ayrton79

Ja, drago je prit tja, tam pa potem ni več. Za 70€ na noč imaš hotel z zajtrkom kjer ni da ni, čisto sobo kjer vsak dan menjajo brisače, celo pižamo dobiš, v kopalnici vroča voda, vsi šamponi, mila, kolodonti, zobne krtačke... V Ljubljani za 70 ne moreš spat niti pod tromostovjem. @Deskyet hahaha, ja, saj veš kaj sem mislil . Zdaj, ko berem svojo izjavo, se še sam smejem

Najbolj hecno je bilo, ker ima ona varčevalni račun za potovanja. Čeprav sploh nisva redna popotnika in ni tam gor vse skupaj nič. No, ona je rekla, da bova plačala hotele s tega njenega računa, jaz pa sem s svojega dvignil jene, da sva imela keš za s seboj. V hotelu v Kjotu potem njena navadna kartica ni delala, pa sem jaz plačal z masterkardom. Ko sva prišla domov pa kao, dajva tiste jene, ki so ostali kar nazaj na njenega varčevalca. Haha

Končno se mi je uresničila življenjska popotniška želja, da obiščem Japonsko. Do Japonske imam en poseben odnos, še sam ne vem zakaj, in celo življenje sem govoril, da bom enkrat šel. Ampak to sem samo govoril, dokler ni enkrat žena prišla domov in rekla, da je gledala za karte in ali zdaj greva ali ne greva J Če ne bi bilo nje, bi še danes samo govoril, priznam J. Torej, kupila sva karte pri China Airlines z Dunaja, ki so naju prišle 1600 evrskih. Govorim za oba. Potem sva kupila še 14-dnevni JRPass. JR je podjetje, nekaj podobnega kot Slovenske železnice, ki ima bogato mrežo javnih prevozov po Japonski in s to karto sva imela pravico koristiti vse njihove prevoze za 14 dni. Vključno s Shinkansen vlaki, pri katerih bi naju drugače na licu mesta samo karti iz Tokia do Kjota prišli 200€. Dva JRPassa sta naju prišla 600€, so se pa s prvim oktobrom podražili za 80%. Ker imaš od nakupa čas, da jo aktiviraš tri mesece, sva jih na srečo lahko kupila še pred podražitvijo. Na voljo so eno, dve in tri tedenski. In namenjeni so zgolj turistom, aktiviraš jih lahko le s predložitvijo potnega lista. Isto pri JR sva naročila tudi hotspot napravo za dostop do interneta. Napravica izgleda kot telefon in je prišla cirka 100€. 26. oktobra popoldne sva se torej odpravila proti Dunaju, saj naju je zjutraj čakal let proti Tokiu z vmesnim 3 urnim postankom v Taipeju. Na Dunaju sva prespala, ker nisem hotel vozit ponoči. Zjutraj sva pustila avto na Panda parking in čakal naju je 11 urni polet v Taipei. Na avionu smo dobili 2 še kar solidna obroka in potem na 3 urnem poletu iz Taipeja v Tokio še enega. Imela sva srečo, saj sva sedela poleg nekega para, ki je šel na Japonsko že tretjič in sta imela vse v malem prstu. Ko smo prišli na Narita letališče v Tokiu, sta nama ful pomagala. Prevzela sva internet in aktivirala JRPass. Na avtomatu vzela dve Welcome Suica kartici in na vsako naložila 10.000 jenov, to je okrog 65 evrov. S temi karticami lahko plačuješ skoraj povsod, v trgovinah, in najpomembnejše, javni prevoz. Nato sva se z Narita Expressom (ki ga krije JRPass) odpeljala na postajo v Tokio in prestopila na Shinkansen za Kjoto. Vožnja je trajala slabe 3 ure. Za foro sem vključil Triglav Drive aplikacijo, peljali smo 302 km/h, in aplikacija ni registrirala, da je karkoli narobe. Novembrsko vožnjo sem izpolnil v uri in pol J. Vlak pa teče popolnoma mirno in tiho. V Kjoto sva v hotel prišla okrog 22h. Bila sva utrujena in lačna, zato sva šla v eno luštno majhno restavracijo v bližini hotela. Teh majhnih restavracij je ful. Notri je pet, šest miz in so res prijetne. Jaz sem naročil svinjski zrezek z nudli in popečeno zelenjavo, žena pa piščanca s popečeno zelenjavo. Zraven sva dobila še skodelico odlične porove juhe, riž in tufu, jaz sem naročil še