Skoči na vsebino

Trenutno igram [01/2021]

g. Profesor

Avtor: g. Profesor,
in Igrovje in konzolec

Priporočeni prispevki

Hernier

╭∩╮ Hernier

Objavljeno
Objavljeno

Zlate jagode so brutalne, se strinjam ...

 

Ampak zadnji panteon (od petih, pa že najlažji ima godlike težavnost) pomoje odbije vse

 

Za predstavo:
> V zadnjem panteonu Hollow Knighta boš boss rushal
> Vsi šefi štartajo na 'ascended difficulty', kar pomeni, da so najtežje različice samih sebe
> Večina šefov uleti v dvojicah, kar pomeni, da te battlata denimo dva ista ascended difficulty šefa HKRATI 
> Ta boss rush ne predvideva premagat dveh bossov, ne treh ali desetih, niti ne dvajsetih ali tridesetih, ampak vseh igrinih 42 bossov. Na ascended difficulty. Občasno v dvojicah. 

 

Skratka. Že nekaj, ob čimer količkaj normalen človek reče "ok vredu" in izbriše igrico. 

 

Ampak to ni vse. Peti panteon moraš obrniti s štirimi bindingi, ki
> reducajo tvoj nail damage na 80 %
> znižajo število tvojih mask na štiri
> unequipajo vse charme in ti jih blokirajo za cel run
> dovolijo samo en focus za heal in en za spell cast

 

Skratka. Baje delanje petega panteona z bindingi (da dobiš true ending) podaljša igro za 100 ur :D 

Povezava do prispevka
Tijuana

Tijuana

Objavljeno
Objavljeno (urejano)

In ko prideš do zadnjega bossa v petem pantheonu te brutalno uniču in greš opet jovo na novo 40 minut se jebat, da spet prideš do njega.

 

Ko ga pa uspeš premagat pa zaradi živcev zgubiš še 5 let življenja.

 

EDIT: Pozablo se je še omenit, da imaš steelsoul mode. Ko umreš umreš in če ga hočeš completat je tut nora jebarija do 112%. Sicer tu ne štejejo smrti proti dream bossom (izjema navaden Radience) in v godhomu v pantheonih. Ampak te hitro sfuka kakšen White palace ko šteje ali pa Trial of the Fool.

uredilo bitje Tijuana
Povezava do prispevka
Šimšalamima Huhu

Šimšalamima Huhu

Objavljeno
Objavljeno

Jaz sem trenutno na summit avto v Celste, men je bil HK kot osnovna igrica težji. Predvsem smrt v Celeste res ne boli, ker si maks par sekund od tam, kjer si zagrizu, v HK so pa "lagane" smrti tiste, kjer maš samo kakšno minuto telovadbe. Plus Celste je pač dokaj linearna platformščina, v HK si pa zgubljen in zaplezan nek sred velike mape, kar ponavad bolj neugodno vpliva na stres. Kakšen je pa endgame pa šele izvem.

 

Sicer do zdaj težko rečem, da ima Celeste nek nor dizajn arkadnih zagonetk in nadzor oz. da je to glavni selling factor, ji pa neverjetno dobr rata vkomponirat zgodbo in karakterje v nekaj kar bi lahko bil pod črto samo zajeban Mario. Po Steamu mam 3 ure v špili, pa sem že ful bolj čustveno investiran v Madeline in Theota in prklopljen na zgodbo kot po 50h+ v ves spisek protagnoistov in dogajanja v RDR2. V spominu mi ne ostajajo neke hude mehanike in problemi posameznih zaslonov, imam pa ful močen vibe hotela, debate pod severnim sijem, notranjih bojev itd. Res carsko narejen.

