Junior

Jaz bi pa prosil za: Ring of Pain Hvala. Si me spodbudil zdaj, da tudi sam ob priliki pobrskam po svoji kolekciji neaktiviranih Steam keyev in malo posharam. Z leti kupovanja bundlov se res ogromno tega nabere.

Ja. Na vsakem svetu lahko dobiš 12 zvezdic (9 main levelov + 3 warp leveli). Potem samo še opcijsko izboljšaš score ob priliki, če hočeš dobit 35k achievement. Meni so sicer kar zabaven challenge bili achievementi, se splača vse dobit. Aja, na nekaterih svetovih se skriva green key, po unem zelenem kvadratku sodeč si tudi tega dobil.

Sem že malo pozabil, ker sem tri leta nazaj to igral. Tak da sem šel zdaj malo igrat kakih 20 minut. Kolikor vidim, je point kovancev v story modu samo v tem, da ti boostajo čas (score). Če sfuraš level s časom, ki je višji od tarče, dobiš zvezdo. Point story moda je v kolektanju zvezd, ne pa samih kovancev. Medtem ko v arcade modu pa služijo za hoardanje 1upov. Za vsakih 50 kovancev dobiš 1up. Tu pa ti za vsakih 10 kolektanih javi indikator na ekranu (10 -> 20 -> 30 -> 40 -> 1up in potem se spet resetira counter na 0). Kar se pa tiče personal besta za posamezen level, ja, to pa zgleda, da res manjka. Vidiš lahko samo skupen score za celoten world, ki je skupek 9 levelov. Pa pod options -> extras -> stats lahko vidiš skupen score celotnega story moda. Za 35k dobiš achievement, meni piše, da imam 38100 točk. Kovanci torej pomagajo boostat score, ni pa nujno vseh pobrat, ker včasih za kake težje kovance ponucaš več časa, da jih dobiš, kot so pa vredni. Ne dobiš pa nobenega dodatnega bonusa, če pobereš vse kovance na stopnji, če se prav spomnim.

Uf, Nucleus. Na to igro pa že dolgo časa nisem pomislil, 15 let stara indie PS3 ekskluziva z metacritic oceno 59. Res škoda, da je bila tako nerazumljena in malo znana. Zaradi twin stick kontrol ljudje niso dojeli, da gre v bistvu za puzzle igro, ne pa za nekaj, kar hoče konkurirat takrat aktualnemu Super Stardustu, ki je sicer bil res vrhunski, ampak je šlo za čisto drugačne sorte špil. Meni sta bila odlična oba in sem v vsakega od njiju zmetal na desetine ur. Se je pa zelo poznala količina ljudi, ki ju je igrala, ker pri Nucleusu sem šopal svetovne rekorde, medtem ko sem pri Super Stardustu bil "samo" top 20. Tako da se je takrat rodila tudi moja ljubezen do bolj obskurnih indie iger in še zdaj večinoma posegam bolj po takih manj znanih naslovih. Čeprav seveda z veseljem igram tudi kake bolj mainstream indie mojstrovine tipa Slay the Spire ali Dead Cells.

Hardkor gamer stare šole, rojen 1981. Gejmat začel na C64 nekje pri treh letih. Pri 8-9 letih prešaltal na PC, potem v poznih najstniških in študentskih letih bil bolj na konzolah (PS1, PS2, Xbox, Wii), zadnjih 15 let pa večinoma indie igre igram. Najprej na PS3 in X360, potem nekaj let na polno flash igre na Kongregate, zadnjih 9 let sem pa večinoma na Steamu. Poleg tega zadnji dve leti tudi na Switchu in PS4. Imam tudi PS5, ampak ga bolj malo igram. Kar se forumske dejavnosti tiče, sem nekje med 2003-2012 bil precej aktiven na Pretep forumu, vmes nekaj let tudi na KSi, na mn3njalniku pa nikoli. Bil zelo znan v slovenskih console gamerskih krogih takrat, sploh v pretepaških, kjer smo furali kompetitivno sceno. Zdaj zadnja leta nekako ni več veliko prostega časa, kolikor ga je, pa raje pregejmam, kot da bi kaj pisal po forumih. Mi je pa zdaj na stara leta zapasalo malo tega spet, tako da občasno med službenim časom kaj prijavim tule. Drugače zadnja leta najraje igram indie roguelike špile vseh sort, poleg tega pa platformerje, puzzlerje in vse variante vmes. Imam pa še veliko indie favoritov na zalogi, jih bom ob priliki še več sharal.

