Skoči na vsebino

Išči po skupnosti

Prikazujem rezultate za oznake 'osnutki'.

  • Išči po oznakah

    Oznake loči z vejico.
  • Išči po avtorju

Vrste vsebin


Izbe

  • Mehka in trda roba
    • Igrovje in konzolec
    • Starinarnica
    • Železnina
    • Mobidik
    • Bolšji bazar
  • Umetnost, ustvarjalnost in (fiz)kultura
    • Slikosuk
    • Cigu migu
    • Črkožer
    • Telovadba
    • Namiznik
    • Rokodelstvo
  • Zajebani vsakdanjik
    • Bela tehnika
    • Trola
    • Brum bruuuum
    • Frotirka
  • Lego krožek's Teme
  • Pivo krožek's Temni Kozel vs. Temne Krušovice
  • Pivo krožek's Holsten spotting

Poišči rezultate v...

Poišči rezultate, ki...


Datum stvaritve

  • Začetek

    Konec


Zadnja posodobitev

  • Začetek

    Konec


Filltriraj po številu...

Dan prve porumenitve

  • Začetek

    Konec


Group


Moje tajne


Member Title

Najdeno 1 rezultat

  1. DaCapo

    Moje prvo berilo

    Tukaj bi načeloma objavljali kratke zgodbe, za katere menimo, da si ne "zaslužijo" lastne teme. Predvsem spadajo sem nedokončane zadeve, pa tudi osnutki in razni eksperimenti. En tak primer eksperimenta je recimo moja Facebook "igrica" Ustvarimo zgodbo. Šlo je za to, da sem na FB objavil random sliko in nato iz vseh komentarjev udeležencev sestavil zgodbo. Komentarjev nisem spreminjal in lektoriral, tudi vrstni red je ostal in seveda realna imena udeležencev (razen priimkov). Vse ostalo, torej vse razen govora v navedkih, je bil pa plod moje domišljije. Spodaj je objavljenih nekaj primerov. 😁 Ampak kot pravim: če ne želite odpreti novega topika za svoja literarna ustvarjanja, lahko krajše zadeve objavljate tudi v to temo. Predvsem pa: čim več pišite in čim več objavljajte. Nikomur ne rabi biti nerodno, večina nas rada bere in verjamem, da tudi kdaj pa kdaj kaj spiše. S konstruktivnimi kritikami bomo samo še napredovali! Mala vasica Prisklednje leži nekje bogu za hrbtom. Odročne rovte so to in tistih malo stalnih prebivalcev se vsak dan pozdravi s »Hej!« in »Hoj!«. Pravzaprav večkrat na dan, ker čas v Prisklednju poteka zelo umirjeno. Skoraj že v »rikverc«. Kakšnih posebnih znamenitosti tukaj ni najti in obiskovalci so vsekakor redkejši kot zrno v plevi. Naključni turist, ki bi nekako zašel v ta, na zemljevidu neoznačen kraj, seveda ne bi opazil napisa Gostivna. Tabla je namreč razmahana in prekrita z mahom in praprotjo. Puščica, ki je nakazovala smer pa je že davno odpadla (ali pa je celo pobegnila v kakšno drugo tablo). Ampak, glej ga zlomka, v mesecu velikega travnja se je v Prisklednje prikotalila večja druščina veselih in dokaj raznolikih tujcev. Celo staro Gostivno so našli in takoj zasedli tistih par stolov ob razmajani mizici. Je bil to čudež? Ali je šlo zgolj za neverjetno naključno naklučje? Tega ne bomo nikdar izvedeli. Obstaja pa zapisek pogovora, ki ga je zapisal stari krčmar. Ker se mu je zdelo zanimivo in zato, ker že celo življenje ni imel tujcev na obisku. Itak. »Rdeče pivo, rdeče češnje. Fajn,« je navdušeno zaščebetal brezzobi Robert in vmes popljuval polovico druščine. Pater Vasja, ki je pred kratkim zapustil samostan na daljnem severu, je kojci odgovoril: »Konec sezone, marele fkup, kostanje nabrat, pol pa sanke in smučke nabrusit.