Duhovnost

[Persona]

Tema, namenjena pogovoru o duhovnosti in religijah.

 

“Here’s the most directly I am able to say this: The one and only truth of any person lies like a black hole at their very core, and everything else—everything else—is just the rubbish and debris that covers the hole. Of course, to someone who is just going about their normal human existence undistracted by the larger questions, that rubbish and debris is everything that makes them who they are. But to someone who wants to get to the truth, who they are is what’s in the way.”
― Jed McKenna, Spiritual Enlightenment: The Damnedest Thing

[Kruz]

Iz prejšnje teme (ki je bila čist ok imo, religija, meditiranje, čantanje, psihoterapija itd. vse to spada pod samopomoč):

slovar je zgolj kot pomoč, ker različni ljudje z uporabo istih besed lahko mislijo na zelo različne stvari :D. 

 

[Persona]

Sovir reče pred 2 urama:

Iz prejšnje teme (ki je bila čist ok imo, religija, meditiranje, čantanje, psihoterapija itd. vse to spada pod samopomoč):

slovar je zgolj kot pomoč, ker različni ljudje z uporabo istih besed lahko mislijo na zelo različne stvari :D. 

 

Mogoče lahko samopomoč spada tudi v to temo, ne pa obratno.

Mi pa nisi odgovoril na moje vprašanje:

Navedek

Nisi nikoli začutil da si del nečesa večnega? Ali pa ko ti je bilo najhuje, ko si se nečesa zelo bal ali pa upal, da se kaj ne bi zgodilo, nisi ničesar nagovarjal in prosil za pomoč?

 

[Robot]

"Summoned or not, the god will come."

Carl Gustav Jung

[╭∩╮ Hernier]

Duhovnost je tak Schrödingerjev pojav, ker je hkrati zaželena in zasovražena. Hkrati se spodbuja in hkrati zatira — zaradi tega pa se jo po mojem rahlo usmerja v "bolj razpuščene" oblike, kot so sodobne knjige za samopomoč in duhovnost, ki so meni zvečine nezanimive ... Ker so kot prvo v veliki meri prevedene iz ZDA izdaj in skušajo na evropsko bivanje aplicirat miselnost iz Amerike, kar po mojem kljub seveda bistvenemu vdoru ameriškega v našo družbo ni povsem aplikativno. Kot drugo pa so v veliki meri naravnane (verjetno zaradi ameriškega izvora) na to, da boš bolj poduhovljen ali spiritualno nadgrajen zaradi nekih workshop like delavnic, kjer po alinejah kljukaš neke zahteve oziroma naloge. Ta način razmišljanja se potem prenese tudi na druge dele družbe, recimo na umetnost, od katere se odtlej zahteva da zadosti ali družbenemu angažmaju ali pa potrebi po zabavi, vse kaj drugega pa nas vrže iz comfort zona. Kakorkoli že, jaz sem prišel do tega, da ko spoznam kakšnega novega človeka bolj podrobno in se pogovarjamo o npr. knjigah, pa da mi reče - sem velik bralec, ampak potem našteva samo neke prevedene ZDA knjige o samospoznanju in finančni neodvisnosti oziroma top goodreads spiritulity naslove, da bi mu rekel, da ne vem, če je zares bralec, ker so to v bistvu sofisticirani blog posti (ironično večkrat te knjige nastanejo kot zbirke blog zapisov posameznika), ampak vem, da to ni fer in bi ga potencialno odbil še od tistega malo časa, ki ga v življenju nameni neki kontemplaciji. Mi je zanimivo, koliko ljudem, ki se dandanes "iščejo" in bere te spirituality knjige, ne moreš razložiti, da bi se morda prej "našli" v proper leposlovju. Preprosto dojemajo to dvojnost: leposlovje aka zabava, goodreads spirituality naslovi aka globina. Hm ... 

 

Malo sem zašel, mečem par iztočnic, da se morda iz katere razvije kakšna debata, ker mi je drgač zelo zanimiva tema. 

[Kruz]

Persona reče pred 14 urami:

Mogoče lahko samopomoč spada tudi v to temo, ne pa obratno.

Mi pa nisi odgovoril na moje vprašanje:

 

Aja, sori, pozabil pol

 

Ne, nikdar nisem začutil, da sem del nečesa "večnega".

