Dante

Jaz imam običajno 2-3 rereade na leto. Malazan iz laskega leta je recimo reread. Letos je plan da še ostale ponovno preberem ali pa vsaj vsako četrtletje eno. Zakaj bi večkrat eno knjigo prebrali? Ker je čist drug občutek. Iz knjige običajno tudi druge stvari ven pobereš, opaziš, itd.

načeloma ne. je poština in carina že vključena v ceno.

Saj Amazon.de ima sedaj nad 60EUR brezplačno poštnino za slo. pač še kako knjigo zraven vzameš

Vsekakor še vedno več kot vredno branja če mene vprašaš. Kjiga 1 in 3/4 knjige 2 je res tako visokega nivoja da je bilo skoraj nerelano pričakovat da bi zadnja zdržala to.

Ma čist odvisno. Običajno kako uro zjutraj pred službo. pa pol popoldan oz zvečer koliko čas dopušča. Včasih tudi v službi, če je vse narejeno in čakam da tistih 8 ur že mine Občasno tudi cel dan. Si tudi nikoli ne zastavljam nobenega cilja koliko bi naj prebral. Če mi je, berem, če mi ni, ne berem. 70% je dejansko branje (fizična knjiga ali e-knjiga), 30 % pa bi rekel da audiobook, ko zraven delam kaj drugega (pospravljam, kuham, itd.)