pivo, žena pa čaj, ki je v restavracijah ponavadi zastonj. Račun: 12€! Šokiran sem bil nad nizkimi cenami hrane. Tudi kasneje v Tokiu, v katerem takoj vidiš, da je vse dražje, nikdar nisva dala za večerjo več kot 25, 30€. Za oba. In jaz sem vedno pil pivo, ki je proporcionalno glede na hrano kar drago. Pod 4€ ga ni nikjer, še v trgovinah je skoraj 2€. Zanimivo je isto s kavo. Glede na ostale cene je kava kar draga, 3, 4€. Torej, cene hrane prijetno presenečenje in še en dokaz, kako drago je vse pri nas. Japonca bi bilo sram, da bi ti za pico računal 15€. V Kjotu sva si ogledala tradicionalne ulice, Hanamikoji, Ninenzaka, Sanenzaka, tempelj Kiyomizudera, ki je sestavljen brez žebljev, sprehodila sva se po filozofski poti do Higashijama vrta, ki je noro lep, čeprav dokaj majhen. Pri templju Kiyamizudela naju je naskočilo 5 študentov in naju prosilo, če naju lahko vodita čez tempelj, ker delajo en projekt za šolo. Potem so naju spraševali zakaj sva prišla na Japonsko in ko sva rekla, da nama je Japonska res všeč in da so zakon so bli čisto navdušeni in srečni. Pol sm jim pokazal še sliko svoje Honde in so bli še bolj srečni. Razen ena študentka se je zasmejala in rekla, ja jaz pa delam prakso v Toyoti, pa sm reku, ja sj Toyota je tut kul J Nasploh dajo res veliko na pohvalo. Ko rečeš v restavraciji, da je bilo dobro, ali pa da je kava dobra, ti najraje sploh ne bi računali. Pohvala jim pomeni vse. En dan sva se odpravila na jug v Naro. To je neko mestece južno od Kjota, ki ima tempelj Todai z največjim kipom Bude na japonskem in ogromen park v katerem se sprehajajo srnice, ki so popolnoma navajene ljudi in ti jedo z roke. Prav luštno je. En dan sva šla na Fushimi-inari. To je hrib nad Kyotom, ki je prepleten s potkami in toriji. Torijev je več kot 10.000 ter si velikokrat sledijo en za drugim in imaš občutek, da hodiš čez tunel. Noro lepo. Ogledala sva si tudi bambusov gozd v Arashiyami in zlati tempelj Kinkakuji. Nekje sem prebral, da je ta bambusov gozd največkrat fotografirana stvar na svetu. V Arashiymi sva šla tudi v park opic. Park je na vrhu hriba, hodiš kakšnih 40 minut v klanec, na vrhu pa je tak park, v katerem prosto živijo makaki. Lahko jih tudi futraš ampak zaradi preprečevanja preobžiranja lahko vsak dobi samo eno vrečkico hrane. Jaz jih niti nisem. Po parih dneh sva šla na Shinkansen in v Hirošimo. Na poti sva se ustavila še v Himejiju in si ogledala tamkajšnji grad, oziroma trdnjavo. The White Castle. Noro, ko stopiš s postaje dol ga že zagledaš kako se vzpenja kakšen kilometer stran in je res veličasten. V Hirošimi sva prvi dan spala na otoku Miyajima. Nisva niti vedela, da sva dobila tradicionalno sobico s tatamijem, posteljo na tleh in nizko mizico za pitje časa. Kul. Na tej Miyajimi je tisti ogromen tori na vodi, do katerega greš lahko peš, ko je oseka. Turistov pa toliko, da se ti zmeša. Hvala Bogu sva tukaj spala, saj se popoldne turisti spokajo nazaj na celino, ker večina pride samo na enodnevni izlet, trajekti pa pozno popoldne nehajo vozit, tako da imaš proti večeru in zvečer ljubi mir. Naslednji dan sva šla z gondolo na vrh 550m visoke gore Misen. Sicer te gondola ne pripelje na vrh, imaš še slabo uro v klanec. Na vrhu je tempelj, v katerem že od leta 800 gori ogenj. S tem ognjem so tudi prižgali plamen miru za spominski park v Hirošimi. Na vrhu sva tudi srečala še dva slovenca. Popoldne pa v Hirošimo, ki je res lepa. Vidi se, da je novo mesto in v tem pogledu drugačno od Kjota, saj nima tradicionalnega predela. Ogledala sva si muzej o bombardiranju. Grozljivo. Večer pa sva preživela v spominskem parku, kjer je tista