Japonska, dežela vzhajajočega sonca

[ReV]

Hude fotke!

 

edit: NPM

17. maj 2020 uredilo bitje ReV

[FettOlaf]

japonsko sm obiskal tm enkrat 2014. Bil sem samo v tokiju. Meu sm namen it spet tja zdej poleti, ker bi mogoce dubu plac za prespat pr prjatlu.

Res je fajn tm. Tako mesto, kjer se ne rabs dost naprezat kot turist. Zadosti, da sedis nekje na ksni ulci in opazujes folk.

 

Se pa spomnm, da sm bil po 3-4 dnevih japonske hrane dost svoh in sm mogu it v en steakhouse se okrepcat. Verjetno riz in susi in podobno ne daje zadosti kalorij belcem? Ma kdo kaksno razlago tuki?

[Kočevc]

Nisi navajen. K sem prvic sel tko jest v kitajsko restavracijo sm lih za vzorec riza lah spravu vase. Zdaj ta trenutek redno krkam v enem obroku 2-3 odrasle porzije riza

[FettOlaf]

Kočevc reče pred 12 urami:

Nisi navajen. K sem prvic sel tko jest v kitajsko restavracijo sm lih za vzorec riza lah spravu vase. Zdaj ta trenutek redno krkam v enem obroku 2-3 odrasle porzije riza

Nisi navajen rece. Nism napisu da nism mogu vec kot za vzorec riza spravt vase, ampak da ni blo zadost hranljivo. In kot da smo riz odkrili z odprtjem kitajskih restavracij pri nas. 

 

[Kočevc]

100g riza = 500g krompirja glede hranilne vrednosti btw

[Šimšalamima Huhu]

Kdaj pa si bil tam? Neke rasne prehrambene teorije pomoje nimajo prov velik podlage, potovanje, šok velkega mesta, vročina in vlaga (če si bil v poletnih mesecih) itd. Al si tak fetso, da ti nek tipičen obrok ni pokril slovenskih vnosov ocvirkov in olja?

[Flaming_C]

Hrana iz trgovin je bla zelo dobra,raznolika in pogrejes kar tam v mikrovalovki pa pojes za mizo

 

Men je blo dobr,pa zadost

[╭∩╮ osis]

Flaming_C reče pred 1 uro:

Hrana iz trgovin je bla zelo dobra,raznolika in pogrejes kar tam v mikrovalovki pa pojes za mizo

 

Men je blo dobr,pa zadost

+1 na tole. Dejansko nikol nisva bila lačna, pa sva naredila med 5 in 10 km na dan peš.

[FettOlaf]

Šimšalamima Huhu reče Dne, 19. 5. 2020 at 9:19:

Kdaj pa si bil tam? Neke rasne prehrambene teorije pomoje nimajo prov velik podlage, potovanje, šok velkega mesta, vročina in vlaga (če si bil v poletnih mesecih) itd. Al si tak fetso, da ti nek tipičen obrok ni pokril slovenskih vnosov ocvirkov in olja?

Ze to d so povprecno manjsi od nas pove dost o njihovi prehrani. In da zadnje generacije prerastejo fotra za ne vem 15 cm. Mas studije o tem.

Dvomm d oni rabjo tulk kalorij na dan kot mi.

[PuskA]

kolk pa so cenovno tile tritedenski tripi?

[Šimšalamima Huhu]

Tud debeli so ful manj kot mi. Pa povprečno življensko dobo majo daljšo. U glavnem dvomim, da so za to krivi obroki v restavracijah in konbinijih. Jaz sem med šihtom jedel samo po restavracijah, vedno sem se najedel ko prase in pomoje dobil par kil tekom lajfa tam.

[Šimšalamima Huhu]

PuskA reče pred 1 uro:

kolk pa so cenovno tile tritedenski tripi?

 

Najdražji je prevoz. Letalsko karta se je dala dobit za ~600 € iz Brnika do Narite. Če se planiraš velik prestavljat in lokacije dobro pokrijejo želenice se splača razmislit o JR passu, kjer lahko za 400€ 14 dni neomejeno uporabljaš vlake (z nekaj malimi omejitvami, pomoje da ne moreš na najhitrješe shinkansene pa tko). Sicer je dost kamot dat 100 e za eno smer s shinkansenom (recimo Tokyo - Kyoto) al pa par 10e za snail train.

