Flegma

Morate vedeti tudi, da potem ko se je Sandler uveljavil kot igralec/komik (ja, njegovi nekateri začetni filmi so gledljivi) in si je nabral dovolj denarja in poznanstev, je ustanovil lastno produkcijsko hišo Happy Madison Productions in se povsem usmeril na biznis vidik snemanja zanič filmov. Namreč, dobro je vpet v židovski lobij, veliko denarja pobere od product placementa, snemanje filma je njegov plačan dopust (še sam je tako dejal), kjer si preko poslovnih dealov nakaže ogromen honorar za igranje (in njegovem prijateljem, ki se pojavijo v filmu). Da je tako dobro plačan, ne pomeni, da je uspešen komik/igralec, pač pa svojo produkcijsko hišo uporablja za kar je praktično pranje denarja. Zato pa njegovi filmi koštajo po sto milijonov, ker se itak skoraj vse neposredno nakaže na njegov račun in njegovih frendov. Tako da, ja, model je poslovni genij, ki ga že dolgo boli k... za film in komedijo, ker je našel tržno nišo idiotskih filmov, ki so brez velikega truda za majhen denar posneti v 14 dneh. Dodaš malo premišljenega marketinga, tipični moviegoer je dokaj nezahteven in poslovni model odlično deluje.

Na Zavvi lahko žal pozabiš (no, itak so bili precej dražji od amazona, razen občasnih – kar pa drži, res hudih dealov –, počasne dostave brez sledenja in slabe embalaže). Za Slovenijo so najboljša opcija razni Amazoni (poceni, hitra dostava s sledenjem in v redu zapakirano), čeprav bi sam raje imel večjo izbiro ponudnikov, da nisi podvržen amazonovem monopolu. Tudi vsak dan imajo precej akcij. Recimo dva bluraya za 12 funtov ali 2 uhdja za 30 funtov itd. Za posamezne naslove ali boxsete lahko deale za amazon vidiš na Blu-ray.com. Zgoraj pri iskalniku izbereš regijo, recimo UK, in ti bo potem v zavihku deals razvrstilo popuste za britanski amazon. Je pa tako, akcije so v rotaciji, in je priporočeno imeti izdelek na wishlisti in počakaš na znižanje. Seveda pa to ne velja za limited ali določene collector's izdaje. Tam bo šla cena samo navzgor. : ) Včasih se najde dobre deale na ebay.co.uk, sam ga večinoma uporabljam za redke in razprodane izdaje. Se pa za standardne izdaje splača pogledati na ebayjevo izpostavo štacune HMV, sploh okoli novega leta imajo dobre popuste. Za butične založbe je običajno najbolje naročati kar pri njih. Še posebej, kadar imajo sezonske akcije. Pa ne pozabi na ameriški amazon: ogromno blurayev je tam pod 10 dolarjev, le prej na zgoraj omenjeni strani preveri, če ta bluray podpira regijo B. Na amazonu.com ne bodo vedno pravilne informacije, pa tudi založniki na ovitek natisnejo oznako A, torej da je film le za ameriški trg, v resnici pa je nezaklenjen (torej region free ali odklenjen na regiji A in B). Ameriški blurayi določenih studiev, denimo Warner Brothers, so pogosto region free. Včasih je to označeno, včasih pa ne. So pa ameriške butične izdaje skoraj vse zaklenjene. Žal. Skratka, Blu-ray.com je gleda tega res kul informativna stran. Glede kvalitete slike: zelo veliko je odvisno od uporabljenega masterja izdaje (pa tudi od kvalitete upscalinga predvajalnika/TV-ja): nekateri DVDji bodo izstisnili super sliko, nekateri BDji bodo videti kot da predvajaš UHD (minus HDR), po drugi strani pa imaš cel kup money grab UHD izdaj, ki so slabše kot BD.)

