MS-Dos – sistem gubat

[LordFebo]

MS-Dos – sistem gubat

V tkanini igrarskega prostora-časa obstajajo številna vesolja, vsako po svoje zanimivo in nekomu nepozabno. Eno takih predstavlja tudi zgodnji PC. Ampak ne tisti izpred petnajstih let, ko se je kalila 3D-grafika in vzhajala večigralnost. Bilo je veliko obdobje še pred našimi Jokerplovi, torej pred Jokerjem, pentiumi, neprilikami z Windowsi in piskajočimi analognimi modemi. Ubadanje z osebnim računalnikom koncem osemdesetih in začetkom devetdesetih je bilo namreč orenk samosvoje – drugačno tako od istodobnih televizorskih alternativ kot kasnejšega oknarjenja. Čas so obeležile ogromne bež kište, počasne diskete, monokromatski monitorji in boleč zvok, dobo pa je definiral prvi Microsoftov operacijski sistem MS-DOS. (Pikolovci bodo znali pripomniti, da ga v resnici niso izdelali oni, marveč je kodo po naročilu IBMa podjetni Bill Gates odkupil od neke druge firme. Vendar to za našo zgodbo ni pomembno.)
 

Dawn Raider

Elite

Battle Isle 2

Strike Commander

Test Drive II

Doom

California Games

MS Flight Simulator 3

Simcity

Mixed Up Mother Goose

Ultima VI

Xenon 2
 

Zelena ukazna vrstica
DOS je imel oziroma je bil tekstovni vmesnik s tako imenovano ukazno vrstico, uporaba pa je bolj spominjala na rokovanje z mavrico ali komodorjem kot na kasnejše PC-pristope. Miške spočetka sploh nismo poznali in po vklopu te je na ekranu čakal znameniti ‘prompt’ C:>. Za zagon špila je bilo potrebnega kar nekaj navideznega strokovnjaštva. Nobenih podobic in očitnih prijemov ni bilo, le tipkanje tujskih ukazov in nenavadnih zaporedij ločil. Še tako elementarna operacija je terjala znanje ‘raču­nal­niš­kega jezika’.

Že res, da je sloviti Norton Commander olajšal rutinska opravila. A ne glede nanj smo veliko ročno dir-ali in cd-jali po direktorijih ter iskali zagonske datoteke exe, com in bat. Špili so se inštalirali z mnogih flopijev, za presnem programa na disketo pa je bilo treba vpisati copy *.* a:. In držati pesti, da se pri pisanju oziroma branju ne pojavi General Polomija (besedni hec bodo razumeli le posvečeni). Nadalje smo med izrazi EGA, Tandy in AdLib nas­tavljali grafični in muzikalični hardver oziroma v pra­zgodovini poganjali emulator štiribarvne palete, zvan simcga. Kdor je to obvladal, je bil pri priči oklican za ‘računalnikarja’. Posihmal ga je cela ulica klicala napomagaj, on pa je tekal od soseda do soseda z optimizacijsko-diagnostičnima nucnikoma Norton Utilities in PCTools.
 

Ga še veš, tovariš? Norton Commander, en in edini datotečni nucnik, s katerim smo iskali, kopirali, razvrščali in editirali. Čeprav se danes s takimi opravili bavimo precej manj oziroma ponavadi le pri ’preizkušanju varnostnih kopij’, je naslednik Total Commander še vedno obvezna oprema.
 

Najbolj zgodnji pecejaši smo pričeli z XTji z Intelovim 4,77-megaherčnim čipkom 8088. Na gromozanskem vodoravnem ohišju je sedel monitor z videzom majhne mikrovalovke, pri čemer je bil prikaz praviloma črnooranžen oziroma črnozelen. XTjem so sledile ‘dvaosemšestke’ in kasneje procesorji 386, začenši s ceneno 16-megaherčno varianto SX. In noben tistikratni CPU ni nucal ventilatorja! Tudi prikaz in zvok sta tekom dobe napredovala. Proslavljeni hercules, ki je bil sopomenka za monokromatsko podobo, je dal mesto VGA-karticam, soundblaster pa je za vekomaj utišal interni zvoč­nik, znan kot PC-speaker. Ob takem naboru strojne op­reme se je zgodilo, da si imel v istem špilu čisto drugačno vzdušje od kolega. Eden je užival v 256 barvah in poslušal MIDI-glasbo ter digitalizirane učinke, drugi je taisti špil poganjal le v 16-farbni EGA-paleti, tretji pa črnobelega in v tišini. Veliko nas­lovov je dobilo celo ločene VGA- in EGA-izdaje.
 