 

Spanje je zelo odvisno kako se ga lotiš, da se dobiti sredi Tokya zelo poceni airbnb, ki ni trash, lahko greš v kakšne preverjene hostle, kjer maš pač kup smrdljivih in glasnih tujcev v skupni sobi in cel nabor hotelov. Zelo tipična japonska so biznis hoteli, kjer imaš svojo sobo in kopalnico (oboje sicer par kvadratov) in nek zajtrk za  ~50 evrov (+/- 20 glede na lokacijo, starost itd.).

 

Hrana je dobra in pocen, kosila so pod 5 evorv, nad kvaliteto naših menz.

 

Ostalo je pa opcijsko kok misliš dat za vstopnine in podobne fore. Pa kok misliš zagont v trgovinah

[kola]

Jaz sem za slabe 3 tedne pognal kaksna 2.5k pred 4 leti. Ene 450 je bla karta, 400 railpass, ki je imo nujen nakup. Sobe za 2 v hostlih so bile okoli 25e po glavi, kar je le par evrov vec od dorm roomov z 10 ljudmi. Definitivno boljsa opcija. Ker sem bil s kolegom sva kar dosti hodila na pivo in kaksnega spila tudi ob bolj ali manj vsakem obroku. Pol sva malo racunala in prisla do zakljucka, da sva vsak okoli 500e zapravila v obliki piva (in drugega alkohola), kavic in midnight snackov. Od drazjih stvari imam v spominu par vlakov, ki ne vozijo po drzavnih zeleznicah. Mislim, da sva iz Osake do Koyasana placala ene 40e samo za vlak. Da se bit bolj varcen seveda, ampak mislim, da bo kar realna cifra ce se res obnasas izjemno turisticno

22. maj 2020 uredilo bitje kola

[PuskA]

se pravi stotko na dan za spat pa hrano lahk kr racunama, ce hocem normalno privat sobo.+ strosek letalskih kart. nekak minimum, ostalo pac kolikor zagonis za dozivetja...

[Scar]

Za (ce me spomin ne vara) 26 dni mam zelo podobne cifre kot @kola. 2500 po glavi, pred 4 leti, od tega 500 avion in 500 railpass (tam nekje no, tritedenski je bil). Cirka 25 povprecno za spanje. Malo sem prisparal napram koli na piru edinole

[PuskA]

me pa zanima kje si spal za 25 na noč

[kola]

What? Gladko dobis za 25ish po glavi private room v hostlu. Pocekiraj malo booking. Ni luksuz, je pa cisto ok.

22. maj 2020 uredilo bitje kola

[Arbenowskee]

kola reče Dne, 21. 5. 2020 at 13:01:

Jaz sem za slabe 3 tedne pognal kaksna 2.5k pred 4 leti. Ene 450 je bla karta, 400 railpass, ki je imo nujen nakup.

 

najem avta ni opcija al zakaj sta izbrala vlak?

[╭∩╮ osis]

300 km/h gre vlak, v parih urah si na drugem koncu japonske. + imaš net + udobno + ni zamud. Midva sva imela zamudo samo zato ker je bil potres in so moral sanirat nekaj.

[kola]

Je opcija, ampak nobenemu se ni dalo vozit po velemestih/desnem pasu in se jebat s parkingom. Plus tega te javni prevoz pripelje res povsod, kamor si kot turist zelis iti. Planiranja prakticno ne rabis, enkrat ko si na kaksni zelezniski postaji gres v pisarno, reces kam in priblizno kdaj bi radl potoval, deklina na salterju ti naredi rezervacijo in je to to. Definitvno manj stresno kot se jebat z avtom.

[Arbenowskee]

Verjamem da Tokyo ni ravno avtomobilu prijazno mesto. Kako je pa po ostalih mestih? So tudi tako natlačena?

[vrtavka]

mn3 meet v tokyu?