preživela stavba in ogenj miru, pri katerem se prikloniš žrtvam bombardiranja. Tukaj vlada res en tak čuden občutek. Eni pravijo, da je tak težak občutek tudi v Normandiji in Auscwitsu. Čeprav, ne bom rekel, da je občutek težak. Park preveva ena taka spokojnost, povsod so razni spomeniku miru, v muzeju neprestano ponavljajo mir, mir, mir. Imel sem občutek, kot da so sprijaznjeni s tem in da je poudarek na tem, da je treba narediti vse, da se kaj takega ne zgodi več. Skratka, kraj moraš prav absorbirati in šel sem v trgovino po pivo, ter sedel eno uro in pol na klopci v parku in opazoval okrog sebe. Na žalost mi je zmanjkalo časa za obisk Mazdinega muzeja, saj sva zjutraj odrinila proti Takayami. To je dokaj tradicionalno mestece proti severu. S Shinkansenom do Nagoye, potem pa na navaden vlak proti Takayami. Poleg tradicionalnih uličic v mestu sva si privoščila tudi njihovo znano hida govedino. Na srečo sva ravno še dobila rezervacijo mize v restravraciiji. No, tole je bila pa drago, dva 150g zrezka sta 150€. Ampak jebiga, enkrat v življenju sem tam, bom probal. Je bila pa res dobra J. En dan sva šla v Shikaragawo, tradicionalno in idilično vasico. To pa je idila, tukaj živeti bi bil pa čisti zen. Potočki tečejo med hišami, hiše so tradicionalne kmečke, vse imajo slamnate strehe, ki jih menjajo na 30 let in takrat pride pomagat vsa vas. Naslednja pot naju je vodila v Kanazawo, še bolj na sever. Najprej z navadnim vlakom do Toyame, potem pa s Shinkansenom do Kanazawe. Med potjo do Toyame je vlak ustavil nekje Bogu za hrbtom, ker je naprej veter pihal premočno za vlak in smo morali prestopit na avtobus. Najprej so nas vse zbrali na postajici kjer je vlak ustavil. Nekdo od zaposlenih na vlaku nam je trikrat razložil, da čez 40 minut pripelje avtobus na postajo, ki je kakih 100 metrov oddaljena od železniške. Pa da naj zaradi vetra počakamo na železniški, da nas ne bo zeblo, in šele čez pol ure odidemo na avtobusno. Trikrat je povedal in vseskozi spraševal, če razumemo. No, potem se spokamo na avtobus in ga z vsemi kufri zasedemo do vrha, pride na avtobus neka ženička in vsem razdeli kifeljčke, ker da ne bomo lačni, ker se nam je vožnja tako podaljšala. Neverjetno, res. V Kanazawi sva si ogledala njihov vrt, ki naj bi spadal med tri najlepše. In samurajsko hišo. V taki hiši bi živel še danes. Hiša ima kar nekakšne etaže, iz dnevne imaš vstop na vrt skozi katerega teče potoček in v njem so ribe… Kot v pravljici. Na koncu pa še za 5 dni v Tokio. Tokio me je pa ob prihodu knockautiral. Nisem si predstavljal, da je tako velik in da je tam toliko ljudi. Hotel sva imela blizu postaje Shinjuku, ki velja za najbolj obremenjeno postajo na svetu. Jaz te postaje še zdaj ne razumem. To je tako veliko, da si sploh ne moreš predstavljat. Ampak to vse funkcionira, ceste so polne avtov, ampak ko posveti zelena, vse spelje. Ko pri nas stojiš z avtom v koloni, greš lahko ven in v trgovino. Tam pa vse gre. In nihče od pešcev se ne bo butnil vate. Vse laufa. Hecno je, ko rečeš, da imaš vlak na postaji, potem pa prideš na postajo imaš še 20 minut hoje po postaji J. Sensoji tempelj je najstarejši tempelj v Tokiu, narejen leta 600. V cesarsko palačo nisva mogla, sva šla pa čez njen park. V njegovih ribnikih so modre ribe, ki jih je dala enkrat cesarica zmešat prav za v ta park. Šla sva tudi na Godzilla road, kjer izza stolpnice kinematografa gleda Godzilla v naravni velikosti. Center je ves v ekranih, najbolj znan je trenutno tisti s 3D mačkom. Res je posrečen. Pa Shimbuja prehod pa Golden Gai z miniaturnimi lokalčki, pa Mario kart po mestu (tega nisem šel, je pa hecno