Te joysticke še danes delajo. To je legendarni competiton pro. Če si malo retro, poganjaš emulatorje, je to itak obvezen kos opreme. In tudi zelo dobro je izdelan. Imam pa edinole že nekaj časa na Win 10 po enem updejtu probleme, ko mi driver avtomatično rola na generic android joystick. Sicer za C64 emulacijo to nima veze, mi pa nagaja v steamu. Mimogrede, je imel kdo podobne probleme in to rešil? To je ta joystick: COMPETITION PRO EXTRA USB Joystick, black-red | SL-650212-BKRD (speedlink.com) Se ga pa da dobiti tudi pri nas v štacunah. Denimo tukaj. EDIT: aja, dela tudi na replikah, kot je denimo popularni The C64 maxi/mini. EDIT2: aha, ha, vidim da je @Hernire direkt pred mano to objavil in sploh nisem opazil

add-on #2 Še en kul lanski album, ampak sem ga šele nedavno intenzivneje poslušal. Leta 2022 sem na koncertu Guns N' Roses kot predskupino prvič poslušal ameriško novodobno hard rock skupino Dirty Honey. Ta se mi je takoj dopadla. In podobnega mnenja je večina glasbenih kritikov in vseh, ki imajo radi rock glasbo. Leta 2017 nastali bend iz LA-ja, ki navdih črpa iz svojih vzornikov Led Zeppelin, Aerosmith, Guns N' Roses in podobnih legendarnih izvajalcev, je leta 2019 izdal kul klasični hard rockerski prvenec Dirty Honey. Par kul komadov (in videospotov) tukaj: No, vmes so si pridodobili dovolj slovesa, da se ob izidu drugega albuma letos predstavljajo na prvi samostojni evropski turneji. Jaz sem jih v živo poslušal včeraj in je bilo carsko. Izjemen rockerski time-machine v osemdeseta, a hkrati delujejo dovolj samosvoji in sodobni, da očitno pritegnejo zelo raznoliko publiko. Zares: nisem še videl na koncertu tako starostno enakomerno porazdeljene publike različnih generacij: od mularije do upokojencev. Sicer sem še dokaj pod vtisom, a vsekakor vredno pozornosti: Dirty Honey: Can't Find the Brakes (hard rock; komentar: kdo pravi, da je rock mrtev? Veliki klasični hard rock bendi so našli svojega naslednika v novodobni skupini, ki zven gibsonke iz marshallove veršterkerije približuje novim generacijam. In očitno jim to dobro uspeva.)

nov trailer je zunaj, zgleda proper:

Nah. Poanta teh špilov so trdi miselni orehi (torej nelogične uganke ), preko katerih si se prebil skupaj s kolegi, tako kot si že sam napisal. Pač več vas je hkrati igralo določen naslov, več možnosti je bilo, da je kdo kaj pogruntal in potem klical naokoli, kako je rešil frdamano uganko in užival pet minut slave . So bile pa te uganke tudi vir dodatnega zaslužka založnikov z ofišl rešitvami (hintbooks, ti pozabljeni artefakti so bili standardni pribor za resnejše pustolovce – čeprav ne pri nas, kjer, če nisi imel strica v Ameriki, sploh nisi vedel, da obstajajo tudi taki špilom podporni izdelki). Je bilo pa pri nas recimo popularno, da si težko čakal novo številko Mojega Mikra in upal, da bo v njem objavljena rešitev tiste pustolovščine, ki jo igraš. No, če to ni bilo, si lahko tudi poslal vprašanje v rubriko igralci pomagajo. Ampak to je preteklo mesece, preden si (in to »če« si) dobil odgovor. Če nisi bil takrat poleg, je verjetno danes nepredstavljivo – ko mora biti vse instant dostopno in uganke ne pretežke, da ne zafrustrirajo z markerji in vgrajenimi rešitvami razvajene raje, ki ni več navajena se sploh za kaj potruditi –, kako se je včasih igralo avanture. Se mi zdi, da se je precej izgubil čar. Težko razložim, ampak občutek zadovoljstva, ki si ga čutil, ko si našel (ali včasih že to, da si izvedel za) rešitev problema, ki te je moril tedne, je bil res epic. Morda imajo avanture zaradi tega pri meni posebno mesto med igrami. Hja, danes bi to izkušnjo težko podoživel. Mogoče bi bilo najbliže, če bi se po vzoru kakih spletnih book reading clubov, kjer folk hkrati bere knjigo izbrano za tisti mesec in o njej debatira, da bi se podobno na forumu odprlo temo za izbrano pustolovščino, kjer povpraš za nasvete ali deliš namige in rešitve zateženih uganke. A to bi delovalo le, če bi se v tak »klub« hkratnega igranja iste igre včlanilo več igralcev in da res ne bi noben klecnil in iskal rešitve po netu. Aja, pa @DaCapo ne bi smel imeti dostopa v temo, ker potem itak ne bi imelo smisla, ker bi takoj zrdral komplet walkthrough še za tako obskurno zadevo.