Ne, nisem dokončal takrat. Če se prav spomnim, sem prišel nekje do sredine chapterja 6, pa na prvih petih chapterjih sem vse jagode pobral in chapter 1 B side obrnil. Pa še 8-bit Celeste sem obrnil, tisto je bilo tudi fun. Preveč se mi je takrat zavleklo branje zgodbe in me je potem malo minilo vse skupaj, da se mi ni dalo dokončat. Kar je res čudno, ker take igre ponavadi obrnem na 100% in še potem nekajkrat grem skozi, preden se jih naveličam. Sem pa ravno zato potem naknadno še za PS4 in Switch kupil igro, da bi imel več motivacije za it ob priliki od začetka še enkrat. Me je zelo morilo skozi leta, da nisem tega nikoli dokončal, tak da sem samo čakal kak motivacijski boost, ki sem ga zdaj končno fasal. Prav vse se je zdaj poklopilo. Ravno prav zamorjen od včerajšnje slabe AAA izkušnje, ki me je nazaj vrgla v moj defaultni "indie for life" mood, potem pa še tukaj se folk začel o Celeste menit.

Jaz tudi tebe razumem in itak se zavedam, da je vpeljava zgodbe v Celeste taka zelo kontroverzna poteza, zaradi katerega nobenemu fanu tega žanra nista SMB in Celeste tam tam, ampak je vsakemu ali SMB >>> Celeste ali pa Celeste >>> SMB. Gre samo za to, da jaz sem bil totalno hype nad Celeste že dolgo, preden je špil sploh ven prišel in sem res pričakoval nek potencialni SMB killer. Nisem imel pojma, da gre za neko štorija heavy zadevo. Tak da ko sem potem dejansko začel igrat, mi nič ni bilo jasno. Vrhunsko platformarjenje, vse na top nivoju, potem se pa kar neko breakanje immersiona vmes začne vrivat v obliki predolgih dialogov. Ali pa ko potem kar Maddie faše nek panic attack in moraš drkat knof, da pero ostane na sredini ekrana in take fore. Ne, to ni SMB killer. Je čisto nekaj drugega, kar respectam. Ampak meni je dejansko problem igre ravno v tem, da je zgodba predobra. Če bi bila brezvezna, bi pač skipal vse in nemoteno dalje platformaril. Ker je pa zgodba legit in po vrhu vsega še zelo zanimiva in tudi sam zgodovinsko gledano lahko precej relatam s temi anxietyji, mi je pa preveč časa vzelo branje dialogov. Ko sem ravno not padel v hardkor uživantsko platformarjenje, me je vrglo ven v heavy štorijo. Ko sem pa potem padel not v heavy štorijo, me je pa dalje vrglo v hardkor platformarjenje. Prav uno, dve super zadevi, ki skupaj tvorita celoto, ki je manjša od vsote obeh komponent. Imamo dve enakovredni zadevi, ki se po tvojem mnenju odlično dopolnjujeta in ti je igra GOTY. Po mojem mnenju se pa odlično izključujeta in je to zame bilo razočaranje leta. Super Meat Boy je meni res top of the top mojstrovina, ena najboljših iger ever made in za Celeste sem res pričakoval, da mi bo SMB killer, posledično je bilo razočaranje veliko. Dobil sem "samo" odličen špil, ne pa mojstrovine stoletja. Sicer se strinjam, da je eksperimentiranje nasplošno dobrodošlo. Ampak tule mi žal ne paše. Me je pa zdaj vse skupaj nahajpalo, da grem danes po službi direkt zagnat Celeste. Igral sem jo samo enkrat pred leti in sem že malo pozabil vse skupaj. Bo zdaj zanimivo še enkrat začet od začetka, z vedenjem, za kakšen špil točno gre, tak da ne bo nepotrebnih razočaranj. Pa še izgovor bom imel, da ne bo treba Guardiansov dalje igrat, ker se mi jih res ne da.

