Išči po skupnosti

TLDR: To je in ni debata o pikslih. Je pač debata o tem, kako naprej, če ti sede tudi preteklost. Polna varianta teksta: V glavnem ja, pogovoriti se moramo o piksel gnusačih. Zanima me, kje stoji večina forumašev. Odgovori v anketi so pavšalni, skušal sem dati kar najmanj odgovorov, tako da glasujete po približnem občutku, kaj da velja za vas. Osebno imam pri pikslih podoben občutek kot pri črno-belih filmih. Po tem, ko so filmi recimo da dokončno tranzicionirali v barvne različice, je bilo par desetletij, ko črno-belih filmov praktično ni bilo, razen morda pri kakšnih specifičnih filmskih alternativnih gibanjih. Šele po Artistu (2011) sem opazil, da se črno-bel film set vrača v mainstream, če ne drugega vsaj evropski mainstream, da bomo naenkrat gledali črno-bele hollywoodske izdelke je zaman pričakovati, pa tudi ne vem, zakaj bi jih, čeprav, kaj pa Zach Snyder? Kakorkoli že, opazil sem, da je izbira črno-bele tehnike postala povsem legitimna izbira za evropske režiserje, tudi tiste s filmi višjih budgetov. Resda so na začetku tehniko samo tipali, film Ida (2013) mi ima recimo čudovito črno-belo sliko, a žal je kolikor sem bral produkcijske dnevnike bila v črno-belo odeta šele v postprodukciji. A danes pa je že nekaj povsem sodobnih črno-belih filmov, kjer so tehniko uporabili za ojačanje estetskega vtisa. Opazil sem, da se največkrat pojavlja v filmih o samostanih, katolištvu, socializmu, potem v zgodovinskih dramah (romunski Aferim! iz 2015), veliko filmov, ki se dogajajo v Rusiji (naravnost odličen A Frenchman iz 2019), uporabljen je v horrorju (Lighthousa iz 2019 verjetno ne rabim posebej predstavljati), filmi o eksotičnih kulturah (Embrace of the Serpant iz 2015) itd. itd., dejansko znam iz glave naštet vsaj ene 20 črno-belih post 2010 filmov. In dejansko sem, kot sem nekje že zapisal, prišel do točke, ko so mi črno-beli filmi postali ljubši od barvnih. Zdi se mi, da lahko s črno-belih filmov potegneš nore stvari. Osvetlitev, globinska ostrina, v grozljivkah je odlična za občutje distorzije, neresničnosti (resnično življenje je namreč v barvah) … Skratka, ko se enkrat ukvarjaš s tem, dojameš dvoje, in sicer: (1) da črno-bel film ni film, ki mu manjka barva, ampak samosvoj umetniški izraz z lastnimi kvalitetami in omejitvami napram barvnemu filmu, (2) da so lahko v udobju črno-bele filme začeli ponovno snemati šele v zadnjih desetletjih, ko črno-beli izraz ni več sinonim za manjši budget oziroma zastarelo tehnologijo, pač pa legitimna odločitev režiserja ali produkcijske hiše, ki želi svoj film v estetiki, ki jo lahko posreduje črno-bela tehnika. … In to me vodi do razmišljanja o piksel gnusačih. Dajmo bodimo realni, piksli dandanes niso več 100 % izgovor v smislu, da jih izbereš, ker nimaš budgeta ali številčne ekipe. Če želiš na hitro narediti igro, imaš v Unityju toliko stock HD (ali SD) modelov, da lahko v bistvu se sedaj lotim delat shooter in bom čez 3 dni imel narejenih nekaj asset flip stopenj, ki jih bom lahko prodajal na Steamu. V bistvu se mi zdi, da je dandanes odločitev za piksel gnusača pravzaprav pogumna, saj boš moral prebiti že vse ljudi, ki ne igrajo pixel iger, potem pa imeti dejansko dober pixel art, da boš v množici takšnih iger prepoznaven. Prav tako se mi zdi, da piksli lahko posredujejo določene estetske vibeje, ki jih HD (ipd.) podoba ne more. Kot prvo so piksli odlični za komuniciranje z izročilom iger, prinesejo lahko domače in pomirjujoče občutke (mislim, da je Heretik pisal o tem par dni nazaj), prav tako piksli igralcu dopuščajo, da sam dopolni nekaj praznega prostora, podobno kot pri črno-belem filmu. HD modeli težijo k temu, da bi bili sami po sebi polna reprezentacija resničnosti, medtem ko piksli puščajo odprto domišljijo … To, kaj pixli ponujajo in drugi grafični slogi ne, lahko raziskujemo v debati, če se bo komu dalo. Ampak dejstvo je, da je izbira za piksle legitimna izbira grafičnega sloga. Nekaj dni nazaj sem omenjal glasbo: kaj drugega je Synthwave, kot glasba, rojena iz nostalgije na osemdeseta, ki je evolvirala po svoje? Na hitro bi pa še nagovoril to, da piksli ne predstavljajo razvoja – treba je vedeti, da sodobne pixel igre ne replicirajo tehničnih limitov starih konzol, pač pa delujejo v sodobnem kontekstu. Večina jih ima format 16:9 (zelo malo sodobnih 4:3 pixel iger najdem, čeprav bi jih rad videl), potem igre dandanes na piksle dodajajo sodobne efekte, da nastanejo hibridi. Skratka, ne gre za stil, ki bi ostal v devetdesetih (ali kjerkoli pač že), pač pa za stil, ki je evolviral in je danes sodoben. Po mojem mnenju, piksel haterji ste vabljeni k debati. Tukaj bom uvodno razmišljanje zaključil, da ne nastane predolg post. Nekaj nastavkov za debato je odprtih, upam da se bo komu dalo odgovarjat. Zdaj itak bi o tem lahko razpredal še dosti, ampak me zanima vaše mnenje in input o pixel igrah leta 2022, tako da sem napisal samo par misli. Jih igrate, zakaj ja, zakaj ne? Je komu ta stil še posebej všeč? Jo vidite kot bergle za developerje? Piksel gnusač yay or nay? Karkoli na to temo, ne se omejevat :).