Tranzicija, ki je zajela Hollywood v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (t. i. novi Hollywood), ko je mlada generacija drznih režiserjev na novo pisala filmsko krajino, je postregla z velikim številom odličnih filmov. In eden od glasnikov nove dobe je bil tudi Martin Scorsese, ki je pri tridesetih letih leta 1973 posnel novodobno klasiko Mean Streets oz. Ulice zla, v kateri pred kamero blestita Robert De Niro in Harvey Keitel. Izvirna prikolica filma: Mean Streets (1973), režija Martin Scorsese znamka: Second Sight slika: HDR10 in Dolby Vision zvok: LPCM 1.0 Ob nedavni petdesetletnici filma je izšla omejena izdaja, za katero je zaslužen Second Sight. V dokaj veliki škatli (za ilustracijo je uporabljen ikoničen izviren motiv) sta dva diska (UHD in BD) z številnimi dodatki (komentarja, intervjuji, dokumentarci …), 8 art cards in – kar je tudi velika privlačnost boxseta – 178-stranska knjiga s trdimi platnicami, ki vključuje vrsto esejev (in tudi odlomek iz knjige Scorsese on Scorsese) o tem pomembnem filmu. Limited izdaja je trenutno še na voljo, sicer pa je film z novo restavracijo izšel tudi v standarnih UHD in BD izdajah. Ha, imam pa od prej film na DVD-ju s slovenskim ovitkom, kar tudi žal postaja svojevrsten zbirateljski artefakt in spomin na dobo široke ponudbe fizičnih medijev pri nas, ki je Slovenija žal ne bo več videla. Unboxing:

Jp, pri Dog Soldiers so za volkodlake najeli profesionalne plesalce, zato so njihova gibanja videti tako graciozna, elegantna, skratka nadnaravna. Se strinjam, res carsko izpade. Pa tudi maska je super.

@Menethil no, saj lih take potrditve rabim, da vem, a sem jaz beden, a je špil beden, a je gamepad beden. Da se ne bom brezveze zafrkaval s settingi in da vem, da je merjenje glupo z gamepadom.

@Denny Crane a si si kaj privoščil za na polico potem? Fizični mediji imajo precej boljšo sliko in zvok od streaminga. Sicer se ne spoznam na te tehnikalije preveč, ampak razliko naredita bitrate in kompresija, ločljivost niti ni tako važna. Plus fizični mediji prinašajo cel kup goodijev. Pa še lastiš si jih. In vsaj veš kaj gledaš in ni nevarnosti cenzure ali rezanih filmov. Se noben ne opogumi, pa bom dal jaz po dolgem času en trojček, ki se mi zdi zelo fajn in sicer predstavljam tematski sklop treh 4K UHD limited izdaj na temo volkodlaki. Plus gre za filme, vsaj tista iz 80-ih, kjer so maska in praktični pre-cgi posebni efekti dosegli vrhunec obrti in posledično so že zaradi tega cinefilskega vidika obvezen ogled. Vse tri izdaje so UK, in to treh različnih brandov, a združuje jih, da so v trdni kartonasti škatli slične velikosti, kjer je cel kup premium dodatkov, tako na diskovju, kot fizičnih v škatulji. Vse tri škatle imajo fantastično podobo in na polici zgledajo res super: The Howling (1981), režija Joe Dante znamka: StudioCanal slika: HDR10 zvok: English DTS-HD Master Audio 5.1 English LPCM 2.0 Stereo Moj najljubši film izmed treh. Paket vsebuje tri diske, film na UHD-ju in BD-ju plus celovečerni dokumentarni film Creature Designers - The Frankenstein Complex na DVD-ju. Dodatkov na diskovju je kar nekaj in so unikatni. Je pa res, da je US izdaja (znamke Shout! Factory) bolj nakopičena z bonusnimi dodatki (tako je bilo že na blu-rayu), med drugim dvema avdio komentarjema, ki imata očitno dovoljenje le za ameriški trg. UHD-ji so sicer regijsko nezaščiteni, a tam sta le komentarja, ostalo je na BD-ju, ki pa je zaklenjen na regijo A. No, ima pa UK izdaja vsaj lepšo podobo in fizične dodatke: poster, artcards in 20 stransko knjižico. An American Werewolf in London (1981), režija John Landis znamka: Arrow Films slika: HDR10 in Dolby Vision zvok: English DTS-HD Master Audio 5.1 English DTS-HD Master Audio 1.0 Najbolj znan film izmed trojice je zaradi ikoničnih prizorov in vpliva na popkulturo itak obvezen ogled (čeprav se meni najmanj dopade). Film je izšel pri butični znamki Arrow, kar pomeni, da bo vsebina iber premium kvalitete. V škatulji je en UHD, tu pa je še 80-stranska knjiga, na disku pa je cel kup dodatkov, med drugim dva avdio komentarja in dva celovečerna dokumentarca. Je pa res, da je najbolj nadmočna izdaja filma nemška (znamke Turbine). Dog Soldiers (2002), režija Neil Marshall znamka: Second Sight slika: HDR10 in Dolby Vision zvok: English DTS-HD Master Audio 5.1 English DTS-HD Master Audio 2.0 Stereo Second Sight je naredil fantastično restavracijo britanske indie produkcije, ki je bila posneta na 16 mm film. Najbolj visceralni film izmed trojice ima izjemno vzdušje in ni brez razloga postal kultna (novodobna) klasika. Tudi sam ga obožujem. V škatli sta po en UHD in BD; dodatkov je veliko, kar trije avdio komentarji, od fizičnih pa izstopa obsežna, 108 stranska knjiga esejev in ostalih zapisov. Škatla in digipack imata res kul na novo zrisani ilustraciji. Trailers Unboxing