Jaz sem tudi zakurblal PS+ Extra. 20 EUR za upgrade do konca leta, itak je vredno že zaradi Returnala. In glede na to, da se mi slednjega res ne da po tej vročini igrat, sem zakurblal Guardianse. Niti približno to ni moje sorte igra, ampak če jih že ravno imam zastonj in če sem že ravno velik MCU fan in 80's nostalgik (rojen sem bil leta 1981). Začetni filing mi je bil res epic. Takoj začne šopat fajna 80's glasba in igra se začne z 80's flashback sceno. Prav epic je bilo kot froc Peter raziskovat njegovo 80's style sobo. Potem kar naenkrat začnejo Maideni šopat, se mi je pa sploh ftrgalo (flashback na mojo srednjo šolo, ko sem ogromno tega preposlušal). Sicer glasba je res fajn, ogromno 80's klasik, Bonnie Tyler, Billy Idol, same legende. Pa mladi Peter ima itak na steni poster Samanthe Fox. No, skratka, potem sem pa do actual igre prišel, me je pa kar hitro začelo minevat vse skupaj. Res to ni moje sorte igra, prav dala mi je vedet, zakaj večinoma ignoriram sodobne AAA igre. Gameplay mi je res bogi, vse je tako prazno, plehko. Sicer sem samo prvi chapter preigral, ki je bolj tutorial vse skupaj, ampak dvomim, da se mi bo dalo igrat dalje. Če se mi bo že uspelo prisilit dalje igrat, bo res izključno zaradi characterjev in celotnega Guardians of Galaxy viba, ki je res dobro narejen. Ampak potem grem že raje še enkrat Guardianse v filmski obliki pogledat. Jaz sem pač oldschool gamer, cenim pure gameplay pred vsem ostalim in zato so mi sodobni AAA špili večinoma brezveze, medtem ko indie scena trga na polno. No, ko smo že ravno pri Celeste. Tudi pri tej igri me je motilo, da je preveč sodobna in premalo pure. Sicer ima odličen gameplay, ampak why the fuck morajo tono nekega offtopic fillerja tlačit not? Meni bo vedno Super Meat Boy >>> Celeste, ravno zaradi tega, ker je SMB pure gameplay, medtem ko se Celeste kljub res vrhunskemu gameplayu žal čisto preveč preserava z neko štorijo in tono nekih (sicer dobrih in precej deep) monologov in dialogov, ki po mojem mnenju res ne pašejo v take sorte špil. Sigurno je Celeste en od vrhuncev meni izredno ljubega rage platformer žanra. Ampak to, kar se Celeste gre, je meni res že v samem konceptu skregano s samim pointom tega žanra - pure gameplay, svinjska težavnost, tona crkovanja vsakih nekaj sekund,... Tukaj pa celoten experience kar naprej prekinjajo z nekimi jamrarijami, ki bi mi sicer bile zelo kul v kakem drugem indie žanru, ampak tukaj pa res nimajo kaj iskat. Saj overall mi je Celeste še vseeno odličen špil in sem ga celo trikrat kupil (Steam, PS4/5, Switch). Ampak če ne bi imel toliko štorije nametane not, bi precej lažje konkuriral mojima favoritoma v temu žanru (Super Meat Boy in The End is Nigh).