 

https://packuptheworld.com/2020/05/22/japan-is-proposing-to-pay-half-of-the-travel-expenses-for-foreign-tourists-visiting-the-country/

 

[kola]

Mislim, v glavnem so mesta velika, tako da nek promet je, kaksna tocno pa je avtomobilska izkusnja pa tezko recem. Ko sva sla parkrat na nek hike sva sicer po raznih gorskih cestah vidla dosti ljudi, ki so bili evidento na joyridu s svojimi sportnimi avti od Miate do Aventadorjev in zgledali so kakor da se imajo super Tako da izven mest mora bit top. Ker javni prevoz res deluje in ker se mi parkinga ne da iskat ze v LJ ali v MB,  nisem o tem niti razmisljal. Je pa zagotovo izvedljivo, ce se ti da.

[Šimšalamima Huhu]

Znotraj Tokya tud lokalci z avti (neki jih je) ne nucajo avtov, ni fore. Lahko tudi kolesariš, samo je mentaliteta drugih udeležencev prometa do kolesarjev še mal slabša kot v Sloveniji, tud čist iste fore maš, BMW fahrerji te še zrinejo s ceste. Ni pa javni promet poceni (tud railpass te  lahko pride dražje kot povratna letalska, če dobiš dobr deal). Če ne obredeš pol otočja v 3 tednih, kar je tak klasičen starter-pack za prvi obisk, se ti ga imo ne splača kupit, kakšne te daljše razdalje pa narediš z nočnimi busi, kjer imaš po 3 sedeže v vrsti, 500km narediš za 70-80 evrov pa še en prenočišče prišparaš

 

Za preverjat povezave in cene z vlaki: http://www.hyperdia.com/

[Weraziel]

Jaz sem bil leta 2017 v Tokyo in Kyoto, oboje po en teden, Kyoto je absolutno moja dream destinacija in bi se tja preselil takoj.

 

Bom še sam kako zanimivost spisal in kako sliko pokazal, ko bom pri času. Se strinjam z ostalimi, da je prevoz še najdražja stvar (letalo+podzemna+shinkansen skupaj dražje od hrane in prenočišča plus vseh stvari, ki sva jih nabavla), spal sem v Airbnb in potem me od jutra do poznega večera ni bilo nazaj. 2 tedna je premalo za vidt vse kar Tokyo in Kyoto ponujata, da ne rečem kaj se vse še skriva drugod izven teh dveh mest.

 

Moja zna japonsko dovolj, da je lahko vprašala za smer; vedno vprašala če lahko slika v restavraciji/templju; da se je zmenila za karte. Načeloma z malim znanjem, ki sem ga jaz imel, je tud men ratalo se kako stvar zmenit, recimo če sm šel sam v trgovino al pa v baru/kavarni. Je res, da večina ljudi angleško tam ne zna, slabše kot moja mt zih, ampak nekatere njihove besede so itak angleškega izvora pa tud dost simpl majo pozdrave, ja/ne, hvala, cena - tako da če si pogledal kak anime na poti tja pa se kako frazo naučil, si lah čist shajal.

18. februar 2022 uredilo bitje Weraziel

[Flaming_C]

Do nadaljnega je za vstop v Japonsko potreben vizum, tudi za EU potnike

Vstop individualnim potnikom še ni dovoljen

 

https://www.schengenvisainfo.com/news/eu-citizens-now-need-a-visa-to-enter-japan/

 

 

[ayrton79]

Končno se mi je uresničila življenjska popotniška želja, da obiščem Japonsko. Do Japonske imam en poseben odnos, še sam ne vem zakaj, in celo življenje sem govoril, da bom enkrat šel. Ampak to sem samo govoril, dokler ni enkrat žena prišla domov in rekla, da je gledala za karte in ali zdaj greva ali ne greva J Če ne bi bilo nje, bi še danes samo govoril, priznam J.

 

Torej, kupila sva karte pri China Airlines z Dunaja, ki so naju prišle 1600 evrskih. Govorim za oba. Potem sva kupila še 14-dnevni JRPass. JR je podjetje, nekaj podobnega kot Slovenske železnice, ki ima bogato mrežo javnih prevozov po Japonski in s to karto sva imela pravico koristiti vse njihove prevoze za 14 dni. Vključno s Shinkansen vlaki, pri katerih bi naju drugače na licu mesta samo karti iz Tokia do Kjota prišli 200€. Dva JRPassa sta naju prišla 600€, so se pa s prvim oktobrom podražili za 80%. Ker imaš od nakupa čas, da jo aktiviraš tri mesece, sva jih na srečo lahko kupila še pred podražitvijo. Na voljo so eno, dve in tri tedenski. In namenjeni so zgolj turistom, aktiviraš jih lahko le s predložitvijo potnega lista. Isto pri JR sva naročila tudi hotspot napravo za dostop do interneta. Napravica izgleda kot telefon in je prišla cirka 100€.

