Išči po skupnosti

Covert Action Avtor: Sid Meier Založnik: MicroProse Letnik: 1990 Zvrst: vohunščina (akcijska strategija) Platforma: Amiga, PC Nekaj uvodnih besed Sid je pred Civilizacijo delal simulacije, kar nas večina še (dobro) pomni. Roko na srce, v spominu so mi ostale samo stare F15-Strike Eagle, Silent Service in Gunship, vse na Amigi. Red Storm Rising me ni nikoli preveč pritegnil, F19 pa se mi je zdel hudičevo kompliciran. A zares se mi je ime vtisnilo v spomin šele z legendarno igro Pirates (verjetno samo zato, ker je bila prvič uporabljena naveza "Sid Meier's..." v samem imenu igre). No, da skrajšam... dobra tri leta po gusarjih smo dobili eno tako zanimivo "James Bond" varianto igre. Covert Action je bil naslov in v glavni vlogi je bil neki Max Remington. Tehno triler je oglaševal napis na škatli, igro pa so večinoma uvrščali med akcijske strategije. Takrat se žanri še niso tako delili, mešali in vse to in ravno zaradi tega je bil poskus Sida Meierja mogoče celo pred časom. Združil je namreč več elementov (posameznih krajših iger) v skupno celoto. To je danes praktično samoumevno pri skoraj vsaki tretji igri (malo hekanja tu, malo preganjanja v vozilu tam...). A bojda sam nad rezultatom ni bil preveč navdušen (googlaj Covert Action Rule, oz. na kratko povzeto: ne naredi preveč iger v eni). Nekaj starih spominov Takrat, v zlatih časih Amige, originali niso bili preveč pogosti. Zato do danes sploh nisem vedel, da je zbirka različnih obrazov na začetku igre pravzaprav protipiratska zaščita (seveda razbita). Podobno kot pri obilici drugih iger tistega časa. Praktično edina (in največja) posledica neoriginalnih iger pa je bila seveda odsotnost navodil. Pri nekaterih naslovih je še šlo (Chuck Rock res ni potreboval 100-stranskega priročnika), pri nekaterih pa se je znalo zalomiti. No, na srečo je bil Covert Action nekje vmes. Pravzaprav smo ga kar hitro "pokapirali". Šlo je za eno posrečeno zmes akcije in okrnjene "strategije" vpeto v okvirno zgodbo. Čar igre je bil v tem, da je bila vedno drugačna. Hudobci (z glavnim šefom na čelu), cilji, kraji dogajanja... vse se je generiralo naključno. Verjetno je bil to tudi največji pozitivni element. Grafično je bila igra namreč nekako na seznamu "nelepih" naslovov. Ne morem reči grda, ampak celo za tisti čas smo kar precej znali zavihati nosove. Vse skupaj pa je na srečo odtehtala zanimiva in raznolika agentska gonja za glavnimi cilji (ujeti vse hudobce, preperičiti njihov zlobni načrt...). Tukaj se moram malo ustaviti, ker končnega cilja ni bilo ravno lahko izpolniti. Igra se mi je zdela takrat precej težka. Vsaj v oziru sto odstotnega reševanja posameznih primerov. Bodisi so posamezni hudobci poniknili in jih ni bilo več moč ujeti (posledično manj točk), bodisi je pobegnil taglavni. Včasih mi seveda ni uspelo pravočasno razrešiti (preprečiti, odkriti, razkriti...) glavne naloge (tatvina, bomba... marsikaj se je našlo). Je bilo pa vzdušno igrati in na srečo vsaka partija ni bila (vsaj kolikor se spomnim) preveč dolga. In potem jovo na novo z novimi liki, mesti, ugankicami... Pristop me sedaj pravzaprav spominja na "Where in... is Carmen Sandiego", a za malo "starejše" igralce. Iz namigov namreč izluščimo ključne podrobnosti (posamezne organizacije, predmete, predvsem pa kraje dogajanja...), krog se nato vse bolj zožuje. Pozorni moramo biti na čas (napačna sled ali dve in že se kateri od negativcev izmuzne...). Pred začetkom samega igranja smo "natrenirali" določene sposobnosti. Še prej pa smo izbrali ali bomo