Ne ne delam v knjigarni

Verjetno si mislil mene ne Galka Ma tak tak. Prva knjiga mi je bila res super. Druga načeloma tudi, zadnja pa nekoliko razočarala. Predvsem zakjuček. Knjiga ima enake probleme kot njena predhodnica; njen tempo se zdi prehiter, da bi bralec lahko obdelal vse, kar se dogaja. Delno je to načrtovano, saj je Bennett očitno želel postaviti prizor podivjanega prerivanja, da bi celotni zgodbi dal občutek panike. Toda ob koncu Shorefala, ki je začel kazati znake tega, je bilo treba prebaviti veliko informacij, za katere sem upal, da bodo raziskane v finalu trilogije. Namesto tega dobimo smrti, za katerimi ne žalujemo, odnose, ki so neizrečeni, spomine, ki niso preiskani, in rast značaja, ki je nevidna. Rezultat je knjiga, ki se zdi resnično fantastična, vendar daje občutek, da "bi lahko bilo še bolje." Kot celota je vse skupaj še vedno ena boljših serij. Kljub težavam nadpovprečno. Nekaj daleč najslabšega kar sem prebral v zadnjih letih. Moja recenzija, ki je sicer nisem objavil, ampak če te že zanima menje : Olivie Blake - The Atlas Six (Atlas, Book 1) Zaplet The Atlas Six je na prvi pogled zanimiv. Knjiga se dogaja v svetu podobnem Harry Potterju, kjer je čarovnija resnična, vendar se življenje večine odvija brez posebnosti, majhen delež pa uporablja muhasto nedefinirano magijo, da bi izboljšali svoje življenje. Spremljamo zgodbe šestih neverjetno nadarjenih čarovnikov, ki so vsi izbrani za sodelovanje v dvoletnem potegovanju k skrivni družbi, ki vodi čudovito Aleksandrijsko knjižnico. Edina zanka je, da eden od šestih ne bo uspel in bo izločen. Glavni nosilci in hkrati tudi največji kaos te knjige so liki. Nobeden od likov ni tako kul, kot očitno misli pisateljica, in boleče očitno je, da Blake misli, da so njeni liki izjemno kul. Na površini so sicer zanimivi vendar nimajo nobene globine. Obstaja neposredna povezava med tem, kako neprijeteno je biti v bližini nekega lika in koliko časa ima na strani. Niso tisti tipi kretenov, ki jih je "zabavno sovražiti", so tipi kretenov, ki se "obupno trudijo biti tragični in globoki". Vse se vrne k občutku knjige, za katero se zdi, da je bila zasnovana zato, da bi jo bilo mogoče citirati in bi bila videti čudovita, brez da bi imela bilo kaj pod pokrovom. Ena stvar, ki deluje še posebej nesramna, je, da ima Blake očitno favorite, ko gre za šest tekmovalnih likov. Od šestih likov trije sedijo v razmeroma uravnoteženi sredini, eden je popoln ne-lik, eden je favoriziran, zadnji pa je avtoričino srce. Parisa je bila najmanj zanimiv lik. Njen celoten smisel je bil skrčen na zelo osnovno "žensko, ki je živela mučeno življenje, ker je bila enostavno preveč vroča", in ima v lasti približno 50 % prostora na strani za šest likov. Poglavja si izmenjejo POV-je med šestimi liki, vendar so številni POV-ji samo drugi liki, ki govorijo o tem, kako kul, temna, mučena, vroča in skrivnostna je Parisa. Ta knjiga živi in umira zaradi povezave svojih likov, saj je celotna zgodba v bistvu skupinska študija šestih tekmovalcev. Vendar povezave med liki ni. To zgodbo napaja lažni konflikt in vsi se sovražijo brez navideznega razloga. Frakcije se oblikujejo zgodaj, brez razloga, in liki si nenehno izmišljujejo slabe razloge, da drug drugemu ne zaupajo. Jasno je zaslediti, da je Blake želela, da bi bila to knjiga o skupini ljudi, ki premaguje svoje razlike, in drama o različnih velikih osebnostih, stlačenih v majhen prostor. Vendar se vse skupaj zdi pleho in ker v zgodbi ni veliko vsebine razen likov samih, se zdi pomanjkanje kakršne koli skupinske kemije mučno. Tudi tempo in svet sta zelo zbegana in šibka. Tempo je prehiter in prepočasen hkrati. Imamo problem, da se nikoli nič ne zgodi, zato se zdi, da se prizori vlečejo v nedogled. Hkrati se liki počutijo, kot da jim nikoli ni dano zadihati, vedno skačejo iz enega dramatičnega argumenta v drugega. Hkrati pa je to posledica dejstva, da je gradnja sveta izredno pleha. Blake se večinoma zanaša na kolektivno obstoječe znanje družbe, da je bila Aleksandrijska knjižnica res kul, čudovito mesto, kamor bi si vsi želeli iti, ne da bi v knjigi svojo vizijo kakoorkoli predstavila. Vse, kar zvemo o knjižnici, ki je glavna motivacija za vse like v tej zgodbi, je, da nekaj izgubljenih zvitkov in urokov dobi oseba, ki ga zanima zgodovina. In zasedba dobi nejasno obljubo moči. Resnično se ne zdi dovolj, da bi lahko sprejeli celotno premiso knjige. Poleg vsega tega ima Atlas Six neurejene teme. Edina povezovalna ideja, ki se zdi, da prihaja skozi večino knjige, je, da je "umor = slabo". Toda celo to idejo zamegli dejstvo, da v drugem delu zgodbe vidimo množico igralske zasedbe, ki brutalno ubija številne napadalce knjižnice, da bi branili njene skrivnosti. Torej potem mislim, da glavna tema postane "umor = včasih slabo", kar ni ravno globoka izjava. Na koncu se The Atlas Six zdi bolj kot ne zmešnjava kul idej, ki so izgledale dobro na papirju, kot pa dejanska kohezivna zgodba. Pod preseom bolj izkušenega pisca bi lahko to bila povsem drugačne knjiga.

