Skoči na vsebino

AtÍka

Rumeni jak
  • Število vsebin

    78
  • Pristopni dan

  • Zadnji obisk

  • Dnevne zmage

    1

AtÍka je zmagal 3. avgusta

Bitje AtÍka je imelo največ lajkane vsebine!

Sloves v skupnosti

62 Jezus

1 zasledovalec

Več o članu AtÍka

  • Stopnja
    ravnokar sir je.
  • Rojstni dan 23. 11. 1870

Nedavni obiski profila

Blok z nedavnimi obiski je onemogočen in ni viden ostalim tovarišem ter tovarišicam. Razen gejši, ona kajpakda vidi in ve vse.

  1. Sej majo zdaj Mugello za kompenzacijo. Če tam ne morejo pokazat plusa, jim tudi vstajenje Enza več ne pomaga.
  2. To sem gledal v živo prenos. Coultharda bi dal iz kože takrat. Šumi pa je s tremi kolesi zavijal čist normalno. Če bi bil zadnji krog bi zmagal zlahka.
  3. AtÍka

    Nov vs rabljen avto

    ZA (novega) Diši po novem, nihče še ni resno švical v njem, pomarančni prelivi slabo barvanih delov so vidni skozi svež lak Garancija, preverjeni kilometri, nič dvoumnega. Lahko izbiraš dodatno opremo, barvo avta, barvo usnja, vrsto in moč mašine. Se ne kvari. 4 leta ni nobenega tehničnega ZA (rabljenga) precej cenejši od novega ni ga tolk škoda, praska gor ali dol je že utečen, gre gas do konca prvi dan Skratka rabljenga kupiš samo, če nimaš dovolj denarja za isti model novega ali pa če željeni izbrani model več ne proizvajajo.
  4. AtÍka

    Fotrov kotiček

    Sicer nima veze s fotrstvom. 95% dela je predpriprava , zaščita vsega. Penzl je brez veze, rabš "mačka". Jup gold se meni najlepš nanaša, če hočeš zdravju prijazneje pa bio apneno.
  5. AtÍka

    [udarna] avto tema

    pa daj trše fedre ali močnejši anti-roll bar Nagibajo se tudi mali jajčki in limuzine ogabno. Sicer se strinjam, če se ne vidiš v enoprostorcu, potem brez veze. Drugač Mazda 6 je top. Deluje zanesljivo in je neopazen, v tem te ne ustavljajo policaji.
  6. Saj je tud faks dokončal. . Bi zaupal prej kot večno užaljenemu psihotu.
  7. Počas. Najprej ga mora to zanimat, ker to zdaj odločno zavrača scum politike. Sem prepričan, da je imel dost za videt insajdersko kot odvetnik in mu ni privlačna miselna in intelektualna omejenost slovenskega političnega cvetobera. Zakaj bi se šel tak power trip, če ga ne zanima? A je on sploh bil kdaj član katere stranke, kam bi sploh šel, levo, desno, sredina, naciji, komunisti, pirati?
  8. AtÍka

    [udarna] avto tema

    Ja dostikrat je magnet na koncu vijaka za izpust. Pri vseh je možno menjat, magari iz vrha, ker nekako so ga morali tudi notri nalit.
  9. AtÍka

    [udarna] avto tema

    pa zakaj ni treba? Dobr, če je shitbox vozilo, ki stane manj od bicikla in popravljaš minimalno (če je treba uporabiš silver tape za fix), potem se absolutno strinjam. Drugač normalno, da olje se stara - izgubi mazalne sposobnosti in tudi umaže se od mikro-opilkov od mehanske obrabe menjalnika. Ko ga izpustiš se definitivno opazi razlika v primerjavi z novim. Mene bolj zanima zakaj so na servisu priporočili nujno menjavo.
  10. AtÍka

    [udarna] avto tema

    A je povedal zakaj je nujno? 100 EUR je v redu cena kajti, olje je verjetno rahlo dražje od onega za motor. Tudi za klimo 50 EUR je poceni, sploh če so polnili in zamenjali filter- Če bi bili nateguni, bi bila tolk samo diagnoza stanja. Kolk imaš kilometrov? Naj bi vsakih 50-60k menjal. Pa eni odsvetujejo ker naj bi s tem omogočil flush nabrane umazanije in se lahko "pokvari" še bolj. Zato tudi pomembno kako ga zamenjajo. Bodisi večkrat doliješ/izpustiš, bodisi uporabiš za to početje mašino (Tim Eckart metoda).
  11. AtÍka