Stunts

Magic Carpet

Master of Orion

Pipemania

Les Manley in Search for the King

Populous

Loom

Street Fighter

The Adventures of Willy Beamish

Death Knights of Krynn

UFO

Sokoban

Theme Park
 

Po robo v Osterreich
O novitetah nas je izobraževala revija Moj mikro, ki je tedi izhajala od Vardara pa do Triglava. A kljub časopisu in razširjenosti PCjev trga računalniških komponent na sončni strani Alp ni bilo. Po procesorje, diske in Tsengove grafične kartice smo se vozili k Mlakarju in Jerovšku na drugo stran Karavank. Na avstrijski strani smo hardver pokazali, da so nam graničarji poštempljali izvozno potrdilo, s katerim smo dobili povrnjen Mehrwertsteuer (DDV). Nakar je bilo treba v ljubeljskem tunelu robo poskriti med banane, milke in vrečke s kofetom. Daca je namreč znašala polovico vrednosti in v tistem re­ži­mu carine ni plačal nihče. Oziroma le tisti, ki so ga dobili pri švercanju. Ja, tako smo spodkopavali državno blagajno in bili na to celo ponosni!
 

Ne samo, da je v zgodnjih devetdesetih marsikateri špil izšel posebej v 16- in 256-barvni varianti. Dobiti ga je bilo moč na tavelikih ali tamalih disketah za DOS ali Windows, namečkoma pa še na CD-Romu, kjer je bil vključen govor. Nenavadno obilje izdaj pri relativno nizkih nakladah.


Tisto so bili časi velikih in obilnih škatel, v katerih si poleg kupa disket dobil priročnik in zemljevid. Praviloma je bila ta vsebina tudi neke vrste protipiratska zaščita. Najbolj pogosto je bilo iskanje sedme besede v tretjem odstavku na petnajsti strani, bolj posrečene domislice pa so bila takale vrtljiva kolesa in rdeča folija, ki je razkrila simbole na specialnem potisku. Seveda so bile to kržljave ovire.
 

Do iger je gmajna prišla z manj težav in stroškov. Gusarjenje je bilo samoumevno in le redki zanesenjaki smo občasno za lire, šilinge ali marke na tujem nabavili kak špil v veliki škatli. Moj prvi je bil denimo Ultima VII v celovškem Mediamarktu. Indus­trija se je sicer nezavarovanosti medija zavedala in se trudila z vsemogočimi protipiratskimi zaščitami. Včasih je bilo treba poiskati besedo na določeni st­rani priročnika, drugič vtipkati koordinate nekega mesta s priloženega zemljevida, tretjič sredi igre zmešati napoj po recepturi iz knjižice. A to niso bile ovire, kajti piratsko igro je enostavno spremljala tekstov­na datoteka z rešitvami tega preverjanja. Ko so v Mojem mikru nehali objavljati oglase s sandokans­ko vsebino, se je ponudba preselila v manj tanko­čut­ni Salomonov oglasnik.
 

Grand Theft Auto

Commanche

Dune

World Circuit

Arkanoid

Superhero League of Hoboken

Crusader: No Remorse

Conquest of the Longbow

Wing Commander

The Lion King

Gunship

Syndicate
 

Device=C:\DOS\himem.sys
Obvezen sestavni del dosovskega okolja sta bili datotečni entiteti autoexec.bat in config.sys. Ta nekajvrstična niza štartnih ukazov in parametrov sta narekovala obče sistemske nastavitve, recimo jugoslovanski razpored znakov na tipkovnici in gonilnik za enoto CD-ROM. Po dotičnih skriptah smo venomer nekaj prčkali, saj sta bili med drugim zaslužni za urejanje pomnilnika. DOS rama namreč ni ob­rav­naval enakovredno od prvega do zadnjega bita, marveč je ohranjal starodavno delitev. Osnova je merila 640 kilobajtov, čemur je sledilo nekaj sklopov, ki smo jih poznali pod izrazi UMB, XMS in EMS. Lahko si imel zajetna dva megabajta, a če miš­kinega driverja nisi naložil v upper memory block in pravilno nastavil razširjene memorije, kilrathijevskega govora v Wing Commanderju II pač nisi slišal. Še dobro, da je peta Dosova izdaja uvedla meni z več zagonskimi inačicami, kar je odpravilo neprestano editiranje.

Popravljanje datotek config.sys in autoexec.bat je bilo za špilanje malodane obvezno. Vsak od nas je vedel, na katerih vratih in interuptu deluje soundblaster, koliko rama požre miškin gonilnik in kaj je bilo treba vpisati za expanded memory, kar je zahtevalo mnogo iger. Kaj točno je ta memorija bila, nismo imeli pojma, ampak nastavitve programčka EMM386 pa smo poznali v nulo.
 