Jaz sem v letu 2023 prebral 47 knjig: Januar: Guy Gavriel Kay - All the Seas of the World Brian Lee Durfee - The Forgetting Moon (The Five Warrior Angels, Book 1) Marie Brennan - A Natural History of Dragons (The Memoirs of Lady Trent, Book 1) Olivie Blake - The Atlas Six (Atlas, Book 1) Axie Oh - The Girl Who Fell Beneath The Sea Travis Baldree - Legends and Lattes Christopher Ruocchio - Ashes of Man (Sun Eater, Book 5) Februar: Brian Lee Durfee - The Blackest Heart (The Five Warrior Angels, Book 2) Susan Dennard - The Luminaries (The Luminaries, Book 1) Marec: Everina Maxwell - Ocean’s Echo Hannah Kaner - Godkiller (Godkiller, Book 1) Zack Argyle - Voice of War (Threadlight, Book 1) Alexandra Rowland - A Taste of Gold And Iron Richard Swan - The Tyranny of Faith (Empire of the Wolf, Book 2) Shannon Chakrabotry - The Adventures of Amina al-Sirafi (Amina al-Sirafi, Book 1) April: Amelia Wen Zhao - Song of Silver, Flame Like Night (Song of the Last Kingdom, Book 1) Zac Argyle - Stones of Light (Threadlight, Book 2) Zac Argyle - Bonds of Chaos (Threadlight, Book 3) Maj: Ken Liu - The Veiled Throne (The Dandelion Dynasty, Book 3) T. Kingfisher - Nettle & Bone Junij: / Julij: Ken Liu - Speaking Bones (The Dandelion Dynasty, Book 4) James Islington - The Will of The Many (Hierarchy, Book 1) Robert Jackson Bennett - Foundryside (The Founders Trilogy, Book 1) Robert Jackson Bennett - Shorefall (The Founders Trilogy, Book 2) Avgust: Robert Jackson Bennett - Locklands (The Founders Trilogy, Book 3) Anthony Ryan - The Pariah (The Covenant of Steel, Book 1) Marie Brennan - Tropic of Serpents (The Memoirs of Lady Trent, Book 2) M. L. Wang - The Sword of Kaigen V. E. Schwab - The Invisible Life of Addie LaRue Donna Tart - The Secret History September: Gourav Mohanty - Sons of Darkness (The Rag of Rat, Book 1) Alexis Hall - Glitterland (Spires, Book 1) Ryan Cahill - Of Darkness and Light (The Bound and the Broken, Book 2) Nicolas Lietzau - Dreams of the Dying (The Twelfth World, Book 1) Robert McCammon - The King of Shadows (Matthew Corbett, Book 8) Oktober: Jamie Ford - Hotel on the Corner of Bitter and Sweet Andrea Stewart - The Bone Shard Daughter (The Drowning Empire, Book 1) Zamil Akhtar - Gunmetal Gods (Gunmetal Gods, Book 1) November: Steven Erikson - Gardens of the Moon (Malazan Book of the Fallen, Book 1) Marie Brennan - The Voyage of the Basilisk (The Memoirs of Lady Trent, Book 3) Travis Baldree - Bookshops & Bonedust Steven Erikson - Deadhouse Gates (Malazan Book of the Fallen, Book 2) Dan Simmons - Hyperion (Hyperion Cantos, Book 1) December: Steven Erikson - Memories of Ice (Malazan Book of the Fallen, Book 3) Patrick Rothfuss - The Narrow Road Between Desires Daniel Keys - Flowers for Algernon Mervyn Peake - Titus Groan (Gormenghast, Book 1)

govno. do konc lajfa mi škoda teh 2 ur življenja ki sem jih za to zadevo zapravil.

A ni tale tema malo zašla iz zastavljenih ciljev???

diareza stojiš na robu deh svetov, ki se polagoma razhajata, kot je bilo prerokovano. orzl se boš na levo in na desno, proti vzhodu in zahodu, in brez sramu prestopil prag, ki ju ločuje. morda boš za trenutek - in zanj veš, da ti ga bodo zvezde oprostile - z nostalgijo, ki je razum ne more ukrotiti, pomislil na preplet, ki se ne more ponoviti. nato boš tam, kjer so pravila jasna: izgubil si otroštvo in del moskih let, izgubil hrepenenje in možnost izpolnitve. tvoj ostaja monolog tišine in samote. Jure Potokar

Tudi jaz prebral letos in mi ni preveč sedla.

KUPIM Frank Herbert - Peščeni planet obvezno trda vezava

Demerzel je res top odigrala. Na koncu tisto kao pristno proti sprogramiranemu; njena mimika na obrazu je prva klasa.

Največji problem Foundation je v tem, da je ravno tisti del zgodbe, ki se tiče foundation najslabši

Fantastičen 8. del Druga sezona bistveno boljša kot prva

Meni osebno je bil predvsem konec pri Swan Song precej bolj dodelan kot pri Kingovem The stand.

Če ste obupali nad Martinom, nam je sedaj Chat GPT dokončal zadevo... The Winds of Winter A Dream of Spring

THE best knjiga/serija ever.