    Janezov dopust

    Mislim da. Men so ga v šali "hvalili" kolegi iz Hrvaške, da ko gredo v Slovenijo na sestanke, se vedno spotoma ustavijo v Kongu. Drugač je bila to casino/kurbe klub varianta. Ima tolk čudno ime, da se je prijelo.
  12. AtÍka

    Janezov dopust

    Posebej priporočljivo za familije. A dodatna ponudba poleg igralništva še obstaja?
  13. AtÍka

    Moje prvo berilo

    Veter v2.0 Stal je nepremično, sredi delavnika, z lepo zavezano kravato, zagotovo preveč oblečen za tisto popoldansko poletno sonce. Zasanjano je strmel v sosednjo stavbo, niti ni gledal, samo pogled je imel usmerjen tja in v tistem ni bilo pomembno kakšna je stavba, kajti zanj je bil to lep kup betona, proizvod človeške tehnologije, posredno delo narave, ki tako na bolj prefinjen način preoblikuje Zemljo. Na nekem koncu to počne preprosto z erozijo morja, na tistem mestu pa bolj premišljeno, z inteligenco. Ljudje so hodili mimo v čisto običajnem ritmu, a skozi meglo podzavesti usmerjene na zadnja doživetja, skozi tisto je bilo zanj vse skupaj le premikajoč film, vsaj trideset let star, z barvami nekje iz otroštva, ko mu je še svet prožil pozitivna čustva zgodnje mladostniških odkrivanj. Ni hotel misliti na vso to množico kot njemu enake, ne enake, temveč kvečjemu malo podobne živali, ki so kljub podobnosti raje živali kot pameti vredna inteligentna bitja. Take je zaradi njihovega brezizraznega životarjenje v milosti gomazenja političnih ščurkov, kjer bi bila še fuzija samo delno učinkovit insekticid, take je sovražil. Na njih je raje gledal kot na lutke, preprosto obarvane, podobnih vzorcev, od ene ideologije, ene pameti, grobo izdelane lesene lutke in ker so lutke, so tudi lepe. Domišljal si je v živo, kako sledijo njegovim ukazom, kako hodijo gor in tja vsak s svojo nalogo, brez nepredvidenih potez, vse je bilo stoodstotno v njegovi oblasti. Ta scenarij je bil sproti izdelan do potankosti, kakor hitro je zaznal spremembo zunanjih dejavnikov tako hitro se je njegov načrt popravil, instinktivno in s tako lahkoto, da je v zavedanju te zmožnosti, te moči nad njimi, doživel posebno zadovoljstvo. Na žalost si ni znal shraniti tega trenutka v korist kasnejšega podoživljanja, obloga narejenosti je bila predebela, maska prežuvetja premočno zalepljena. Tega se je zavedal in v lepih trenutkih kot je bil zdaj je zato posebej pazil, da izkoristi vsak detajl, da vsak tak užitek, ki pride k njemu nenačrtno, ni izgubljen za vedno. K njemu je pristopil klošar in predvajal tistih nekaj zlaganih zahtev. Dolgi rokavi, suhljatost, nabrekla rdeča lica in polsen lažnega zadovoljstva, zagotovo narkoman. Preziral ga je, ker je v njem videl sebe. Enako kot se narkoman v iskanju naslednjega odmerka poniža in brez obotavljanja zastavi svojo dušo, enako on služi družbenemu ustroju, spoštuje zakone, plačuje davke, brez izbire. *** "Ne glej me in ne prosi tako narejeno, bednik. Pojdi delat, uporabi vsaj telo za kaj koristnega, pamet si tako in tako že zapravil. Vsa ti je šla, naivni nepoznavalec bi pomislil, da si že rodil z velikim dolgom do nje. Ti, dolžnik telesa, včasih bi rekli suženj, tokrat imaš srečo, da si v varnem zavetju matere države lahko nasilen s svojimi prošnjami do drugih." *** In on sam? Ujet med delom in spanjem, kateremu še lastna misel včasih uide na nočni pohod, ter ne najde več domov, on pa jo tako redko srečoč večkrat tudi ne prepozna. Ker ima misel potem težavo vrniti se v to prazno telo je otopela duša rada vdana le še v letargični način optimalnega izvrševanja za preživetje potrebnih vzorcev. Suženj v drugem sistemu, suženj napredka. V tem težaškem premoru - še sam ni vedel zakaj in kako se je znašel zunaj - ga je spet stisnilo. V tesnobi se je videl kot od boga poklican samomorilec, ravnokar še bil opasan z nekaj kilogrami nemirne substance, zdaj pa že mimo trenutka odrešitve, naokoli