoč leti ujele številne ledenodobne živali, med njimi smilodoni, mamuti in sestruti. Moč jih je videti v poučnem nahajališču LaBrea Tar Pits. Universal Studios s 130-dolarsko vstopnino je kao obvezen obisk. Ringlšpili so zelo družinski, saj ni ne prostih padov, ne lupingov, ne vrtiljakov. Še najbolj na kozlanje ti gredo premetavanja ob sočasnem 3D-gledanju. Vse je seveda 'tematsko': vožnja s Transformerji, potterjevsko letanje na metlah, driča med dinozavri, minionsko premetavanje ... Drugo leto prihaja Marieva dežela (na sliki spodaj se vidi gradnja). Razen polurnega ogleda resničnih studiev, kjer vidiš zaresne kulise, vozila in filmske sete (Psycho, Jaws, War of the Worlds ...), so driče petminutne, nekatere bolj razočaranja kot ne, stanje v neskončnih kačastih vrstah pa polurno, med vikendi tudi do uro in pol. Vsaka rajda ima kajpakda exit through the gift shop in oštarijo, kjer je soda 5 zelencev, snedvič pa 15. Škoda, da ni več izvrstnega šova Terminator 4D, ki je nadmočno zmešal 3D kino z živimi igralci in čuda senzoričnimi učinki. Najbolj oblegana je sicer Merjaščevina, celotna vasica iz Harryja, kjer se prodajajo palice, metle in maslenušek. Ampak čarovniškemu navdušencu se mnogo bolj splača obiskati originalni studio v Londonu. Bogataški konci, kot so Beverly Hills, Bel Air, Malibu ..., so seveda skriti očem za visokimi ograjami, živimi mejami in palmami. Iz ceste ni kaj prida za videti, lahko se pa kot Pretty Woman sprehodiš po uličici Rodeo Drive z visokomodnimi butiki. Zaradi vsesplošne draginje sva imela avto, tegale požrešnega, a zelo modernega džipa samo en teden, kajti poleg visokih cen najema je postalo težavno tudi parkiranje, ki praktično nikjer ni več zastonj. Disneyland recimo računa 30$! Vseeno pa to ni evropska presolnica ali NY s priročno mrežo podzemne. Metro linije sicer so, ampak precej nerazvejane in smrdljive, še največ sem koristil buse, s katerimi se pelješ 40 postaj eno uro popolnoma naravnost (LA je, kot večina ameriških mest, postavljenih kot v SimCityju: neskončna mreža cest, praviloma četrt milje od enga semaforja do drugega.) Kalifornijski Disneyland je najstarejši Miškin park, celo tako star, da ga je leta 1955 otvoril sam Walt Disney. Prav on si je za osrednji del zamislil grad, za katerega so morali inženirji in arhitekti na ekskurzijo v Evropo. Tamkajšnji Trnuljčičin grad je sicer najmanjši od vseh Disneylandov (največji je v Šanghaju). Ikonični tematski park bi pustil boljši vtis, če ne bi bil tako ostudno drag in oblegan. Poleti je tudi med delovniki rulje trikrat preveč, gnečijo se celo nilski konji in lenuharji na mobility scooterjih in povprečna čakalna doba je ena uro. Če nočeš čez dan v neskončnih vrstah prestati osem+ ur skupaj, moraš ob karti za 150 dolarjev obvezno kupiti tako imenovan Genie+ za dodatnega dvajsetaka, ki ti omogoča, da lahko vsaki dve uri prek aplikacije rezerviraš eno atrakcijo. Vstopnica je bila torej 170, opravil pa nisem več kot 15 voženj, vključno s tistimi najbolj otroškimi, kjer se najmanj čaka. Glavni razlog, da sva pitala Miki Prašička je bil Galaxy Edge, vojnozvedni del. (Marvela in Pixarja v Disneylandu ni, za njih je treba v sosednji park Disney Adventure.) Galaxy's Edge je kar velika in impresivna četrt Disneylanda, ki predstavlja doslej še nepoznani planet Batuu onkraj Zunanjega obroča. Poleg treh 'atrakcij' je zanimivo že samo sprehajanje med vesoljskimi ladjami, skozi tržnico z mnogo ekskluzivnimi kolektorskimi rečmi in po kantinah. Vse je precej detajlno izdelano v vojnozvezdni arhitekturi, od animatronskih bitij in samodejnih vrat do naključnih stormtrooperjev, ki nič ne zadanejo. Za sto do tristo dolarjev si lahko v dalavnicah sestaviš čisto lastnega astromecha ali svetlobni meč, kokakola je prav za Star Wars dizajnirala nov logotip in embalažo (okrogla plastenka - 6$), kantina pa streže kao vojnozvezdni futr. Slednje je še večji nateg kot ostala precenjena hrana. Na sliki spodaj je modro bantino mleko in ščepec galaktičnih grickalic, skupaj 20 dolarjev. Star Tours je samo 3D-kino, ki te malo premetava. Smugglers Run postavi ekipo šestih v Sokolovo kabino, kjer sta dva pilota, dva strelca in dva inženirja. En pilot upravlja levo-desno, drugi gor-dol, en strelec strelja levo, drugi desno ... Kot če bi v navadni igri po eno komando dal šestim ljudem. Za časa petminutnega letanja med kravatnimi lovci in asteroidi nikomur v resnici ni kaj dosti jasno, kaj je treba delat. Oziroma koliko je sploh to važno. Morda bi lahko kaj več nagruntal po petem poskusu, ampak komu se da it še enkrat v vrsto. Po mojem je bila to ena najbolj bizarnih igričarskih izkušenj življenja: čakal sem pol ure, da sem pet minut v tri dni drkal en knof, replayja pa ni. Bolj impresiven je Rise of the Resistance, ki je obenem najbolj megalomanski projekt vseh Disneyjevih parkov. Odveč opisovanje, tole prvoosebni skozihod:

Ker se hči uči španščine, sva šla na izlet v Andaluzijo, najjužnejšo Španijo. Avgusta to ni bila posrečena odločitev, zakajti tam se temperatura povzpne celo nad 40 stopinj. In se tudi je. Zato so ulice od 12:00 do 17:30 mrtvo prazne -- ni ljudi in večina štacun & lokalov je kratkomalo zaprtih. Ali ne oziraje na to, da sva se parkrat sredi dneva odpeljala hladit v šoping center, sva se imela fino. Vseeno pa priporočam tjakajšen izlet v drugem letnem času. Kot uči zgodovina, je bila južna polovica Iberskega polotka v srednjem veku pod islamsko nadvlado. Mohamedanci so prvi kalifat ustanovili v 8. stoletju, dokončno pa jih je proslavljeni kraljevski par Izabele in Ferdinanda pregnal leta 1492 -- tako imenovana rekonkvista. Da je bila Andaluzija več kot 700 let mavrska, se pozna še dandanes, tako po arhitekturi in imenih krajev kot po folklori in ljudeh samih. Največja znamenitost Malage je Alcazaba, 'utrdba' po arabsko, ki se pne na kuclu sredi mesta. Zvečine se sprehajaš po obzidju, med številnimi orientalskimi vrati in vodnjakih, po lepo urejenih vrtovih ... Za tem gradom je še en -- Gibralfaro. Tja greš za najlepši razgled nad mestom. Pogled z gradu na rivo in bikoborsko areno. Bikoborbe so pred dekado prepovedali, nakar so odločbo kao razveljavili, saj naj bi bile bovinski boji del kulturne dediščine. Vseeno corrida oziroma arena ne rabi več svojemu namenu. V njej je bila razstava The Beatles vs The Rolling Stones Srednje bedna mestna plaža. Valovi, zamorci, fagoti in zgorajbreznice. Turistov je bistveno manj kot v normalnih časih. Španci, dasi večinsko cepljeni, furajo maske tudi zunaj. Na večerjo pa hodijo po deveti. Prej je očitno prevroče. Glavne peš-nakupovalne ulice imajo zato razpete baldahine. Velika katedrala je tako zbasana med hiše (oziroma so hiše zgradili okrog nje), da je ne dobiš v kader in z ulice sploh ne uzreš njene veličine. V Malagi se je rodil nadresničnostni kockist Pablo Picasso. Sicer je zvečine bival in ustvarjal v Franciji, vendar ima tukaj vseeno svoj muzej. Žal pa številnih najbolj znamenitih del ni niti kopij, recimo Guernice ... Človek je jako rad slikal ženske, na primer tele: Slika z imenom Lobanja in trije morski ježki! Jedež! Posebnost Španije so tapasi, prigrizki ali manjše porcije, ki jih ponujajo vsi lokali, ne samo restavracije. Dobiš par ocrtih kalamarov, sklečko pečenega krompirja, en ražnjič, kupček solate, kos tortilje, krožniček paelle ... Cene so okoli 2,5€. Druga posebnost je caña, pol glaža piva. Ponekod lahko za par evričev kupiš en tak grizek in omenjen naprstnik piva. Štirje krekerji s jamonom, njihovim pršutom, za 11€?? Flamenko, ciganski ples izahaja iz Andaluzije, zato brez obiska predstave ob kozarcu sangrije ne gre. Video: https://photos.app.goo.gl/FgtDJfFGFAxiDwtR6 Haribo štacuna. Vprašam, od kod je Haribo. "Iz Španije!" No, potem pa moram kupit par zavitkov. Nakar poguglam. Itak, da je firma nemška. HAns RIegel BOnn. Moderna galerija, ki je zastonj. Na srečo. Najin dirkalni fičo. Costa del Sol, mesto Nerja, kjer so snemali Verano Azul oziroma Modro poletje, ki ga pomnimo le metuzalemi V Granadi je leta 1492 kraljica Izabela podpisala pokroviteljstvo odprave Kolumbovega Krištofa. Granada je bila poslednja mavrska postojanka in v nekaterih delih mesta imaš občutek, da si v Maroku. Granadska trdnjava Alhambra oziroma 'Ta rdeča' je eden najlepših gradov na svetu in vsekakor najlepši primer islamske arhitekture v Evropi. Nič slik, nič kipov (razen ducata levov), zato pa milijon ploščic, arabesk, izrezljanih stropov in neskončni urejeni vrtovi. Gromozanska granadska katedrala je takisto na tesno obdana z drugimi stavbami, brez parka ali trga. Muzej inkvizicije, ki je drag, statičen in te nikakor ne naredi židanega (kaj pa sem pričakoval). Cordoba! Menda je njihova katedrala največji verski objekt na svetu. Stavba je res gromozanska in je bila včasih mošeja (zato ji rečejo mezquita), nakar so minaret spremenili v turn, na sredini pa sezidali uporabno cerkev v obliki križa. Kolosalnost lahko pokaže le fotka iz zraka oziroma z Google Eartha. Ko si v notranjosti, dobesedno ne vidiš konca stebrom. Cordoba ima vrsto zanimivih ozkih belih uličic in židovsko četrt. Za zidovi se ponavadi skrivajo fina dvorišča, polna zelenja in žuborečih vodnjakov. Je pa še lepše spomladi, ko cveti. V Andaluzijskih mestih so pomarančevci vseprisotni. Res je lepo videti kontrast zelenih dreves z veliki oranžnimi bunkami. Niso pa te pomaranče užitne. Na Rondi ćuprija. V kraju Ronda so pred 250 leti morali na vsak način postaviti most čez sotesko. Od najnižjega temelja do vrha je malo manj kot sto metrov. Za zajtrk se jedo churrosi, namakani v vroč čokolatl. Privlačen in poceni muzej v Rondi, kjer vidiš od sedemcevne pištole in sumerskega defloratorja do nagačenega volkodlaka in prototipa iphona 13 s petimi kamerami Hvala za ogled!

Lani avgusta sem si končno privoščil nekaj kar mi je že nekaj časa bilo na bucket listi. Prevozit USA od obale do obale z mopijem. Našel sem eno nemško angencijo ki se ukvarja z organizacijo tovrstnih tripov, se z njimi vse dogovoril in potem 31.7.2019 šel na letalo za Orlando, Florida. Konča destinacija je bila Los Angeles, Kalifornija. Pot je bila sledeča: Orlando, Florida - Tallahassee, Florida - Fort Walton Beach, Florida - New Orleans, Louisiana - Shreveport, Louisiana - Fort Worth, Texas - Amarillo, Texas - Santa Fe, New Mexico - Gallup, New Mexico - Flagstaff, Arizona - Las Vegas, Nevada - Los Angeles, California Obiskala sva Universal Studio, primarno Wizarding world of Harry Potter. Res proper narjeno, must see za vsakega Potter fana. Šla sva tudi v park aligatorjev ki je povezan s tipčnim Floridskim močvirjem. 130m visok ringšpil. Kul izkušnja. Po treh dneh Oralnda sva šla po mopija. Sposodil sem Harley Davidsona Electra Glide Ultra Limited, 2019 letnik. St. Mark's Lighthouse na obali mehiškega zaliva Fort Walton Beach. Dost ljudi na plaži, ampak večina se jih ne kopa, čeprav je voda izredno topla. Voda je sicer motna, ampak zaradi tega ker zelo valovi. Ljudje raje piknikujejo in športajo na plaži. Ameriški fruštek. Pol enostavnih oglijkovih hidratov, maščob in vodene filter kave. Ustavila sva se v Battleship Memorial Parku, kjer je parkirana USS Alabama. Ohranjena bojna ladja iz WW2. Super izkušnja, dejansko se sprehajaš lahko po celi ladji in dobiš filing kako so živeli na njih. Zraven je tudi hangar z vojaškimi letali (zunaj je parkiran tudi SR-71 Blackbird) in manjša podmornica iz WW2 ere v katero je tudi dovoljeno iti. "Desperate housewives" soseka v Alabami. Zanimivo je kako je soseka ograjena in ločena od ostalega okolja, kjer ni glih pretirane bogatije. Soseka ima svojo šolo, cerkev, itd. Vse skockano v nulo. New Orleans. Izredno zanimivo mesto polno zgodovine, različnih kultur, haunted zgodb in še marsikaj drugega. Šla sva na eno guided walking "haunted" tour po French Quarters, kar se je izkazalo za popolno zmago. Vodič je bil nek odštekan alternativc ki je imel polno zgodb in nasplošno nasvetov kam iti v New Orleans. Če bo kdo kdaj šel v NO, močno priporočam da gre na kakšno takšno vodenje, ker če padeš na blef v NO zna bit kar overwhelming. To je pa pohan aligator in gumbo (neke vrste ribji golaž). Okusno. Random mestece sredi teksaške ravnine. Naj povem da so razdalje v US zelo velike. Ceste pa 90% ravne. Motor ki sem ga vozil je bil kot nalašč narejen za take ceste. Vse skupaj je bilo zelo sproščujoče. Cadillac Ranch Rio Grande Gorge Bridge. Vso to prostranstvo osrednje Amerike je res noro. Ta del od Texasa do Kalifornije je res kot da bi razgledice skos gledal. Res lepo. Monument Valley. Znana lokacija vseh instagram influencerjev. Tudi točka kjer je Forest Gump nehal laufat. Še ena Instagram lokacija. Horseshoe bend. Tle se res ogromna folka slikari in išče čim bolj divje pozicije da bojo nardil selfie. Grand Canyon. Sprva me je pustil dosti ravnodušnega, ne vem točno zakaj. Sej je ogromen in vse, sploh ko zveš da je nadmorska razlika med vrhom in dnom okol 2km, ampak sem višja pričakovanja. Šele potem ko dan preide v večer in se svetloba spremen, rata cela lokacija res lepa in vredna svojega slovesa. Hoverjev jez. Tle je blo vroče za popizdit. 46°. To se mi je najbolj vtisnilo v spomin. Vegas. Ah ja...umetno in čist preveč turistično mesto za moj okus. Poleg tega sva bila oba zmatrana in brez prave volje od celo dnevne vožnje in nenormalne vročine ki naju je spremljala. V kazino sva vseeno šla. Mojave desert In na konc še LA. Cheesecake iz Cheesecake Factorya. Dober. Ampak to kar je na sliki je bilo 30$. Jagodni sok, cold brew kava in dva kosa torte. Še večerni pogleda na LA iz letala. Na koncu sva prevozila okoli 7000km in vse skupaj za izlet zapravila 10000€. V US sva bila 21 dni. Meni osebno super izkušnja in kot motoristu tudi nek tak dosežek na katerega sem ponosen.

pot stari terminal v Yerevanu soba za 30eur na airbnb, sem pričakoval da bo ceneje pa so rusi dvignili cene taksi oziroma yandex taxi je ful poceni, tle me je tipson s 20 let staro s klaso vozil pol ure za 3 eure Memorialni kompleks namenjen armenskemu genocidu nisem še videl v lajfu tok rož ko me je šofer videl da slikam ta star bus me je povabil notri, zapeljal skup s polnim busom mulcev v center in dal konjak ter hačapuri. armenci so legende Dolma je podobno kot sarma le da je zavito v grozdne liste spomenik armenski abecedi my ride mednarodno letališče Gyumri (2 največje mesto) mesto je bilo popolnoma razrušeno po potresu 1988, to so ostanki zvonikov zapuščena železnica v Azerbajžan Jezero Sevan

S 1.1.2021 je verjetno nam največji in najzanimivejši tuj trg postal nekoliko kompleksnejši. UK je out, davek je in. Kaj to pomeni za nakupe iz tujine? OSNOVE UK več ni v EU, torej se ob uvozu iz UK obračuna uvozne dajatve, kot velja za vse "tretje države". Kdaj pričakovati dodatne stroške? Do 1.7.2021 velja: 22% DDV na pošiljko, katere vrednost brez poštnine je višja od 22€. K temu se prišteje carina, če je vrednost pošiljke s poštnino nad 150€, carinska stopnja je odvisna od kategorije izdelka. V vsakem primeru se prišteje še strošek carinskga posredovanja, odvisen od vrednosti pošiljke, začne pa se pri 7€. Več o tem spodaj. Po 1.7.2021 bo veljalo: 22% DDV na pošiljke vseh vrednosti. Za carino bo verjetno veljalo enako, kako pa bo s plačilom carinskega posredovanja zaenkrat ni znano. UPDATE: zaenkrat pravijo, da bo cena postopka 2,5€ za vse pakete do vrednosti 150€. Uvozne dajatve (DDV + morebitno carino) je možno plačati že ob nakupu, če prodajalec nudi to opcijo. Nekatere štacune jo poimenujejo DDP (delivered duty paid), drugje je "import fees deposit" ali "import charges". Za potrošnika je to najugodnejša opcija, saj se v tem primeru izogne plačilu stroška carinskega posredovanja (aka postopka). Z izjemo morebitnih sprememb pri strošku poštnine, v tem primeru za kupca sprememba proti prejšnjemu sistemu skoraj ne bi smela biti opazna, saj se med nakupom odšteje UK davek in prišteje SLO davek, drugih dodatnih stroškov pa ni. Kaj vse skupaj pomeni v praksi? - Izdelki, katerih vrednost brez UK davka je nižja od 22€, bodo naslednje pol leta za nas ugodnejši, saj se bo odštel UK davek, hkrati pa ne bo potrebno plačati SLO dajatev. - Izdelki, katerih vrednost je višja od 22€ in so kupljeni v trgovini, ki omogoča plačilo uvoznih dajatev ob nakupu, bodo SLO kupca stali približno enako kot prej. Poštnina je lahko višja, ker več ne gre za promet znotraj EU. - Izdelki, katerih vrednost je višja od 22€ in so kupljeni v trgovini, ki ni uvedla sistema predhodnega plačila uvoznih dajatev, bodo za SLO kupca dražji, saj bo zraven davka in morebitne carine potrebno plačati še postopek. Pregled UK trgovin, ki omogočajo nakup igric po 1.1.2021: Amazon UK: Ima kvalitetno implementiran način plačila uvoznih dajatev ob nakupu, zato je sprememba napram lanskemu poslovanju minimalna, bo pa seveda ugodneje kupovati izdelke nižje vrednosti (<22€), ker se odšteje UK davek. Poštnino so nekoliko podražili, zaenkrat tudi ne omogočajo pošiljanja vseh izdelkov, ponekod so razlike tudi znotraj iste kategorije izdelkov. Lahko da gre za prehodno obdobje, morda je delno tudi kriva pandemija, saj so nedavno zmanjšali zračni promet. 365games: Po novem spet pošiljajo k nam, strošek poštnine je £4.99 na izdelek. Nič ne piše glede davka in uvoznih dajatev, predvidevam, da jih je kar pričakovati. ShopTo: ponovno pošiljajo k nam, cena poštnine je 6,25€. Cene so brez davka. Base.com Od 19.6. več ne pošilja v slo. TheGameCollection ne pošiljajo k nam že od začetka pandemije, zaenkrat ni sprememb. SimplyGames so s 1.1. ustavili mednarodno pošiljanje. GAME so s 1.1. ustavili mednarodno pošiljanje. Izračun uvoznih dajatev: Če je vrednost samega izdelka, brez poštnine, nižja od 22€: 0 uvoznih dajatev, razen v primeru, da je na deklaraciji pošiljke zavedena vrednost občutno drugačna od tiste na računu (npr 7€ na deklaraciji, 15€ na računu). V tem primeru carinska pošta zaračuna 5€ za postopek, aka kazenski petak. Če je vrednost samega izdelka višja od 22€: (znesek izdelka + znesek poštnine) x 0,22 + strošek postopka Cenik postopka do 1.7.2021 (znesek v oklepaju pomeni vrednost pošiljke): Obračun dajatev I (22–30 EUR) = 7€ Obračun dajatev II (31−50 EUR) = 9€ Obračun dajatev III (51–100 EUR) = 11€ Obračun dajatev IV (101– 150 EUR) = 13€ Cene veljajo za postopek preko portala uvoz-izvoz. Preko mejla ali telefona je vsaka postavka 2€ dražja. Če je vrednost izdelka skupaj s poštnino višja od 150€ je strošek postopka 22€, prišteje se pa še carina, ki je lahko od 0% do kar nekaj (ne vem z glave). Za vse izdelke z UK poreklom je carinska stopnja 0%. UPDATE: zaenkrat pravijo, da bo po 1.7.2021 (oziroma po uspešni uvedbi nove zakonodaje, kar zna prinas trajati tudi čez EU rok) cena postopka 2,5€ za vse pakete do vrednosti 150€. Toliko za začetek, da stopimo v novo nakupovalno leto z bolj jasno predstavo, bom pa vodič v prihodnje še razširil.