Za ta drugo pa bi rekel, da tudi ne zares v smislu prosim Uku Pacha, pomagaj mi uspešno pisati izpit iz glasoslovja, sem ti tudi daroval 2 kozi v ta namen. Najbližje temu je verjetno čist banalno "fak, upam, da dobim 2, upam da dobim 2" ali pa "naj ne bo rak, naj ne bo rak (to je blo za babico, ne zame)

[Persona]

Chamir reče pred 23 minutami:

Duhovnost je tak Schrödingerjev pojav, ker je hkrati zaželena in zasovražena. Hkrati se spodbuja in hkrati zatira — zaradi tega pa se jo po mojem rahlo usmerja v "bolj razpuščene" oblike, kot so sodobne knjige za samopomoč in duhovnost, ki so meni zvečine nezanimive ... Ker so kot prvo v veliki meri prevedene iz ZDA izdaj in skušajo na evropsko bivanje aplicirat miselnost iz Amerike, kar po mojem kljub seveda bistvenemu vdoru ameriškega v našo družbo ni povsem aplikativno. Kot drugo pa so v veliki meri naravnane (verjetno zaradi ameriškega izvora) na to, da boš bolj poduhovljen ali spiritualno nadgrajen zaradi nekih workshop like delavnic, kjer po alinejah kljukaš neke zahteve oziroma naloge. Ta način razmišljanja se potem prenese tudi na druge dele družbe, recimo na umetnost, od katere se odtlej zahteva da zadosti ali družbenemu angažmaju ali pa potrebi po zabavi, vse kaj drugega pa nas vrže iz comfort zona. Kakorkoli že, jaz sem prišel do tega, da ko spoznam kakšnega novega človeka bolj podrobno in se pogovarjamo o npr. knjigah, pa da mi reče - sem velik bralec, ampak potem našteva samo neke prevedene ZDA knjige o samospoznanju in finančni neodvisnosti oziroma top goodreads spiritulity naslove, da bi mu rekel, da ne vem, če je zares bralec, ker so to v bistvu sofisticirani blog posti (ironično večkrat te knjige nastanejo kot zbirke blog zapisov posameznika), ampak vem, da to ni fer in bi ga potencialno odbil še od tistega malo časa, ki ga v življenju nameni neki kontemplaciji. Mi je zanimivo, koliko ljudem, ki se dandanes "iščejo" in bere te spirituality knjige, ne moreš razložiti, da bi se morda prej "našli" v proper leposlovju. Preprosto dojemajo to dvojnost: leposlovje aka zabava, goodreads spirituality naslovi aka globina. Hm ... 

 

Vzporednica med duhovnostjo in umetnostjo je zelo na mestu. Obe služita človeškim potrebam, ki jih ne moremo enostavno razložiti, definirati, kategorizirati. Pa vendar obstajata odkar obstaja človeštvo. V kapitalizmu sta se ravno umetnost in duhovnost znašli v največjih težavah, ker tistega (vrednega), kar od njiju dobimo, ne moremo videti, otipati, zapreti v vitrino in pokazati drugim ljudem. V najboljšem primeru lahko to opišemo, ampak težava je tudi v tem, da je duhovna izkušnja povsem osebna in se je ne da univerzalno opisati. Še najbolje jo lahko ponazorimo s simboli, in to so pravzaprav religijski teksti in (dobra) umetniška dela.

Ljudje, ko plačajo vstopnico za galerijo, mislijo da plačajo za spektakel, ki ga bodo videli, material, iz katerega so umetniška dela narejena, za status, za prestiž... V bistvu pa je vrednost v tem, koliko jih je obisk galerije spremenil. Plačali so za notranjo preobrazbo.

Zanimivo, da si omenil tuje vplive iz ZDA. Res ni kar za zanemariti kulturnega in tudi ne verskega konteksta iz katerega izhajamo. Jung je o tem napisal:

"...I am no Christian. Yet I think of myself as a Christian since I am entirely based upon Christian concepts."

Glede kakovosti gradiva pa je v poplavi knjig, youtube gurujev in ostalega šuma povsem razumljivo, da je vmes veliko vsebine vprašljive kakovosti in vrednosti.

 

Sovir reče pred 38 minutami:

Ne, nikdar nisem začutil, da sem del nečesa "večnega".

Za ta drugo pa bi rekel, da tudi ne zares v smislu prosim Uku Pacha, pomagaj mi uspešno pisati izpit iz glasoslovja, sem ti tudi daroval 2 kozi v ta namen. Najbližje temu je verjetno čist banalno "fak, upam, da dobim 2, upam da dobim 2" ali pa "naj ne bo rak, naj ne bo rak (to je blo za babico, ne zame)

 

Že slišim tvoje tipkanje, gotovo se ti vse, kar sem napisal, zdi totalen nonsence, in po eni strani te povsem razumem. Ampak po mili volji ne vem, kako se pogovarjati o tem z nekom, ki ni nikoli spoznal, da ima dušo. Ne da si ne želim, samo ne vem, kako ubesediti to, o čemer naj bi tekel pogovor.

[Kruz]

Persona reče pred 4 minutami:

 

 

 

Že slišim tvoje tipkanje, gotovo se ti vse, kar sem napisal, zdi totalen nonsence, in po eni strani te povsem razumem. Ampak po mili volji ne vem, kako se pogovarjati o tem z nekom, ki ni nikoli spoznal, da ima dušo. Ne da si ne želim, samo ne vem, kako ubesediti to, o čemer naj bi tekel pogovor.