igrali kot moški ali ženski lik. Par poti do cilja Celota igre je bila torej sestavljena iz štirih različnih elementov (podiger, če se lahko tako izrazim). Seveda povezanih v skupno mineštro. Krajših ali daljših. Težjih ali lažjih. Tako kot je to še dandanes značilno. V glavnem, če me stari agentski spomin ne vara, so bile to naslednje zadevščine ... Glavnina akcije in levji delež celotne igre (glede na igralni čas) je del, kjer vlomimo in nato "tiholazimo" oz. dosti streljamo v skrivališčih različnih organizacij, ki smo jim na sledi. Ta del je potekal docela akcijsko, nekako iz ptičje perspektive. Med potjo smo iskali dokaze, streljali sovražne agente in se trudili preživeti. Dokaj zajebano, ker so nas lahko tudi ujeli (v tem primeru smo se morali reševati, bodisi z zamenjavo sovražnega agenta, bodisi s pobegom iz "zapora...). Najprej smo agenta opremili... nato sledi zabava, na katero nismo povabljeni. Vožnja z avtom je bila (vsaj zame) manj vzdušna. En tak suhoparno labirintski tloris mesta in dve barvni pikici; pogled iz kabine je bil zgolj za okras. Večinoma je bila naloga slediti vozilu (da smo prispeli do nove lokacije), v določenih primerih smo morali tudi bežati. Dandanes bi takšna podigra potekala docela iz prve perspektive, z vratolomnimi holivudskimi preganjanji, efekti, pešci in obveznim blur efektom. Me pa ta del igre močno spominja na enega drugega James Bonda, tam nekje iz časa Spectruma. Kriptografija. Moram priznati, da je bila moja najljubša zadolžitev. V osnovi je šlo za preprosto zamenjavo posameznih črk, da smo na koncu dobili smiselno sporočilo. Ne predolgo, ne preveč težko. In niti najmanj zateženo. Rezultat dešifriranja je bil seveda nov dokaz, oziroma napotek, kam naj usmerimo raziskovanje. V glavnem, sporočilo je kar precej doprineslo k samemu razpletanju zgodbe. Zadnja izmed opisanih podnalog je "elektronika". Hekanje v novodobnem smislu. Namenjeno prisluškovanju (včasih tudi zasledovanju avtomobila). Seveda le, če si uspešno povezal vse žičke. V nasprotnem primeru se je oglasil alarm. Je pa res, da si se velikokrat moral sam odločiti, kakšen pristop ubrati. Takšne odločitve so se ponavadi sprejemale pred vhodom v bajtico hudobnih skrajnežev (slika spodaj). Nastaviti prisluškovalno napravo, vlomiti v zgradbo, opazovati (in nato slediti sumljivi osebi) … Odgovori so seveda vodili v eno od miniiger, a je bilo potrebno dobro premisliti kaj storiti, ker je slaba odločitev privedla do neljubih zamud. Lahko si namreč sledil povsem napačni sledi. In izgubljal čas, medtem ko so se pravi zlikovci že počasi umikali (in uspešno dokončali svoj načrt). Par besed in nekaj zaključnih misli Covert Action imam v prav posebnem spominu. Zame in za bližnje kolege pravzaprav nikoli ni bila "top igra", ampak imela je pa velik čar (pravzaprav, katera Sidova igra ga nima?) in me je zelo pritegnila k igranju. Zdi se mi, da svojčas niti ni bila najbolj popularna, verjetno so jo zasenčili kakšni bolj udarni naslovi. Ker malo kasneje je že udaril Railroad Tycoon, potem pa itak Civiliziacija... Glede samih ocen nisem na tekočem, kolikor se spomnim pa je bila povsod dobro ocenjena. No, v glavnem sem se te stare zadevščine spomnil čisto slučajno in sklenil, da malo podelim z vami. Koliko starin vas je pravzaprav igralo Covert Action? In kakšna so kaj vaša mnenja? Osebno bi mi bilo fino videti in igrati spoliran "rimejk" prirejen današnjim časom. Igra je vsekakor nekaj posebnega. Za konec pa še par sličic: Dodatno: igra je na voljo na GoG in to za "pičlih" 5,39 €.