Prijatelj je oženjen s Kitajko in sta se ustalila v Makavu / Zhuhaiju. Ker se je Kitajska po dolgem času naposled odprla, sem ga maja obiskal. Vozovnice za daljno Azijo so precej višje kot pred covidom, saj tja zaradi vojne leti manj letalskih družb. Zlasti draga je Kitajska, tudi Hong kong. Povratna je bila in je še vedno jurja plus. Srečoma sem našel en termin LJU - HKG, nazaj pa iz Kuala Lumpurja, za dobrih 600. Najprej sem par dni preživel v ravno odprtem Hong Kongu. To nekoč britansko mesto je uradno kitajsko, v resnici pa dovolj samostojno, da imajo lastno valuto, angleščino za urardni jezik in vstop brez vize. Njegova prepoznavnost so nebotičniki, kamor seže pogled. Ne le središče mesta, marveč so nebotičniška naselja vsepovsod na otoku in celini. Hong Kong ima rekord v številu nebotičnikov: 553 višjih od 150 metrov! (New York 314, Dubaj 251). Jih je pa mnogo grdih in ne pašejo nikamor. Simphony of lights je desetminutni lučkasto-zvočni šov, ki ga delajo otoške poslovne stolpnice in se odvije sleherni dan ob 8:00. Se mi zdi, da je revnejši kot pred covidom. Kar ni nič čudnega, saj je mesto za časa popolnega zaprtja zapustilo mnogo tujcev in firm, kar je vsekakor vplivalo na ekonomijo. Hong Kong ima svojo 'Avenijo zvezd' z vpisi in odtisi znamenitih imen lastne filmografije. Zaključi se s kipoma prerano umrle dive Anite Mui in takisto prerano umrlega Bruslija. Žal je slednji na dvorišču Starbucksa, kar izpade res grdo in nespoštljivo. Onkraj neverjetne količine petičnih šoping centrov mesto turistu ne ponuja baš mnogo. Ima sicer mnogo obale, otočkov in plaž, ampak nič privlačnega, da bi šel tja 'na morje' kdorkoli razen lokalcev. Enako velja za vso naravo in kucle, kjer so številne pešpoti, a praviloma stopničaste in posledično polne sprehajalnih tetk s parazoli. Kot da bi šel po stopnicah na Šmarno. Skratka, v Hong Kong greš, če nadaljuješ na Kitajsko. Hong Kong je sicer jako bogato in drago mesto, Honkiji se nimajo za Kitajce, ampak ipak je 'kitajsko', vključno s čudežno kitajsko medicino in piščančijimi tacami na vsakem koraku. Najbolj pogosta avtomobila: rdeči taksiji toyote crown comfort in luksuzni vani toyote alfardi. Je pa tam imeti avto luksuz, saj morajo lastniki plačati velik davek za parkiranje, nakar se privzeto lahko vozijo le po svojem malem mestu, kajti čez mejo ne smejo. Javni transport deluje brezhibno: tramvaji, podzemna in ladje, vse z eno samo kartico in precej poceni. Ozki dvonadstropni tramvaji so sicer počasni, ampak furajo v ravni črti in so zaščitni znak otoškega dela. Da cestni in nožni promet gladko teče, ima otoški, poslovni del mesta neskončne nadhode za pešce. Med drugim še najdaljše tekoče stopnice na svetu, ki pol dneva tečejo v eno smer, pol dneva v drugo. Urbana grdobija. Vse se že sedemdeset let gradi v višino, četudi imaš zgolj 20 m2 parcele. Druga skrajnost so gromozanski bloki in vsakem za pol Fužin prebivalstva. Vsak tak stanovanjski objekt ima znotraj najmanj 7-11 in še par fastfoodov, povečini pa je spodaj prava mala tržnica. V mestu živi zmešanica ljudi z vseh koncev, zato je različnih verskih objektov nemalo. Tole je hongkonška katedrala, ki je nekoč stala samostojno, danes pa je v luknji, obzidana s sami stolpnicami. Taki gliserji vozijo prek zahodne vode v Makav in v kitajski Zhuhai. Obstaja pa po novem tudi most. Kitajska! Za tja nucamo vizo, ki zahteva mukotrpno izpolnjevanje 12-stranskega obrazca na strani njihove ambasade v Sloveniji. Na meji se sicer da dobiti tako imenovano port vizo, ki pa velja le nekaj dni in za obmejni pas. Na drugi strani nihče ne zna angleško in naše plačilne kartice so neuporabne. Kitajci že lep čas ne uporabljajo gotovine, marveč celo na tržnici odčitavajo qr kode od wechat pay in alipay, ki sta njihova nacionalna paypala. Sam sem sicer wechat povezal s kreditno, pa ni delovalo. Ker niti v Starbucksu nisem mogel uporabiti mastercarda, je vse moje zapitke plačeval prijatelj, ki pa ima lokalni bančni račun in posledično wechat pay. Naj nikdo ne misli, da je Kitajska zaostala, revna in umazana dežela. Res je, da manire in svetovljanstvo Kitajcev niso na vrhuncu, toda družba je skupaj vzeto tehnološko napredna, standard v mestih višji od našega, urejenost okolice in parkov pa presenetljivo visoka. Sicer vsi mečejo čike po tleh, ampak pometači ulic so povsod. Tako izkušnjo sem dobil že leta nazaj v Pekingu, in tudi jug me ni razočaral. Naselje v Zhuhaiu, kjer moj prijatelj biva v 120m2 stanovanju. Lepa soseska, kakršne rastejo oziroma so zrasle po celi Kitajski. Kakovost bivanja je višja kot smo je navajeni v naših blokovskih naseljih, o standardu pa priča sprehod po podzemskem parkirišču. Stanovalci ‘navadnih’ blokovskih stanovanj imajo avte, kakršne si predstavljamo le ob najdražjih vilah: rolls royci, maybachi, urusi, ferrariji, mclarni, bentayge … Tri tablice pomenijo, da je avto registriran na Kitajskem, v Makavu in v Hong Kongu. Le redki si to privoščijo. (Makav in HK vozita po levi.) Zanimivo pa je, da imajo električni avtomobili zelene tablice. Jih je čuda, zlasti nam nepoznanih kitajskih modelov. Takale 'družbena' kolesa so vseprisotna po celotni Kitajski, so pa zdaj precej bolj urejena in se jih sme puščati le na označenih mestih. Pred leti, ko sem bil v Pekingu, so ležala vsepovprek in na nemogočih krajih, nakar so temu naredili konec. Hot dog kiosk od mojega kolega. Človek, ki sicer do pred poldrugim letom ni imel pojma o klobasah, je med covidnim dolgčasom nabavil flajšmašino in pričel doma delat klobase. Danes ima lasten lokal, plus prodaja svoje ‘evropske’ klobase par gostilnam. Detajl na spodnjih slikah, ki je dobesedno na vsakem koraku: omarice s powerbanki od različnih ponudnikov. Ker je telefon edino plačilno in preživetveno sredstvo, je dotični servis obvezen. Vsaka baterija ima tri kable in če je ne vrneš v 24 urah, jo obdržiš za 10€. Odpravil sem se na enodnevni izlet v 150 kilometrov oddaljen Guangdžov, eno največjih kitajskih mest. Prevoznik se je opravičil, ker je vlak brzel le 194 na uro in ne 250, kot gre normalno na tej progi. (Drugod vozijo tudi 300+) Iz Guangdžoja oziroma Kantona sta bila Bruslijeva starša in menda je tudi mali Brus par doječih se mesecev preživel tam. Zato so mu postavili spominsko hišo. Kitajska ima tri avtonomne kraje. Prvi je docela samostojni Tajvan, drugi je vseskozi protestirajoči Hong Kong, tretji pa Kitajski najbolj naklonjen Makav, bivša portugalska kolonija. Pred par desetletji so uvedli hazard in malo mestece je kmalu prehitelo Vegas. Menda je na vrhuncu Makav obrnil petkrat več igralniškega denarja kot celotna Nevada. Spričo tega je mesto superbogato in daje dividende meščanom. Zato je bilo razočaranje toliko večje, saj je videti daleč od bogatije. Kot pričajo slike, dobršen del starega mesta bolj spominja na favele. Do okoli leta 2000 so imeli vsi balkoni v Makavu, pa tudi drugod na Kitajskem grde ograje / kletke čez balkone. Ne zaradi varnosti stanovalcev, marveč proti lopovom. Najbolj markantna makavška objekta sta kvartopirski zlat hotel Lizboa in pročelje katedrale. V Makavu je zraslo mnogo vegaških hotelov: Venetian, MGM, Wynn, Paris … Ko je zmanjkalo prostora na starem, celinskem delu, je kraj svojo glavno industrijo preselil na sosednji otok, kjer so uvedli ‘Strip’ po vzoru Vegasa. A ne oziraje na več denarja je vtis popolnoma drugačen. Vegaški Strip je živahen, poln trgovin, gledališč, gromozanskih plakatov in uličnega dogajanja ter vsak tamkajšnji hotel ima čuda zaninimivosti od predstav prek živalskih vrtov do razstav. Makavški Strip pa drži le nekaj rezortov brez ene same prodajalne, fastfooda ... V hotelih je sicer veliko trgovin, zlasti prestižnih butikov, ne pa tudi predstav in razstav. Velja reklo, da se greš v Vegas zabavat, v Makav pa le na hazard. Slednji je takisto drugačen, kajti igralniški prostori so ločeni in zaprti, za razliko od Vegasa, kjer si vseskozi 'v igralnici'. Daoističen tempelj. Kljub kulturološki zvedavosti mi te filozofije / religije nikoli ni uspelo docela razumeti. Ampak iz njihovega nauka izhajata jin & jan in varčevanje s semensko tekočino, ker se pri izlivu izgublja življenjska energija. Na kualalumpurškem avionišču sem prvikrat preizkusil celični hotel. 25€ za 8 ur. V redu izkušnja. Kuala Lumpur je moderno mesto, zaradi številnih nebotičnikov in nadzemne železnice kot nekaj iz SimCityja. Ravnokar dokončujejo Merdeko 118 (na sliki spodaj), 118-nadstropno stolpnico, drugo najvišjo na svetu kao. Ima 679 metrov s 150-metrsko špico, medtem ko je streha nižje od Shanghai towerja. Batu jame severno od mesta so nekakšen hinduističen tematski park. Tržnice so vedno obiska vredne. Na spodnji sliki je 'zloglasni' Durian, znameniti malezijski in tajski sadež, ki pa ga je z znakom prepovedano uživati na zaprtih javnih mestih. Ker smrdi. Nazaj sem prinesel cel kufer futra in celo svežega sadja.

S hčerko sva šla za 13 dni po svoje v JV Azijo, med templje in riževa polja. Bangkok mi je od vseh tamkajšnjih prestolnic najbolj ljub. Tajci so kul in največja tržnica Čatučak je res prijetna (za razliko od istanbulskega bazarja), zabaven je china town ... Cene so srečoma nizke: hotel 4* 35 €, ulični jedež 1 €, normalno kosilo 5 €, vlak z letališča 1,2 € (!!!), bubble tea 1,5 €, liter bencina 1 €. Najbolj razkošna večerja v japonski restavraciji naju je skupaj prišla 23 evričev. Z avtom sva se odpeljala malo naokrog in do kurbišča Pataje. Izobraževalno. Skočila sva še v Kambodžo v Siem Reap, ker sva hotela videti Angkor Wat. Država je precej bolj revna, me je mestoma na Afriko spomnila. Kljub svoji valuti furajo kar ameriške dolarje. Pivo je dolar, tudi manj. Jedi v normalnih restavracijah so 5 dolarjev, v pouličnih pa 3 ali manj. Je pa viza 35$, vstop v Angkor 37$, taksi do letališča 35$. Sam Angkor Wat, ki je sicer kao največje svetišče na svetu, ni nekaj za omedlet. Kup kamenja iz 13. stoletja, po katerem skorajda prosto plezas, in par hindujskih podobic. Hvala za ogled, do prihodnjič!

Na Covid oddelku, kjer delam jaz, je bila povprečna starost hospitaliziranega dober mesec nazaj slabih 73 let, povprečna starost umrlega 82, umrlo je nekaj nad 20% hospitaliziranih. V celotni Sloveniji brez UKC LJ, ki predstavlja 1/3 posteljnih kapacitet v državi, je bilo v drugem valu od 18 do preko 100 bolnikov na teden, ki so se okužili v bolnišnici, kjer so bili hospitalizirani zaradi drugih vzrokov in niso imeli Covida ob sprejemu. Koliko od teh je umrlo, se ne ve, po občutku jih je bilo kar nekaj. Viden je izrazit padec okuženih med hospitalizacijo zaradi drugih vzrokov po 25.1. Najbrž zaradi kombinacije prekuženosti in precepljenosti osebja ter rutinske uporabe HAGT pred in med hospitalizacijo pri vseh asimptomatskih pacientih. Kar se tiče koliko od teh hospitalizacij je zaradi Covida, koliko z Covidom, spet na oko vsaj 2/3. Večina tistih, ki imajo Covid za zraven, se je okužila med hospitalizacijo in ob premestitvi na Covid oddelek nimajo simptomov, jih pa kar nekaj nato tudi razvije simptome. Kar se tiče Covid smrti, bi rekel, da jih je na oko več kot 2/3 zaradi Covida. Vsakodnevni podatki, ki jih posreduje vlada/sledilnik, štejejo vse, ki so umrli z ali zaradi Covida. Natančnejše številke bodo na voljo kasneje. Zdravniška poročiloa o umrli osebi se namreč na NIJZ ne dostavljajo vsakodnevno in je treba ta poročila tudi naknadno obdelati, tako da so natančne statistike na voljo kasneje. Zdravniki napišemo na obrazec dejanski vzrok smrti, če je človek umrl npr. zaradi možganske krvavitve, zraven pa je imel Covid, potem napišemo vzrok smrti možganska krvavitev, Covid pa je zaveden pod dodatna stanja. Bolniki na telemetriji se ne štejejo pod hospitalizirane. Od marca 2020 do januarja 2021 je bilo v telemetrijo UKC LJ, ki je, kolikor mi je znano, edini telemetrijski center v Sloveniji, vključenih cca 500 pacientov s Covidom, kar ni zelo velika številka.

Evo leta 2018 oktobra smo šli trije prijatelji za tri tedne naokoli po Japonski (Honshu). Jesen je kao drugi najbolj priljubljen termin za it na Japonsko ker rdečijo listi po gozdovih in je res lepo za videt. Leteli smo Zagreb - Doha - Tokyo, enako za nazaj. Plan je bil malo mešano mesta in podeželje. Nismo najeli avtomobila ampak smo kupili karto za vlak s katero se lahko prosto prevažaš po celotni državi z izjemo par direktnih linij Shinkansenov. Prenočišča smo rezervirali preko bookinga, večinoma smo izbirali malo bolj urejene hostle in nekaj hotelov. Štart torej v Tokyu, ki je res ogromno mesto, nonstop se nekaj dogaja, je kr velik culture shock 😄 Cesarski otok v Tokyu Restavracije vabijo z izložbami plastificirane ponudbe Asakusa, tle nas je ujela zadnja monsunska ploha te sezone in smo ene pol ure čakali pod streho templja da se je nehalo zlivat Ena od maket v Edo Tokyo muzeju o zgodovini mesta, ful se splača it pogledat Tipična metro postaja Akihabara zvečer Iz vrveža v Tokyu smo se pol odpravili proti jugu na vulkansko aktivno območje okoli Hakoneja, ki je zaščiteno naravno območje in večinoma na redko poseljeno z manjšimi zaselki na pobočjih vulkanskih hribov. Tradicionalen vrt s čajno hišo, kjer te čaka geisha in ti pripravi matcha čaj 😄 Z vzpenjačo in nato z gondolo se zapelješ na vrh vulkana, kjer še vedno pridobivajo žveplo iz vrelcev in prodajajo v vulkanski vodi kuhana črna jajca, ki so kao lokalna znamenitost 😄 Pogled na goro Fuji v daljavi. To je bil edini dan ko je blo jasno vreme, da smo jo lahko videli, in pogled je res impresiven. Zgodovinska gostilna kjer so se ustavljali trgovci na poti iz Tokya na jug Sredi ničesar so zgradili ta most Mishima Skywalk, ki je namenjen izključno kot turistična zanimivost. Ob mostu so napeljali tudi zipline po katerem se spustiš iz enega konca mostu na drugega in nazaj, kr hudo. Iz Hakoneja smo nadaljevali v obmorsko mestece Toi kjer je včasih deloval en glavnih rudnikov zlata na Japonski, zdej pa je prevdsem poletno letovišče. Oktobra je blo že dokaj prazno. Znano je tudi po zelo priljubljenih kopališčih v termalnih vrelcih (onsen). Dosti od prenočišč kjer smo spali ima svoj lasten onsen in onsen v hotelu v Toiju je bil daleč najboljši od vseh kjer smo bli. Na obali majo 4m visok zid in te betonske špice kot zaščito proti tsunamijem, povsod po kraju so sirene za nevarnost tsunamija. Rudnik zlata je zdej predelan v muzej. Iz Toija smo šli naprej v Nagoyo, kjer majo spet ogromno palačo (praktično vsako mesto je imelo svojo, ampak so bile večinoma porušene in požgane med vojno in jih še vedno obnavljajo. Pri obnovi se ful trudijo uporabljat originalne materiale in tehnologije, zato je obnova ful draga in dolgotrajna. Muzej znanosti in tehnologije v Nagoyi. Majo tudi eno svojo raketo razstavljeno zunaj. Ta krogla je planetarij ki sicer hudo zgleda ampak ne priporočam it not ker je vse v japonščini in ne boste meli kej dosti od tega, ponavadi pa je treba čakat za prit not. Splača se pa it na streho kjer majo en ogromen teleskop skozi katerega se da tudi podnevi opazovat zvezde. Iz Nagoye smo prišli v Kyoto kjer lahko cele dneve bluziš od enga templja do drugega. Kanazawa Muzej tradicionalnih obrti v Kanazawi, tu so razstavljeni ročno izdelani ognjemeti, po katerih so znani Japonci. Graščina Himeji Če se prav spomnem ma glavna stavba 7 nadstropij nad kamnito bazo, vse zgrajeno na leseni konstrukciji. Iz Himejija smo šli dol na jug do Hiroshime, ki je bla najbolj južna točka potovanja. Je kr opazna razlika v urejenosti mesta v primerjavi s Kyotom ali Tokyom, dejansko vidiš tu pa tam kako smet po tleh. 😄 Tipična Okonomiyaki restavracija kjer pred tabo pečejo hrano na vroči plošči. Iz Hiroshime smo šli pol s hitrim vlakom direkt nazaj na sever v Nikko, ki je pod unescom zaščiten kompleks templjev, zraven je pa tudi narodni park, kjer je taka zanimiva pokrajina kjer se stikajo gore in močvirje. Fast food V Nikkoju je blo edinkrat da je cel dan deževalo, tako da je bla izkušnja bolj bedna, ker smo bli vsi bolj poletno oblečeni, zato smo samo na hitro šli čez templje in potem po hitrem postopku naprej na vlak proti hotelu v Yamagati v pričakovanju toplega onsena. 😄 Iz Yamagate smo se pol odpravli z lokalnim vlakom do budističnega templja Yamadera, ki so ga menihi zgradili na vrhu hriba v eni odročni dolini in je jeseni z obarvanimi drevesi res čudovit. Začetek poti do templja ob vznožju hriba "Vhodna vrata" v tempelj Razgled nad dolino Iz Nikkoja smo se potem vrnili za par dni nazaj v Tokyo, kjer smo šli še v EpsonLab, ki je kot neka mešanica zabaviščnega parka in vizualne umetnosti To je to 😄

Pred enim mesecom sem startal svoj Youtube kanal. Veliko truda vlagam vanj, obrtnisko mislim da je na nivoju Mn3njalnik in clani so mi v veliko pomoc pri pripravljanju vsebin, saj preberem veliko zanimivih pogledov in nasvetov. Zato bom kar tukaj pod Rokodelstvom objavil in se malce samopromoviral Ce imate tudi vi svoj youtube kanal, kjer redno objavljate ga dejte prilimat kar tu da si pomagamo z nasveti in kritikami. MOJ YOUTUBE KANAL! Se playlista mojih videov