Dolgo časa so bile dosovske igre videti bistveno slabše kot na konkurenčni amigi in konzolah. Prvi, enobarvni PCji so zaostajali celo proti komodorju, ki je imel vsaj nekaj barvic, več zvočnih kanalov in domala privzet joystick. A računalnik je obetal, kajti za njim sta stala veliki IBM in vzpenjajoči se Microsoft. Poleg tega si lahko z njim počel več reči kot z nintendom ali mega drivom. V Wordstaru si recimo natipkal besedilo in v Harvard Graphicsu narisal grafikone. Oboje smo nato navdušeno tiskali na odurno glasnih matričnih tiskalnikih. In to je bilo pravzaprav vse, kar smo počeli ‘več’ od igranja. Toda staršem se je zdelo bolje dati marke za tak več­namenski, izobraževalni stroj kot za drkalico, ki bo zgolj težila v osrednjem družinskem prostoru.
 

Bioforge

Tetris

Aaargh!

Raptor

Red Baron

Ski or Die

Leisure Suit Larry

Scorched Earth

Duke Nukem 3D

Risk
 

Od kvestov do dumačin
Ponudba je bila obilna in četudi odmislim vse Sierrine, Lucasove in druge kveste, ki so prestavljali prvorazredno zvrst, bi lep čas našteval igrovje, katerega utrinke hranim. Že na XTju sem drgnil Test Drive II: Duel in s porschejem 959 dobesedno na piksel natančno podiral rekord prve trase. V glavi imam BMXarske, skejterske in surferske karafeke v California Games ter klatenje sovražnih zrakomlatov v vokslastem Comanchu. Pa pravljično strategijo King’s Bounty, ki je postavila temelje nizu Heroes of Might and Magic, Dune 2, ki je utemeljil žanr realnočasovnih strategij, in strašljivo frpjko Elvira, katere globoki dekolte bom pomnil še na smrtni postelji. Ter, jasno, Princa od Perzije, čigar svilnata animacija je bila pred svojim časom.
 

Skupna izdelkom DOS-veka je bila večja zajebanost. Ni bilo ujčkanja, tutorialov in previjanja nazaj, crkovali smo celo v avanturah. Tudi pomoč ni bila na do­segu klika, marveč smo nekatere naslove ig­rali več mesecev in čakali na pomagalnike v revijah. Moj mikro in Joker sta zato rešitve jemala resno.
 

Sčasoma so se špili razvili in iz znakovnih zaplat ter bednega piskanja postali grafično privlačni in milozvočni. Navsezadnje je dosovski vek trajal več kot dekado, še onkraj leta 1995, ko je prišel prvi grafič­ni operacijski sistem Windows 95. Tekstovne avanture, kakršni so bili prvi Zorki, so s King’s Questi do­bile preprosto grafiko in pičlo animacijo. Nato so postale barvne risanke tipa Day of the Tentacle in obdobje sklenile s filmskimi projekti, katerih vr­hunec predstavlja Phantasmagoria. Igre, ki smo jih ročno zaganjali, zato nikakor niso bile samo nepredstavljive zaplate pikslov. Ne zgolj legende Civilization, Doom in moja vsečasna omiljenica Ultima Underworld, v ta vek so sodili takisto Quake in še marsikatera 3D(fx)-pospeševana titula.
 

Windows 3.0 niso bili operacijski sistem, marveč grafično okolje, ki si ga štartal iz Dosa. A to je bila platforma za Word, Corel in Paintbrush, ne za igre. Pravzaprav so dosovski špili obstajali tudi po izidu Win 95, ki je bil prvi okenski sis­­tem. Avanturo Discworld II smo z vtipkavanjem pognali še leta ’97.


Črnobelo špilanje je bilo običajno. Marsikdo svojih omiljenk, kot so SimCity, Prince of Persia in King’s Quest IV, sploh ni nikoli videl v barvah. Spet drugi pa smo jih vnovič zaigrali, ko smo kupili barvno ma­šino. In nato še enkrat ob dokupu zvočne karte.
 

Vsakdo ima lastne memoare, bodisi na celoletne dogodivščine tipa Bard’s Tale, bodisi na ondan splošno razširjene šahovske simulatorje. Zato se mi opisovanje določenih naslovov iz množice več tiso­čev ne zdi smiselno, kaj šele delanje izbora naj iger. Favoritov je ničkoliko, naša retrospektiva pa je kot vselej sprožilnik spominov, ki prikliče na površje dozdevno pozabljene prizore in doživetja. Trenutke iz nekih drugih računalniških časov, o katerih ve­či­na današnjih drgnilcev zaslonov nima pojma.
 