Hej banda, par nasvetov bi potreboval ... res sem v n00b načinu zdajle: Prijelo me je, da končno preigram Grand Theft Auto V Igram na steamu in z xbox one gamepadom. Problem je, da je igranje z gamepadom ful glupo. Valjda je GTAV tako visokoprofilen špil, da znajo tam sprogramirat kontroler settinge za verjetno najbolj proper gamed za pc? Tretjeosebna vožnja avtomobila je preveč občutljiva, prvoosebna je pa huje kot podivjana kobila med vročico na drsalkah. Mislim, wtf? Potem sem šel v strelišče, da malo povadim streljanje. Z gamepadom s težavo dobim bronze medal, če sploh, z mišjo dokaj na easy gold. In to v neergonomskem položaju iz sedenja na počivalniku. Igre že celo večnost igram izključno na gamepad in nikoli nisem imel še takih problemov. A je to normalno za to igro, da ima tako glupo podporo za gamepad? Je kdo izkusil podobno in kako je rešil? Oziroma kaj naj bi bili pripročljivi settingi. Google tudi najde nekaj predlogov, da se morda kaj tepe s steam overlayem in podobno. A vse skupaj je cel kup enih sprobavanj. Se mi ne da cel dan klikat različne settinge in sprobavat, kaj je prav, če nisem ziher, kako mora biti prav. Bi bil vesel kakega predloga iz prve roke. Also, še en n00b question: s kakšnim aim settingom se pričakuje, da naj bi se igralo GTAV za gamepadom singleplayer mode (online me čisto nič ne zanima, google nekaj pravi, da naj bi se priporočljiva načina merjenja razlikovala med single in online načinom) 1. Assisted Aim - Full 2. Assisted Aim - Partial 3. Free Aim - Assisted 4. Free Aim Da tistega vklopim, in se pač tako privadim.

Jaz imam tudi ponovno 100 %. Hvala bogu zadnji dlc ni prinesel novih achievementov, zato sem se ognil bliskanju. No, to sem hotel povedat: nato se gre lahko na Halls of Torment. Tudi fina drogica, ako ti podobni trideset minutni time sinki dogajo. Pa achievementov je dosti. Lih danes spet malo igral in prišel na 180 od 259. Špil mi kar dogaja, moram reči, ampak ne tako, da bi po končanju hoda moral takoj nov session zagnati. Kar je kul.

https://siol.net/posel-danes/novice/na-hrvaskem-evropski-center-industrije-prihodnosti-v-sloveniji-pa-delali-boste-odvisnike-625257

dodajam še en add-on na moj post Iggy Pop: Every Loser (alternativni rok, punk rock; komentar: še ena nesmrtna legenda je pri 76-ih letih izdala devetnajsti, izjemno energičen album. Sodeluje vrsta gostov: Chad Smith – Red Hot Chilii Peppers, Duff McKagan – Guns N' Roses, Stone Gossard – Pearl Jam ...) (Hm, lol, šele zdajle dojel, da iz lanskega leta samo upokojence in upokojenke poslušam ... ampak imajo res kul albume.)