Lani jeseni sem odletel v Indonezijo. Ne na kašen eksotičen otok, kot sta pasježerski Flores ali zmajski Komodo. Vabil je G20 na Baliju in po dvoletni zapori sem pogrešal floro in favno JV Azije. Za par dni sem se ustavil še v potapljajoči se prestolnici Jakarti. Prilično neprivlačen azijski megalopolis z visoki stolpnicami in zapadnjaškimi šoping centri na eni strani in poulično bednostjo, groznim prometom in gordijsko elektriko na drugi. Najbolj znan objekt v mestu je tale 130-metrski obelisk 'Monumen Nasional', spomenik boja za naodvisnost. Indonezija je bila namreč nizozemska kolonija od 17. stoletja do japonske okupacije. Na steber se nisem vzpel, ker je bil enkrat dan odprtih vrat in je bilo v parku vseh deset milijonov prebivalcev, drugi dan pa je bilo območje zaprto zaradi čiščenja svinjarije prejšnjega dne. Staremu predelu, kjer je par najstarejših, a neposebnih kolonialnih stavb, rečejo Batavia, kakor je bilo nizozemsko poimenovanje mesta. Veliko pouličnega dogajanja, hrane in turistov. Celo Jakarta je Slovencu poceni. Za evro dobiš 16.000 rupij oziroma na ulici porcijo česarkoli. V restavraciji zelo dobro ješ za pet evrov, dobra dvoposteljna soba z zajtrkom je 30 evrov, liter bencina 61 centov. A največji bankovec je za 100.000 rupij, torej za 6€. Ves čas sem bil milijonar. Indonezija je največja muslimanska država (200+ milijonov), ampak se ne gredo šeriatskega prava in bičanja ter so dovolj odprti. Seveda je razlika med kozmopolitantsko metropolo in podežljem, pa tudi nekaj 'teroristov' so pridelali, toda ni recimo nobenih pomislekov, če se z lokalko vpišeš v hotel. Džamijo so kot simbol odprte vere, ki sobiva s tistimi nekaj odstotki kristjanov, zgradili čez cesto od stare neogotske katedrale. Na Baliju je zaradi rastlinja in obče privlačnosti vsak hotel za 30 evričev na Instagramu videti kot petzvezdična rajska nastanitev sredi riževega polja. Je pa res, da so bile cene novembra zaradi deževne sezone in okrevanja po kovidu nižje. Za 70 bi recimo dobil vilo z bazenom. Moja dirkalna toyota za 15 dolarjev dnevno. Vozijo po levi, kakor so to počeli Holandci, dokler jih ni Napoleon naučil bolje. No, do kolonij njegov vpliv ni segel. Sam nimam s tem nobene težave, niti ne s kaotičnim prometom. So pa ceste slabe, pločniki neobstoječi, mopedi z vseh strani v vse smeri ..., zato vožnja terja višjo pozornost in posledično bolj utrudi. 30 kilometrov do sosednjega kraja zna trajati tudi več kot uro. Bali je za razliko od preostalih otokov hindujski. Zato so svetišča Višnuja, Šive, Ganeša in družbe domala na vsaki ulici, za povrh pa še nebroj kipcev, kamor ljudje vsakodnevno zatikajo nekakšne butarice in cvetove. Pri toliko bogovih je vsak dan nekje ceremonija. Nimajo pa radi, če turisti lulajo v grmovja, ker morajo potem duhovno očistiti celotno vas. Hrana je v veselje. Je dovolj eksotična, ampak ne kitajska svinjarija, je poceni in porcije so majhne, zato lahko preizkusiš več. Sveže ožeti ananasi, pitaje in marakuje, riži in rezanci mnogih sort, pečene race, gado gado solata z arašidovo polivko, tempe (ocvrtke iz fermentirane soje) ... Balijske plaže kljub palmam in mivki v resnici niso baš privlačne, ne na zunaj, ne v vodi. Ko ni plohe (ki je v deževni dobi vsakodnevna), se resda naredijo fantastične fotke, ampak ni primerjave z uživanjem na grškootoških, pa čak i hrvaških plažah. Precej kipov upodablja mitološke prizore iz Mahabharate in Ramajane, njihovega Marvela. Tole je nekdo, ki se bori z enim drugim, in zgleda res veličastno. Ena od kao balijskih privlačnosti je nočni vzpon na enega od ognjenikov in blaženo zrtje sončnega vzhoda. Izkušnja je jako bedna. Vzpon na goro Batur je poldrugo uro dolgo nezahtevno vzpenjanje v klanec zemlje in prahu, pri čemer je najhuje, da se moraš neprestano umikati krosmotorjem, s katerimi lokalci na vrh vozijo debele turiste. Brez heca. Prehitelo me je vsaj 30 prdečih motorjev in sem prepričan, da se vsi tisti kreteni doma hvalijo, kako so hajkali na ognjeno goro. Vrh oziroma krater je ob štirih zjutraj prenapolnjen z 200 turisti (v deževni, pokovidni sezoni!), ki jim vodiči v vročih tleh kuhajo jajca. Vzhod v ambientu stoterih selfiestickov, ruskih/ukrajinskih žensk, pol ducata dronov in vonju po žveplu (jajcih) ni prav nič za domov pisat. Balijska birma, torej prehod v 'odraslost', je ceremonija piljenja zob. Pubertetnikom obredno otopijo (ne izostrijo) par zob, starši pa morajo pogostiti celotno vas. Kraj, kjer so pred dvajsetimi leti s tremi bombami razstrelili nekaj sto ljudi. Neskončna riževa polja. Riž sicer ni vodna rastlina, vseeno pa ga gojijo v vodi, da ga ne pojedo glodalci. Bali ima vseskozi blizu 30 stopinj, le da od septembra do marca več dežuje. Ponavadi lije močno in naglo, nakar spet posije sonce.