 

26. oktobra popoldne sva se torej odpravila proti Dunaju, saj naju je zjutraj čakal let proti Tokiu z vmesnim 3 urnim postankom v Taipeju. Na Dunaju sva prespala, ker nisem hotel vozit ponoči. Zjutraj sva pustila avto na Panda parking in čakal naju je 11 urni polet  v Taipei. Na avionu smo dobili 2 še kar solidna obroka in potem na 3 urnem poletu iz Taipeja v Tokio še enega. Imela sva srečo, saj sva sedela poleg nekega para, ki je šel na Japonsko že tretjič in sta imela vse v malem prstu. Ko smo prišli na Narita letališče v Tokiu, sta nama ful pomagala. Prevzela sva internet in aktivirala JRPass. Na avtomatu vzela dve Welcome Suica kartici in na vsako naložila 10.000 jenov, to je okrog 65 evrov. S temi karticami lahko plačuješ skoraj povsod, v trgovinah, in najpomembnejše, javni prevoz.

 

Nato sva se z Narita Expressom (ki ga krije JRPass) odpeljala na postajo v Tokio in prestopila na Shinkansen za Kjoto. Vožnja je trajala slabe 3 ure. Za foro sem vključil Triglav Drive aplikacijo, peljali smo 302 km/h, in aplikacija ni registrirala, da je karkoli narobe. Novembrsko vožnjo sem izpolnil v uri in pol J. Vlak pa teče popolnoma mirno in tiho.

 

V Kjoto sva v hotel prišla okrog 22h. Bila sva utrujena in lačna, zato sva šla v eno luštno majhno restavracijo v bližini hotela. Teh majhnih restavracij je ful. Notri je pet, šest miz in so res prijetne. Jaz sem naročil svinjski zrezek z nudli in popečeno zelenjavo, žena pa piščanca s popečeno zelenjavo. Zraven sva dobila še skodelico odlične porove juhe, riž in tufu, jaz sem naročil še pivo, žena pa čaj, ki je v restavracijah ponavadi zastonj. Račun: 12€! Šokiran sem bil nad nizkimi cenami hrane. Tudi kasneje v Tokiu, v katerem takoj vidiš, da je vse dražje, nikdar nisva dala za večerjo več kot 25, 30€. Za oba. In jaz sem vedno pil pivo, ki je proporcionalno glede na hrano kar drago. Pod 4€ ga ni nikjer, še v trgovinah je skoraj 2€. Zanimivo je isto s kavo. Glede na ostale cene je kava kar draga, 3, 4€. Torej, cene hrane prijetno presenečenje in še en dokaz, kako drago je vse pri nas. Japonca bi bilo sram, da bi ti za pico računal 15€.

 

V Kjotu sva si ogledala tradicionalne ulice, Hanamikoji, Ninenzaka, Sanenzaka, tempelj Kiyomizudera, ki je sestavljen brez žebljev, sprehodila sva se po filozofski poti do Higashijama vrta, ki je noro lep, čeprav dokaj majhen. Pri templju Kiyamizudela naju je naskočilo 5 študentov in naju prosilo, če naju lahko vodita čez tempelj, ker delajo en projekt za šolo. Potem so naju spraševali zakaj sva prišla na Japonsko in ko sva rekla, da nama je Japonska res všeč in da so zakon so bli čisto navdušeni in srečni. Pol sm jim pokazal še sliko svoje Honde in so bli še bolj srečni. Razen ena študentka se je zasmejala in rekla, ja jaz pa delam prakso v Toyoti, pa sm reku, ja sj Toyota je tut kul J Nasploh dajo res veliko na pohvalo. Ko rečeš v restavraciji, da je bilo dobro, ali pa da je kava dobra, ti najraje sploh ne bi računali. Pohvala jim pomeni vse.