Me veseli da so ti všeč. Evo, tukaj je naslednja R.F. Kuang - Babel Že z naslovom, Babel, or The Necessity of Violence: An Arcane History of the Oxford Translators’ Revolution, lahko nekako predvidimo, da ta knjiga ne bo lahkotno in hitro branje. Prej bi skoraj pomislili na nekakšno enciklopedijo ali doktorsko disertacijo kot pa na fantazijski roman. Pa vendar gre za fantazijski roman alternativne zgodovine v katerem se poglobimo v temačni akademski žanr. A naj povem ... R.F. Kuang to počne z veseljem in občutkom. Vsekakor zna z besedami, saj je njeno prozo in izbiro besed brati pravo veselje. Branje Babela nas vrže v Oxford, obdan z visokimi zgodovinskimi stolpiči, na sprehod po slikovitih ulicah, medtem ko opazujemo druge študente v oblekah, podobnih akademskim haljam. Občutil sem vznemirjenje ob srečanju z drugimi sošolci, sklepanju novih prijateljstev v moji skupini ter strahospoštovanje in čudenje, da me sprejme najprestižnejša univerza na svetu. Prav tako razteza možganske celice, saj ne samo, da čutimo navdušenje nad učenjem prevajanja, govora in etimologije, ampak tudi sami beremo predavanja o tej temi. Jasno je, da ima avtorica resnično strast do te teme in Babel je napisan z občutkom in znanjem. Roman si resnično vzame čas, da razišče ne samo oxfordsko okolje Babela, ampak tudi Veliko Britanijo in njen delež v čarobnih lastnostih srebra ter študente, ki vodijo ta vir za ves imperij. Tudi predstavitev odnosov in vznemirjenje med glavnim junakom in njegovo druščino v Babelu – znano tudi kot »Bebblerji« se odvija počasi, a zato z liki lažje čutimo, saj se med nami počasi stke močna vez. Spremljamo zgodbo glavnega junaka Robina, marljivega, tihega fantiča, ki je bil iztrgan iz revščine v Cantonu. Pridružijo se mu Ramy, Victoire in Letty, ki so briljantni vsak na svoj način. Z različnimi pogledi na svoj položaj pri Babelu trdno stojijo za svojimi prepričanji. Skozi te štiri like vidimo prijateljstvo, tovarištvo in naklonjenost. A kmalu se med njimi začnejo pojavljati prepreke zaradi tega, od kod prihajajo, jezika, ki ga govorijo, in barve kože. Prav tako počasi postanejo priča zahrbtni naravi samega Babela. Po polovici se Babel globoko poglobi v kolonizacijo, revolucijo, mikroagresije in posledice izkoriščanja manjšin za pospeševanje lastne agende. Ob nekaterih prizorih ter prav zaboli v srcu in ob zaključku Babela sem ostal popolnoma pretresen. Babel s pridihom magije, prestiža in akademskega sveta raziskuje temno in zahrbtno naravo zahodnih institucij moči – še posebej ko gre za kolonizacijo. To je knjiga, ki opisuje naraščajočo jezo in bes zaradi neenakosti, ki jih lahko občutijo manjšine. Inteligenten, strokovno napisan in poln družbene krivice vas bo Babel pretresel do samega jedra.