Glede na to, da sta PS5 in XboX Series X/S že konkretno zunaj, zadnji pravi hit CyberPunk 2077 pa zelo očitno še ni v optimalnem stanju, se mi zdi pravi čas, da se mal razpišemo o top špilih na PS4 in XboXOne. Torej o igricah zdaj že prejšnje generacije, ki jih upate priporočiti skoraj vsakemu in ki so vam osebno najjače. Ker sem lep in pameten (in ker imam neskončno rad lepo urejene lestvice in sezname), bom dodal pri mojih top špilih še slike škatel in ocene, sweet baby boy! Pa mislim, da v 15 letih še nisem napisal tako dolgega posta kot bo tole IMO je bila generacija noro dobra, bombe so letele po faci na polno in iz vseh strani, kljub temu, da so bili določeni žanri slabše representani (najbolj me pečejo arkadne dirkačine). Na polici imam +40 igric iz te generacije. Brutal letina. Torej, moj Best of the best aka Polica te generacije izgleda takole: [83] Abzu PS4 verzija Journeyja, kjer je puščavo zamenjal čudovito lep podvodni svet. Žal indy scena ni več ista kot je bila pri izidu Journeya - ta segment gaminga je vmes dobesedno eksplodiral in posledično tudi nek mini swimming simulator z ekološko noto niti slučajno ne zadane tako močno, kot je svoj čas Journey. Ampak še vedno, lušten špilček, nej mu bo. [83] Nier: Automata Yoko Tarov zelo alternativni način storytellinga se joina z Platinum games B ekipo. Rezultat: za Platinum standarde zelo povprečen hack n slash, za open world standarde obupno prazen in dolgočasen svet, ampak s cool liki, odfukanim svetom, super muziko in pa predvsem totalno alter pristopom k pripovedovanju zgodbe. Ki čisto na novo zastavi koncept replayabilityja. Zaradi tega tudi špil IMO spada v Best of kolekcijo. [84] Hellblade Ninja Theoryjeva študija shizofrenije skozi igrico o konkretno zmešani keltski bojevnici. Baje da boleče realistično prikazana shizofrenija, ki jo kot igralec doživljamo skozi trippy vizuale in pa predvsem skozi top 3 zvočnih ozadij / efektov te generacije. Igrica je sama po sebi linearna hoja od točke A do Bin tudi gameplay je bolj tak v stilu Božo Kos ilustracij, dejansko gre za walking simulator... ampak si zaradi totalno drugačne tematike, hude produkcije in prezentacije pri meni zasluži svoj spot. [84] Nioh 1 in 2 Team Ninjin čizfest, ki zmiksa Soulse, Ninja Gaiden, Diablo in kolut kozjega sira. Super akcija in konkreten izziv od špila, tudi carski B-ninja liki in zgodba, žal pa orenk nenavdahnjene sobe in ful repetitivne misije. Ampak še vedno Polica material za hacknslash in Ninja Gaiden fane IMO, takih quick & dirty akcijad ful manjka. Če bi pa še letele glave, roke in noge, bi bil pa špil še za kako točko boljši Prvi del ima boljšo zgodbo in like, drugi pa še boljšo akcijo in bolj raznolike sovražnike. [84] Devil May Cry 5 Konkretno pofavlan DMC (sploh v primerjavi z izjemnim, ampak svinjsko starim DMC 3), ki pa ga dvigne noro globok in ambiciozen borilni sistem z nepredstavljivo variabilnostjo likov: trije liki, ki so v igrici, so si po gameplayu tako drugačni, da bi povsod drugje lahko imeli glavno vlogo v svojem špilu - v DMC 5 pa so gladko vsi enem delu, yolo. Pač ne bomo plačali level dizajnerjem in bomo ves keš fuknili v game mechanics. Must have za hacknslash fane, ne toliko must have za vse ostale. [85] Yakuza 0 Extremno čizerska in zelo posebna, zdaj že orenk legendarna japonska serija Yakuza IMO rabi vsaj en del na polici vsakega pravega SP fana špilov, in Zero je baje najboljši (drugih nisem igral). Težko opisljiv semi-open world insanity od špila, kjer v enem trenutku plotaš umor vrhovnega šefa yakuze, naslednjo sekundo pa z buddyjem igraš minigame karaok. Čez pet minut se tepeš s tridesetimi gorilami in jim na glavah razbijaš čajnike z vrelo vodo, v naslednji misiji pa pomagaš 11-letnemu fantku kupovati porno revijo v trgovini. Pač kot rečeno, a must play roba [85] Control Remedy fantje in dekleta so malo preveč gledali Twin Peaksa in lurkali po conspiracy subredditih: razultat je carska in totalno čudna paranormalna akcijada Control. Pač Remedy špil kot Remedy špil, fenomenalen shooting in trippy vizuali, tukaj združen še s top tier lorom in svetom okrog tebe. Fiziko ima tudi kar cool narejeno. Žal se začne vlečti, špil te kar malo izgubi proti drugi polovici, ampak je še vedno hud naslov. [85] Wreckfest Carska razfukaška sim-arkada, ki kar poka od ljubezni devov do žanra. Razfukaške dirke in eventi v igrici so čisti užitek, fizikalni model je odlom, pač res uno pure joy & happiness od dirkanja... hkrati pa ima špil celo kar orenk kariero in dejansko zaklenjen content (!!!), za katerega se moraš potruditi, da ga dobiš (ojoj kako entitled in elitistično od avtorjev, jaz bi imel pa vse takoj, 32/100 do not play). Edina SP dirkačina, ki sem jo igral to generacijo in ki jo brez problema postavim na polico. [85] Uncharted: The Lost Legacy Gnusnejša mlajša sestra od Uncharteda 4, ampak še vedno več kot vredna igranja za fane žanra. Grafika je še vedno huda, akcija super, lokacije zanimive, kaj še rabiš. Pač tudi Naughty Dogov B team, sestavljen iz žensk, grbavcev in demokratov, naredi z levo roko špil, ki se še vedno podriska na vse ostale linearne akcijske tobogane. [85] Streets of Rage 4 Zelo uspešen (tudi prodajno) poskus obuditve fosiliziranega beatem up žanra in IP-ja. Igrici naredi krivico na nek način posiljen campaign mode, ki ti poskuša približati sicer ekstremno hardcore igrico z neskončnimi continueti in različnimi help modi, ampak ti, kar se tiče končne izkušnje, dejansko poslabša špil. Arcade mode, torej samo igranje z enim žetonom, je pa faking odlom, saj ima igra fenomenalen borilni sistem, hudo akcijo, odlične lokacije in top glasbo. Ampak ja, še vedno je pa "samo" čisti beatem up špil, tako da ni ravno za vsakogar. [85] What Remains of Edith Finch IMO najbolj hipsterski špil na moji polici, desno od njega je anal lube in podpisan Goat mug. Ultra kratek in popolnoma linearen indijanec - walking simulator, ki pa odlomi s ful svežimi pristopi h gameplayu in zanimivo zgodbo. Dobesedno vsaka "sekcija" igre se igra drugače in tudi poskuša ufurati gameplay mehaniko, ki na nek način sledi narativi v špilu. Ful cenim eksperiment in dejstvo, da je končni izdelek čisto legit špil, čeprav zelo kratek. Ampak spet, dosti alter roba. [86] Nex Machina Še en poskus revivala crknjenega žanra (bullet hell / shooter), ampak žal komercialno zelo neuspešen. Škoda, ker gre za res dober primerek. Tight kontrole ko moja rit pri 15ih, kul visuali, dobra muzika, zajeban ko pes. Evo za to pa nimam skilla, da obrnem na arcade mode oz. brez continuetov. Poleg tega da gre za odličen špil je to tudi zadnji Housemarqueejev tradicionalni shooter, preden so prešaltali v hopefully bolj komercialno uspešne vode 3rd person shooterjev, tko da še en razlog več, da se vsaj sproba. [86] Snowrunner Mega random open world igrica, kjer s tovornjakom izvajamo popolnoma yolo misije, za kere se vsakič vprašaš, kaj da fak ti to sploh igraš (privleči hlode iz kraja A v kraj B, pripelji vremensko postajo na vrh hriba, potegni 50 tonski kamion iz blata, pripelji 100 ton cementa v cementarno itd)... ampak je res hud hud špil. Carski tovornjaki za prave moške, brutalna težavnost proti kateri izgledajo Dark Souls 3 ko otroški vrtec, nobenega ubisoft fetch quest bullshita, carski filing blata, snega in driske po šipah, tri ogromne regije v osnovni verziji špila (in še ene deset drugih v DLC-jih, ki jih žal ni na disku)... To je to. [86] A Plague Tale Zelo cool miks walking simulatorja in linearne akcijade tipa Uncharted, kjer v od kuge razfukani srednjeveški Franciji sledimo dogajanju okrog deklice in njenega bratca, ki ga na vso moč želi dobiti v roke (ultra evil in v res cool outfitih) inkvizicija. Lepa grafika in art dizajn, par hudih scen (zelo dark), lepo vleče, pač all in all jako luštna AA pustolovščina in eno lepših presenečenj. Asobo is going places, najprej tole potem pa še jeben MS Flight Simulator 2020, fantje in punce pijejo pravi francoski šampanjec, takega za 200 €, ne nek jabolčni nelicenčiran shit. [87] Divinity: Original Sin 2 Vrhunski top-down FRP in Larianov finalni test, preden so jim zaupali v izdelavo Baldurs Gate 3. Mega deep combat, multibranching z nikdar videnim vplivom na zgodbo in razplet, true role-playing... Kar se tiče prostih rok D:OS seriji IMO še zdaj nič ne pride do kolen. Če dobijo za BG 3 samo enega napol sposobnega editorja, ki bo preveč zagrete zaposlene s škornjem v jajca, ko bodo hoteli stlačiti še tristoti quest v prvi dve mapi, imamo potencialnega GOTG kandidata. Ampak do takrat bo pa D: OS 2 tudi čisto cool. [87] Hitman Carsko rebootana legendarna Hitman franšiza. Nekaterim hardcore old school igralcem je igrica prelahka oz jim ne sede - meni kot stealth casualcu je pa zakon. Cool settingi, cel fuk sandbox igračk in situacij, s katerimi lahko ubijemo tarče, ma cel vajb špila je ful kul. Upam, da po izidu zadnjega, tretjega dela na začetku 2021 izide kakšen Hitman Trilogy GOTY edition, bom z veseljem kupil. [87] Doom Eternal Še dodatno naviti Doom, ki večino stvari iz Dooma 2016 dvigne za še eno stopnjo. Še več sovražnikov, še bolj agilen lik, še večja razfukancija, še bolj moški protagonist - in še večji odmik od tradicionalnega shooterja v, ne vem, FPS meets THPS / Super Mario Konec dneva mi je ta 3D platforming twist v kombinacijami z jolly roger mavričnimi barvami manj sedel kot mi je bolj "zemeljski", bolj klasični Doom 2016, ampak vsekakor gre še vedno za epic špil. Če ne drugega tako moškega protagonista ne vidiš vsak dan oz vsako desetletje. [87] Deliverance: Kingdom Come Royal Edition Carski "ultra-realistični" (no ja, še vedno lahko dobiš s sekiro po glavi in preživiš) euro trash RPG, postavljen v srednjeveško Češko, kjer si kot preprost kovačev vajenec vržen v nevihto spletk, zdrah, merjenja moči plemičev in vojne. Že samo side questi so vredni igranja špila (ne vem kje drugje še lahko vidiš quest, kjer moraš pobrati repo z vrta, odnesti hladno pivo očetu ali iti v rudnik po delavca Jozsefka, s katerim bosta šla potem skupaj kupit hlače), dejansko pa je špil tudi v vseh ostalih pogledih legit FRP. Svet je ogromen in povsem odprt (dokler te ne ubije kakšen mitski nasprotnik v obliki pijanca z nožem ali dveh muslimanov s sulico), imaš relativno proste roke pri opravljanju questov, lika lahko razviješ v par smeri, okolje je tako jebeno kmečko kot da si v Sloveniji... Dosti must play naslov za vse RPG fane imo. [88] The Last Guardian Uedin špil, ki se ga je najprej čakalo ko drugi prihod Kristusa, potem se ga je po XY preteklih letih čakalo malo manj, potem še malo manj, potem ko se je skoraj pozabilo nanj smo dobili pa dejansko top, čeprav zelo janky špil v nezgrešljivem Ueda stilu. Razpadajoče razvaline, ki jih prerašča narava? Check. Weird ass protagonist, ki ga ne razumeš pol kurca? Check. Spoznavanje lora in zgodbe preko okolice? Check. Grajenje odnosa s friendly NPC-jem? Check. Konec, ki ti iztrga srce, se nanj poserje in ti ga zarije nazaj v rit? Check. Gnusni nadzor lika gor ali dol, igrica je odlična. [88] Until Dawn Ultra zabavna popcorn grozljivka, po zvrsti nekakšen miks med walking simulatorjem, QTE-ji, detektivsko družabno igro in grozljivko. Kljub namenoma trashy likom, trashy dialogom in overall trashy vibe-u špila ima zadeva hudo produkcijsko vrednost (še danes izgleda igrica zelo lepo) in se igra ko pesem. V igrici spremljamo zgodbo gruče najstnikov, ujetih v gorsko kočo s poblaznelim morilcem in na nas je, da s svojimi odločitvami zadevo sfuramo tako, da preživi čimveč folka (ali pa čim manj - igrica se ne sekira preveč niti če nam vsi pocrkajo). Top tier izbira za one-nighter preigravanje še z dvema frendoma. [88] INSIDE Linearna srhljiva pustolovščina studia Playdead. V igrici kontroliramo pobeglega fantka brez imena, ki ga je skupina ljudi očitno ugrabila, in se prebijamo čez čedalje bolj čudne in neprijetne conspiracy-powered okoliše. U iber zamorjeno vzdušje, podajanje zgodbe skozi okolje, cool puzzli, vse štima. Noro kvalitetno narejena igrica, ki kar poka od skrivnostne evil atmosfere in top produkcije, ki se konkretno prebije v AAA tier. Vrhunski indy špil, ker se tega "žanra" tiče Playdeadu ni para. [88] Cuphead Brutalno zajeban boss-rush indi špil, ki je z leti postal sinonim za zajebano igrico. Z razlogom - praktično od prve sobe dalje ti špil porine v rit štil od lopate in te prisili, da se dobesedno na pamet naučiš vse bosse in vse prepreke v run & gun sobah, če hočeš iti naprej. Nekaj bossov (roža, troglavi zmaj, diceman, devil) je tako zafukanih, da si najprej 100% ziher, da je to to, da si zdaj pa res dokončno zaključil... ...samo da se potem spet vrneš, se nadrkaš bossa in greš dalje jebat ježa Igrica ima poleg legendarne težavnosti tudi legendaren 1920 cartoonish videz in res carske komade iz iste ere, na srečo pa se tudi igra ko pesem - tvoj lik ima proper majhen hitbox in nadzor je oster kot britev, vsaj to. [89] Resident Evil 7 Reboot legendarne serije, tokrat v prvi osebi. Zombije, španske fanatike in pobesnele zamorce zamenja fuknjena hillbilly družina v ameriškem deep southu, ki na svojem posestvu sredi močvirji dela gnusne eksperimente. Dejansko FPS pogled funkcionira čisto OK, celo preveč OK - špil je grozen ko prasica, mogoče je najbolj grozen RE ever. Malo sicer zamorijo random nesmrtni sovražniki iz glavne družine in precej enolični "molded" nasprotniki, ampak pod črto je pa špil res proper petarda, kjer določenih delov (klet, hiša za goste) zaradi grozljivosti praktično ne moreš igrati sam v temi. Pa še GOTY edicija obstaja z vsemi DLC-ji na disku - obvezen nakup! [89] Shadow of the Colossus Remake klasičnega Uedinega špila iz PS2 ere. Igrica ne premore več tako brutalnega majgerija v jajca kot ga je 15 let nazaj, ma še vedno je čudovita in zelo tragična igrica. Ki zdaj celo teče nad 15 fps [89] Death Stranding Kojimin solo projekt, v katerem smo spoznali, da je Kojima u bistvu samo najdražji hipster vseh časov, ki bi rad delal weird indy projekte, se kazal v javnosti in ga hangal s holywoodskimi igralci. Kljub temu, da mi gre lik konkretno na kurac, je treba priznati, da je Death Stranding dober špil. Ker čeprav je špil dejansko simulacija oboroženega poštarja / DHL-jevca, mu nekako uspe pričarati super vzdušje, igralnost je odlična (kar je imo nor dosežek glede na "žanr"), pokrajina je spookil, zgodba je prijetno weird, igralci so pa itak top tier. In špil kot celota faking deluje. Pa ogromen plus je, da je bil Kojima za razliko od žalostnega MGS 5 očitno popolnoma fokusiran in ga ni odneslo all over the place - kar je želel narediti je naredil. Enim je izdelek čuden, enim slab, enim life-changing, meni je pa zelo dober [89] Tetris Effect Kaj narediš, če daš 40 let staremu špilu trippy ozadja in glasbo, ki se spreminja glede na hitrost padanja kock? Še vedno odličen zimzelenšpil, ki paše na vsako Polico Pač ja, zadeva je faking tetris, nič več nič manj. Ki pa je v navezavi s top predstavitvijo še vedno dovolj dober špil, da te nabije na zic dokler ga ne obrneš vsaj na normal. [90] Outer Wilds Top indy pustolovščina/raziskovalščina, v kateri s precej simpatičnim alienom prvič poletiš v vesolje... ...kjer odkriješ, da bo v 22 minutah konec tvojega osončja zaradi supernove sonca. Igrica se nato odvija v 22 minutnih loopih (vsakič ko je konec osončja oz ko umreš, se znova zbudiš 22 minut nazaj v času) in na tebi je, da ugotoviš, kaj se dogaja, zakaj se to dogaja in kaj lahko narediš, da uničenje preprečiš (če sploh lahko). Nobenega inventarja, nobenih skillov, ničesar - edino, kar imaš, so zapiski in tvoje čedalje boljše poznavanje okolja, zgodovine in logika sveta okrog tebe. Brutalno deep špil in hkrati hvalnica raziskovanju. Škoda, da sem preneumen, da bi ga obrnil [90] Monster Hunter: World Capcomov glavni moneymaker to generacijo in tudi dejansko vrhunski špil z dovolj contenta, da ga v nekem normalnem tempu igraš nekaj let 5.000 različnih monsterjev, 250+ različnih orožij, 30.000 armor piecov, epic battli ki skrijejo celo Dragons Age 2 razfukancijo, natančen gameplay, raznoliki pristopi k bojevanju glede na orožja, mačke, ni da ni. Ne bom se delal preveč pametnega, ker se z "endgame" contentom nisem ukvarjal (torej sem verjetno videl kakih 5% špila), ampak to, kar sem videl in igral, mi je bilo top. [90] Doom ID-jev fenomenalni reboot je vsem odtrgal jajca in spustil čelno tudi največjim dvomljivcem, ki so si ga zadnjih 20 let drkali na razne remixe in razširitve originalnega Dooma in Dooma 2. Brutalen, hiter, krvav, svinjsko nasilen, z ravno pravo mešanico old school resource managementa in kompleksnih map ter new school bombončkov (gory kills, skill tree itd) je popucal z vsemi SP FPS-ji, ki jim ni ime Titanfall 2. Nor špil. Plus dal nam je možnost, da izkusimo počutje gnusnega črva larve kuhinjskega molja, ko na YT gledamo Ultra Nightmare no damage rune pro igralcev. [90] Horizon Zero Dawn Fenomenalni nov IP Guerilla Gamesov in kar se mene tiče edini Sony copy/paste open world špil, ki je zares dober. Ne dober, odličen. Eni od najboljših 3rd person borbenih sistemov to generacijo, ki ti omogoča, da se kot mlada beast hunterka lahko proper postaviš po robu ogromnim mecha-zverem, je IMO prvi glavni adut špila. Drugi adut je nadpovprečna, precej dark sci-fi zgodba in kul lore. In tretji je grafika, zaradi katere so čefurji ropali stare babice, da so si lahko kupili TV z dobrim HDR-jem. Dodatek ufura samo še več carskega contenta in snežno pokrajino. Top. [91] Titanfall 2 Kratek, ampak ko sveže obrita pička sladek FPS, ki naredi fenomenalno čisto vse, česar se loti. Gunplay, kontrole, hitrost, kombiniranje s titanom, odziv orožij, vse. In ko ti Respawn nakaže po faci, da zanjo narediti brezhiben shooter... ...ti ga v vsakem novem nivoju začinijo s povsem novo mehaniko oziroma twistom. Enkrat je to potovanje med dvema dimenzijama med bitkami, drugič so extra platforming deli, tretjič spet nekaj novega. Kreativnost, ki so jo nakazali avtorji, je dih jemajoča. In ta svežina v kombinaciji s top gunplayem IMO delivera najboljši SP FPS generacije ob Doomu 2016. [91] Xcom 2 Po raziskavi hospicev v ZDA so izgubljenimi stiki s prijatelji najbolj pogosto obžalovanje umirajočih. Bolj kot neizrečene ljubezni, bolj kot zamujene poslovne priložnosti, bolj kot ohlajeni odnosi z družino. In točno take filinge ti da tudi Xcom 2, ko ti gnusni alien hinavsko v hrbet ustreli kamerada z imenom "Mihi" ali "Lizzard", s katerim se boriš od samega začetka vojne, ali ko trije mastni alien kuščarji v kot potisnejo in do smrti pogrizejo polkovnika/snajperista z imenom "Bošti". Že zaradi tega bi bil špil polica-worhy. Ko pa dodaš še nor gameplay, izjemno napete bojne scenarije, vreščanje od sreče ko čez celo mapo skineš umazanega vesoljca in pa seveda nebeški občutek ko rešiš vse RL frende sobojevnike iz nemogoče situacije, pa dobiš IMO eno najjačih poteznih akcijskih strategij. [91] Prey Pravi (in fake) immersive simi se žal ne prodajajo dobro; ampak to, da je prodajno flopnil tako fenomenalen immersive sim kot je Prey, je pa ena največjih krivic te generacije. Igrica ima mogoče najbolj free-hands approach od vseh immersive simov EVER; kako boš pristopal do vsake situacije prepušča povsem tvoji odločitvi, nič ti ne pametuje in se do tebe ne obnaša kot do bedaka. Zaprta vrata? Probaj hackati. Probaj vdreti. Probaj najti kodo. Probaj jih razbiti. Probaj splezati okoli. Probaj nažicati NPC-ja za ključ. Probaj se namazati z majonezo in strmeti v kljuko. Delaj kar ti paše. Kakšen System Shock 2 mi ima sicer boljši svet in boljše vzdušje, ampak ko pa pride do svobode izbire... je pa Prey zgodba zase. [91] Tony Hawk Pro Skater 1 + 2 Remake THPS 2 je bil živa legenda ko je izšel v 90ih - in je enako fenomenalen špil tudi v svoji spimpani, grafično olepšani in s THPS 1 združeni izvedbi v 2020. Tudi več kot 20 let kasneje je igrica še vedno sharp as fuck, še vedno vleče, še vedno se igra ko šus, še vedno ti zaigra srce ko odkriješ nov gap. In še vedno te soundtrack skorajda prepriča, da bi šel bele šnire v bulsih menjati za rdeče. Top shit špil in remakemaster generacije, če ne bi bilo določene igrice še malo bolj dol na seznamu. [92] God of War Še en Sonyjev dragulj v Playstation kroni fenomenalnih SP naslovov. Živalski production value in ambicioznost Santa Monice se poserjeta na 95% vsega, kar izide v Holywoodu, ko pa dodaš še bradatega Kratosa, hudo igralnost in čudovit semi-open svet, poln metroidvania-like skrivnosti, pa rata to to u lajfu. Hvala Bogu, da še obstajajo tako ambiciozni (in si predstavljam da noro dragi) projekti, ki so dejansko kvalitetni, polni vsebine in brez bilokake cash-grab agende v ozadju. [92] Diablo 3: Eternal collection Tehnično je Diablo 3 PS3/XboX360 era igrica, vendar je GOTY izvedba za PS4/XboxOne tako drugačen, tako boljši, toliko bolj dodelan špil s 300% več vsebine, da ga preprosto ni fer gledat iz oči predprejšnje generacije. Ker to, kar je na voljo za current gen... Je jeben behemot od akcijskega frp-ja. Globok, zasvojljiv, s contentom gladko za +200 ur in neskončno zabaven, sploh če ga igraš s frendi - meni je ultimativni couch coop špil. Tisti krompir, ki je izšel za predprejšno generacijo, nima več veze s tem špilom. Tole je the shit roba. [92] Hades Najjači roguelike špil in eden najjačih indijev ever made sploh, poleg žuželkarja spodaj pojem kvalitetnega indi špila. Instantno uživantski, ravno prav težak, ravno prava mešanica grinda in skilla, fenomenalna akcija, za roguelike dejansko kul liki (s hudim VA-jem in zgodba)... Neverjeten špil, praktično perfekten v svojem žanru (spet, enako kot žuželkar spodaj). [92] Hollow Knight Ultimate metrodivania (in to po mnenju mene, ki sem igral že vsaj pet metroidvanii, come at me @Šimšalamima Huhu) in IMO indy vrhunec te generacije, poleg Hadesa in Disco Elysiuma. Težak, zamorjen in zafukan špil, ki metroidvania elemente začini še s Souls formulo, končni produkt pa je god tier izkušnja, ki praktično nima minusov. Seveda če ti je god tier izkušnja to, da boš crkoval ko hrošč govnač in da se boš pol cajta tresel od živčnosti, strahu in klaustrofobičnih občutkov. Dvojko pričakujem bolj ko cepivo proti Covidu. [92] Persona 5 Gimnazijska/srednješolska leta so ena najbolj dinamičnih, različnih izkušenj polnih obdobij človeškega življenja. Moški ratajo iz posranih paglavcev v prvem letniku mladi možje v četrtem; ženske se spremenijo iz semi-legit punc v proper lepotice. Razvijejo se nova prijateljstva, ambicije, začenjaš dobivati fokus v življenju, začenjaš biti odrasel. Predvsem pa se dogaja na polno, od simpatij do pizdarij do spletk do gossipov do žurev in božičnih DJ Timeov in bežanja pred cigani. Toliko kot se ti takrat zgodi v štirih letih se ti nikdar več ne. In točno to dogajanje v srednji šoli noro dobro zadane Altusova Persona 5. Špil je namreč napol JRPG, napol simulacija japonskega gimnazijca - in če je JRPG del dober, je gimnazijski del špila fenomenalen. Dejansko igraš gimnazijski lajf, od lenega hanganja s frendi do pecanja slatkih malih (lahko tudi slatkih starejših). In vibe, ki ga zadane špil, je faking spot on. Izjemen špil - sploh Royal edicija, ki je baje uspešno odstranila nepotreben špeh vanilla verzije in še dodala dejansko carski content. [92] Uncharted 4: A Theifs End Še ena Sonyjeva SP ekskluziva, še en mega hit. Utimate popcorn akcijada z enim od nabolj priljudnih protagonistov, Natom Drakeom, in ostalim cool castom. Božanska skriptirana dogajanja, božanski art direction, izboljšana akcija - to je to, tako bi moral izgledati kvaliteten PG-13 film. Kar se mene tiče lahko NG vsako leto izda nov Uncharted - če bo na nivoju U4 ali pa tudi U:LL, ga bom požrl s kožo in kostmi. Tako dobri so mi. [92] Dark Souls 3 Zaključek trilogije, bolj masten ko svinjska rebrca od 500 kg merjasca. Od orožij in oklepov do lokacij in bossov - From je šel z zadnjim Souls naslovom all out kar se tiče contenta. Kar špil izgubi z originalnostjo in atmosfero pridobi preprosto s tem, da je tako jebeno ogromen špil, poln kvalitetne vsebine, in da ga lahko igraš na toliko različnih načinov. Čisti bigger is better naslov, in faking deluje. Če so šli z Bloodbornom in Sekirom v inoviranje, so šli v z DkS 3 v čisto evolucijo. Tako da ja, DkS 3 je skupaj z obema DLC-jema neverjeten paket kvalitetne vsebine in eden bolj insane dealov te generacije. [92] Disco Elysium Včasih pride do tebe (pop)kulturni izdelek, ki je že tako odličen, ampak ti je zaradi vsebine / stila / vzdušja / česa tretjega še toliko bližje, da ti je še boljši, kot bi ti objektivno moral biti. Evo, to je zame Disco Elysium. Izometrični FRP / murder mistery s 100% poudarkom na dialogih in razvoju karakterja protagonista, ki noro dobro obdela vrsto ekstremno težkih podtematik (zasvojenost, alkoholizem, samomorilnost, (ne)zmožnost odrešitve), ki je fantastično narejen in še bolj fantastično VO-jan, je že tko 90 material. Meni ga pa še vsaj eno štengo dvigne protagonist: alkoholik, žurer, samodestruktivna neodgovorna lažnjiva pizda, ki se noče sprijazniti, da ga je zapustila baba in ki pred lajfom beži v droge in alkoholizem, prestar da bi lahko imel še eno proper šanso, premlad da bi crknil. Mene se je dotaknil bolj, kot bi se me smel. [93] Sekiro Fromov eksperiment z bolj osebnim, manj velikopoteznim špilom, bolj usmerjenim v akcijo, ki fenomenalno uspe. Nora akcija, združena s tradicionalno super zamišljenim, skrivnosti polnim svetom (uči se Platinum) in pa predvsem prašičje težak gameplay, ki te prisili, da špil zaobvladaš in ga igraš tako, kot so si zamislili avtorji: hitro, odločno, natančno. Hesitate, and you will die. 300+ orožij iz DkS serije je zamenjala katana; 200+ armor setov strgane gate in lesena roka. To je to kar imaš fantek, level upe je vzel Miklavž, farmanje exp-ja Božiček, OP sorcerije/pyromancije pa Dedek Mraz. Vse, kar ti ostane, je tvoj skill. Ghetto hud špil. [93] Red Dead Redemption 2 V špilih blazno cenim ambicije avtorjev in če je RDR 2 kaj, je ambiciozen. Kako je ta špil jebeno ogromen, kako detajlno narejen, kako lep, kako živ in poln... in da to dela na jebenem PS4, je jebeno neverjetno Bolan scope in vizija špila, nora ambicioznost zgodbe, vse skupaj je absolutno brez primerjave v tej generaciji. Malo ga sicer poserje pacing, malo je žrtev tudi svoje ambicioznosti ustvariti najbolj realen gaming svet (polovica špila jahaš in spuščaš looka), ma to, kakšno vizijo so imeli v Rockstarju in kako so to vizijo deliverali... je jebeno neverjetno. Pa kako so narejeni skriptirani deli, pa kako cool so določeni sidemissioni, pa kaj vse lahko delaš v špilu, pa liki v špilu... Insane roba. [93] The last of us Part 2 Če je Uncharted PG 13 akcija, je TLOU 2 R-rated triler. Špil je bil že 1000x premlet, popljuvan in dvignjen v nebesa, nahypal je na tisoče folka, triggeral jih je še več. Ampak pod črto, če poskušaš biti objektiven - špil je jebena mojstrovina. Take režije, razvoja likov, vzdušja, manipuliranja s čustvi igralca, tempa in surove akcije v gamingu preprosto še ni bilo. Samo Naugty Dog ima znanje, izkušnje, tehnologijo in denar za kaj takega. Noben drug ne zna narediti tako kvalitetnih 30 ur akcijskega trilerja; lezbijke, ripped transvestiti, moški liki na nivoju ritnih glist in action jackson nosečnice gor ali dol. In še desetič omenjam - igrica ima poleg Hellblada najboljši sound te generacije. [93] Resident Evil 2 Remake Imaš močan starejši IP in ti služba za marketing pove, da je zaznala trend popularnosti; folk hoče remake. Lahko narediš Warcraft remaster; lahko narediš Crysis remaster; lahko pa narediš Resident Evil 2 Remake. In nekako s skillom, trudom in čarovnijo transformiraš odličen, ampak zelo zastarel špil v polnokrvni AAA current-gen naslov, ki izgleda fenomenalno, se igra fenomenalno in ima vzdušje, ki mu v survival horror žanru pride blizu samo še mogoče dva ali trije špili (RE 1 in Dead Space 1). Popoln survival horror špil, ki ne naredi ene same napake; še več, vse naredi perfektno. Top 3 RE-jev vseh časov. [95] The Witcher 3: Wild Hunt GOTG Mnenjalnika, 249-krat izbrani GOTY naslov leta 2015 in verjetno soglasno najboljši first-person RPG. Noro ambiciozen špil, ki pa za razliko od RDR 2 kljub velikosti in količini taskov skorajda nič ne trpi za pacingom (kar je za tako insane obsežen špil nor dosežek). Poleg elementov, ki jih oddela odlično (art direction, liki, zgodba, okolica, vzdušje, raziskovanje, pač vse razen fajtinga), je treba še extra izpostaviti pisanje in queste, ki so IMO najboljši doslej, in pa carsko muziko, kjer končno slišimo proper slovanske godenje Noro dober in globoko vpliven špil - first person open world fantasy špilov sploh ni več ffs, vsi ostali devi so se posrali v kot oziroma rišejo kurce po busih. Kako zelo je CD Project Redu ta špil dvignil pedigre in kaj vse je to potegnilo za sabo, se zelo lepo vidi v Cyberpunk 2077 topicu. [98] Bloodborne Vsake toliko izide špil, ki igralca ne samo popolnoma posrka vase in ga do konca navduši, ampak mu uspe prestavi meje, ki jih ima igralec pri pojmovanju tega, kaj ti lahko igrica ponudi. Prvič mi je meje prestavil Baldurs Gate 2 s svojo še zdaj nenadkriljivo epskostjo in občutkom avanture. Drugič mi jo je Bloodborne. V tej generaciji je izšlo kar nekaj fenomenalnih špilov. Nekaj jih je celo v svojem žanru popolnih, brez napak - recimo RE 2 R. Ampak samo Bloodborne je pa zares prestavil lestvico še en klin višje. Zgodba, ki jo pripoveduje špil skozi okolje, art direction, sovražnike, bosse, predmete... ...je tisto, kar po mojem naredi ta preskok. Kaj vidiš, slišiš in doživiš kot hunter v Bloodbornu, kaj ti govorijo lokacije, ki jih obiščeš. Kaj vidiš najprej in kaj vidiš po polovici igre, kako zgodovino imajo kraji, kakšno vzdušje delajo, v kako fucked up svetu u bistvu si. In ja valda, tudi pomaga imeti 10/10 gameplay, pa glasbo, pa nora orožja, pa toliko kvalitetnega contenta da se zjokaš, pa enega najboljših DLC-jev vseh časov. Ampak tisto, kar naredi Bloodborne zares posebnega, je pa imo okolica in njena zgodba. Čaroben, edinstven špil, in meni najboljša igra vseh časov. --------------------- kateri špili so pa na vaši Polici, fizični ali virtualni? Kateri naslovi so vam v tej generaciji najbolj namastili riti?

Če protestiraš dopoldne, si brezdelnež. Če protestiraš popoldne, si pijavka, ki ji je vlada zaprla pipico. Če poveš proti komu protestiraš, mu groziš s smrtjo. Če je protest spontan, ti bodo očitali anarhijo. Če je protest koordiniran, si očitno opozicija. Če ni dovolj ljudi, ne predstavljaš ljudstva. Če je preveč ljudi, delaš delo in stroške policiji. Če protest ni medijsko izpostavljen, si neuspešen. Če je protest medijsko pokrit, gre očitno za predvolilno kampanjo. Če nimaš jasnih ciljev, si zaveden in ne veš kaj počneš tam. Če spišeš jasne smernice, izvajaš kulturni marksizem. In tako naprej v nedogled. Ne veš kaj ti bodo očitali, veš pa, da ti bodo očitali vedno znova isti ljudje. Taki specifični, ki so zgroženi ob kršitvah zakona. Ampak ne ob masovnih kršitvah človekovih pravic pa ustave seveda, triggered so ob prekrških zoper jrm ipd. Če preprečiš 100 ljudem skozi križišče, si kriminalec. Če preprečiš miljonu iz svoje občine, si ljubljeni vodja.

....