A-10 Tank Killer

Winter Challenge

Dangerous Dave 2

Ultima Underworld

Codename: Iceman

Wacky Wheels

Ečstatica

Prehistorik

Lemmings

Eye of the Beholder
 

DOS-očak
Sem zaradi tega dandanes kaj sposobnejši? Mi poz­navanje alinej v config.sysu, obvladovanje disket in odzipanje datoteke skozi ukazno vrs­ti­co kaj pomaga? Za časa WinXP sem še šaril po Dosu, ko je taveliki sistem odpovedal poslušnost, potem pa ne več. Terminalsko okno sicer obstaja, a če me slu­čaj­no enkrat na eon zanese tja, to ni zaradi datoteč­nih težav, ki bi jih lahko rešil z znanjem ancient­nih ukazov. V praksi, čeprav se še tako prepričujem v nasprotno, so dosovske veščine izenačene s spectrumovskimi. Z njimi nekaj veljaš le v muzeju.

Seveda pa je sobivanje z osebnimi praračunalniki pripomoglo k širši področni razgledanosti. Konec koncev se marsikateri košček arhitekture vleče iz starih dni, na primer zapis datotek s tričrkovno končnico. En tak detajl je tudi razpored šumnikov v Jokerjevi glavni tipografiji, ki je davni YU-ASCII. Mladič, ki ne pozna niti teh dveh kunštnih kratic, na moji tipkovnici zlepa ne bo napisal ‘kožušček’. In takisto ne bo pogruntal nedoslednosti v naslovu …
 

Might and Magic III

The Incredible Machine

Maniac Mansion

TV Sports Basketball

Elvira

Jazz Jackrabbit

Pirates!

Dune 2

Another World

Manhunter: San Francisco

Prince of Persia

[Kočevc]

Uf spomini na ene par igric. 🙂

[Ripper]

Časi naše mladosti.

Prva dva špila v DOS-u, ki sem ju igral sta bila Nibbles (kasnejša kača) 

in pa Gorillas

Prva za silo, druga bedna. Vendar zame so bili to začetki raziskovanja samega DOS-a. Vpisovanje in preučevanje različnih ukazov, študiranje bukle, ki je bila priložena sistemu.

Hecno, da so bili takrat Windowsi pač neko okolje, ki je bilo dolgočasno in zagriženim dosovcem povsem odveč 😄  

[sadhu sequencer]

Spomnim se, da mi je bil v času 486 prehod iz DOS iger na windowsove directx zadeve precej mukotrpen. Imel sem težave z zvokom takrat v Windows 95 in sem do prihoda Win98 in nakupa Pentiuma kar pogosto živel v črnem svet Dosa. ARJ ukazi in sprehajanje po direktorijih, autoexecih, inijih je botrovalo hitremu učenju Basha v Linuxu.

9. maj 2020 uredilo bitje sadhu sequencer

[Deadguy]

Svaka čast za prispevek. Ne vem kako mi je lahko bil crusader: no remorse carska igra v otroštvu, če nisem nikoli prišel do konca stopnje.

 

[Majek]

Heh DOS. Kjer sem nekako uspel prit Config.sys ali  je bil Autoexec.bat , ko sem hotel it igrat Gorile v qbasic.

[uros678]

Sem ze cisto pozabo na Whacky Wheels...hjo kolko smo tega prespilali...

[╭∩╮ Pennywis3]

Carska tema, hvala.

 

Vedno ko na takšno temo naletim se na Reunion spomnim.

 

 

 

 

[DaCapo]

Jaz se spomnim, da smo vsak nov Voodoo 3dfx kupili na day-one. Sicer so bili trije, če se ne motim in trojka že nekako ni bila več top. Ampak vseeno mi je fascinantno, kako smo takrat vedno imeli dovolj denarja (srednja šola, oz. takoj po koncu šolanja), ker s kolegi nikoli nismo nekaj delali preko študenta in podobno. Plus to, da smo redno menjavali procesorje, zvočne kartice, CD enote (sploh pa takrat še dokaj drage pekače, ki so bili že skorajda potrošni material) vsake toliko je padel tud nov (boljši in večji) monitor, v glavnem: ni da ni bilo. Zdaj, ko malo razmišljam za nazaj, je to sicer pogojeno s tem, da še nismo furali lastnega gospodinjstva, pač ni bilo kakšnih drugih stroškov in je res večina $ šla za kompe.  

[dzuko]

Tole je bilo nad vsem...