Dejansko me mika, odkar sem videl ta topic. Še posebej, ker kadar sem bil na teh mn3 geek meetih (še tistih v organizaciji Jokerja), je bilo vedno super. Če bo čas, obkljukam, do takrat pa ajde, 50:50.

Ja, to je zelo očiten poklon (oziroma, kjer je meja, ko se prične plagiat) Gabrielu Knightu, glede na to, da se Gabrielova rodbina piše Ritter ...

@Hernire ja, tele knjigice so mi kar kul, ker so lih prav mainstream, torej ne akademsko hermetične, niso pa tudi neki plehki samoizdajateljski thrashi, ki jih je dosti na trgu. Sicer je pa tale Vintage games natisnjena tudi na kul barvnem papirju, tako da je proper knjiga. Dosti takih naslovov je danes natisnjeno preko (cenenega) digitalnega tiska po naročilu in se že od daleč opazi slabša kvaliteta. Vse je kupljeno na amazonih (co.uk, .com ali .de, kjer je bilo pač cenejše ali pa sploh na zalogi .), vintage naslova pa na Wob (to spletno trgovino z rabljenimi knjigami sicer zelo priporočam, veliko stvari se najde poceni, hitra dostava in še vedno je vse prispelo, kar sem naročil).

Me prav zanima, koliko se bo vas retail collectorjev iger tukaj našlo. Jaz sem fizične izdaje povsem opustil (imam pa še par kul bolj starih škatulj doma – ter hkrati objokujem, kaj vse sem v Mantisu prodal/zamenjal, kar bi bilo danes vredno poštene denarce ), čeprav me vedno bolj mika da bi tudi kaj bolj limited dal spet na polico. Igram le na steamu, tako da sem kupoval samo tam. In raje nočem vedeti, kaj vse je našlo pot v library (sem pa vesel, da verjetno najmanj v zadnjih letih ...). »Vrhunec« je gotovo Starfield za 100 €, ki ga bom ziher igral šele, ko bo cena padla na 10 evrov oz. ko bo Bethesda izdala Game of the Year The Most Innovative Gameplay izdajo. Ampak, eh, ta špil me je res mikalo day one sprobati. Ostalo je bilo bolj indy. No, glede iger, sem fizično samo kanček povečal domačo knjižnico (okej ena spectrum knjiga je pot na polico našla že predlani ... ) : Zbirateljsko sta mi najbolj kul vintage video game tie-in paperbacka: in sicer Shadowkeep po istoimenski igri (iz leta 1984 za Apple II, sicer je pa to nekakšen rpg/adventure hibrid) in gre za prvi »game novelisation« sploh in kot tak zelo zanimiv kos igričarske zgodovine) in The Dig, ki me je že dalj časa mikal. Sploh, ker je bilo v Jazbini toliko govora o pustolovščinah lani. Posledično sem nabavil tudi dve knjigi o Sierri On-Line, The Sierra Adventure se bolj fokusira na razvoj iger, medtem ko je Not All Fairy Tales Have Happy Endings insajderski/biografski vpogled v Sierro z vidika ustanovitve in vodenja tega legendarnega podjetja. Vintage Games: An Insider Look at the History of Grand Theft Auto, Super Mario, and the Most Influential Games of All Time je kul oris nekaterih najbolj vplivnih iger vseh časov. Tukaj je na voljo pdf predogled poglavja o Final Fantasy VII. Dungeons and Desktops: The History of Computer Role-Playing Games je pa itak obvezen tome, ako te razvoj igranja vlog zanima bolj poglobljeno. Z branjem dobiš schnellkurs in najmanj +3 modifier na videogame history checke. Čeprav sem bil slonokoščenec in nisem imel nikoli spectruma, mi dogaja zgodnja doba interaktivne fikcije, torej tekstovne (in prve grafične) pustolovščine. In očitno je zanimanje za to obdobje dosti veliko, da so v zadnjem času prišle na police odlične knjige. The Spectrum of Adventure: A Brief History of Interactive Fiction on the Sinclair ZX Spectrum natačno obdela sto iger, Shaun McClure (ki je pri razvoju iger za spectruma risal grafiko) pa je objavil mega projekt večih knjig, ki podrobno obdelajo igre za ta priljubljeni osembitnik. Morda se na sliki ne opazi, ampak to so 500+ stranski »cegli« in nakupa vredne knjige, če te tematika mika.