Ena boljših lanskega leta. Mogoče koga pritegne. Vaishnnavi Patel - Kaikeyi Z indijsko mitologijo nimam veliko izkušenj, toda Kaikeyi Vaishnavi Patel je pokazal, da je to huda pomanjkljivost. Kaikeyi je poetična pripoved priljubljenega indijskega mita Ramajana. Patel uporablja osupljivo prozo, da pove zgodbo, ki raziskuje ideje o feminizmu, starševstvu, kulturi in družbenih spremembah. Ker nisem najbolje seznanjen z mitom, ne morem zagotvoo povedati, koliko izvira iz prvotnega mita in koliko iz Patelinega briljantnega uma. Ne glede na to, je končni izdelek čudovita knjiga in zlahka ena mojih najboljših izbir tega leta. Kaikeyina zgodba je zgodba o tem, kako čim bolje izkoristiti tragedijo. Kot edina hči kraljeve družine je vzgojena na zgodbah o moči in dobrohotnosti kraljev in bogov. Kljub temu opazuje, kako oče brez slovesnosti izžene njeno mamo, in pozneje posluša, kako je njena lastna vrednost odvisna od tega, kakšno zavezništvo lahko sklene kot nevesta. V obupani želji po nekoliko neodvisnosti se obrne na besedila, ki jih je nekoč brala s svojo mamo, in odkrije čarovnijo, s katero lahko vpliva na ljudi okoli sebe. S to močjo se Kaikeyi spremeni iz spregledane princese v bojevnico, diplomatko in najbolj priljubljeno kraljico, odločeno, da bo zase in za ženske okoli sebe izklesala boljši svet. Toda ta čarovnija je povezana s ceno in številnimi nejasnimi moralnimi zagatami, ki jih je treba premagati. Kaikeyi se mora odločiti, kakšna ženska, mati in voditeljica želi biti ter kakšno dediščino namerava zapustiti. Knjiga je zelo lepo napisana kjeb temu da piše o težkih vprašanjih. Redko lahko doživljamo knjigo, ki ponuja toliko zahtevnih vprašanj, kot jih ponujaKaikeyi. Nič v tej zgodbi ni suhoparno in obstajajo številne zelo stresne situacije, v katerih se znajdejo glavni liki. Nekatere od teh vključujejo moč in odgovornost, ki prihaja z njo, iskanje sreče v primerjavi s tem, kar dolgujete svetu, kako uporabiti status in moč, da naredite svet boljši, feminizem v zapleteni družbi in kako ravnati, ko otrok, ki ga vzgajaš, postane slab človek. Velik del te zgodbe se vrti okoli Kaikeyine izkušnje kot matere in enega od njenih problematičnih sinov. Doživljati, kako presoja svoje občutke kot mati s svojimi občutki kot članica sveta, je bilo globoko čustveno ganljivo in nekaj, kar še nikoli nisem prebral v knjigi. Kaikeyi je čudovito kompleksen lik, o katerem bi si želel prebrati še več. Edina pomankjivost, ki bi jo lahko očitali knjigi je pomanjkanje pravega konca. Resnično sem upal, da je Kaikeyi uvod v trilogijo, toda knjiga nenadoma zaključi glavne niti in se konča. Zdi se mi, da je to zelo podobno mitu iz izvirnega vira, vendar bi si res želel, da bi Patelova tu odstopala in podala svoj pogled na to, kako se je zgodba zaključila. Namesto tega smo deležni ene najbolj navdušujočih zgodb leta, ki se prehitro konča. Bilo je izjemno frustrirajoče, a vseeno mislim, da je knjiga nekaj, kar bi si moral vsak ogledati in prebrati. Kaikeyi je lepa in evokativna zgodba, ki se osredotoča na zanimive konflikte, ki pritegnejo tako domišljijo kot intelekt. Želim si, da bi imela manj nenaden konec, a v zgodbi ne bi spremenil nobene druge stvari. Vaishnavi Patel ima pravi avtorski talent in je eden najboljših novih glasov leta. Upam, da bo s svojo spretnostjo še naprej oživljala več indijanskih mitov in še kaj.

Najboljše šele prihaja

Dejstvo je da se mu ne da več. Zato pa se posveča 101 drugi stvari raje...

Ne se ustrašit debeline Še vedno lahko odložiš če te ne potegne.

Osebno si nikoli ne zastavljeam nekih bralnih ciljev. Ko se mi bere berem, ko se mi, ne berem. Tako včasih preberem na mesec 15 knjig, kak msec ali pa celo dva-tri nobene. Za The First binding imaš nekaj strani nazaj celotno recenzijo. Zelo spominja na Name of the Wind ampak hkrati dovolj razlik da deluje unikatno. The Fall of Numenor: Knjiga ne vsebuje nobenega novega besedila, vendar je Brian pregledal vse Tolkienove objavljene zapise o drugi dobi Srednjega sveta in jih uredil v en zvezek. Tako je veliko lažje brati zgodovino druge dobe, saj je vse skupaj kronološko urejeno.