Povezava do prispevka
Hernier

╭∩╮ Hernier

Objavljeno
Objavljeno

Se ne strinjam povsem, da mehanično ali s stališča stopenj Celeste ni nič posebnega. Stopnje sicer res niso posebej epske, vendarle igro estetsko poganja res strog minimalizem (plus žanrski tropi a la strašljivi dvorec), ampak mehanično pa je res ogromno podrobnosti, ki igro naredijo zapomljivo. Menim pa, da je za tak pristop potrebno igrati celostno, vključno z ugankarskimi srčki. Če izpostavim nekaj takih podrobnosti (to drugače ni neko nasprotovanje tebi Šimšalamima, ker se v 85 % strinjam s tvojim komentarjem, samo dober prostor za debato o Celeste se mi zdi, ker pač nimamo namenske teme):

 

–  Jagode so načeloma skrite zelo dobro, nikoli v kakšnih obskurnih mestih, ki jih ne bi mogel odkriti tudi z zelo natančnim pregledovanjem zaslona. Nobenih zlobnih potez do igralca, nobenih »udari v naključno steno, da razkriješ skrivnost.« Med drugo karanteno sem recimo preigral Donkey Kong Country Returns in je takih momentov kar mrgolelo: igra že zelo zgodaj (nekje v tretji stopnji) razkrije, da so skrivnosti, ki jih odkriješ tako, da se zarollaš v naključno prepreko, ki sicer ne deje nobene vizualne stimulacije, da bi bilo karkoli za njo. Od takrat naprej je bila zame igra z vidika zbiralništva uničena, saj sem imel občutek, da moram prerollat dobesedno vse kotičke, da bom našel stvari.

 

– Carsko mi je, kako je theme vsake stopnje vkomponiran v zgodbo, če razmišljaš na neki makro ravni. Prva stopnja: fizično vzpenjanje. Tukaj Madeline še ne občuti posebnega duševno-duhovnega struggla, ki pa ga začenja čutiti v drugi stopnji, ki se že začne z njeno introspekcijo, nadaljuje pa s skakanjem po kraju, kjer je več kot očitno prisotno nekaj mističnega, nekaj kar za razliko od povsem fizičnih preprek v prvem chapterju nagovarja tudi nadzemeljsko, kar je konec koncev vidno tudi pri mehanikah, ki jih vpelje v tem poglavju. Igra potem po delčkih gradi vsako poglavje. Z malo abstraktnega razmišljanja (a mislim, da ne ezoteričnega v smislu, da bi igri lepil interpretacije, ki niso v shemi tega, kar so avtorji želeli povedati) lahko na skoraj vsako stopnjo in mehaniko apliciraš Madelinino pustolovščino. Zelo malo je torej naključnega. Ker nekako nimamo časa, da bi analiziral vsako stopnjo v nadaljevanju, bom še samo eno, in sicer:

 

– naravnost genialno tretjo stopnjo, kjer Celeste prvič tudi pokaže, da imamo v ozadju igro z izredno inteligentno zgodbo (kar morda ni očitno, ker konec koncev govorimo o zelo čistem arkadnem platformerju, ki ga igramo s skoraj da tremi tipkami). Že sam odnos, ki ga imajo liki v odnosu do hotelirja: se prav spomnim dialoga, ko Theo reče Madeline, naj se ne ukvarja z njim, ker bo imel meltdown ne glede na vse, da pa mora razmišljati o lastni varnosti (tj. stabilnosti). Se mi zdi sicer klišejska premisa, vendar v umetnosti redko pokazana: ko imaš prijatelja, ki tako ali drugače doživlja različne meltdowne, moraš na neki točki preprosto poskrbeti zase. Na koncu se izkaže, da je imel Theo prav, hotelir ima svoj meltdown in proti Mads, da ga pusti na miru. Zanimivo mi je, kako so »obsticles« v tem poglavju razporejene tako, da izražajo notranje počutje hotelirja, povsod so črvi, ki razjedajo pohištvo, hotel, njegovo življenje. Tudi izzivi so nekako postavljeni v skladu s tem, vključno s končnim šefovskim pobegom. Najboljše mi je, da v bistvu igra na tej točki popolnoma zavrne trope »princeske v težavah« ali pa nekega zlobneža, ki bi grozil z apokalipso, pač pa gre za to, da Madeline esencialno rešuje sama sebe. Theo jo je opozoril, da mora zavoljo lastne varnosti ignorirat hotelirja, česa se ni držala, sedaj pa ji grozi, da bo njegova depresija požrla tudi njega.