« Nato so začeli pogledovati v vse smeri. Verjetno zato, ker so iskali nekoga, ki bi jim prinesel pijačo in kak prigrizek. Sveže pečen kruh z ocvirki, mogoče celo kakšno domačo klobaso in kos sira. Med čakanjem na krčmarja je rdečelasa deklina, Katja po imenu, povzdignila glas: »Rdeča marela pa je sramežljivo zategnila pas, da ne bi kdo opazil, da se je čez zimo zredila. Le bela marela se ji je posmehljivo nasmihala za hrbtom.« S prstom desne roke je kazala na šopek gob, ki so rastle le pljunek vstran od mizice, z levico pa si je deloma pokrivala čisto nov tatu, ki se je živorožnato svetil na njeni levi dojki. Medtem je krčmar prinesel pladenj s kozarci, bokal domačega vina in nekaj plesnivega sira. Kruh je pozabil (ali pa ga ni imel na zalogi). Nataša P. je veselo dvignila kozarec in zavpila: »Še to spijem in nato novim zmagam na proti. Jupiiiii!« »Ko se zjutraj zbudiš in vidiš zaprto marelo pred seboj te veš, da imaš še čas, da odideš preden pride natakar odpret bife.« je zamrmral Andrej in si natočil rujnega. Sir mu ni dišal. Nekaj časa so poslušali oddaljene glasove, ki so potihoma brsteli v vasici. Miceni ptički so žvrgoleli nekje v koprivah, mojster kovač je tu in tam nabil po nakovalu, mlinar je vrtel svoje kamne… Čas je mineval. Počasi (in skoraj v »rikverc«), tako kot je to v Prisklednju v navadi. Nataša Š. se je zagledala v oddaljeno rdečo zarjo in zavpila krčmarju: »Pri južnovzhodnih sosedih bi si ob tej rdeči barvi Karlovačko po grlu spustila... južnovzhodnih??? Mah.. daj še dva Karlija!« Krčmar je zmajal z glavo. Nimamo. Popraskal se je po kosmatem trebuhu in šel po nov bokal vina. Medtem se je tudi Zvonko zagledal v rdečo zarjo: »Če pogledaš na hitro in mal abstrakno liči na ku…«. Bil je najmlajši v tej družbi. Panker s frizuro, ki je v vsej tisočletni zgodovini Prisklednja še niso videli. In je verjetno tudi nikoli več ne bodo. Miša ga je seveda takoj dregnila in mu zašuštela v uho: »Uživanje v senčki,« po hitrem premisleku pa je še sramežljivo dodala: »To mi je prvo padlo na pamet.« »Lulek raketa!« je Matejin glas nenadoma preglasil vse ostale. Vino je začelo delovati in vse glasnejši so postajali. Noč se je pričela. Brezzobi Robert se je obregnil ob krčmarja in vprašal: »No Capo, če sem iskren, me zanima kaj boš ustvaril. Sem radoveden in željan nove zgodbice. Večer je. Spanje se bliža, sej veš...« Krčmar ni odgovoril. Samo skomignil je z rameni, si obrisal pljunke in odšel po nov bokal. Medtem je razmišljal: »Sira ni noben jedo. Govorit pa itak ne morem že od rojstva. Ampak turisti to ne vejo. Bo že zgodbica zapisana. Ena redkih iz Prisklednja, ka mamo tak malo obiskov.« Bilo je že skoraj jutro, ko se je leni petelin (edini v vasi) začel prebujati. Po obveznem praskanju jajc (to je bila njegova edina zadolžitev, ker je bilo kikirikanje v Prisklednjem prepovedano) je opazil tavajočo popotnico. Še ena turistka, ki je očitno iskala druščino prejšnjega večera. Če bi znal brati, bi opazil velik napis na njenem ogromnem nahrbtniku, ki je pravil: »Alenka«. Lasje se ji svetlikali v jutranji rosi, z eno roko je držala neko napravo na ušesu in kričala: »Kje pa je to? Kofetkanje pod zaprto marelo na severu?« Petelin je nato šel po svoji poti, krmčar pa se je samo obrnil v postelji in odsmrčal nekaj čisto nerazumljivega.
×
×
  • Ustvari novo...