 

En dan sva se odpravila na jug v Naro. To je neko mestece južno od Kjota, ki ima tempelj Todai z največjim kipom Bude na japonskem in ogromen park v katerem se sprehajajo srnice, ki so popolnoma navajene ljudi in ti jedo z roke. Prav luštno je.

 

En dan sva šla na Fushimi-inari. To je hrib nad Kyotom, ki je prepleten s potkami in toriji. Torijev je več kot 10.000 ter si velikokrat sledijo en za drugim in imaš občutek, da hodiš čez tunel. Noro lepo. Ogledala sva si tudi bambusov gozd v Arashiyami in zlati tempelj Kinkakuji. Nekje sem prebral, da je ta bambusov gozd največkrat fotografirana stvar na svetu. V Arashiymi sva šla tudi v park opic. Park je na vrhu hriba, hodiš kakšnih 40 minut v klanec, na vrhu pa je tak park, v katerem prosto živijo makaki. Lahko jih tudi futraš ampak zaradi preprečevanja preobžiranja lahko vsak dobi samo eno vrečkico hrane. Jaz jih niti nisem.

 

Po parih dneh sva šla na Shinkansen in v Hirošimo. Na poti sva se ustavila še v Himejiju in si ogledala tamkajšnji grad, oziroma trdnjavo. The White Castle. Noro, ko stopiš s postaje dol ga že zagledaš kako se vzpenja kakšen kilometer stran in je res veličasten.

 

V Hirošimi sva prvi dan spala na otoku Miyajima. Nisva niti vedela, da sva dobila tradicionalno sobico s tatamijem, posteljo na tleh in nizko mizico za pitje časa. Kul. Na tej Miyajimi je tisti ogromen tori na vodi, do katerega greš lahko peš, ko je oseka. Turistov pa toliko, da se ti zmeša. Hvala Bogu sva tukaj spala, saj se popoldne turisti spokajo nazaj na celino, ker večina pride samo na enodnevni izlet, trajekti pa pozno popoldne nehajo vozit, tako da imaš proti večeru in zvečer ljubi mir.

 

Naslednji dan sva šla z gondolo na vrh 550m visoke gore Misen. Sicer te gondola ne pripelje na vrh, imaš še slabo uro v klanec. Na vrhu je tempelj, v katerem že od leta 800 gori ogenj. S tem ognjem so tudi prižgali plamen miru za spominski park v Hirošimi. Na vrhu sva tudi srečala še dva slovenca.

 

Popoldne pa v Hirošimo, ki je res lepa. Vidi se, da je novo mesto in v tem pogledu drugačno od Kjota, saj nima tradicionalnega predela. Ogledala sva si muzej o bombardiranju. Grozljivo. Večer pa sva preživela v spominskem parku, kjer je tista preživela stavba in ogenj miru, pri katerem se prikloniš žrtvam bombardiranja. Tukaj vlada res en tak čuden občutek. Eni pravijo, da je tak težak občutek tudi v Normandiji in Auscwitsu. Čeprav, ne bom rekel, da je občutek težak. Park preveva ena taka spokojnost, povsod so razni spomeniku miru, v muzeju neprestano ponavljajo mir, mir, mir. Imel sem občutek, kot da so sprijaznjeni s tem in da je poudarek na tem, da je treba narediti vse, da se kaj takega ne zgodi več. Skratka, kraj moraš prav absorbirati in šel sem v trgovino po pivo, ter sedel eno uro in pol na klopci v parku in opazoval okrog sebe.

 

Na žalost mi je zmanjkalo časa za obisk Mazdinega muzeja, saj sva zjutraj odrinila proti Takayami. To je dokaj tradicionalno mestece proti severu. S Shinkansenom do Nagoye, potem pa na navaden vlak proti Takayami. Poleg tradicionalnih uličic v mestu sva si privoščila tudi njihovo znano hida govedino. Na srečo sva ravno še dobila rezervacijo mize v restravraciiji. No, tole je bila pa drago, dva 150g zrezka sta 150€. Ampak jebiga, enkrat v življenju sem tam, bom probal. Je bila pa res dobra J.

 

En dan sva šla v Shikaragawo, tradicionalno in idilično vasico. To pa je idila, tukaj živeti bi bil pa čisti zen. Potočki tečejo med hišami, hiše so tradicionalne kmečke, vse imajo slamnate strehe, ki jih menjajo na 30 let in takrat pride pomagat vsa vas.