 

[atomic]

90% naštetih iger sem ful preigral. 90% je bilo res slabih. Enostavno so arcade avtomati, SNES itd... imeli precej boljšo grafiko in TVje imel tak atni aliasing

 

Pri wintersports sem pa celo cheate odkril, ski or die sem bil pa res above all - mel sam naštudirano, kako dobiti same 10 pri akrobacijah... pa nisem imel možnosti nikjer prebrat nič in yt gledat itd... ampak si enostavno tolk časa igral, da si bil res top.

[atomic]

dzukodzuko reče pred 31 minutami:

Tole je bilo nad vsem...

 

Jup, ni veliko takih na seznamu, ki bi se kosale s to mojstrovino, katere nisem nikol obrnil. Prišel sem do pasworda frgt

[dzuko]

Jaz sem pa obstal v zadnji sobi.

 

Sem pa par let nazaj dobil idejo po ponovnem preigranju, ampak me je po 10 minutah minilo in sem živčno izbrisal...No v bistvu se mi tako zgodi pri vseh igrah, ki jih nostalgično probam še enkrat.

[DaCapo]

@dzukodzuko: ja, nostalgija zna biti k***a. Podobno se dogaja tudi meni. Polno enih top spominov, kako uživantsko je bilo igrati in podobno, potem pa naložim danes (bodisi preko kakšnega emulatorja, bodisi GoG, bodisi kaj tretjega..) in me hitro mine. En tak primer je recimo Dune 2, ki je dejansko kultna klasika, preigraval sem jo ure in ure, večkrat končal in vse, ni da ni... ampak zadnjič enkrat sem igral, naredil par začetnih stopenj, potem pa naslednji dan sploh nisem več vklopil.

[dzuko]

Jp, ena najboljših iger vseh časov..kot mulc sem 100x probal zadnjo sobo npr...igraš 15 min, ti črv požre harvesterja..restart oziroma zadnji save..in tako počasi..pa ko te mama pokliče greš stran od računalnika, ni panike..sedaj pa izgubiš živce v 15 minutah in še 2 uri prihajaš k sebi, da se pomiriš.

 

Meni veliko bolj kot "dos" igrice dogajajo malo novejše...razni settlers, transport tycoon, aoe, nfs porsche, nolf 1&2, theme hospital, ipd..ampak žal ni več časa, da bi to preigraval, me pa ne naredijo živčnega..

[Morski]

Uf 10/10 prvi post. res ogromno lepih spominov, od norton commanderja, nekaj res legendarnih iger (Ečstatica, Winter Games, Stunts, Sim City ipd. ipd.), do kislega urejanja autoexec in podobno.

[razo]

Ne bom nikoli pozabil kako sva z bratrancem privateer cheatala, tako da sva v igri sejvala, potem sva vse, kar sva imela, prodala in sejvala pod drugim imenom. šla v NC editor in odprla drugi save fale, poiskala v celotnem fajlu besedico credit in prepisala heksadecimalni zapis. Potem sva z editorjem odprla prvi sejv fajl, in prepisala ta heksadecimalni zapis in voila sva v igri imela vso opremo in še kup denarja, to naredila parkrat in razturala vse

19. maj 2020 uredilo bitje razo

[[D]emoncek]

Moje prvo proper racunalo je bilo IBM 5150, monitor sem imel pa z oranznim fosforjem. Zadeva je laufala CP/M dokler mi ga niso nadgradili na DOS. Katera verzija nimam blage. Sem pa potlej imel igrice kot je recimo neki klon tetrisa, neki klon kace, pa igrico kjer so dojencki padali iz gorece stolpnice, ti si jih pa z nosili odbijal v resilca

 

https://www.retrogames.cz/play_966-DOS.php?language=EN

 

Pa takrat sem prvotno mel Model F tipkovnico ki smo jo kasneje menjali za Model M, tega Model M pa se zdaj gonim. Zadeva je spila skoraj toliko pira kot jaz.

[lizz]

ena najbolj preigranih igric na maminem racunalu poleg Olimpijskih iger, The Lost Vikings, Sokobana, valjda Pac-mana,Tristan Pinballa in Commander Keena, je bila tale:

nadcarski tetris

[atomic]

 

[atomic]

Ne morem verjet, da je bil tako kompleksen špil v DOSu leta 1989. To sem prešpilal res veliko. Pa imel narejeno Olimpijo in Jesenice, ker so bili ravno zeleni in rdeči

 

 

[Tadey]

Jest sem se pa telele spomnu  Sva z sošolcem tole igrala - James Pond - Robocod

 

 

[Arbenowskee]

 

[Arbenowskee]

Ko smo že pri temu, nova verzija DOSBox-X je zunaj