Par ujetih spominov iz pomladnega Pariza. Lepo mesto, ali jako drago. 7€-za-kapučino-drago. Imajo pa mladiči srečo, zakajti za vse pod 25 let so državni muzeji in cerkve zastonj. La tour Eiffel so postavili za svetovno razstavo 1889 in naj bi stal le 20 let. Že med gradnjo je umetniška gmajna protestirala proti kovinski grdobiji, ki bo odgnala obiskovalce mesta. Turn ima tri nadstropja, do drugega je moč iti peš. Vstopnica do vrha je okoli 25€. Kapela stare vojašnice / bolnišnice Les Invalides. Cerkev je dandanes nekropola generalov. Med pokopanimi v Invalidih izstopa veličasten Napoleonov sarkofag. Bil je tudi naš cesar! Širok center Pariza je prilično enak: parnadstropne meščanske hiše z lokali z malimi mizicami na vsakem vogalu. Kave so 4+€, navadno pivo 7€, jedi 15+€. Toda ne kasirajo za pogrinjek in voda iz pipe je na mizi privzeto. Privlačne les boulangeries oziroma pekarne so praktično na vsaki ulici. Čez Pariz teče Sena in sredi mesta je otok Ile-de-la-cite, kjer se je mesto v rimsko-galskih časih pravzaprav začelo. Spomenik žrtvam francoske revolucije in Napoleonovih vojn. Slavolok so zastavili za Napoleona, a ga sam ni nikoli videl. Pogled z vrha slavoloka na 12 ulic, ki se stekajo v krožišče okoli njega. Aux Champs-Elysées, aux Champs-Elysées Au soleil, sous la pluie, à midi ou à minuit Il y a tout ce que vous voulez aux Champs-Elysées ... Prva pesmica, ki sem se jo naučil pri francoščini. Mimogrede, elizej je grška valhala, zagroblje, kamor gredo junaki. Muzej Louvre v bivši palači. 3000+ let stara kozmetika. Sodobno navduševanje nad umetnostjo. Mnogo lepih, bogatih parkov s kipi, fontanami in zaplatami cvetlic ter s stolicami na vsakem koraku. Je pa bedno, da se ne sme hodit po travi, tla pa so povsod zoprn mikropesek, od katerega si do kolen zaprašen. Večina pekarije je za stekli, zato ni posebej fotogenična. Mimogrede, to so cene za na pot. Naša gospa je do nadaljnjega zaprta. Zanimivo, da je bila katedrala v začetku 19. stoletja v tako slabem stanju, da so bile že ideje o podrtju. Nakar je izšel Hugojev Grbavec, ki je čez noč spodbudil zanimanje za objekt. Cerkev so nato obnovili. Sainte Chapelle je druga znamenita gotska cerkev, le lučaj od Notre Dame. Navzven jo komaj opaziš, saj je tik ob njej sodišče, ampak vitraži v notranjosti so fantastični. Vseumetniški center Pompidou, po katerem se bo zgledoval ljubljanski Rog. Place de la Concorde, trg, kjer so giljotinirali Lojza in Tončko. Obelisk je sunjeni dvojček od onega v Luxorju. Impresionistični muzej L'Orangerie, v katerem so Monetove 'Vodne lilije', dolgi murali, ki jih ne bi imel doma. Nage babe pač. Starbucks ob operi Šola delanja makronov. Zdaj vem, da obstajajo tudi lososovi in kozjesirni. Grob Jima Morrisona Atelier des Lumieres, domiselna avdio-video predstavitev del Kandinskega in Cezanna. Slike so projecirane na različne površine in čudovite animirane. Protesti so v Parizu stalni. Na istem trgu se drenjajo komunisti. Kurdi, Palestinci, desničarji ... Sacre Coeur, bazilika Svetega srca, na vzpetini Montmartre. Ulica z ducati sex shopov pripelje do slovitega Rdečega mlina, kjer so, ako verjameš, izumili kankan. Predstava je 130€. Središče Latinske četrti je univerza Sorbona, katere del je tudi Pantheon. Zasnovan kot cerkev so objekt ob končanju sekulizirali in ga razglasili za tempelj ljudi. Zdaj rabi kot mavzolej znanih, kjer ležijo Hugo, Dumas, Zola, Braille, Curie, Voltaire ... Muzej Conciergerie, kjer so bili med francosko revolucijo zapori, ima nadmočen 'igrifikacijski' pristop. Dobiš tablico, na kateri ob premikanju obogateno-resničnostno vidiš, kako je bilo v starih časih, klikaš po objektih in iščeš skrivnosti. Magret de canard, račji odrezak dobiš v poslednji kafani. Makroni so vseprisotni in koštajo tudi do 3€ po komadu.

Demokracija je bila vedno samoumevna, tudi Weimarska, vse do trenutka ko je ni bilo več. Luksus da demokracijo domnevamo za samoumevno je rezultat tega da izvršna oblast deluje po navprej formuliranih pravilih in v okviru omejitev zakonodajne in sodne. Kar je včasih zagotavljal očitno pretežno občutek za dostojnost političnih elit, za katerega pa je en blondinc preko luže ugotovil, da zaradi apatičnosti/nezadovoljstva/kratke pozornosti populusa, niti ni bistven. In ravno to je očitno edina politična lekcija, ki jo je JJ v zadnjih 30 letih vzel na znanje. 26 demokracij je v EU, ki so v isti situaciji, da imajo bolj in manj racionalne ljudi na ulicah sredi zdravstvene krize. Ampak samo v Sloveniji imamo pa neoperativno vlado, ki bo raje kot da bi zdravorazumsko iskala potrebne kompromise za ustrezno podlago za svoje ukrepe v državnem zboru ali se alternativno odpovedala oblasti in šla na predčasne po nove karte in operativno večino, zdaj še 9 mesecev lomastila po vseh podsistemih in vodila najbolj primitivno predvolilno kampanijo prek uradnih twitter računov, vladala pa z odloki in izza robocopov, ne meneč se za drugi dve veji oblasti in njuno funkcijo. Delat se da je to normalno in da so problem major Troha in njegova trupa in drugi na ulicah, ki jih je z obzirom na vse zgoraj še premalo, je smešno Posamezni državljan ima pravico da je neumen in nadležen. Oblast pa absolutno nima pravice "po domače" kot se ji zdi najbolje, ne glede na to kako visoke cilje misli da pri tem zasleduje.

Eno leto je naokoli in spet prišel je med nas ta veseli teden E3 konferenc Megaton najave, epske izdaje, krčevine napovedovalcev in live komentarji mn3njalničarjev Časi konferenc so letos presenetljivo prijazni nam Evropejcem: SREDA, 9.6. 16:00 Battlefield reveal Najava novega Battlefielda. Bo next gen a hkrati tudi za last gen. Skratka COD je v težavah letos ČETRTEK, 10.6. 20:00 Summer Game Fest Kickoff Live! Konferenca, ki se je bo splačalo pogledat. Geoff Keighley z gosti in edina na kateri sodeluje tudi SONY ! Prisotni bodo tudi vsi ostali veliki kot so Xbox, EA, Activision, Epic Games, Capcom, SE... PETEK, 11.6. 21:00 Koch Primetime SOBOTA, 12.6. 19:00 Wholesome Direct Neke indie smeti za katere se edino Ćamir zanima Fans of indie games will enjoy Wholesome Direct - a showcase focused on "uplifting, thoughtful, compassionate, cozy" games. Over 75 games will be shown. 21:00 Ubisoft Forward Klasični ubisoft in zimzeleni naslovi ala Assasins Creed, Far Cry, Rainbow Siege... 22:30 Devolver Direct NEDELJA, 13.6. 19:00 Xbox and Bethesda Games Showcase 21:15 Square Enix Presents Square Enix's showcase is headlined with a "world premiere" for the next game from Eidos Montreal. Beyond that, the 40 minute showcase will feature updates on Babylon's Fall, the Black Panther expansion for Marvel's Avengers, and Life is Strange: True Colors, as well as a first look at Life is Strange: Remastered Collection. 23:30 PC Gaming Show Superiorne konzolne igre portane na PC za reveže s premalo rama. Aja pa Valve ma posebno najavo: "a message from Valve regarding Steam" PONEDELJEK, 14.6. 1:00 Future Games Show E3 2021 PC, konzolne in mobilne indie igrice. Voditelja bosta Troy Baker and Laura Bailey. 22:00 LimitedRunGames Za vse ljubitelje fizičnih in zbirateljskih izdaj. 23:30 Capcom at E3 Expect lots of Monster Hunter and Resident Evil news. TOREK, 15.6. 18:00 Nintendo Direct Konferenca za XEcutlor-ja in njegovo punco. ČETRTEK, 22.7. 19:00 EA Play ČETRTEK, 29.7. 21:00 Annapurna Interactive Showcase

Saj so jih. Če ni mogel dihati in je imel vročino in je potreboval bolnišnico so ga brisali na gripo in če je bil pozitiven in umrl zaradi respiratornega infekta, so rekli, da je umrl zaradi gripe. Zaradi gripe umre na leto nekaj 100 ljudi max. A res misliš, da je 10x več ljudi umrlo z Covidom kot zaradi Covida? Poglej si presežno umrljivost v letu 2020. Kako si razlagaš torej, da je umrlo statistično značilno več ljudi v konec leta 2020, če ne zaradi Covida? Covid je nekaj resnejša bolezen kot gripa. Vendar nekaj višji odstotek umrljivosti ni glavni problem Covida. Glavni problem Covida je nalezljivost. Letos smo z ukrepi za omejevanje Covida popolnoma omejili gripo, Covida pa ne. V državi smo imeli naenkrat v bolnišnicah več kot 1300 ljudi zaradi Covida, to je več kot 1/4 vseh kapacitet. Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko hospitaliziranih zaradi gripe. Lahko se pogovarjamo o smiselnosti ukrepov za omejevanje, lahko se pogovarjamo o smiselnosti cepljenja, ampak da smo po zimi 2020/21 še vedno na gripa=covid 19, mi je pa popolnoma nepredstavljivo. V zdravstvu dosti stvari dela na statistiko. Če imaš prenizko možnost preživetja za zdravljenje raka, se bodo onkologi odločili, da te ne bodo zdravili, ker bo izplen verjetno slab in bodo porabili za ta slab izid resurse, ki bi jih lahko porabili za nekoga z večjo verjetnostjo preživetja. Tako bosta umrla oba pacienta, tisti s slabo možnostjo preživetja in tisti z nekaj boljšo, ker ne bo prišel na vrsto za zdravljenje, ker bodo resursi porabljeni za tistega, ki ima nižjo verjetnost preživetja. Če si starejši od 70 let (ta meja se postopoma zvišuje, sedaj je morda celo že višja) ti ne bodo presadili srca, tudi če si v optimalni kondiciji, ker je izplen enostavno statistično preslab. Raje bodo srce prišparali za 55 letnika, pa četudi bi morda 72 letnik tudi še lahko imel 15 let kvalitetnega življenja z novim srcem, vendar je to statistično manj verjetno. Obstaja antibiotic stewardship, po domače povedano omejevanje predpisovanja antibiotikov. Pomeni prideš v bolnišnico s pljučnico. Lahko bi ti dali antibiotike, ki pobijejo čisto vse bakterije na svetu. Vendar če dajo take antibiotike vsem, ki pridejo v bolnišnico s pljučnico, se bo razvila odpornost in čez 10 let ne bodo imeli na voljo antibiotikov, ki bi pobili vse bakterije, ker se je razvila odpornost na te antibiotike. Dali ti bodo antibiotike ožjega spektra, s katerimi obstaja nevarnost, da ne bodo pokrili vseh možnih povzročiteljev pljučnice, ampak bodo zaradi tega čez 10 let še vedno obstajali antibiotiki, ki bodo učinkoviti. Podobno je s cepljenjem. Če se cepiš, obstaja majhna verjetnost neželenih učinkov. Obstaja tudi možnost, da še vedno zboliš, vendar je ta možnost pomembno nižja. Če bi cepili vse Slovence proti Covid 19, bi jih nekaj zagotovo zaradi tega umrlo ali imelo posledice, vendar veliko manj, kot jih bo sedaj umrlo ali imelo posledice zaradi Covida. Ravno tako se bodo, ko se bodo ponovno napolnile bolnišnice, vrnili ukrepi, ukinila šola, podaljšale čakalne dobe na posege, otežila dostopnost do zdravstva za neCovid paciente. Če bi se vsi cepili, bi bila verjetnost tega nižja. Vem, da smo sedaj pocepili praktično vse, ki so se želeli cepiti. Ostaja nekaj malega tistih, ki ne vedo, ali bi se cepili ali ne, ki jih lahko še prepričamo. Vem tudi, da velike večine necepljenih ne moremo nikakor prepričati v cepljenje in je prerekanje in prepričevanje nesmiselno. Vsem vam želim, da ne zbolite in da se ne vidimo na mojem delovnem mestu v naslednji dobri polovici leta. Če dejansko še razmišljate o cepljenju, se pojdite cepit. Srečno.

uradna obrazložitev zakaj je JJ dobil priznanje Slovenskega gorniškega društva https://www.gov.si/novice/2021-05-16-predsednik-vlade-janez-jansa-prejemnik-kocbekovega-priznanja-slovenskega-gorniskega-kluba-skala-zveze-gorniskih-klubov-za-leto-2021/ Janez Janša je začel zahajati v gore še pred svojo polnoletnostjo. Delo na družinski kmetiji v Žalni pri Grosupljem ga je za to utrdilo, predvsem pa v njem zasejalo kleno ljubezen do rodne grude. Gore na obzorju so ga vabile k preizkušanju lastne vztrajnosti in potrebnega poguma, da je lahko kot nadobudni mladenič in mož z njihovih vrhov videl v zamejstvo, Evropo in svet. Njegovo šolanje na klasični gimnaziji v Stični kljub takratnim svinčenim časom ni moglo ubežati vplivom Cistercijanskega samostana Stična, naj si bo v mislih, molitvi ali njegovi podobi. Študij v Ljubljani je pripomogel k odboju njegovega uma od laži in kraj takratnega političnega sistema, obenem pa ga je še bolj približal, ne nazadnje tudi fizično, goram, ki so mu vedno bolj bistrile duha. Planinec in alpinist z alpinističnim izpitom sta se združila v gornika. Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno ne glede na njegovo družbeno vlogo. Tudi v gorah ne. Vse si je prehodil, presmučal, priplezal poleti in pozimi v snegu in ledu sam ali v družbi žene, otrok, znancev in prijateljev. Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine. Preplezane velike klasike, a tudi kakšna prvenstvena smer v slovenskih gorah so se vrstile in postale skupaj z vzponi v Dolomitih vstopnica za vršace Zahodnih Alp. Centralni steber v Velikem Špičju, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, smer Belač-Zupan v Šitah, Direktna v severni steni Špika, Skalaška s Čopovim stebrom v severni steni Triglava in zimsko prečenje grebena Košute so bile velike uverture za Stüdlov greben na Veliki Klek, prečenje masiva Mont Blanca in prvo slovensko ponovitev sploh Welzenbachove smeri v severozahodni steni Breithorna pozimi. In da ne bi bilo pozabljeno, je treba poudariti tudi udeležbo Janeza Janše na kar petindvajsetih gorniških taborih Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Lepeni v vlogi organizatorja in udeleženca.In danes? Naključni gornik ne bo začuden, če bo v Janezu Janši ljubi Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča. To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo.Veliko, bolje rečeno, vedno več jih je, ki so ponosni, da so lahko gorniški sodobniki Janeza Janše. Ali kakor v skalaškem zanosu radi rečejo: »Bog lonej, da smo pr'jatlj!«

Playgame pošlje Rome iz Žabjaka na Galkota Galko pride po pomoč mn3čarjev, da se skupaj borimo proti Romom (na levi pubec od DaCapota in ženska od Excabulorja, ki nas prideta pozdravit pred bitko) Mn3čarji se borimo na polno uspešno, čeprav nas je manj, bliža se zmaga A to pomeni, da bomo zmagali, da bomo premagali Rome? WRONG! Pozabili smo na skriti as Romov aka bivšega uporabnika Mefisto Lizzarda, ki je najboljšega prijatelja Galkota prodal za 2 kili pečjakovega testa in loose bluray Witcher 3 GOTY različice RIP GALKO IN FOROMAŠI, ROMI SO ZMAGALI

Letos bo tamal Rocket. Maska še ni končana, pa še roke pobarvat in še kakšni detajli. Moja žena naredila.

Torej Koreja, ki ji Američani pravijo "like Japan, but cheaper". Za nas zahodne Vzhodnoevropejce je še vedno kar draga destinacija, čeprav ven iz Seoula že kar ugodna. Super hrana, zabavni ljudje, precej zadržani in polni predsodkov, ampak vseeno simpatični. Mogoče najbolj mučno je to, da se zdi da na prvi pogled ocenijo človeka in to je to. Dva mlada evropska turista sva dobila bistveno manj naključne pomoči ali pa kakšnih spoznavanj kot dve 60+ gospe iz Švedske, ki so rekle da ljudje k njima kar redno pristopajo in sprašujejo, če potrebujeta pomoč. Če sem pa kje na ulici obstal sam, zgolj s svojo brado in pogledom uprtim v golonoge najstnice, so pa itak hodile na drugo stran ulice. Ker vem, da je bilo na mn3 svoj čas kar par ljudi, ki so službeno potovali v Korejo, upam da se kdaj kakšen znajde v tej temi in kakšno podeli. Mene je Koreja strašno navdušila in je v kratkoročnem planu še enkrat. Ena prazna nakupovalna ulica. Na glavni je noro. Ob polnoči neprehodna množica pa vsi kupujejo in kupujejo neke šare na tone. Cunje predvsem. Skupina srednješolk na kosilu. Kot je Seoul kar kaotičen, je vseeno par primerov lepega urbanizma. Nadvoz so spremenili v peš cono. Selfie spoti, izposoja tradicionalnih oblek, fotkanje parčkov, touri po setih iz k-dramas... Veeery consumer oriented. Rekreacija in zdrav življenjski slog je tudi ena močna vrednota. Vsaka stvar, ki jo jejo je "good for something", od srca do erekcije do hemeroidov. En izmed love motelov. Ker je situacija z nepremičninami kar grozna (nenormalne cene, nenormalne najemnine, tipična azijska stanovanja iz papirja) mularija večinoma fuklja po takšnih inštitucijah. Ledice, robčki, deodorant, gel za lase.... Pa verjetno še gratis skrite kamere po WCjih in posteljah, ker je skrito snemanje stranišč baje kar nacionalni šport. Pa tudi snemanje vsega drugega, CCTV nalepke dobesedno povsod. Ajuma! Tipična stara mama, ki teži vsem ki jih sreča, sama rihta svoj življenjski prostor. Iz balkona se jo je dalo kar lepo slikat, brez da bi jo vznemirjal. Spet parčki. Gole noge 4life, bohnedaj kazat golih ramen seveda. Sreeeednješolke na šolskem pohodu od enga templja do drugega. So se napil skupej s profesorji, alkohol je zelo sprejemljiv ob vseh priložnostih - ampak morš zraven vsaj arašide grizljat, če nič ne ješ si pijandura. Sreednješolke (adidas je bil in) Sreeednješolke. Res majo razvit domač turizem. Ne moti jih gužva. Ker to se v vrsti hodi, pa niti ni bil praznik, mogoče niti ne vikend ali pa posebej lepo vreme. Obvladajo leseno gradnjo, sploh takšne masivne pizdarije. Ajume kosijo gomile oziroma grobove. Rešpekt za tehniko. Biznis se splača. Tip je keramik (as in lončar). Sosed pa dela kitare (in se mu tud splača). To je blo neko umetno naselje umetnikov in raznoraznih obrtnikov, ki jim je občina ponudila parcele, gor so pa zgradil kučetine da padeš dol, vsaj kar se tiče višine investicije, če je že okus faljen. Po naročilu dostavim še fotke hrane, pa muzejev, pa še česa...

Evo momci, grafični stil mojega emulatorskega packa potweekan v bistvu 100 %, je za dodelat še par podrobnosti, ampak zadeva je skoraj finiširana Vse smooth as fuck, ko izbereš igrico se začne predvajat njen main theme v ozadju Edino, kaj še moram spremenit, je, da obkroženo izpiše v angleščini. Dal sem, da mi jih je avtomatično potegnilo datume izidov in jih je izpisalo v slovenščini iz neznanega razloga, pa izpade immersion breaking, moram pogruntat, kako spremenit, v skrajni sili bom ročno Aja, pa ena velika želja je bila, da mi uspe dodat "ogled manualov" v paket, in moram reči, da mi je uspelo. Sicer sem kupil eno official verzijo enega emulator frontenda, da sem lahko to funkcijo usposobil in potem malo potweekal, nato pa vse skupaj prekopiral v free verzijo in je zagrabilo Tako da zaenkrat sem imel okoli 75 $ stroškov, bo pa jih verjetno skupaj cirka 100 $, ker bi rad dokupil še dostop do ene strani, iz katere ti potem avtomatično potegne filmčke in screenshote iger, da še to dodam za jači feel Evo, kako zgleda zadevica (manuali) na primeru Super Castlevania IV za SNES Imam pa željo poiskat še navodila v jači kakovosti, zdaj sem pač dljal prvi PDF, ki mi je prišel na pot Ko bo čisto končano, bom pod view manual dodal še view screenshoots and videos ali neki V glavnem, zadeva je zdaj realno 96 % done, sem hyped as fuck in upam da vi tudi. Vem, da dolgo traja, ampak v lajfu imam čisto preveč projektov, tale pa je za povrhu bil na prostovoljni bazi, tako da ni imel prednosti pred tistimi, ki mi prinašajo nekaj denarja Tale zmes je drgač pokradena z vseh vetrov, sestavljena kot en frankenstein, ampak laufa dobro ko svija Bom pa odprl nek donation link, ko "izide", da si pokrijem stroške, delo pa žrtvujem v višje dobro foruma JOCKER Pa lep lp PS. Pa še en res epski feature je not, to je tisti "open with", namreč sem skalibriral emulatorje, da lahko izbereš grafično podobo po želji - črno-beli hipster monochrome TV, pol klasik katodni look, nato neoptimizirani full HD look in še optimizirani 4k fukam everyday look . Ma ja, sem si dal dela

Še enkrat. Mladina je jasno levo pozicionirana revija, ki zagovarja levičarske rešitve za današnje probleme družbe. Pri tem uporablja višji nivo komunikacije in skuša svoje poglede utemeljevati s primeri iz resničnosti. Prav tako vzdržuje nivo intelektualne poštenosti -> če nek politik iz strank levo od centra počne neumnosti, potem ga neusmiljeno secirajo - primer Jankovič, Šarec, Cerar, pa tudi Drnovšek v času ko je bil predsednik LDS-a. Če je nek politik koruptiven ga bo Mladina razkrinkala, če bo dobila dobre informacije. Mladina tudi preverja vire in ne objavlja "nabacivanj". Mladina skuša levičarski pogled na družbo "prodati" populaciji z zgoraj navedenimi metodami. Nova24 pa je samo propagando trobilo. V Novi24 ne bo nikoli nobena kritika SDS-a in Janše in kot medijska platforma služi za "smear" političnih nasprotnikov. Pri tem se poslužuje grobega jezika, producira laži, zakriva resnico in predstavlja predvidevanja kot dejstva. Ni problem v kolikor se ne strinjaš s pogledi oziroma politiko Mladine. To je tvoja pravica. Ni pa tvoja pravica, da zaradi tvoje ideološke pristranskosti zaničuješ medij in ga enačiš z greznico od Nove24. Mimogrede, na Siol.net imaš komentar Žige Turka, ki v teh naših desničarskih krogih velja za intelektualca (lol), glede zadnjih volitev. V wall of text-u se ni niti enkrat vprašal ali je bila za poraz vladne koalicije kriva politika odhajajoče vlade, ampak je krivdo za poraz hladnokrvno pripisal ljudstvu. Da ljudstvo ne ve, kaj je prava demokracija in da ta zmaga Gibanja Svobode ni prava zmaga. Potem imaš komentar Petra Jančiča, ki že v naslovu pove, kdo je kriv za poraz Janše in odhajajoče vlade - Kučan. In seveda v samem članku je takoj vzpostavljena naracija "kako je avtor žrtev temnih sil pod vodstvom kontinuitete". Peter Jančič je primer novinarja oziroma človeka, ki je na tej poziciji izključno zato, ker je SDS-ov kader in ker piše tako kot zahteva SDS. Nikoli se ni "preizkusil na trgu" in rezultati njegovega dela so katastrofalni za medije v katerih je bil. Primera sta že dva (Delo in Siol), ki jima je po "inštaliranju novega odgovornega urednika", močno padla branost medija. On bo moral it ne zato, ker nekritično podpira SDS, ampak zato, ker je nekompetenten in lastnikom medija dela škodo. Link na Turkov komentar: https://siol.net/siol-plus/kolumne/ziga-turk-zmaga-helikopterske-demokracije-578277 Link na Jančičev komentar: https://siol.net/siol-plus/kolumne/zadnja-zmaga-kucanove-generacije-578321 V obeh komentarjih se lepo vidi razlika med Nova24 "novinarstvom" (vdano udinjanje gospodarju SDS in Janši) in Mladininim "novinarstvom", saj prvi niso sploh sposobni samorefleksije, ker so za poraze vedno krivi nekdo drugi ali pa palček iz Murgl (Soroš).