gledat), Pa Shimbuja Sky, stolpnica, ki ima na strehi razgledno ploščad za turiste. Zanimivo je, da je tudi v vladni stavbi razgledna ploščad za turiste in to celo zastonj. Ni sicer na strehi, je pa v 45 štuku in je kar spektakularno. Ogledala sva si tudi železniški muzej, ki se nahaja malo severno od Tokia. Luštna vožnja z vlakom tričetrt ure. V njem vidiš prvo japonsko lokomotivo iz leta 1870, prvi električni tramvaj, stare Shinkansene, cesarjeve vagone… Notri sta dve restavraciji, ena je v vagonu. Jaz sem jedel v tej. Imajo tudi pet simulatorjev vlaka, 3 navadne mestne, Shinkansena in parno lokomotivo. Navadnega mestnega sem šel eno furo peljat, za Shinkansen ali parnega pa si moral najprej opraviti en challenge na aplikaciji muzeja. Pa ravno nikogar ni bilo in sem že mislil, da se me bodo usmilili. Ampak se me niso J Tukaj je bilo ful hecno, ker so v muzej prišle tri skupine otrok iz šole, čisto majhnih, bi rekel prvi razred. Vsaka skupina je imela kapce s šiltom v svojih barvah. In sem si mislil, uf, tole zdele bo pa vojaška vzgoja, vse po redu. Ma kje, rastur. En se joka, en pije vodo pa po tleh polije, en je sendvič, ostali se pogovarjajo in smejejo, briga jih kaj učiteljica govori. Prav lepo je bilo videt, tapravi razigrani otroci, prav nič po japonsko J. Skratka, muzej tip top. En dan sva se že zjutraj ob 6h, odpovedala sva tudi zajtrk v hotelu, odpravila z vlakom na jezero Kawaguchi gledat goro Fuji. Tam zraven je tudi hrib Arakurayama, s katerega so posnete znane fotografije Fujija s pagodo v ospredju. Baje se gora lahko vidi zelo redko, saj je večino časa v oblakih. No, midva sva imela srečo, zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, brez oblačka in na hribu pri pagodi je bilo še zelo malo ljudi. Je pa gora veličastna. Visoka 3700 metrov, stoji na samem in je skoraj popolnoma simetrična. Sedaj mi je jasno zakaj po celem svetu vsi vedo, kaj je to Fuji, in zakaj jaz to vem odkar sem bil star tri leta. Veličastna je. Nimam druge besede. Dobil sem solzne oči. To je to. Navdušen sem. Ljudje so skromni, potrpežljivi, prijazni, vstopnine se gibljejo od 2 do 5€, hrana ni draga, sistem funkcionira… Že po avtomobilih se vidi, da nimajo naše evropske mentalitete. Lexusa ne boš videl, ker je Toyota popolnoma OK. Toyot je drugače 50%, veliko je še Suzukijev in Nissanov, Hond in Mazd je relativno malo, Subaruja in Mitsubishija pa skoraj ne vidiš. Tujih avtov je malo, če je, je kakšen VW ali Citroen, mogoče Fiat 500. Ampak vsi so normalni, kot sem rekel, Lexusi so redki. Ogromno je tudi starih avtov, 20, 25 let. Pa vsi laufajo čisto lepo, noben nima luknje v auspuhu pa za nobenim se ne kadi. Tudi električnih skoraj ni, vse je na bencin. Pa ogromno motorjev, sploh z nizkimi kubaturami, 125, 250, 400 kubikov. Se pa ta slika v Tokiu seveda podre, tam vidiš pa vse in še več. V Tokiu sem hotel iti tudi na parkirišče Daikoku, kjer se zbirajo ljubitelji avtomobilov in kjer lahko vidiš čuda stvari, ampak parkirišče je na avtocesti in z javnim prevozom ne moreš do tja. Potrebuješ avto. Vse skupaj za dve osebi naju je prišlo 5500€, kar se mi zdi res sprejemljiva cena. 1600 avion, 600 vlak, 100 internet, 1300 petnajst nočitev, 100 hotel na Dunaju in še 100 parkirnina avta, vinjeta in bencin, ostalo pa hrana, vstopnine, mestni prevoz, če ga ni kril JRPass, spominki… Nepozaben izlet. Ljudje, njihov odnos, narava, prelepa arhitektura… Pri meni si je samo še utrdila status najljubše države. Če bi moral kakšno stvar spremeniti, bi mogoče edinole zamenjal en dan Tokia, kjer je res džumbus, za še en dan Hirošime. Če bo Bog dal, bom šel še kdaj.