letijo človeške lobanje, sveže popravljena zobovja, ter presenečeni pogledi s krvjo popestrenega okoliša. Mozaik človeških udov in krvni vzorci različnih odtenkov, od žalosti skupine A do odrešitve v žrtvovanju za Boga skupine 0. On bo dvignjen visoko, nad vsem, v varni samoti poročevalskega zornega kota, navdušen nad flower-power vzorcem rdečih duš na sivem betonu. V vsej tej zamaknjenosti, ko se mu detajli naključno pojavljajo in je vedno znova hvaležen nad njim samim, kot prvovrstnim primerkom homo sapiensa, opazi, da od sonca razgret beton naključno posuši vse te lužice. Zazdelo se mu je, da vidi ogromnen oris srca, srčka, znamenja, ki ga je venomer tako rad risal - kajti vsakič mu je zanesljivo pričaralo prijeten občutek... Tokrat ne! Tokrat, ga je tiščalo, tiščalo v svojem srcu in postal je jezen, ker ga ne more preslišat. Glasni udarci, utrip, ranljiv je, nemočen, umrljiv. Morda bolje. Kakorkoli se je trudi pozabiti, ni šlo... Ona. Zapihal je veter, hladen, skorajda mrzel, poslan direktno od vročinske nevihte iz soseščine. Vendar zdelo se je, da mu prinaša val zadovoljstva, telo je neugotovljena prijetnost precej ogrela. Takrat mu nekaj ni šlo v račun, njegov načrt je popoln in ne bo užival trenutka dokler ne najde razloga; *** Seveda, enako kot ga je veter hotel sleči, pokazati, da je ga je narava naredila kot vsako žival, golega, enako mu je veter spodjedal ščit vsega negativnega, težka vest potvorjenega. Toplina je bila ta ranljiva notranjost, burna, sijoča, ljubezen. Strešnik za strešnikom ali pa silovito celo streho naenkrat, končni učinek je razkrita ranljiva notranjost. *** Zaželel si je močnejšega vetra. Rad bi bil utopljen v zraku, rad bi da se vse človeške misli, ki tavajo okoli njega, tudi tiste, ki jih morda naključno nevedoč sprožajo bedniki, pomešale, razredčile v ogromni količini zraka, veter, na koncu bile manj prepoznavne, manj vredne od naravi škodljivih plinov vsebovanih v ta istem vetru in to jim je tudi edino pripadajoče mesto večnega ždenja. Ugibanje, kje je konec? Tega so kremirali takoj po rojstvu ob prvem razpoložljivem terminu. Krematorijsko primestje je imelo tisti dan ogromno dela. Kajti nekaj je povzročilo, da so se izmečkom misli prožile preko vseh napovedovanj. Ponovno po potrebno posodobiti algoritem predvidljivosti. Univerza je imela težko nalogo, a do druge izmene so vsa ugibanja uspešno uničili. *** Odšel je nazaj v pisarno in uspelo mu je obdržati le eno sliko, poti se ni spomnil. Za trenutek se je odprl le toliko, da je svoj fokus usmeril v iskanju ključev njegovega novodobnega konja. Spet je tu narava s premišljenjim načinom poskrbela za razvoj, včasih konj, žival, bitje, zdaj umeten nadomestek. Cela industrija njih, v zadovoljstvo vseh, tudi njega. Če je kje rad suženj, je to v suženjstvu izbire in umetno pričaranega doživetja. Njegov konj, se perfektno odziva na vsak vzgib v njegovem načrtu. Lahko ga žene enako prinezanesljivo, ukazajoče, enako kot žene svoje preživetje. Vedno bo zvest, razpoložljiv in najkasnjeje ko se izrabi njegova oblika, ga zavrže na prvi odpad v večno pozabo, ne rabi čutiti. Maska robotskega zombija se natanko ujema s strojem, ki ga vozi. Ne da se ujema, stroj je bil sestavljen in dodelan posebej za to njegovo masko. To spoznanje mu je všeč. Ključev avta dejansko ni potreboval, hotel je le podoživljati misel na veter, misel na to kako je večkrat drvel proti najbližji avtocesti, iščoč prazno pot. Pot na kateri ovire je uspešno preskakoval, zazdelo se mu je da tekmuje. Tudi tokrat mu je bil veter zvest, brez prizanašanja ga je brusil, hotel je da mu spiha, odnese vse zlo, ki ga je bil moral ustvariti že tisto dopoldne. Zaradi vsega tega, čeprav pravih ljudi že dolgo več ni bilo, ni hotel živeti s takim zavedanjem, domišljal si jih je, po načrtu. In ti ljudje okoli njega so ga imeli za robota, brezčutnega