Moj pogled, kot desničar / podjetnik / NSi volilec / nekdo s precej tradicionalnimi vrednotami. Tole mi pade na pamet, zakaj nikdar več ne bom volil za SDS ali stranko, ki bi šla z njimi v koalicijo: 1. Korupcija in nepotizem. Neprestani škandali, izogibanje sodnim procesom, izigravanje zakona, divje kadrovanje, nastavljanje zelo oporečnih ljudi na pomembne pozicije itd. Dejansko imaš povsem enak občutek kot pri ostalih (levo-sredinskih) vladah: pravica do oblasi je pravica do plenjena. Sposobnost in ustreznost kadra ni pomembna, važno je da je naš, in tudi če maestralno zajebe / krade, se mu to 100% odpusti. Kot nekdo, ki v privat sektorju že 15 let ščije kri (že tri leta nisem videl dopusta, kjer ne bi s sabo imel laptopa in vsaj par ur dela dnevno), to preziram in zamerim iz dna srca. 2. Nesposobna ekipa. Predpostavljam, da je tako zaradi hardcore ostre linije, kaj se sme in kaj se ne sme v SDS reči, misliti ali narediti, kar posledično odbije bolj sposoben folk - ne vem - ampak imajo izjemno omejen kader sposobnih ljudi. Do se kaže znova in znova. Na praktično vsak projekt, ki se ga lotijo, naserjejo tako nesposoben folk (ali pa vsaj en del ekipe), da je samo Ajme Bože. Sej ti imaš lahko kot Janša u iber skillse za menedžirat, delegirat in voditi ljudi, ampak še vedno boš v tako brutalno razvejanem aparatu, kot je vladni aparat z vsemi svojimi ministrstvi, službami in agencijami, rabil veliko sposobnega folka v višjem / srednjem menedžmentu. No, SDS tega folka NIMA. Ne da jih je malo - NI jih. Se je v Corona krizi zelo hitro razkrilo, kako boleče neučinkoviti in nesposobni so. 3. Nezmožnost priznavanja napak. Kot desničar / precej kmečko vzgojen dec imam soft spot do avtoritarnih režimov in represivnega aparata. Ampak to, kako se pa Janša, SDS in njihovi sateliti vedejo, je pa uno najslabše, kar predstavlja avtoritaren režim. Nikdar ne naredijo nič narobe, vedno se vse relativizira, išče se vzporednice z prejšnjimi vladami ("saj vaši so tudi to delali"), njihovi mediji ne priznavajo nikakršne krivde NIKDAR, dobre poteze ostalih se blatijo, skratka vse gre samo v eno smer - Janša in SDS se ne motita. Pa se, ker sta samo stranka in politik - človek. In motiti se je človeško. Nezmožnost priznavanja delanja napak pa s sabo prinese nezmožnost izboljševanja in rasti. 4. Podpihovanje zdraharstva za potrebe politične vladavine. Partizani in domobranci in 2WW so mimo, kar je bilo je bilo. Ni bilo lepo, ni bilo fer, ampak od tega je že 80 let. Tudi dogodki ob osamosvojitvi so čedalje bolj zadeva (kolektivno zelo enotnega, dejansko plebiscitarno večinskega) spomina. No... za točno samo eno stranko so ti dogodki še vedno go-to event, kamor se je potrebno vračati praktično dnevno. Da je ja čim več folka živčnega, da se deli na naše in njihove (beri uporabnika "Von Griffin" za šolski primer, kako gledaš na svet, ko si dokončno spran), da se zelo prikladno pogovarjamo o davno minulih zadevah, namesto da bi se o tem, zakaj se po državnih firmah kadruje bolj brutalno kot se fuka v rit na assholefever. 5. Populistična usmerjenost namesto usmerjenost v prepotrebne refrome. Kot deklarirano desna stranka bi morala imeti SDS field day v tako levo-sredinski državi, kot je Slovenija. Dobesedno z mitraljezom bi morali nažigati reforme in spremembe, ki jih ta država v resnici krvavo potrebuje. In kaj smo dobili od reform? Zelo malo oziroma nič. Dejansko se vleče najmanj boleče poteze in se odlaša z resnim delom, ker pač valda, spremembe bolijo, spremembe zahtevajo znanje in voljo, spremembe lahko poslabšajo volilne rezultate. In tako smo zelo prikladno med prvimi v EU po zadolževanju v času krize in dejansko država, ki je največji del BDP-ja porabila za krizni dodatek. Nice. Zelo desno. 6. Pretirano agresivna, zelo napadalna retorika. Ton in način komunikacije SDS mi gre na kozlanje. Ja OK, živimo v svetu SJW-jev, snežink in posranih sinčkov - ma to, kakšen diskurz se gredeo glavni SDS-ovci, vključno s samim Janezom Janšo, je pa pod vsako kritiko in dostikrat spominja na thug / bully talk, ki bi ga pričakoval od kake NSDAP oboržene milice leta '36. Zmerjanje folka s kurbami, grožnje s fizičnimi obračuni, strupeni napadi, ni da ni. To NE spada v Evropo leta 2021. Primitivno je, nesramno in lahko tudi nevarno.

Podcenili so epidemjo in se vzporedno šli vzpostavljanje alternativne narative slovenske zgodovine (Janez osamosvojitelj, oče naroda, borec proti komunističnemu podzemlju, ...) in medjskega prostora (nacionalka pod taktirko komunistov, samo na novi24 je resnica, ostali vam lažejo že 30 let). Sredi epidemije so šli modernizirat vojsko, lol. Muzeji so ostali brez prihodkov, ampak gredo raje odpirat še en muzej, lol. Nočejo plačat STA, raje ustvarijo NTA, ki se samodeklarira kot fašistična organizacija in propade, lol. Namesto, da bi predsedovanje EU izkoristili kot redko šanso za stkati toliko diplomatskh vezi, se skregajo z EU in bratijo z evroskeptičnimi Madžari, lol. Janez stronk hurr durr pove Bidnu, da je weak, kralj diplomacije, lol. Cela Evropa se grebe za cepivo, mi kao ne rabimo, je naš superminister vse preračunal, lol. Influencerji nam nabavljajo medicinsko opremo, neka škartroba, lol. Lej smo imeli revščino od vlade, samo tole je res next level Jaz sem upal, da se bodo res raje sfokusirali na epidemjo, samo ni bilo. Mislim, nekdo, ki bi si želel sloge med epidemjo, verjetno ne bi šel kazensko ovajat Šarca za prvih par mrtvih, potem pa strokovnjake menjal za metadonmajstra. Tudi je jasno, da se ljudje ne bodo pustili kontrolirat, če se vlada obnaša kot da zanje virusa ni. En kup slabih odločitev in arogance, ki jo skušajo sanirat s še več arogance. Ne gre tako.

Ok koprive, dajmo razčistiti te laži. Janša je bil vabljen na razpravo ampak je pogojeval udeležbo kje pa kaka mora biti. Potem mu ni ustrezal termin, na koncu se je udeležil virtualno. Tik pred razpravo jim je poslal svoj video. Večkrat omeni tri ure kot dovolj časa, ignorira pa, da razprava poteka že skoraj dve uri preden se sam pojavi. Tako da verjamem predsedujoči z neizgovorljivim priimkom, ki mu vsaj šestkrat pove, da so ga prejeli tik pred sejo. Izrazi tudi začudenje, da ga ni posredoval prej. Verjamem ji tudi, da so se mu maksimalno prilagajali in zadostili njegovim muham od prenosa online naprej. Da niso kino je bila pikra pripomba enega od njih, ne uraden razlog. Predsedujoča mu razloži, da v treh letih niso pogledali videa, to odstopa od običajnega postopka, seja je namenjena pogovoru, imajo omejen čas pa težave s tolmačenjem in da to ni kraj, kjer bi predvajali nekaj kar si sami niso ogledali. Da si bodo video pogledali in ga dodali v dosje in bo javno brez cenzure reče vsaj sedemkrat, šestkrat Janši. Dvakrat mu reče, da bi lahko predvajali video ob koncu seje, po vprašanjih in odgovorih. Do česar ne pride, ker Janša vrže internet v koruzo po prvih dveh vprašanjih. Tako da ne lažite, da ga niso hoteli predvajati. Janša je hotel zapolniti njemu namenjenih 15 minut s 16 minutnim videom in se izogniti razpravi. Video je poslal zadnji trenutek, da ga ja ne bi videli prej pa imeli čas reagirati. Reakcija skupine pa ni bila na vsebino videa ampak na njegovo pogojevanje, če hočete govoriti z menoj prvo zavrtite moj intro. Nobena krivica se mu ni zgodila večja kot otroku, ki mu rečeš ne dobiš sladice dokler ne poješ juhe. S to razliko, da otrok ne zbeži od mize na twitter pisati kako ga stradajo doma, Janez pač ja. In da ne bo pomote, evropski parlament ni dolžan vrteti glasbene želje. Še manj je dolžan nepripravljen vrteti nepreverjene vsebine v živo na hipni ukaz. In še kar, vsemu navkljub, so mu ponudili jih zavrteti po debati. Ampak Janša ni bil pripravljen na debato, računal je, da jim bo blowu mind z videom potem bo pa že zmanjkalo časa. Zato se je tudi užaljeno spokal, ko so mu skušali spremeniti vrsti red dogodkov.

Jaz z razliko od tebe ne štekam ves ta glasen folk, ki je na robu revolucije, prav čakam, da zdaj zdaj vstanejo, vzamejo vile v roke in se trumoma vsujejo proti parlamentu. Čudi me, da razne Beovičke, Kacini in Janše že ne visijo iz uličnih lamp, ko imamo toliko Gupcev okoli nas, ki bi znali v petih minutah poštimat to državo. Ta narod niso samo ovce, še slabše, smo ovce, ki se preoblačijo v volkove. Kurba znamo obšankarsko lajat in biti pametni, potem se pa na izi zleknit v kavč pred TV. Človek ne sliši nič več drugega kot to, kako je nekaj treba, kako nekaj moramo, kako........ja dej zmigajte se pa naredite to nekaj! In potem še najbolj patetična "ni mi jasno kako to folk gleda", ja kaj pa ti počneš? Troblenje v rog te zgolj izenačuje z raznimi Markoti. Glavni epidemiolog je zadnjič lepo vprašal, zakaj potem šolamo svoje otroke, če dvomimo v to znanje? Dvomimo v tisto najboljše, kar imamo. Če bi vsak uporabil malce logike in se zavedal, da sredi epidemije ni smiselno brezveze skakat naokoli, da maska ne ubija, se sploh ne bi ukvarjal s stališči vlade, teh stališč sploh ne bi potrebovali. Dokler pa smo narod, ki se mora apriori upreti vsemu in dvomiti v vse, znamo ubogati samo sistem korenčka in palice. Noben sistem ni idealen, noben epidemiolog ne ve vsega, nikar pa naokoli širiti idejo, kako bi vi/ti/Marko vso to situacijo peljali z levo roko. Ker jo ne bi, ker biti "pameten" ne pomeni prevzemati odgovornosti. Oblekel bi ti skafander, poslal za celi dan v traumo in grem stavit, da bi še pred koncem dneva svoj dvom spremenil v fuck this shit.

Že dolgo časa me muči, da nimamo svoje teme za to fenomenalno franšizo. Skušal bom naredi nek splošen OT, s tem, da sem probal dat tudi kašen zanimiv info ali nasvet za nove igralce ali firbčne ljudi, ki še niso sprobali, pa bi jih morda zanimalo. Pa ne zamerit, če sem napisal kakšno netočnost, pač nisem Wikipidia Zgodovina MH Franšize ter glavne titule: 2021: Monster Hunter Rise (Switch/kasneje še PC) 2019: Monster Hunter Iceborne (PS4/5, X1, PC) - expansion 2018: Monster Hunter World 2017: Monster Hunter XX – expansion 2015: Monster Hunter X 2014: Monster Hunter 4G – expansion 2013: Monster Hunter 4 2011: Monster Hunter 3G – expansion 2010: Monster Hunter portable 3 2009: Monster Hunter 3 2008: Monster Hunter 2G – expansion 2007: Monster Hunter portale 2 2006: Monster Hunter 2 (dos) 2005: Monster Hunter Portable 2005: Monster Hunter G - expansion 2004: Monster Hunter Kot je razvidno zgoraj gre za franšizo z izjemno dolgo zgodovino in nove igre bodo dodajale nove monsterje ter vrnile stare v nov engine, tako da za nas, ki nismo igrali starih bo vse novo. In monsterjev je na STOTINE!!! Načeloma je MHW peta (main) igra v franšizi. Torej MHW = MH5. Zato je v štorji tudi Fifth Fleet. Običajno Capcom da ven main game, nato njegov obsežen expansion, nato sledi vmes neka portable različica igre, da ublaži čakanje na naslednjo main titulo. Sedaj smo dali skozi Iceborne kot expansion petke oz. MHW, konec marca letos pride MH: Rise, ki je Switch/ portable različica. Da ne bo pomote, Rise je popolnoma nova igra, ni to World - Portable. Ampak tudi ni ''cannon'', ni torej MH6. Je pač neka vmesna verzija, dokler main team dela na MHW2 ali MH6 kakorkoli že. Glede na prejšnje titule je sklepati, da bo 2022 expansion za Rise, MHW2 pa po moje ne prej kot 2023. FAQ za nove igralce/firbcarje Q: Za kaj se v bistvu sploh gre v Monster Hunterju? Sem neki slišal, da to loviš neke živali al kaj to je? A: Čisto na kratko povedano. Da. Mehanika MH franšize je v svojem bistvu zelo enostavna: ti si hunter, gameplay pa se odvija tako, da si najprej v nekem ''hubu'' – mestu, kjer se opremiš, nabuffaš (poješ hrano, ki ti da obsežne buffe), pripraviš z gearom (izkoristiš šibke točke monsterja, ki ga boš šel huntat) in nato greš na hunt, ki je oblikovan tako kot nek kvest. Tam loviš določenega monsterja, ki ti da materiale, s katerimi si narediš nov, načeloma boljši gear in nato greš lahko lovit nove, težje monsterje. Q: Hmm, ne zveni baš nič posebnega, kje je fora? A: Na papirju res ne, ampak treba je probat in poskusit. Čar igre so monsterji, ki so, če lahko zelo poenostavim, kot bossi v drugih igrah, recimo v Soulsih. Predstavljaj si, da bi v DkS šel huntat prvo Nameless Kinga, nato Midirja, nato Gwyna ipd. Monsterji so res odlično narejeni, so zelo raznoliki in imajo nebroj možnih move setov, tako da traja preden določenega ubiješ ali še bolj zaobvladaš v nulo. Zanimivost je tudi to, da monsterju nimajo vidnega HP-ja, torej ti ne veš ali je monster na 30% ali na 10% HP-ja. Sicer so mehanike s katerim to sklepaš in dejansko boš lahko ugotovil kolko ti približno še manjka da ga ubiješ. Q: Ok, torej monsterja ubijem, naredim gear in to je to al kaj? A: Ja in ne. Za razliko od Dark Souls tukaj ne boš ''bossa'', monsterja enkrat ubil in gotovo dalje, nikoli več taknil, razen če boš šel od začetka ali na NG+. Večinoma ga boš tudi farmal, ker ti ne bo dal dovolj materialov v enem šusu za nardit njegov gear in tudi koncept je narejen tako, da boš istega monsterja po vsaj ene 4x - 5x probal fentat kot minimum. Je pa za razliko od Soulsov ali God of War bossov tukaj isti boss/monster skoraj vsakič nekako drugačen. Res ni dolgočasno istega večkrat, ravno obratno, vsakič je bolj zabavno. Ni v isti coni, ni v isti mapi, cel kup spremenljik ima, recimo tudi velikost ali to, kje se fight odvija. Skratka, če istega monsterja ubiješ 10x, verjami mi, da ti ne bo dolgočasen. Tudi sicer boš sčasoma opazil, kako si boljši in končni čar igre je zaobvladat mehaniko, tako da nikoli ne crkneš oz. še bolj, da istega monsterja čim hitreje ubiješ. Speedruni v MH so recimo alfa in omega med maherji. Pri tem pomaga to, da ima skoraj vsak monster nebroj različnih udarcev in mehanik, ki jih sprva ne boš niti uvidel, še manj pa razumel. Večkrat ga boš fightal, boljši boš in bolj ti bo vse jasno, kaj sploh monster dela in njegove mehanike/faze. Še posebej so s tega vidika vrhunsko narejeni end game monsterji oz. Elder Dragoni in Black Dragoni. Q: Ok, torej praviš, če so mi Soulsi všeč, bo tudi to igra zame? A: Niti ne nujno, precej je razlik. Tukaj je fight bolj taktičen, rollat ne moreš SKOZI udarec, ker ima roll kot tak precej manj i-frejmov kot v Soulsih (sorry, ampak Soulsi so v tem pogledi dokaj lahki z vidika mojstra, ker imaš dejansko ogromno i-frejma med rolli, tako da nič čudnega da no hit runi se delajo z nagim characterjem, kjer pač porollaš vse živo) in ni tolko poante v sami stamini. Orožja so drugačna oz. drugače funkcionirajo kot v Soulsih in več je RPG elementa v samem armorju. Ampak v osnovi, če zelo poenostavim, je približno podobna zvrst in če so ti Soulsi ali God of War všeč, potem vsaj probaj, ker če ti bo ta franšiza všeč, pol boš imel vrhunske igre iz te franšize za igrat še dobro desetletje. Q: Rekel si da je to tudi RPG, a imaš levele, XP, level uppaš al kak to deluje? A: Nope. Ves čas si isti level, ne dobivaš XP v smislu, da bi ti dalo več healtha, attacka, defensa, ampak to posredno delaš s tem, da si craftaš boljši armor. Vsak težji tier monsterja ti bo dal več defensa in orožje bo imelo več attacka (zelo poenostavljeno povedano). Potem je tukaj enostaven, ampak dovolj globok sistem skillov/elemental damage/statusov, ki omogoči takšne in drugačne builde - nebroj buildov v bistvu. Recimo več Critical Chance, več Crit Dmg, ipd. Tega je preveč, da bi o tem bolj podrobno pisal v uvodnem postu. Sistem in same mehanike so zelo globoke, po drugi strani pa vsaj na prvi pogled dovolj enostavne za začetnike. Q: Orožja. Ajde, reci mi, kero je ta boljše? Hočem bit takoj PRO L33T, tako da reci kerim naj se izognem, kaj naj vzamem? A: MH franšiza ima 14 popolnoma različnih orožij (kot vrsta orožja / weapon class). Vsaka ima svoj move set, svoje prednosti in slabosti, svoj popolnoma drugačen stil igranja. Nekako kot če bi v pretepačini vzel drugi lik. Lepota te franšize je ta, da so popolnoma vsa orožja dobra in absolutno ne moreš falit, če se odločiš za ali proti določenemu orožju. Svetujem, da sprva probaš čim več in vidiš kaj ti bolj sede, s čim se bolj zabavaš. Seveda tudi tu se pozna ali si povprečen v 14 orožjih ali mojster v enemu/dveh. Pač res je težko bit mojster v vseh, tudi sicer dosti je folka, ki se odloči za eno in ne bo prešaltalo na drugo, ker pač uživajo in vedno boljši so v svojem orožju (jaz sem eden od takih, sicer znam z enemi 3-4, ampak nobeno drugo ne znam tako dobro kot svoj main). Z vsemi orožji je moč vse monsterje brez težav ubit (res, ne zezam!). Seveda določena orožja lahko imajo očitno prednost pred drugimi na določenemu monsterju. Ampak nič kaj drastičnega, da bi bil to izgovor, da se določenega monsterja ne da ubit ali ubit dovolj učinkovito. Po drugi strani pa maherji nekako znamo z glave naredit ''tier'' moči orožij. Ena so dejansko boljša od drugih, v smislu dps-ja na perfekten speedrun. Recimo Heavy Bowgun je absolutno overpowered v tem trenutku, medtem, ko je Lance ali Hunting Horn na dnu tako po popularnosti kot po moči. Ampak s prve roke lahko zatrdim, da četudi je Lance vsesplošno eno od slabših orožij, se vseeno da z lahkoto naredit vse in to tudi zelo hitro ter učinkovito (jap, sam mainam Lance). Bottom line: izberi si orožje po stilu gameplaya, ki ti sede. Vsa so dobra. Q: Kolko pa je kaj kontenta? A: Ogromno. Res ogromno. V izi daš na stotine/tisočine ur. Monsterjev je v MHW skupaj z Icebornom kar 69. Q: Čaki, kolko, sem prav slišal? A: Jap, 69 ''bossov'' imaš, 6 različnih večjih lokalov/map ter še nekaj manjših. S tem da Iceborne monsterji so top roba po kakovosti, kar se tiče težavnosti, tudi ''scaling'' težavnosti je za moje pojme odličen. S tem, da so Capcomovci dodajali nove monsterje kot free DLC. In ti niso bli neki brezvezni, ampak po kvaliteti kontenta so to, kot če bi dodajal nov raid v MMORPG: ne samo nov boss, ampak tudi nova orožja, armorje ipd. Q: Kaj pa sama zgodba? A: Pusti zgodbo, to je igra, ki jo ne igraš za zgodbo. Sicer jo ima, cel kup je cinematicov in niti ni tako zanič, ampak poanta igre je fight z monsterji. Q: Ok, si me prepričal, rad bi probal, kaj naj nardim? A: Če imaš PS5 dobiš vanillo MHW zastonj na ps+, tako da ni izgovorov. Če ti bo všeč obvezno vzemi še Iceborne, ki doda še vsaj 1x tolko kontenta. In je po kakovisti kontenta krepko boljši od Vanille. Q: Kaj pa s kolegi, a je to solo/multi ali moraš imet kolege? A: Oboje. Lahko igraš solo in POPOLNOMA VSE se da nardit solo z lahkoto, lahko igraš tudi multi do 4 igralcev na posamezen hunt. Igra naredi scaling HP-ja monsterja na število igralcev. Torej monster ima faktor 1 na solo, faktor 2.66 na 4 igralce (če sta 2 je faktor 1.66 se mi zdi, ma govorim z glave, vsekakor je faktor manj kot 2). Torej je načeloma lažje igrat v 4 igralcih, ker moraš (matematično gledano) naredit na igralca precej manj škode, da monsterja ubiješ, prav tako te lahko soigralci healajo, če je kriza. Catch je v temu, da failaš kvest, če 3x umreš. Smrti pa se štejejo na team, torej s slabimi igralci boš imel težje delo kot solo, z dobrimi igralci pa ravno obratno. Na sploh je zelo nezaželjeno, če nekdo igra površno in skozi umira (''carta'' v MH žargonu), ker zajebe cel team. Primarni fokus v vsakem multi huntu je ne umret in pol ne bo panike za uspeh. Sicer začetnikom svetujem solo ali vsaj kombinacija solo/multi, dokler se ne navadiš osnov ali naučiš monsterja. Ker se lahko zgodi, da boš pocarryjan čez določen kontent, nato pa ti bo vse težko, ker se nisi nič naučil v lažjih huntih. Q: Vanillo sem preigral, zdaj bi šel še Iceborne, pa sem zgubljen, kaj naj nardim, kaj naj se lotim? A: Greš štorjo in delaš optional queste sproti. Gear ni tolko pomemben v tem trenutku. Ko končaš greš v Guiding Lands po augmente. Končaš slednje, nato sledi farm Tempered monsterjev za geme in imaš DLC monsterje: Safi Jiiva ali Raging Brachidios / Furious Rajang najprej. Nato MR Kulve Taroth. Nato Alatreon. Nato morda še AT Velhkana in AT Namielle. Kot zadnji je super final boss in res najboljši fight franšize Fatalis. Pravi Big Final Boss. Ta fight po moje z lahkoto pelje scat vse bosse v Soulsih, Sekiro ipd. po težavnosti. Zakaj to trdim? Predstavljaj si Midirja z dvakrat/trikrat bolj raznilikim movesetom, kjer moraš 30 min (!!! jap, pol fucking ure!!) držat koncentracijo in kjer je dejansko 30 min skoraj premalo časa, da ga ubiješ. Občutek ob prvem killu, še posebej, če greš solo je nepopisen in močno svetujem solo za first kill, kot res pravi test v MHW. Ko je prišel ven so desetletni maherji franšize po dneve in dneve probali ga ubit brez uspeha. Prvi kill na svetu je nasploh bil od enega največjega maherja po 8 urah neuspelih poskusov. Absolutno fair fight, da ne bo pomote. Hitbox točen v nulo! To ni nek bullshit gimmick, ali slab design, ampak pač terja svoj čas, da se naučiš moveseta in raznih trikov/counterjev, kaj delat, česa ne delat, ipd. Da postaneš TI dober. Alatreon je takoj za njim tako po težavnosti kot po užitku fighta. Je pa lažji od Fatalisa. Vsekakor vsakemu dam kapo dol, ki bo Alatreona ali Fatalisa ubil solo v svojem prvem killu. Tudi Alatreon ima izjemno dobro narejen move set in hitboxe (udarec šteje da te je zadel točno do milimetra kot je dejansko viden). Pa seveda muzika v fightu, mapa, vzdušje. Top res, vam osebno garantiram. Q: Kak pa zgleda end game? A: End game je pravzaprav zelo zabaven/raznolik, ker farmaš težje variacije ta težji monsterjev (lahko tudi ta lažjih, ampak ti dajo seveda slabše rewarde). Kot že rečeno tukaj ni panike po 10x ali celo 100x ubit istega monsterja, ker resnično je zabavno videt, kako postajaš boljši, izkušenejši in tudi dobiš boljši gear za nagrado Farm monsterjev ti da določene ''geme'', ki jih nato socketaš v armor/orožje in tako imaš boljše skille (npr. več Critical chance, več attacka ipd.). Sistem je res bistveno bolj globok, če bi šel v detajle bi to lahko pisal eseje. Drugače pa dobivaš rank in level upaš v ranku. Level up pa ni v klasičnem smislu, ampak se zgolj vidi kolko si izkušen. Višji ranki ti odklenejo nove kveste/monsterje. Q: Kaj je to ''MR'', ki si pisal zgoraj? A: Načeloma ima MHW 3 ranke: Low rank, High rank in Master rank. Ni ravno difficulty v klasičnem smislu, ampak bolj kot ''tier'' monsterjev ter orožij. Low rank je nek podaljšan tutorial, tam se učiš osnov. Nato pride High rank, kjer se ti odklenejo med drugim tudi Elder Dragoni – težji fighti igre. Master Rank pa je praktično cel Iceborne kontent. To bolj pomeni, da je ves gear do Master Ranka obsoleten in ga zamenjaš. Vsi monsterji se pojavijo v master ranku in so težji, imajo kak nov move, vsi pa dajo seveda tudi nova orožja in armorje. Težji monsterji se pojavijo le v Master Ranku. Če poenostavim so to bolj prelomnice, ko se ti odklene nov kontent. Na master rank se načeoma pričakuje, da si že nabral izkušnje iz prejšnjih rankov in ti ne bo več lahko. Kot če prideš v šolo do določenega razreda, se pričakuje da znaš poštevanko. Če se jo nisi naučil in si se prešlepal boš jebal ježa, ker brez osnov ti bo težko napredne stvari razumet. Isto velja za razne ranke v MHW. Tako da svetujem lepo po vrsti in ne it direkt v Master Rank ali na end game Master ranka, ker tam boš scal kri. Na koncu pa še glede novosti Iceborna, ker vem, da večina je igrala vanillo, ne pa Iceborna (vir slik Resetera https://www.resetera.com/threads/monster-hunter-world-iceborne-ot-looking-for-love-in-alatreon-places.138684/ ).:

S somišljeniki bomo izdajali novo revijo o videoigrah, predvidoma dve številki letno. Namenoma se odmikamo proč od recenzij in opisov, približujemo pa se bolj poglobljenim tekstom, analizam, in-depth intervjujem itd. Skratka revija za zahtevnega igralca, ki ga ne zanima nujno, katero igrico naj naslednjo kupi, ampak ga zanimajo poglobljeni teksti o igrah, ki jih je že igral ali jih namerava igrat. Vse številke bodo imele open call za prispevke, tako da res vabljeni k sodelovanju. Bom še odprl ločeno temo v naslednjih dneh, ampak tukaj dajem predogled. Prispevke bomo pobirali tudi v angleščini ter k sodelovanju povabili tudi tuje ljudi, ki poglobljeno objavljajo o igrah, za fizično izdajo bodo pa ti prispevki prevedeni v slovenščini. Posebej se bomo posvetili tudi dizajnu in revijo približali najsodobnejšim, najbolj cool in najbolj smooth oblikovanim revijam na svetu, plus tega bodo noter celostranski foto eseji, tako da bo zadeva tudi estetsko zelo na nivoju. https://konecigre.si/ Vsi vljudno vabljeni k sodelovanju! Izjemno bomo veseli prispevkov, seveda pa tudi druge ponujene pomoči (prevajanje, urejanje). Denar za zagon je zagotovljen, isto tudi prvi prispevki in osebe. A več nas bo, bolj bo fajn in multidisciplinarno. Odprem še ločeno temo v prihodnjih dneh, ampak za malo načekirat in premislit, če bi kdo kaj napisal, objavljam že zdaj predogled v gostilni

Lastna rezija, wizzair iz budimpeste, do tja flixbus. Cena za karte je bila 250eur, moral bi letet z lot iz bakuja, pa so skenslali dva tedna prej, tako da sem moral potem kupiti karto iz budimpeste ki je bila ze drazja. flixbus 20eur v eno smer, vse ok, nobenih zamud. Tbilisi ob 5 zjutraj, taxi iz letalisca, mcdonalds povsod, najbolse uporabljat yandex taxi zjutraj fresco, dobro zalozeno, odprto 24 7 sovjetske tehnike je v tbilisiju malo, na obrobju pa dosti street market flower market ce odbijac manka ni blema soba v guesthouse 22eur noc, vse kul potepuskih psov je nazalost povsod dosti, meni so se malo smilli chronicles of georgia bolsjak varjanta mother georgia v eni roki vino v drugi mec - simbolizem da prijatelje pocakajo z vinom sovraznike pa z mecem lift se v gruziji pogosto placuje izlet do Stepantsminda, kolone tovornjakov so za v rusijo, nekateri cakajo ze 100km prej. cena 43eur, gamarjoba tours kapa pastirjev s kavkaza khinkali, tipicna gruzijska jed, se posebej iz tega konca 80km do ruske meje kitajci rihtajo novo cesto georgia russia friendship monument kavkaz naslednji dan izlet v regijo kakheti , cena 43eur, tura tradicionalen gruzijski kruh padli gruzijci v ww2 v ozadju alazanska dolina, najbolj vinoroden del gruzije great wall of georgia hacapuri gruzijci imajo najdaljse zdravljice na svetu, ce pijes iz roga moras pit na eks, ker ga nimas kam postavt aftermath vino se dela po tradiciji v glinenih posodah - kvevri. imajo eno najdaljsih tradicij delanja vina na svetu gruzijsko petje je zasciteno unesco vlak v batumi - 23eur, 5 ur kartanje z kazahstansko familijo na vlaku batumi hacapuri po adjarsko, batumi je drugo najvecje mesto in prestolnica avtonomne pokrajine adjara, zaradi meje s turki so to nekako bolj muslimanski gruzijci piazza venezia made in 1983 sam da se pusi vlak v kutaisi churchella, georgian candy, orehi politi s kuhanim grozdjem marshrutka vibes krave na avtocesti so kul da ni treba kosit chiatura - georgian pripyat scena stare zal ne delajo vec, samo se nove kharco volga 1980s vibes vlak nazaj v kutaisi mandatory plaz najbolj znana gruz voda borjomi

Ker sem AW in imam trenutno pocasen dan. V SLO sem bil propalica, ker sem zaradi nerazresenih psihiatricnih bolezni smrdel v zadnjem letniku faksa in se nekako prezivljal (sam sem se popolnoma prezivljal od 18-leta naprej, @Medeninček mi je iz nekega razloga stalno rad metal pod nos da sem rojen s srebrno zlico v ustih. Relativno gledano mogoce prvih 18-let, ki sem jih prezivel s kohorto sovrstnikov kjer sem bil nekje v zlati sredini kar se financnega stanja druzine in (ne)posredno mene tice, izahajal pa iz dobsedenga podna druzinskih odnosov. But I digress). Najtezji korak je bilo prepoznat problem ("mogoce pa nisem len ampak je dejansko nekaj narobe z menoj"), dobit posojilo za 2k EUR (da sem naredil izpit za avto; zahvala gre tastu ki mi je s tem dobesedno resil zivljenje). Takoj dobil sluzbo v panogi, magistriral, odplacal dolg + 10%, prepoznal da trenutna pozicija ni bila perspektivna na daljsi rok, za pol manjso neto placo sprejel pozicijo na faksu kot raziskovalec/deklica za vse. V okviru te sluzbe tudi dalje pilil python/R (data analysis)/laboratorijske tehnike, sel v Lizbono na kongres, spoznal skupino iz NL ki je sodelovala s SLO laboratorijem, kjer sem takrat delal. Dobil informacijo da iscejo doktorskega studenta, stopil v kontakt z vodjo skupine, bil sprejet. 26.10.2018 pripotoval na NL z 2000EUR na racunu in s sketchy najetim stanovanjem preko dobesedno slumlord agencije, s 1.11.2018 zacel s pozicijo doktorskega kandidata. Zena (takrat punca) vmes opravljala razgovore za NL, dobila doktorsko pozicijo dosti blizu mene, s 1.2.2019 zacela tudi ona. S 1.2.2019 sva se tudi preselila v Haag (podnajem). 10.12.2020 sva se porocila, s 1.2.2021 sva first time home ownerja (nabavila hiso). Delam na podrocju populacijske genetike, pozicijo mi je mos def zagotovilo dejstvo, da sem 2016/2017/2018 v prostem casu delal na deep learning projektih. Buzzword pac. Ce bi imel moznost delat vse od zacetka, kaj bi drugace naredil? Najraje bi se rodil v familji z normalnimi druzinskimi odnosi brez zajebane komunisticno/belogardisticne zgodovine z zlato zajemalko v ustih. Tako sem pa moral kompenzirati kakor sem vedel in znal, in skoraj zgnil pri svojem 26. letu. Resila me je relativno nizka (zame ogromna) financna injekcija in inlaws, ki me niso razumeli, so me pa podprli. Januarja jih bom imel 33.

Update po 11 mesecih zivljenja na Skotskem. Best decision in life. Nmorm opisat kako mi je tukj drugacen svet kot v Slo (se sam zto k so tle vec al manj vsi cepljeni in je zivljenje slo nazaj v normalo). Med tednom se dela, med vikendom se raziskuje Highlands. Dobil novo partnerico tukj (no4) in se mi res zdi da sm nacel dobr chapter mojega zivljenja. Rekel sem ze da so zivljenjsi stroski tukj isti kot v Slo (recimo za plin plus strom sem v zadnjih 3 mesecih dal 60 eur) mogoce so edino stanovanja malo drazja (ampak ker zivim v centru Edinburgha). S sluzbo mi gre nenormalno dobro (sicer sem prvih 8 mesev delal po 50 do 55 ur na teden). Sef recimo zelo ceni dobro delo in sem dobil anex k pogodbi ki pravi da ce ostanem tukaj vsaj 3 leta dobim na racun kot nagrado 500k eur (vsako leto tretjino). Placa nepremerljiva s SLO. Recimo v Sloveniji sem bil CTO in sem dobil... okoli 2k neto, tle mam pa neto 6k (morm to napisat za bainita). Ni tok sonca kot v Slo ampak ok se clovek hitro navadi. Noro uzivam ko grem kampirat na sever al pa pac v ksn airbnb za cez vikend. V Slo sem bil 1x odkr sm prisel sem za 10 dni, je lepo vidt kolege in druzino mal, ampak sem biu tud neverjetno vesel ko sem prisel nazaj. Po 8 meseceih sm koncno tudi dobil uradno davcno stevilo. Zaradi covida je vse res trajal nenormalno. Zdravstvo je tu lepo zastonj preko NHSa. Pa ljudje so nasploh res prijazni. In kar sm najbl vesel, nism tretiran kot Balkanec Vecino ljudi misl da sem Sved hehe. Mel sem to sreco da sem prisel pred Brexitom, ker trenutno pa ze potrebujes viso. Sluzbo mislim da se dobi kar lahko tukj ce mas vsaj nekaj vescin. V UK nasploh je velik deficit kvalificiranega kadra. Vidim sploh ker iscemo nov kader in folka preprosto ni. Majo izobrazbo, sam znajo pa natanko nic. Pa zanimiv pogovor ki sem ga imel s sefom... Mi je rekel da od nobenega ne smem pricakovati da bodo delali na 100%. Bolj okol 60% ... kar je zalostno sam to je pac tle norma zgleda. Tako da garac balkanec lahko pride tu kar zelo dalec. Aja pa ce si recimo inzenir iz prehrambene industrije, dobis tukj sluzbo v 10 min. Stanovanja v Edinburgu cenovno isto kot v LJ.

Za osvežitev spomina zlate ribice, ki ga izkazuje MikeHunt (Nightwind je prav tako hitro pozabil pojasniti, zakaj je 4 dni stara novica na naslovki SIOL-a in zakaj včerajšnja novica ni na naslovki taistega medija...): Razveljavitev imenovanja dveh tožilcev v EU, ker pač Janezu izbor ni všeč Nefinanciranje STA navkljub zakonskim obligacijam, ker Urbaniji in Janezu ni všeč direktor STA Imenovanje neke frendice od Snežiča na čelo NPU, čeprav NPU vodi preiskavo proti Snežiču. Fun fact: Nova24.si ima na naslovki Snežiča, ki vabi k odpiranju podjetja v Bosni z namenom izogibanja plačevanja davkov Sloveniji (toliko patriotizmu in narodni zavednosti) Shitstorm pri organizaciji cepljenja v glavni vlogi proticepilca Kacina + nenaročanje cepiv v decembu. Fun fact: ker smo se decembra odpovedali cca 400k cepivom, bi lahko z dodatnimi količinami, ki smo jih dobili preko EU-ja, cepili še enkrat več ljudi kot smo jih dosedaj. Shitstorm pri obvladovanju COVID epidemije. Še lastnih političnih pravil, ki so jih sami določili se ne držijo, kaj šele strokovnih. O žalostni statistiki, ki smo jo kot država dosegli v DSO-jih, za katere je minister NSI-ja direktno odgovoren, ne bom niti omenjal. Čudodelno kadrovanje v javnem sektorju, kjer so kot po pravilu najboljši kandidati iz vrst SDS-a, NSI-ja in SMC-ja. Zadnji tak primer je Simič na vrhu FURS-a in najboljši kandidat dr.Rupelj (samo 75 let mlad perspektiven kader) za direktorja Javne agencije za knjige RS. Da o rabotah NSI-ja v DARS-u ne govorim... Super izpeljano šolsko leto pod vodstvom Simone Kustec, ki je rezultiralo v splošnem zniževanju kriterijev v šolstvu in katastrofalnemu osipu "udeležencev" v poklicnem izobraževanju. Ministrica je seveda naredila vse, kar je bilo v njeni moči - državljani pa smo lahko samo preklopili na italijanske ali avstrijske TV programe in z začudenjem opazovali, kako so njihovi šolarji v zimskih mesecih mirno obiskovali šolo z ustreznimi ukrepi. Shitshow v protikoronskih ukrepih, ki so pripeljali do stanja, ko mora veliko podjetij vračati pomoč, ker so bila med epidemijo "preveč uspešna". Nespoštovanje lastnih ukrepov - prleški sendvič, olimpijska zabava, pozabljene maske... Ad-hoc določanje frekvence testiranja (taksisti vsakih 72 ur, smučarji vsak dan, zdravniki enkrat tedensko, trgovci enkrat tedensko...) Rabote pri nabavljanju zaščitne opreme. Peterle in Podobnik sta nenadoma pokazala patriotsko srce, prav tako Tonin, ki je zrihtal cel kamion zaščitne opreme, ki se je "izgubil" na poti v Ljubljano... Mislim da sem še veliko stvari pozabil... ampak sem se potrudil za MikeHunta, da se bo spomnil.