 

Naslednja pot naju je vodila v Kanazawo, še bolj na sever. Najprej z navadnim vlakom do Toyame, potem pa s Shinkansenom do Kanazawe. Med potjo do Toyame je vlak ustavil nekje Bogu za hrbtom, ker je naprej veter pihal premočno za vlak in smo morali prestopit na avtobus. Najprej so nas vse zbrali na postajici kjer je vlak ustavil. Nekdo od zaposlenih na vlaku nam je trikrat razložil, da čez 40 minut pripelje avtobus na postajo, ki je kakih 100 metrov oddaljena od železniške. Pa da naj zaradi vetra počakamo na železniški, da nas ne bo zeblo, in šele čez pol ure odidemo na avtobusno. Trikrat je povedal in vseskozi spraševal, če razumemo. No, potem se spokamo na avtobus in ga z vsemi kufri zasedemo do vrha, pride na avtobus neka ženička in vsem razdeli kifeljčke, ker da ne bomo lačni, ker se nam je vožnja tako podaljšala. Neverjetno, res.

 

V Kanazawi sva si ogledala njihov vrt, ki naj bi spadal med tri najlepše. In samurajsko hišo. V taki hiši bi živel še danes. Hiša ima kar nekakšne etaže, iz dnevne imaš vstop na vrt skozi katerega teče potoček in v njem so ribe… Kot v pravljici.

 

Na koncu pa še za 5 dni v Tokio. Tokio me je pa ob prihodu knockautiral. Nisem si predstavljal, da je tako velik in da je tam toliko ljudi. Hotel sva imela blizu postaje Shinjuku, ki velja za najbolj obremenjeno postajo na svetu. Jaz te postaje še zdaj ne razumem. To je tako veliko, da si sploh ne moreš predstavljat. Ampak to vse funkcionira, ceste so polne avtov, ampak ko posveti zelena, vse spelje. Ko pri nas stojiš z avtom v koloni, greš lahko ven in v trgovino. Tam pa vse gre. In nihče od pešcev se ne bo butnil vate. Vse laufa. Hecno je, ko rečeš, da imaš vlak na postaji, potem pa prideš na postajo imaš še 20 minut hoje po postaji J.

 

Sensoji tempelj je najstarejši tempelj v Tokiu, narejen leta 600. V cesarsko palačo nisva mogla, sva šla pa čez njen park. V njegovih ribnikih so modre ribe, ki jih je dala enkrat cesarica zmešat prav za v ta park. Šla sva tudi na Godzilla road, kjer izza stolpnice kinematografa gleda Godzilla v naravni velikosti. Center je ves v ekranih, najbolj znan je trenutno tisti s 3D mačkom. Res je posrečen. Pa Shimbuja prehod pa Golden Gai z miniaturnimi lokalčki, pa Mario kart po mestu (tega nisem šel, je pa hecno gledat), Pa Shimbuja Sky, stolpnica, ki ima na strehi razgledno ploščad za turiste. Zanimivo je, da je tudi v vladni stavbi razgledna ploščad za turiste in to celo zastonj. Ni sicer na strehi, je pa v 45 štuku in je kar spektakularno.

 

Ogledala sva si tudi železniški muzej, ki se nahaja malo severno od Tokia. Luštna vožnja z vlakom tričetrt ure. V njem vidiš prvo japonsko lokomotivo iz leta 1870, prvi električni tramvaj, stare Shinkansene, cesarjeve vagone… Notri sta dve restavraciji, ena je v vagonu. Jaz sem jedel v tej. Imajo tudi pet simulatorjev vlaka, 3 navadne mestne, Shinkansena in parno lokomotivo. Navadnega mestnega sem šel eno furo peljat, za Shinkansen ali parnega pa si moral najprej opraviti en challenge na aplikaciji muzeja. Pa ravno nikogar ni bilo in sem že mislil, da se me bodo usmilili. Ampak se me niso J Tukaj je bilo ful hecno, ker so v muzej prišle tri skupine otrok iz šole, čisto majhnih, bi rekel prvi razred. Vsaka skupina je imela kapce s šiltom v svojih barvah. In sem si mislil, uf, tole zdele bo pa vojaška vzgoja, vse po redu. Ma kje, rastur. En se joka, en pije vodo pa po tleh polije, en je sendvič, ostali se pogovarjajo in smejejo, briga jih kaj učiteljica govori. Prav lepo je bilo videt, tapravi razigrani otroci, prav nič po japonsko J. Skratka, muzej tip top.