 

– S stališča igralnosti imam zelo love-hate odnos zlasti do modrih srčkov. Po eni strani so mi zanimivi, ker zahtevajo gledanje iz popolnoma druge perspektive, bolj kot neki testi v platformanju, kakor preostanek igre, so uganke. Po drugi pa se mi zdijo marsikdaj res slabo predstavljeni in zahtevajo odkritje mehanik (recimo izkoriščanje scrollanja zaslonov za višji skok v drugem poglavju), ki jih igra sicer sploh ne predstavi. Minus mi je tudi to, da igra sicer telegrafira dobesedno vse – igralec takoj intuitivno razume vse, kar mora narediti, nikoli ne rabi raziskovati na internetu. Tudi jagodke najdeš vse, če se le malce umiriš, zadihaš in dobro premisliš layout stopenj. Pri modrih srčkih pa to zataji, veliko (vsaj trije) se jih zanaša na neke stvari, ki jih z normalnim, sproščenim igranjem ne moreš osvojiti.  

 

– Žal je podobno brez smisla tudi DLC. Sicer z vidika mehanik zahteva nič manj od popolnega mojstrovanja vseh mehanik in izzivov, ki jih igra ponudi sicer, vendar je vse skupaj pač nek »very hard« poligon z zgodbo, ki je skupaj dana malo na silo, da igralcu vendarle da nek kontekst. Daleč od mojstrstva izvirne igre, kjer je vse točno tam, kjer mora biti, kjer lahko v vsaki stopnji najdeš uletešenje Madelininega stuggla in kjer, navsezadnje, ni zares šibkih delov. So le malo manj kvalitetni.  

 

V bistvu sploh nisem odgovarjal Šimšalamimi, samo par misli o igri sem nanizal, ker vidim, da jo ravno igra veliko članov. Moram reči, da mi je zadeva resnično izjemna, celostno predstavljen platfomer z dobro zgodbo in odlično igralnostjo, mislim da je povsem upravičeno na vseh GOTY seznamih svoje letnice. To si preprosto zasluži. Meni pa zraven Raymana Legends najljubši post-2010 platformer. New Super Mario Bros. zbirka in Donkey Kong Country mi niti blizu ne prideta.  

  • Račka +1 3
Povezava do prispevka
Zorz

Zorz

Objavljeno
Objavljeno

Immortals Fenyx Rising - uživam na polno, sedeta mi risankasti slog in humor oz. dejstvo da se igra ne jemlje preveč resno. Pa itak kombinacija open world raziskovanja ter ugank. Boj je sicer dost osnoven, a vseeno nimam pripomb, v tako igro nek poglobljen borilni sistem itak ne paše.

Povezava do prispevka
5Stringed

5Stringed

Objavljeno
Objavljeno (urejano)

Trenutno se mi ob abnormalno dobri glaZbeni spremljavi v Launcherju downloada za mnoge nateg tisocletja - Scam, uhm, Star Citizen. Sem si po enem tednu buljenja v videje na YTju in poziranja tutorialov dejal fuck it, let's bite the bullet, gremo pogledat, kaj dogaja v tem neverending EA spilu :D Mislim, da sem celo prvi mn3njalnicar, ki se ga je lotil. Tole tazadnje je ornk bold claim, zato naj me prosim nekdo popravi, ce se motim :D

 

Mogoc odprem v kratkem topic o space simulacijah, ker vidim, da ga se ni, pa bi pasalo mal razgovarjat o space pew pewy igricah

uredilo bitje 4Stringed
Povezava do prispevka
Kastor

Kastor

Objavljeno
Objavljeno
kemik reče pred 3 urami:

Probal greedfall, čist premalo za oceno ampak mi res bazdi combat, krneki. 

Mu dam za vikend še več šans. Je pa špil kr lep, sem mislil da bo slabše. 

 

A je igral kdo to tukaj? 

Ravno včeraj ponovno začel na xboxu, sem že enkrat štartal na ps4, sam je ventilator delal dar mar... sem pa zaenkrat še čisto na začetku pred odhodom v svet, tako da razen lepote težko rečem kaj več...

Povezava do prispevka
Gost
Tema je zaprta za nadaljnje odgovore.
Pojdi na seznam tem

  • Nedavno brska   0 članov

    • Nihče od registriranih uporabnikov ne pregleduje strani.
×
×
  • Ustvari novo...