Mislim nonsense mi je iz osebnega vidika, če pa komu pomaga, da se pogovarja z budo ali miervo ali jehovo, ali pa da mu je v uteho, ko zapre oči in razmišlja o svoji povezanosti z vesoljem, pa naj kar. Se pa strinjam, da se je o tem dokaj lahko pogovarjati - to področje pokrivajo tako filozofija kot psihologija in še mnogokaj drugega. Enemu je to, kar ti tako dvigaš v višave pač da gre na fuzbal tekmo, drugemu je, da gre s psom na sprehod po gozdu, tretji gre na skupinsko čantanje itd. Se mi zdi, da želiš iz te duhovnosti narediti neko mistiko, zato, da bi stvar prikazal nekako misteriozno in težko dosegljivo/dojemljivo.

[Persona]

Sovir reče pred 21 minutami:

Enemu je to, kar ti tako dvigaš v višave pač da gre na fuzbal tekmo, drugemu je, da gre s psom na sprehod po gozdu, tretji gre na skupinsko čantanje itd.

Glede tega se povsem strinjam s teboj. Ampak če se vprašaš, kaj človek, ki gre na tekmo/sprehod s psom/skupinko čantanje... tam doživi, skozi kakšne procese gre, pa vseeno naletiš na skrivnosti. Seveda lahko rečeš, da gre za "ohranitev občutja znosnosti v neznosnem svetu". Celo življenje je ohranitev občutja znosnosti v neznosnem svetu, pa vendar se mi zdi, da ko to zares verjameš, narediš samomor, tako da to verjetno ni optimalna razlaga človeških potreb.

Zavzel si dobro stališče za poganjanje debate, tako da pozdravljam vsak tvoj odgovor. 

[Robot]

Tale tema mi je zanimiva.

Mislim da je duhovnost zelo osebna stvar in zato me religije, kot skupinsko udejstvovanje v obredih, ne privlačijo.

Pri svojem poglabljanju vase sem verjetno največji preboj doživel, ko sem prvič tripal na gobah, kakšnih deset let nazaj. Doziral mi jih je prijatelj in mi je res dal herojsko dozo. Kasneje mi je povedal, da je glede na mojo velikost in težo na pamet malo preračunal in mi odmeril nekje med 4 in 5 grami. Ker prej nisem imel nobenih izkušenj s psihaldeliki, je bil ta trip zame res posebna izkušnja. Česa tako intenzivnega nisem doživel nikoli prej in tudi nikoli kasneje. Na vrhuncu je bila izkušnja zame tako izjemna, da sem jokal. Prijatelj, ki je bil zraven, je rekel, da sem ves čas ponavljal: “Zdaj mi je jasno!”. Od takrat nisem nikoli več vzel takšne doze, zdaj pa tudi še zelo redko konzumiram kaj bolj potentnega od alkohola.

Kasneje sem več bral o transcendentalnih izkušnjah in mislim, da sem takrat doživel smrt ega. Dejansko sem šel čez faze smrti, gnitja in postopne rasti v vse stvari, ne le rastline, temveč celo vesolje.

Najpomembnejša stvar, ki sem jo od vsega skupaj odnesel, je bilo spoznanje, da nič kar dojemam, ni takšno, kot se mi zdi. Vsa moja realnost visi v delikatnem ravnotežju in par gramov gob, me vrže v svet, ki ni niti približno podoben temu, ki ga poznam. Da obstaja tudi neracionalni del mene, ki pride na plano takoj, ko se razjezim, ko sanjam, ko svojim možganom doziram nekaj molekul prave kemijske substance... Ta nezavedni del mene ves čas pa upravlja z menoj iz ozadja in vpliva na vse moje odločitve.

V zadnjem času želim ta del sebe bolje spoznati. Drog v ta namen ne želim več uporabljati. Po dolgem iskanju sem naletel na Jungovo analitično psihologijo, ki mi je odprla nov pogled na človeško psiho, religijo in boga in tako raziskujem v tej smeri.

To je bil moj crazytalk o duhovnosti. Je še kdo tam zunaj?

[WhitWhip]

Men se zdi, da že neki dojamem in ratam "boljša" verzija sebe, kjer zrastem nad sebe, potem pa hitr pozabim in padem nazaj v star vzorec dojemanja sveta. Ne vem, kako narest navado iz teh aha momentov. Bežni utrinki sem in tja.

[Doppelganger]

WhitWhip reče pred 3 urami:

Men se zdi, da že neki dojamem in ratam "boljša" verzija sebe, kjer zrastem nad sebe, potem pa hitr pozabim in padem nazaj v star vzorec dojemanja sveta. Ne vem, kako narest navado iz teh aha momentov. Bežni utrinki sem in tja.