 

En dan sva se že zjutraj ob 6h, odpovedala sva tudi zajtrk v hotelu, odpravila z vlakom na jezero Kawaguchi gledat goro Fuji. Tam zraven je tudi hrib Arakurayama, s katerega so posnete znane fotografije Fujija s pagodo v ospredju. Baje se gora lahko vidi zelo redko, saj je večino časa v oblakih. No, midva sva imela srečo, zjutraj je bilo nebo kristalno jasno, brez oblačka in na hribu pri pagodi je bilo še zelo malo ljudi. Je pa gora veličastna. Visoka 3700 metrov, stoji na samem in je skoraj popolnoma simetrična. Sedaj mi je jasno zakaj po celem svetu vsi vedo, kaj je to Fuji, in zakaj jaz to vem odkar sem bil star tri leta. Veličastna je. Nimam druge besede. Dobil sem solzne oči.

 

To je to. Navdušen sem. Ljudje so skromni, potrpežljivi, prijazni, vstopnine se gibljejo od 2 do 5€, hrana ni draga, sistem funkcionira… Že po avtomobilih se vidi, da nimajo naše evropske mentalitete. Lexusa ne boš videl, ker je Toyota popolnoma OK. Toyot je drugače 50%, veliko je še Suzukijev in Nissanov, Hond in Mazd je relativno malo, Subaruja in Mitsubishija pa skoraj ne vidiš. Tujih avtov je malo, če je, je kakšen VW ali Citroen, mogoče Fiat 500. Ampak vsi so normalni, kot sem rekel, Lexusi so redki. Ogromno je tudi starih avtov, 20, 25 let. Pa vsi laufajo čisto lepo, noben nima luknje v auspuhu pa za nobenim se ne kadi. Tudi električnih skoraj ni, vse je na bencin. Pa ogromno motorjev, sploh z nizkimi kubaturami, 125, 250, 400 kubikov. Se pa ta slika v Tokiu seveda podre, tam vidiš pa vse in še več. V Tokiu sem hotel iti tudi na parkirišče Daikoku, kjer se zbirajo ljubitelji avtomobilov in kjer lahko vidiš čuda stvari, ampak parkirišče je na avtocesti in z javnim prevozom ne moreš do tja. Potrebuješ avto.

 

Vse skupaj za dve osebi naju je prišlo 5500€, kar se mi zdi res sprejemljiva cena. 1600 avion, 600 vlak, 100 internet, 1300 petnajst nočitev, 100 hotel na Dunaju in še 100 parkirnina avta, vinjeta in bencin, ostalo pa hrana, vstopnine, mestni prevoz, če ga ni kril JRPass, spominki…

 

Nepozaben izlet. Ljudje, njihov odnos, narava, prelepa arhitektura… Pri meni si je samo še utrdila status najljubše države. Če bi moral kakšno stvar spremeniti, bi mogoče edinole zamenjal en dan Tokia, kjer je res džumbus, za še en dan Hirošime.

 

Če bo Bog dal, bom šel še kdaj.

 

8. december 2023 uredilo bitje ayrton79

[Gogy]

Lepo, da ženi kar bog rečeš. 

[ayrton79]

Najbolj hecno je bilo, ker ima ona varčevalni račun za potovanja. Čeprav sploh nisva redna popotnika in ni tam gor vse skupaj nič. No, ona je rekla, da bova plačala hotele s tega njenega računa, jaz pa sem s svojega dvignil jene, da sva imela keš za s seboj. V hotelu v Kjotu potem njena navadna kartica ni delala, pa sem jaz plačal z masterkardom. Ko sva prišla domov pa kao, dajva tiste jene, ki so ostali kar nazaj na njenega varčevalca. Haha

[Demogorgon]

Japonska je tudi moja velika želja in edina azijska država, ki bi jo rad obiskal. Mogoče nekega dne :).