Zadnja leta sem preigral ogromno malo znanih indie hidden gemov. Trenutno poteka Steam Summer Sale, tako da je ravno primeren čas, da izpostavim nekaj svojih favoritov: Blitz Breaker Zelo simpatična zadeva, priporočam vsem ljubiteljem challenging arkadic/platformerjev, sploh po trenutni ceni 0.59 EUR. Sam sem rabil kakih 20 ur za dobit vse achievemente, tako da res nor value za to ceno. Swordbounce Žal čisto premalo znan naslov, dvomim, da kdorkoli tu pozna. Je pa res vrhunski naslov za ljubitelje indie platformerjev tipa Super Meat Boy. Začne se zelo lahkotno, mogoče kar preveč dolgočasno, ampak proti koncu postane brutalno težko. Še meni je zadnji chapter delal velike težave, pa imam res veliko izkušenj s tem žanrom. Žal ni on sale, ampak je več kot vreden polne cene 3.99 EUR. Girls Like Robots Ekstremno simpatična chill puzlica, ravno pravšnja za to vročino. Offspring Fling Vrhunski puzzle platformer, meni osebno en najljubših. Ta mogoče ni tako neznana kot ostale igre nad njo, ampak je že več kot 10 let stara in temu primerno pozabljena, tako da si vseeno zasluži omembe. Shephy Odpuljen puzlasti card game developerjev Arc System Works, avtorjev legendarne fighting serije Guilty Gear. Zelo priporočam, sploh po trenutni ceni 0.99 EUR.

Zdaj bom kak teden večinoma offline zaradi dopusta, potem bom pa z veseljem naredil prelet svojega Steam profila in v Indie zakladnici izpostavil svoje top favorite manj znanih indie mojstrovin. Zaenkrat bom samo tole omenil: Linelight Ena najboljših in najbolj originalnih puzel vseh časov po mojem mnenju. Žal čisto premalo znana, je pa sigurno obvezno gradivo vsakega ljubitelja miselnih iger. Pa še zelo poceni je trenutno na Steamu, 2.5 EUR.

THOTH Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje igral tako originalen špil. Priporočam vsem, ki bi radi kaj drugačnega in hkrati noro težkega. Sicer je THOTH od istega avtorja, ki je kakih 10 let nazaj naredil odlično indie klasiko 140, ki jo prav tako priporočam. Trenutno sta na Steamu po 1 EUR vsaka, oziroma obe skupaj za 1.5 EUR. Na prvi pogled zgleda kot nek minimalističen twin stick arena shooter, ampak je zelo unikatna zadeva. Na nek način že bolj kot puzla vse skupaj. Če bi napisal, kaj je tako odličnega pri tej igri, bi veliko spoilal, ker je point ravno v tem, da nam igra nič ne pove, kje je fora in je na nas, da vse sami ugotovimo skozi gameplay. Sam preigram res ogromno indie iger in ta je nedvomno ena najbolj zanimivih, unikatnih in hkrati kvalitetnih, kar sem jih v zadnjih letih igral.

Ta igra mi je že ob izidu padla v oko. Nisem še igral, imam pa sigurno namen nekoč. Problem je, ker imam že zdaj na Steamu čisto prevelik backlog skozi leta nahoardanih indie iger, medtem ko igre od Humble Games publisherja kar držijo ceno. Še za Slay the Spire sem čakal, da je padel pod 10 EUR, pa mi je potem postala najljubša igra vseh časov. Tak da, dokler One Step From Eden ne bo za dobit po kaki spodobni ceni, ga sigurno ne bom kupil. Sem pa pred leti obrnil Mega Man Battle Network 1 na GBA in mi je bil odličen špil. Sicer nisem nikoli bil nek velik ljubitelj jRPGjev, ampak ta mi je bil fajn, ker je taka zanimiva mešanica deck builderja in hitropoteznih akcijskih fajtov. Kolikor vem, gre pri One Step From Eden za precej podobno zadevo, samo da v bolj roguelike izvedbi, kar mi je osebno veliko bližje. Glede na to, da sam nisem igral, ne morem komentirat. Ampak, folk na polno hvali, tako da, če te sam koncept igre pritegne, pomoje z nakupom ne moreš zgrešit.

A tebe tudi že leta dajejo? Ravno ti si bil v Soul Calibur 2 časih just frejm majster s Cervantesom. V pretepačinah se je vedno vse merilo v frejmih, ki so bili 1/60 sekunde, ker je pač 60 frames per second. Na PAL PS2 igrah si sicer imel ob zagonu igre opcijo 50Hz ali 60 Hz, ampak mi smo tak vedno igrali US ali pa JPN verzije pretepačin. Npr. za SC2 PAL verzijo se spomnim, da je imela nek weird bug, ko je Kilik kar neke unblockable brce imel, tak da tega itak nismo igrali.