Meni je druga sezona prav zakon. Ne bom rekel, da je boljša kot prva, je pa tam tam in boljša od tretje in četrte. Kako to, da Fargo serije ni na HBO Max? Film je, serije ni, pa mislim, da je včasih bila.

Ni star, je pa Sky Force Anniversary biser. Dve leti nazaj sem ga obrnil in zadnji stopnjo delal 14 dni. Ampak sem jo naredil Priporočam.

Tramvaj postaja v Grazu.

Saj drugega kot posmeh si ne zaslužimo. Če bi bila kamera še v podzemni garaži bi videli tudi, da v njej potrebuješ dežnik. Je pa sigurno nekdo pokasiral kakšen milionček ali dva za drenažo. Ki pa je ni ali pa ne deluje.

Malo dam na nove filme, z redkimi izjemami, ampak tegale se pa veselim.

@Vse_je_najslabse, kaj pa vem. Sem na strani 23 čisto spodaj napisal izkušnjo.

Ne. Sleeping Gods sem preigral. No, saj zdaj je vseeno, ker sem jo že naročil. Dobil sem rabljeno, enkrat preigrano, po zelo ugodni ceni glede na novo.

Yokohamo? Kje si jo dobu? EDIT: Aha, to ste verjetno igrali staro verzijo. Sem mislil, da imate že tanovo. BTW, a je kdo že igral ISS Vanguard? Kako to izgleda? Nikakor ne morem dobit pravega vtisa kakšen špil to sploh je.

AD. Pri nas je vse sedelo in meni se ni zdelo, da bi bil kakšen hrup na štadionu.

Plus katastrofalno vzdušje. Namesto, da bi Kazahstancem pripravili navijaški pekel, sem dvakrat slišal, da naj se vsedem, ker se nič ne vidi.

Če je pa kdaj bila tekma, kjer ni treba odigrat kalkulantsko, je bilo pa to točno včeraj. Kljub evforiji, pa po medijih, pa med folkom, že dolgo govorim, da ne izgleda vse rožnato in da bo vse odvisno od ene, tazadnje tekme. Upam, da jo odnesemo.

Sem napisal na rtv, da nzs paše, da vse deluje na polamaterskem nivoju in da mu zato ne dajo nobene funkcije. So mi zbrisal komentar.

Ok, pol pa sprobaj in mi jo potem prodaj

Ja, tale situacija ni tako rožnata. Dance bomo težko, potem je pa itak samo še ena tekma, Kazahstanci pa tudi vedo, kaj morajo naredit. Proti Dancem moramo it na glavo, golmana v napad, ker poraz ali remi nimata veze.

Paladinse imaš na shelf of shame. A mi jih prodaš?

briši

Kot jaz vem je Rudonja užgal na gol, Pavlin pa je žogi spremenil smer. Pa en od naših je bil v ofsajdu, še dobro, da sudija ni piskal.

To je višja matematika.

Ja tut, ampak pol, 3 tedne po Miklavžu.

Pa na euro ko smo vodil 3 nič je en z imprezo na parkingu pred lokalom kroge delal. Pol jo je pa prav na hitr parkiral o fak.

Fak fak fak, noro res, pa komentator, nepozabno. Men se je odpelal že ko da je dal Cime Švicarjem. Na pamet znam, 1000x sm pogledu Bergant: "In po kratkem premisleku je Ačimovič dobil rumeni karton. Žoga je spet pri naših. Proti Cimerotiču. Honšo. U NAPAKA ZDAJ HONŠOJA CIMEROTIČ .. IN GOOOOOOOOL GOL GOL GOL GOL GOL SEBASTJAN CIMEROTIČ, NJEGOV PRVI GOL V REPREZENTANCI, DO KONCA TEKME JE ŠE 8 MINUT IN NAŠI VODIJO ENA NIČ!"

Brezveze v smislu nobene žičnosti. Fak se spomnim bukarešte 2001, točno vem tekma je bila ob 18.00. Jst sm cel dan hodu gor pa dol po bajti da me je mel fotr že dost Pol pa svetovno ko že 2 mesca prej nism mogu spat.