zombija. To si je domišljal. V njegovi resnici je bilo ravno nasprotno, bil je v ravnotežju, popolnem. Vsa hladna premišljenost, navidezno analitična surovost s katero je zlahka sjahal, ne samo shajal, temveč bil zelo uspešen tudi v zatohlih vodah kapitalističnega močvirja, vse to se je na drugi strani, preko meje njegove komunikacije, skrito vsem, odrazilo v njegovi krhkosti. To ga je v njem samem naredila še bolj občutljivega. Globoko v notranjosti, na dnu vrha, so bile solze, kriki obupa. Pred njimi je bežal, najraje v delu, kar mu je sicer olajšalo življenje, a ubežati ni uspel, nikoli. *** Veter, ohladi me, odpihni mi misel, odnesi me s seboj na neskončno raznoliko tipanje pokrajine, v lepo nalogo razblinjanja zlih misli. Tokrat bi bil suženj prostovoljno, tvoj. *** Za hip se je spozabil, bil nepazljiv in tako spregledana misel je izkoristila priložnost.Ona. Edino bitje v katerem je našel tudi svojo podobo, edino bitje katero je razumelo njegov govor podzavestnega, mu razložilo njegove misli, kot si jih sami včasih ni upal, edino bitje, ki je v njem našlo svoj navdih in mu ga v enaki meri vrnilo, edino bitje za katero se je splačalo preživeti toliko časa na Zemlji, edino bitje pri katerem mu je bilo nošenje maske neizmerno moteče. Lahko je to počel, lahko je mislil na njo, k sreči je bil v vetru, kateri je enako učinkovito kot zle, lahko razredčil tudi druge misli. Solze so izpuhtele takoj ob nastanku, žalost pa je odnesel veter. *** Rad je jokal v veter, ni se videlo, ni se čutilo, ni se slišalo, ni motilo. Svet je ostal neomadeževan, beton v lepi barvi, trpel je samo on. *** Vrnil se je v pisarno, tokrat z nasmehom, ker končno. Končno je enkrat lahko sprejel odločitev katera je izvirala v srcu, srčku, simbolu srca, katera je izvirala v nedotakljivem občutljivem delu njega. Tokrat se ne zbal pogledati tja, tokrat je bil ponosen nase. Maska je ostala za njim. Hotel je na vrh, v dvigalu je spontano pritisnil najbolj gornjo tipko. Tudi brez maske ni opazil, da bi se okolica obnašala kako drugače. Vse je bilo predvidljivo, vse je šlo po njegovem načrtu. Izstopil je na 67. nadstropju, hotel je občutiti visoki veter. Je njegova moč kaj drugačna, ta zmeša misli kako drugače, je končna razblinitev v drugi uglasitvi. Kakopak seveda! Vsaka sapica, orkan, burja, nizko, zgoraj, rotirajoče, vsak od njih zapoje drugače. Imel je izostren posluh in po melodiji vetra je vedel kakšna je okolica. Posluh je napačen opis in napačna uporaba tega čutenja, človek ga zdaj povečini izostri in uporabi za glasbo, v svoj izvoru pa ga je narava namenila za poslušanje vetra, bolj podrobno; za poslušanje okolice - vsaka od njih drugače uglasi dani veter. Tistih nekaj stopnic do vrha je zaječalo svoje pričakovanje, že dolgo niso služile svojemu namenu. Kako malo je bilo potrebno storit, pa je bil spet sam, samo dvignil se je za kakih sto metrov glede na prejšnje stojišče. *** Omejenost! ... je pomislil, ne maram je, na žalost jo lahko prepoznam. *** Stopil je na rob in pogledal navzdol. Okvir je bil nespremenjen, enaka brezizrazna situacija, enaka otopelost, enako sovraštvo - spet samo domišljano, kajti v svetu robotov, čustev ni, tudi sovraštva ne. Nazadnje je bil veter le dovolj močan. Sprva se je ustrašil, konec! A ne čisto. Življenje se je odvijalo in odvijalo, prišel je do prvega srečanja z njo in vsega kar sledilo, užival je. Užival je prosto, neobremenjeno, olajšano, lebdeče v mehurčku, videl kar je hotel, spomina ni več rabil, pamet se bo odrešila. V tistih trenutkih, je bil spet srečen, počutil se je prostega, tistih nekaj malih hipov in bil končno svoboden.... odšel je. K njej. Po načrtu.
  14. Misliš "Denk" iz Zgornje Kungote? Ja ta definitivno (zame bolje kot Zemono recimo). V Mariboru je še zlo podobna "Mak". Denk in Mak vodita - vsak chef svojo - dva brata.
×
×
  • Ustvari novo...