hej, nekdo je že dal Odčepnik in triglava opica : zlata doba računalniških pustolovščin by Sergej Hvala | Goodreads

Ekola, jaz ful glasbo poslušam med delom (in sem si danes tale seznam med jobom malo copy-pejstal ) , ampak lani sem se, če že nisem vrtel Silversun Pickups ali pa bendov v pričakovanju koncerta, večinoma bolj zataknil v osemdestih, pa ni bilo važno, a je bil rock različnih podzvrsti ali new wave/synth pop. No, sem pa nekaj novih albumov tudi dal čez, ki se mi zdijo dosti kul. Ni pa to nikakršen best of, vzorec preposlušanega je premajhen, ampak našteto se mi zdi več kot omembe vredno. The National: First Two Pages of Frankenstein ([indie]rock; komentar: benda verjetno ni treba posebej predstavljati. Meni nadpovprečno dogaja album Trouble Will Find Me (2013), ki sem ga preposlušal več kot ostale albume skupaj. No, lani so izdali dva albuma – devetega in desetega – nič pretresljivega, a všečno poslušljivega, ako ti njihov zvok dogaja.) The National: Laugh Track Candlebox: The Long Goodbye (grunge rock; komentar: obožujem Candlebox, lani so izdali svoj osmi in poslovilni album. To je zadnje od njih.) Tennis: Pollen (indie pop, dream pop; komentar: pričujoči duo mi že od prvih dveh albumov zaradi David Lynchovske audio in vizualne estetike nadmočno dogaja. Kasneje sicer nisem bil povsem prepričan, a mi je občasna modernizacija zvoka bila povšeči, a lanskoletni njun šesti album mi povsem sede za zvočno kuliso med delom.) Slowdive: Everything Is Alive (shoegaze; komentar: peti album ljubiteljev v čevlje-stmečih Britancev ne bo razočaral. Vzdušne melodije, idealne za ambientalno ozadje.) Lana Del Rey: Did You Know That There's a Tunnel Under Ocean Blvd (alt pop; komentar: deveti in novi album Lane! ) The Smashing Pumpkins: Atum: A Rock Opera in Three Acts (alternativni rock; komentar: legendarni bend, ako te je glasbeno izoblikovalo grunge gibanje devetdesetih, je svoj dvanajsti studijski album podal v treh korakih. Ambiciozno.) 3rd Secret: 2nd 3rd Secret (alternativni rock/grunge rock: drugi album grunge supergrupe: Kim Thayil – Soundgarden, Matt Cameron – Pearl Jam; Krist Novoselic – Nirvana.) Lucinda Williams: Stories from a Rock n Roll Heart (rock & roll, folk/americana; komentar: Car Wheels on a Gravel Road (1998) je eden izmed mojih najljubših albumov vseh časov, in se mi zdi, da ima njen lanskoletni šestnajsti studijski album vsled sodelovanja z istim producentom podoben zvok. Na albumu sodelujeta tudi Bruce Springsteen and Patti Scialfa. Poslastica in gotovo pri vrhu mojega best offa lanskega leta.) Dolly Parton: Rockstar (rock, pop rock; komentar: ena izmed najbolj legendarnih glasbenih avtoric vseh časov je za svoj 49. album pri 77-ih letih (!) prvič zašla v vode rocka. In kakšen (kolaboracijski) album je to. Nekaj novih skladb, dosti predelav, predvsem pa sodelovanje z neštetimi glasbenimi legendami – seznam je neverjeten – naredi ta album za obvezno poslušanje, če poznaš vsaj nekaj na plati sodelujočih gostov.) The Rolling Stones: Hackney Diamonds (blues rock; nesmrtne legende so se lani zmagovite vrnile mislim da z 31-im studijskim albumom. Verjetno moj best of leta. Rock on! Oh, in video za Angry je vizualno zelo všečen. )

He, he, a ni bilo to, da je Starfield zmagal Most Innovative Gameplay Award posledica trollanja, ko je folk namenoma trollov Bethesdo, da dobi špil to nagado? Mislim, ne vidim druge logične razlage. Je že več medijev objavilo članke, da je šlo verjetno za trollanje. (Je pa res, kolikor sem na hitro preletel, so tam zaenkrat le špekulacije.)