Tako bom rekel. Volilne nečednosti niso nekaj novega v Ameriki. Lincolna so hoteli premagat z glasovnicami po pošti. Edward Pitchard Jr. je postal del folklore, ko je leta 49 ilegalno poslal 250 glasov in njegov biograf je rekel, da je v resnici heroj, ker je pokazal ameriško umazano skrivnost - volilna prevara je tista umazana skrivnost Amerike, ki ne zna izgubljati. Hotel je povedat, da je Amerika tako podvržena zmagovalni miselnosti, da moraš tudi goljufat, da lahko zmagaš za svoj ideal in pogled na svet. Potem je Pitchard postal nek folklorni junak, pot odrešitve in volitve so postale čiste do izredno sumljivih JFK vs Nixon. Ampak svet se je od takrat spremenil. Črno-beli zlikovci, naši in njihovi, lopovi in policaji, Kobre vs GI Joe so pozabljeni, zamenjali globalizacijski sivi liki in "svetilnik demokracije" je postal še bolj umazan. Florida se ne bi smela nikoli več ponovit Sedaj imamo realnost v kateri so Demokrati porabili 42 milijonov, da so dokazovali neko neobstoječo rusko in ne vem kakšno prevaro na prejšnjih volitvah in sedaj imajo obraz se smejat folku, ki je malce previden. Pravkar se je izkazalo, da je v Clark Countyu v Nevadi glasovali okoli 6000 nerezidentov, v Wisconsnu zgleda tudi, volilna udeležba je bila 90% kar je 30% narastek od mediane poleg tega je 90% volilna udeležba v demokracijah skorajda nemogoča. V Michiganu so v pol ure ponoči dobili 100k glasovnic, folk pravi, da ni mogel volit. Našli so okoli 2000 mrtvih ljudi, ki so "glasovali". Na voliščih delajo aktivisti, na voliščih ne dovolijo vstopa opazovalcem kar se ne dogaja niti v Belorusiji, o primerih odločajo pravniki, ki so Twitter aktivisti. Poštarji mečejo glasovnice stran in štempljajo datume levo-desno. Sredi LJ na Pošti kjer me vidijo enkrat na teden ne morem prevzet pisma brez osebne izkaznice, v demokratskih okrožjih/državah pa lahko folk pride parkrat na volišče volit z živjo. Pa to štetje. V Texasu lahko v par urah preštejejo par milijonov glasovnic v dveh časovnih pasovnih, tu pa ne morejo 5k glasovnic V J Dakoti ne moreš glasovat brez osebne, tu lahko na živijo. V jebeni Libiji ti pobarvajo prst, ko greš volit. V US of A dobi glasovnico po pošti mrtva mačka NI važno kdo zmaga to štetje, to z glasovnicami je posmeh demokraciji in samo znak, da se mora Evropa čim bolj oddaljit od te talilne greznice in ubrat svojo neodvisno pot. V vsakem primeru je beseda demokracija ob ZDA zgolj še prazna beseda

V garaži sem slučajno odkril fotrovo staro Jerovšek kišto, pa me je prijela nostalgija. No, in to, da vsake tolk hočem špilat Gothic, Blade of Darkness ali pa NFS5 Porsche 2000, pa na koncu vedno obupam, ker je treba inštalirat 63 patchov in modov, da nato mogoče dela na sodobnem PC-ju Najprej sem bil malo razočaran, ko sm videl nalepko ATI Rage, potem pa odprem kišto, da jo spucam in zamenjam termalno pasto, pa opazim notri Voodoo 3 2000, Pentium III 450Mhz Slot 1 in Intel Seattle 2 matična. Jackpot. No, vsaj dokler nisem ugotovil, da je vseeno mal prešvoh za igre, ki jih hočem preigravat. Najprej sem gruntal, če bi šel ohišje retrobrightat, pa je proces mal dolgotrajen in zahteva preveč stvari, tko da sem se odpelu v Bauhaus, najdu pravi odtenek akrilne farbe, razmontiral vse skupaj in ga poštrihal. Na ebayu sem naroču nove nalepke Pentium III, 3Dfx in Windows 98. Na Bolhi sem odkril še zapakirane Windowse 98SE in zapakiran Diablo II za drobiž. Vse to in več sem imel svoje, pa je večina romala v smeti, ker kdo bi vedu, da bo to čez 20 let spet kul. Ko je bil tale PC zrihtan sem se glih ogrel za slabe finančne odločitve, tako da je bila želja sestavit ultimate retrobox, ki si ga v tistih časih nisem mogel privoščit. Pa more bit tak, da bo še znal poganjat DOS špile, a hkrati sposoben prešvical tudi še mid to late 2000's zadeve kot je prvi Far Cry ali pa Doom 3. Pognal sem ChatGPT, ki mi je naumil konfiguracijo z zadnjim in najmočenjšim Pentium III, t.j. Tualatin 1.4 GHz na matični Asus TUSL2-C ter Geforce 3 Ti 500 in pa 512MB rama. Sem hotel Geforce 4 Ti 4600, ampak naj bi s to serijo že bila prelomnica, ko je močno padla tako strojna kot programska podpora DOS-u. Želja je bila tudi najt enako ComTron ohišje, kot sem ga imel na svojem prvem PC-ju iz teh časov. In ko sem ga zagledu na bolhi, sem klical še preden sem sploh ceno pogledal. Moral sem nabavit celo kišto z vsem drobovjem, ampak jebiga, nostalgija je močna stvar. Pa še Windows Millennium licenčno nalepko ima gor. In točno ta okna sem imel plan zmontirat, ker sem jih mel na svojem prvem PC-ju. Lahko me kurcate kokr čte, ampak so zakon, velik bolj stabilni kot 98SE. Odvisno sicer od hardwara pa pazljiv moraš bit pri izbiri gonilnikov. Pri tej kišti sem reku, da bom šel v proper retrobright, ampak ko sem jo hotu razstavit, sem se hitr premislu, ker je preveč kablov oziroma ledic prilimanih na sprednji del, pa bi sigurno kej polomu. Tako da sem tud tega prebarval. Nato sem 1 teden visel na telefonu, Bolhi, Facebook marketplacu in Ebayu, da bi našel vse komponente, ki sem jih iskal. Večinoma so te stvari samo še na Ebayu in to s takim cenam, da te srat. Sem že praktično obupal. Potem pa kličem enga tipa, ki je mel oglas za IDE disk na Bolhi pa se mal zapričal z njim.Za foro ga vprašam, ti kaj maš pa kej od grafičnih? Pa pravi model "Pa mam Voodoo 1,2,3, Geforce 2,3,4, Rade ... "WAT? A maš slučajno Ti 500?" "Ja, to pa mam ja." "Ne me basat, kaj pa mogoče kak Tualatin?" "Mam dva ja" ... Stvar rešena. Skoraj vse stvari sem dobil pri enem zbiratelju, za recimo da malo boljše cene kot na Ebayu. Vsedu sem se v avto in odpelu v Krško po stvari. Mimgrede sva se zmenla še za en CRT monitor, ker pač retrobox brez katodnika ni pravi retrobox. Pridem domov, takoj vse sestavim, naložim "najslabše" Windowse v zgodovini in sprobam. Vse dela, ampak grafična ma idle temperaturo na 75 stopinj, tako da sem hitr vse razmontiral, spucal s 99% propanolom, dal novo Arctic Silver termalno pasto in zdej laufa na 62 stopinj. Posodobil sem tudi BIOS, ker je šele najnovejši pravilno podpiral Tualatine. Med vsem tem so mi pa poštarji iz Ebaya nosili raznorazne klasične špile iz teh let, ki sem jih pol izgubil, pol pa piratiziral, tako da sem zagonil kar lep kupček dnarja, da sem jih nabral nazaj. Predvsem za poštnino in carino no. Žal je bilo treba naročat iz otoka ali onkraj luže, če nisem hotel met nemških ali italjanskih verzij. Nekaj sem našel tudi na Bolhi. Čakam še GeForce 3, Pentium III in Windows ME ter 98 nalepke za na kišto, ostalo je pa zrihtano:

Izolacija je bila fajn izgovor, da sem začel s projektom, o katerem sem razmišljal že dolgo časa - LEGO kišta za računalnik. Ker nočem uničevat kock, sem se odločil, da zmodeliram in 3D naprintam custom kocke, na katere bom lahko privijačil računalniške komponente in jih pritrdil na original kocke. Zaenkrat sem še v fazi prototipiranja, vse skupaj pa pridno dokumentiram s posnetki in jih nalagam na YouTube. Uživajte! Več kmalu.

Matej Tonin, ko ga je vojska uspešno izvlekla iz Janševe riti s pomočjo tanka, 2021.

Holy shit, tok enega parcialnega nabijanja & nepoznavanja situacije kot je pa na zadnjih dveh straneh blo o Magni pa že en cajt ni blo na tem forumu. Magna je prišla v Hoče z "čistimi nameni", kot se reče. V Grazu jim je resno zmanjkovalo kapacitet, itak gor dela (karikiram) pol štajerske, kazalo je da bodo v prihodnosti moral širit proizvodnjo in selitev dela v Hoče je bila zelo smotrna odločitev in organizacijsko (poznavanje slovenskega bazena delavcev) in logistično (dobra povezava po AC direktno z graško Magno), in tehnološko. Stroškovno še najmanj, lol, ker bi verjetno cenejšo delovno silo dobil na Madžarski strani meje, je pa pri odločitvi verjetno res prevagala subvencija, ki so jo dobil od države zaradi zaposlovanja (kot to delajo vse jebene države, dejte si poiskat kakšen raztur sta naprimer madžarska in češka nardila na filmskem področju in kok net plusa so si v zadnjih 10 letih pridelal). Hkrati je Magna v AT relativno dober zaposlovalec in bi tud na slovenski strani meje močno pomagala delavcem, ker bi bili delodajalci okrog MB prisiljeni dvignit svoje marsikdaj absolutno dumpinške & izkoriščevalske plače, ker bi jim folk sicer masovno pobegnu v Magno. To so vsa ta "mala in srednja podjetja" katerim bi eni talal subvencije, ki itak 80% dela že zdaj delajo za Magno ali pa avtomobilske OEM-je, svojim delavcem pa puščajo drobtinice zato da si lahko SP privatnik nabav tanovga GLS-ja. Tega je na štajerskem koncu ogromno. Če bi Magna zalaufala bi za velik nekvalificiranga kadra iz štajerskega bazena pomenilo odstranitev enega nivoja posrednika - bi pač delal direkt za Magno v manj suženskih pogojih. In te visokoleteči plani magne o 1,5k delavcev so bli čist realni. Pojebalo jih, ker jim praktično takoj po tem ko so hotl lakirnico zalaufat ni ratalo pridobit dve precej pomembni pogodbi za lakiranje, zmanjšala so se obstoječa proizvodna naročila, pol je pa usekala še korona & vojna v Ukrajini, zarad česar tudi v naslednjih nekaj letih ne pričakujejo izboljšanja števila naročil. Obnašajo se pa kot kapitalisti, ja. Zaposlovali so previdno, in zdaj ko so vidl da ne bo šlo, bojo v Hočah pustil skeleton crew ki bo vzdrževal stroje & objekt, da ga bojo zalaufal v roku 2-3 let v kolikor se uspejo izvlečt iz položaja v katerem so se znašl. Vrnil bojo subvencijo, brez jebene drame (za razliko od naših vrlih slovenskih podjetnikov ki poberejo subvencijo & nato firmo pošljejo v stečaj), in ko bodo razmere na trgu boljše, bojo zalaufal tud produkcijo pri nas (če bojo, lahk pa se vse sesuje kot 2008, pa bojo res čist dol zaprl, to noben ne ve). Tle se pa eni obnašate kot da je Magna dobila lepo free money 18 miljončkov pa zgradila halo za mnogokratnik tega tko mal zarad dolgčasa pa zdele nategujejo boge slovenčke pa žlajfajo svoje penise na fantazije o bečkih konjušarjih. Vse kar sem zgoraj napisal pa seveda ne pomeni da Počivalšek ni pokvarjena pizda, seveda, sam to je pač ločena debata.

Tudi sam sem bil v Rusiji. Ker se pritožujete nad preveč slikami in premalo črkami, bom pa sam opisal moje potovanje. Za svojih 40 let, leta 2019, sem si rekel, da bova z boljši polovico šla na potovanje. V mislih sva imela predvsem Prago ali kaj podobnega, nato pa sva rekla, da, če že greva, pojdiva ornk. In sva se odločila za Moskvo in Sankt Petersburg. Zrihtala sva si pasože ter vize in z Brnika odletela v Moskvo. Malo sem že pozabil, ampak mislim, da je bila povratna karta z Aeroflotom 375 evrskih. Priletela sva na letališče Šeremetjevo in se taksijem odpeljala do hotela Katjuša. Čisto spodoben hotel, čisto, topla voda, zajtrk, zraven podzemna postaja VDNHa, 30€ na noč. Za zajtrk je bilo vsega dovolj, lahko sva v bufeju vzela 6 stvari (kruh ne šteje), dve od teh stvari sta bili vedno banana in rogljiček, ki sva jih vzela s seboj v mesto. Podzemna je vrhunska, najprej se sicer nisva najbolje znašla, nato pa sva dojela in kupila karti za ves javni promet za 7€ za 3 dni. Blazno poceni, tako kot vse v Moskvi. Ne vem, a se samo meni zdi ali sem res slišal, da je to eno dražjih mest. No, kdor misli, da je Moskva draga, še ni bil v Ljubljani. Vlak na podzemni prihaja približno na minuto in pol. Ko odpelje se vedno sproži štoparica. Samo enkrat se je zgodilo, da se je štoparica pričela približevati štirim minutam in na podzemni je nastal kar nekakšen nemir. Enkrat sta ob petih popoldne v center prišla dva vlaka zapored, ki sta bila nabito polna, tako da nisi mogel gor. Takoj zatem, je pripeljal popolnoma prazen vlak, verjetno po vzporednem tiru, da je spraznil postajo. Skratka, logistika podzemne železnice je vrhunska in funkcionira tiptop. Najprej sva imela plan, da si bova ogledala to in ono na določeni strani mesta, kmalu sva videla, da je to brezveze, ker si en dva tri kjerkoli. Podzemna ima notranji ring, potem še enega nekaj kilometrov iz centra, potem pa še tretji, zunanji ring, ki pa je nadzemen. Tudi s tem sem se peljal skoraj cel krog. Je pa ta zadnji kar zamuden, saj so razdalje res že velike. Cel krog mislim, da traja skoraj dve uri, uro in pol prav gotovo. V Moskvi sva si ogledala Rdeči trg, Baziliko Svetega Vasilija, Kremelj, Cerkev Jezusa Odrešenika, Gorki park, Muzej oboroženih sil, Muzej kozmonavtike, štadion Lužniki in tistega od CSKA, en dan sva šla na zahodno stran v novi del mesta… V muzeju oboroženoh sil imaš celo restavracijo v slogu fronte. Na voljo imaš vojaški in mornarski meni. Vzela sva mornarskega, torej ribja juha in z drobtinami zabeljeni makaroni. Nič posebnga ampak prav pridoda k vzdušju. Najbolj sva bila presenečena nad nizkimi cenami. Vstopnice se gibljejo okrog nekaj evrov, od tri do pet. Razen za baziliko je bila vstopnina 15€ in to je bila dobesedno ekstremno. In velikokrat imajo pri vhodih avtomate, na katerih lahko kupiš karto z navadno Maestro kartico. Ampak začuda jih nihče ne uporablja, vsi stojijo v vrstah na blagajni. Tega ful nisem razumel. Še ena o cenah. Ko sva šla enkrat jest v Mcdonalds, sva na avtomatu naročila hrano in račun je bil 2,50€! Pri nas bi bil račun 15€, zato sem rekel, da je nekaj narobe, preklical naročilo in naročil še enkrat. In račun je dejansko bil 2,50€. Mesto mi je bilo zelo všeč, ker so stavbe dokaj nizke, med njimi je veliko prostora in ogromno je zelenja. Vzdolž vsake ceste je najmanj gredica z rožami, če ne kar zasajena drevesa. In to tudi 10 km iz centra. Vse je tudi izjemno čisto, ob cesti je polno nekih ljudi v bež uniformah, ki urejajo to in ono, splakujejo ceste, urejajo gredice… Se vidi, da gre verjetno polovica ruskega denarja v Moskvo, že Sankt Petersburg je druga zgodba. Pa da verjetno tudi ni socialne podpore, če ne drugega, boš urejal ulice. Dela pa vse živo, stari in mladi. V Sankt Petersburg sva želela s hitrim vlakom, pa je bilo vse razprodano, ker so bili prvomajski prazniki in sporočili so nama, da je takrat selitev narodov in da karte za hitri vlak ne bova dobila. Zato sva šla z avionom. Škoda. Avion je šel ob šestih zjutraj, torej sva vstala ob treh in takrat se je že začel delat dan, ker tam ne prestavljajo ure. Se pa lepo na recepriji zmeniš, da te pride iskat njihov shuttle in naju je za 15€ zategnil do letališča. Sankt Petersburg je pa druga zgodba. Če je Moskva mesto v krogu, je Sankt Petersburg podolgovato mesto. Skozi celo mesto teče ulica Nevski in več ali manj je vse tam. In tukaj se vidi, da gre večino denarja v Moskvo. Sankt Petersburg je 40 let za Moskvo. V trenutku, ko stopiš malenkost izven tega glavnega prospekta, se znajdeš v letu 70. Stari avti, zarjavele table, žarnice ne delajo… Ni ravno umazano, ampak dobiš pa čisti socialistično občutek, ki pa ga v Moskvi ni. Mimogrede, v Moskvi tudi nisem videl starega avta. Večina je novih, sicer bolj osnovnih modelov raznih hyundajev in toyot, čisto osnovnih, ampak večina je novih. V Sankt Petersburg pa vidiš dosti starih socialističnih gajb. Tukaj sva si ogledala Peterhof, Hermitaž, Faberžejev muzej, Muzej Ruske mornarice, Muzej raziskovanja Arktike in Antarktike, šla sva z ladjico po kanalih… Muzej vodke z degustacijo je bil pa ravno tisti dan zaprt, damn! Pa sneg je šel en dan. Nato sva se vrnila še za dva dneva vrnila v Moskvo, ker se nama je to splačalo bolj, kot pa iz Sankt Petersburga v Slovenijo. Pri povratku sva za prevoz z letališča tudi uporabila železnico Aeroexpress, ki vozi vsako uro z letališča na postajo podzemne železnice. Stokrat bolje in ceneje kot pa taksi, samo prvi dan tega seveda nisva vedela in se tudi še nisva tako znašla. Po dodatnih dveh dnevih Moskve pa domov na Brnik. Če se še spomnite, na predvečer najinega odhoda se je zgodila tista grozna nesrača, ko je pri pristanku zagorelo letalo in je umrlo okrog 40 ljudi. Ko sva zjutraj odletela smo še skozi okno gledal zoglenelo letalo in reševalce okrog njega. Takrat sem reke, da ne grem več na avion. Fak. Komplet vse za dve osebi, vključno s pasoži, vizama, letalske karte, hoteli, 9 nočitev, hrana, prevozi, vstopnine, vmesni polet v Sankt Petersburg in nazaj, spominki… naju je prišlo 2200€, kar se mi zdi res neverjetno malo. Najprej sem računal na kakšnih 3500. Pa saj sem rekel že prej, če kdo misli, da je Moskva draga, naj gre enkrat v Ljubljano. Naslednje destinacija pa bo Japonska, ki je bila že splanirana za 2020, za ženinih 40 let. Potem pa Covid pa to. Ok, to je to, nisem neki mojster pisec, ampak sem poskusil napisat kar se da dobro.

kakšen spaček je ta tip ej. Riše neke meje iz 1997 oziroma izpred 25 let nazaj, ki so samo v njegovi glavi medtem ko je šel cel svet naprej. Gospod bi fural Sovjetsko zvezo leta 2022, kljub temu da ima država BDP pod nivojem Španije. Napade suvereno državo, ker mu ni všeč, da se hoče odlepiti od njegove skorumpirane greznice od države. Ukrajinci ga ustavijo 20 km od meje na povsem ravnem terenu, dobesedno pred nosom lastne industrijske baze, skozi okna mu kažejo neobrezane kurce, si na ritnice rišejo svastike in pljuvajo po slikah od stalina. 1 leto meče vse kar leze in gre na fronto, nažiga tudi po 50.000 artilerijskih izstrelkov DNEVNO, v uniformo vleče jebene posiljevalce, pedofile in duševno motene osebe. Po enem letu za lasten neuspeh in epsko spodletel plan v celoti okrivi Zahod, napove še nadaljne stopnjevanje vojne, po ovinkih ponovno pove, da se že vidi v Civilization 8, med govorom mu leti pena iz ust, sodelavci ga mirijo Vladimir daj manj na hard po televiziji smo. Za mic drop napove izstop iz START sporazuma za omejevanje jedrskega orožja in se gre mentalno pripravljat da bo na Kitajskem jedel pravega big maca, ki ga ni v rusiji videl že več kot 1 leto. Ko smo šli enkrat plavat v Sočo na 5 stopinj ne vem če sem imel tako majhnega tiča kot ga ima zdele ta tip IMO

Kako koprive nabijajo to "sodelovanje", ki jo kao ponuja desna koalicija s SDS-om v prvi vrsti. Nikoli se pa ne vpraša kam bo takšno "sodelovanje" pripeljalo: - Je etično in moralno sodelovati pri razgradnji vseh institucij, ki se ga je šla trenutna koalicija v zadnjih dveh letih (STA, RTV, Statistični urad, NPU...)? - Je etično in moralno sodelovati pri korupcijskih aferah, ki so se zgodile v zadnjih dveh letih (izgubljeni tovornjak, Počivalškove maske in respiratorni golfi, Janševi uspehi pri nabavi cepiv in zagotavljanja reda in miru z policijskim vodnim topom...) - Je etično in moralno sodelovati s strankami, ki brez sramu lažejo v kamero (NSI mi ne menjamo direktorje v Elektro gospodarstvu, SDS mi ne tremo jajca sodnikom in glupo je plačevati davke, SMC ee Konkretno mi pijemo samo vodo...)? - Je etično in moralno sodelovati s strankami, ki so jih polna usta demokracije vse dokler ni nasprotovanja njihovim namenom (NSI bi prepovedala SD in Levico, SDS pošilja inšpektorje v razna civilne družbe, SMC se maščuje žvižgačem - Gale..)? - Je etično in moralno sodelovati s strankami, ki so pred kamero kao "zmerne", na Twitterju pa prostaško zmerjajo vse po spisku na podlagi spolne usmerjenosti, verovanja in politične usmeritve (prostitutke, islamski fanatiki, skrajni levičarji...)? - Je etično in moralno sodelovati s strankami, ki vladajo z uredbami in zakoni, ki redno kršijo ustavo Slovenije? To je to sodelovanje, ki ga ponuja trenutna desna vladna koalicija. Sodelovanje pri uničenju družbe in vzpostavitvi družbe, kjer za člane vladnih strank veljajo ena pravila, za vse ostale pa druga pravila. Putin, Orban, Erdogan, Vučič style družbe. Super za Putina in Orbana, slabo za vse ostale. Ko bi vsaj šlo za razsvetljene absolutiste, ampak gre pa za pritlehne, neumne, zaostale avtokrate, ki prinašajo solze in trpljenje.