Jaz sem pa igral SotC na PS2 na 20 frejmov in trpel zraven. In to nekje leta 2010, v PS3 časih, ko sem že vsega hudega bil vajen. Ma ja, poleg Souls iger na PS3 je SotC na PS2 sigurno en najvidnejših primerov, kjer hardver ni vreden igre, ki jo poganja. Pa mi je sicer PS2 najljubša konzola vseh časov, ampak SotC na njej je pa res bil pain za igrat. Tak da imam doma še zavito fizično kopijo PS4 verzije, mam v planu igrat na PS5 ob priliki, da bom končno lahko užival v tej igri. Nimam pojma, kaj je razlog, da ne prebavljam več 30 fps. Preprosto z leti sem veliko bolj alergičen in nepotrpežljiv postal do vsega, kar je manj kot 60 fps. Recimo nekaj mesecev nazaj, sem bil čisto hype za Kirbyja pred izidom. Sem si na Switchu potegnil demo in me je instanto vse minilo, ko sem videl, da je 30 fps locked. Prav fizično me je začelo vse bolet. Preprosto ne zmorem tega 30 fps sranja več gledat, res ne vem, kaj je razlog. Ni pomagalo tudi dejstvo, da sem ravno takrat na polno obračal Super Mario Odyssey, ki mu pa uspe imet izredno lepo grafiko za Switch razmere in hkrati bit 60 fps večino časa. Sem potem iz docked verzijo preswitchal na portable, je bilo precej lažje gledat 30 fps na tak način. Ampak še vedno sem se komaj prisilil cel demo sfurat. Ni šans, da dam denar za to igro, pa sem pred igranjem demota bil prepričan, da bo to day 1 purchase za polno ceno z moje strani.

Meni se pa PS5 zdi ogromen preskok. V PS1 in predvsem PS2 časih sem bil orenk zagret konzolaš. Potem sem pa v PS3/X360 generaciji zaradi resnično podn performanca večine iger (med drugim tudi Dark Souls) preprosto obupal nad konzolami in prešaltal na indie sceno. Najprej na Kongregate flash igre, tisto so res bili zlati cajti indie scene 10-15 let nazaj. Kasneje pa na Steam. PS4 generacijo sem skipnil, ker je bila isto sranje kot PS3 generacija - veliko fajn špilov, ampak zaradi zanič performanca vse nekako pointless. Tako da ko se je začelo o PS5 govorit, sploh nisem spremljal nič, kaj bo to zaena konzola, ker sem res bil že čisto out iz konzolnega sveta... dokler nisem kmalu po izidu videl enega random Demon's Souls Remake gameplay videota in sem takoj dojel, da to konzolo bo pa res treba nabavit. Sploh ko sem potem izvedel še, da ima epic backwards compatibility, da vse tiste tadobre PS4 igre dejansko postanejo igralne. Tak da, ja, potem je "samo" še bilo treba PS5 dobit. Meni osebno je Bloodborne, ki ga pol foruma tu hvali kot najboljšo igro ever made, zaradi zanič performanca neigralen. Medtem ko Demon's Souls Remake je razlog, da sem sploh kupil PS5. Pa mi je jasno, da je Demon's Souls v osnovi ena slabših FromSoft iger in Bloodborne zelo verjetno dejansko res najboljša. Ampak, ja, dajte mi že enkrat končno PS5 verzijo Bloodborna, ali pa vsaj unlockanih 60 fps, da to tudi sam dojamem. Res, kako malo je treba. 30 fps -> 60 fps in boleče dolge loading time -> skoraj instante loading time in že imamo razliko med neigralno igro in najboljšo igro vseh časov (poleg Slay the Spire, seveda). Tako da, ja, PS5 je ogromen preskok. Temu jaz rečem pravi next gen. Končno konzola, ki tudi meni omogoča uživat v FromSoft (in tudi ostalih AAA) mojstrovinah.