Bolj slabo je bilo pri meni lani. Največ kakopak igral Euro Truck Simulator 2 in American Truck Simulator . Imam narejene vse World of Trucks evente, manjkajo mi pa še achievementi za zadnja dlc-ja. Preigral le tri igre, no so bile pa vsaj vse tri platine (hehe, in zdajle opazil, da sem se držal samo Azije: preigral po en korejski, kitajski in japonski špil): Dave the Diver ANNO: Mutationem I Am Setsuna Ostalo: Vampire Survivors Halls of Torment Peggle Deluxe (heh, tole celo obrnil story mode, challenge naj si pa nekam vtaknejo) Starfield (za preigravanje bom počakal final verzijo)

Čez praznike preigral snežno-melanholični jrpg I Am Setsuna. Gre za poklon klasičnim jrpg-jem iz dobe SNESA ala Chrono Trigger. Sicer pa špil kot tak ni nič posebnega. Zgodba in liki so bolj ali manj tipični japonski cringe, tako kot pač v večini jrpgjev. Okolje je kul, saj smo ves čas v snegu in ledu, kar sede za ta letni čas. Ko me je prijelo igrati kak jrpg, sem se I Am Setsuna lotil iz treh razlogov: ni predolg (za 100 % mi je vzelo 40 ur), v enem skozihodu se da narediti platino in igra je linearna. Slednje sem namenoma iskal, saj sem malo sit open world zadev in mi je prav sedlo igrati nekaj, kjer greš iz A v B in nikamor drugam. Škoda je edinole, da tvoje odločitve nimajo nobenega vpliva na zgodbo. Platina ni zafrknjena – saj mi zdi, da sploh nima glupih missables – niti ni (kar je za jrpg presenetljivo) prekomerno grindasta. Grindanje bo morda vzelo le kako uro ali dve, ostalo dosežke se da narediti že med samim skozihodom, seveda ob predpostavki, da se lotevaš stranskih kvestov, temeljito raziskuješ in se tepeš s skritimi bossi in podobno. Špil namreč pred final boss fightom ponudi opcijo, da zopet obiščeš svet (v bistvu se ti takrat odprejo še character kvesti), ko lahko poloviš vse zgrešeno. Mi je bilo pa kul, da so temnice kratke in save točke na pravih mestih, tako da se nikoli brezveze ne sprehajaš naokoli. Pa tudi gameplay je kar hiter. Boj je real-time turn based, pač še ena varianta običajne over-the-top jrpg prekomplicirane (no, vsaj na prvi pogled) mehanike, ki pa vseeno kar hitro postane intuitivna. Mogoče je dobro prebrati le kak vodič kako delujejo fluxuation bonusi, sicer pa lahko dokaj hitro najdeš combote, ki one-shotajo vse enemyje, včasih celo bosse, in se ti ni treba preveč ukvarjati z optimizacijo boja, saj je tipov napadov in combotov dejansko preveč. Heh, za final bossa sem se divje pripravljal z zalogo napitkov, pravih kombinacij abilityjev itd., potem pa ga pokončal v dveh triple-combo udarcih … En nasvet glede nadgradnje orožij, ki ni nikjer razložen, se mi zdi: tukaj imajo vsa orožja podobne končne statistike, tudi tista, ki jih najdeš že na začetku igranja, saj jih lahko nagradiš do podobnih statsov. Ti imajo le trade-off, kateri statsi so boljši/slabši in različne pasivne lastnosti. Za nadgrajevanje imaš na voljo štiri različne materiali (orožje upgrejdajo do plus ¼, ½, ¾ ali končne vrednosti). So pa te surovine redke/drage, zato je treba paziti, da ne uporabljaš recimo ½ upgrejda, če se mora orožje pred tem upgrejdati še do plus ¼ vrednosti, saj se ta nadgrajuje po korakih, ne glede kateri material uporabiš. Skratka, dokaj generičen jrpg, ki bi pa znal biti zanimiv za zasnežene old-schoolarje in tiste, ki bi preigrali kaj tozvrstnega in ne pretežkega in ne predolgega.

Kul voščilo. Sicer pa srečno in za igrice časa polno 2024!