To kar ti "dojameš" so le bežne slike v jezeru uma, zdi se ti da jih lahko zagrabiš, a um vzvalovi v naučenih valovih in zdi se da je znanje za vedno izgubljeno. A ni, enkrat bo spet priplavalo na površje in takrat se ti bo spet zazdelo da ga lahko ujameš. In ponovi vajo, v neskončnost.

 

Trik je v tem da zmanjšaš downtime, čas med enim "razodetjem", pozabo, in ponovnim "razodetjem". Meni je pomagalo pisanje dnevnika, kjer oceniš svoja dejanja tistega dne, izpostavis kaj si naredil dobrega in kaj slabega. S tem postaneš bolj pozoren na to kaj počneš, ker se zavedaš da se boš zvečer moral s tem soočiti, hkrati pa dnevnik služi kot vodič, ki se piše sam, pomaga ti da si zapomniš kje so pasti, na kaj moraš paziti in kam moraš pogledati, ko si izgubljen.

27. marec 2021 uredilo bitje Doppelganger

[morIski]

Kako pa pises dnevnik, zlo podrobno ali bolj v alinejah, opombah?

27. marec 2021 uredilo bitje opflipo

[Doppelganger]

Ponavadi naštejem dejanja, ki so v skladu s prepričanjem kakšna oseba želim biti, in kje sem skrenil s poti. Poskušam najti tudi triggerje, ki so me zavedli s poti in oporne točke, ki so mi pomagale, da sem naredil kar je prav in ne kaj bi naredil, če bi delal kakor delam že celo življenje. 

 

Od decembra bolj ali manj uspešno furam tudi dnevni urnik, kjer sem si dejavnosti razdelil v tri sklope (um, duša in telo) in številčno ovrednotim koliko od zadanih dejavnosti sem tisti dan opravil. Nasploh se mi zdi pomembno da si postaviš neke kratko in dolgoročne cilje, ki jih dodobra razčlenis in osmislis. Nek abstrakten cilj kot je "bom boljši človek" ti en kurc pomaga, kako boš to dosegel, kaj to pomeni, zakaj to delaš, etc... in ta cilj postane že bolj oprijemljiv. 

 

Zdi se mi, da je nujno potrebno izdelati nek načrt in urnik, ki se ga sveto držiš, drugače te vsakdanjost življenja posrka vase in na določene stvari kar pozabiš. 

[morIski]

dober si, da mas voljo, motivacijo, cilj. 
 

jaz sem popolnoma offline kar se tiče notranjega napredovanja te vrste. kar sem v preteklosti spoznal je, da je zdrav, umirjen, stabilen ego zelo pomemben pri kakrsnem koli napredku. ego rabmo, ima socialno prezivetveno vlogo. optimalno bi se ego napajal iz duhovnega, abstraktnega, visjega jaza. men osebno vsa meditacija, branje knjig iz duhovnosti, psihologije ipd. ni tolk pomagalo kot ko sem zase in popolnoma oddvojeno od okolice sam pri sebi naredil konekt s stavkom bog je, bog obstaja, bog je ljubezen (nima to veze z religijo). najboljsa potrditev je bil odziv bliznjih, ki so opazili neko subtilno spremembo, dodano umirjenost v primerjavi s prej. je pa glede na povedano ironicno to bla posledica prebrane knjige. sem in tja mogoce 3x letno se mi tudi zgodi, da na nivoju pleksusa in prsi zacutim pristen konekt z jezusom, torej z energijo, obcutenejm, custvi, ki jih moj mozgan prevede v jezus. zanimivo ker krscen nisem. 
 

od vaj kar pocnem je da veckrat dnevno gledam roke, prestejem prste in naredim reality check - to mi pomaga, da se bolj spomnim sanj. in pa potovanje po telesu, nekaksno zavesto umirjanje: zacnem na temenu, cez lasisce na oci, obraz, celjust, vrat, roke, dlani, pljuca itd. kul prizemljitev, zanimivo kako zunaj sem vcasih in kako disconnectan od dojemanja lastnega telesa tudi ce 3x tedensko dvigujem utezi in hodim na sprehode, torej sem aktiven v dejavnostih, ki prizemljujejo. 

[Doppelganger]

To z egom se strinjam. Ma itak, ne glede na to ali vidiš sebe in ostalo stvarstvo kot eno ali pa kot dve oziroma več ločenih entitet, se razmišljanja dogajajo v tvoji glavi in le um/duša/whatever lahko stori korak naprej al kamorkoli pac greš, zunanji vplivi lahko le sugerirajo kje zavit, še vedno pa je na tebi da se spraviš v gibanje.

 

Lepa izkušnja, ta spokojnost je zanimiva ja, četudi je vse slučajno laž, ki si jo govoriš da preživiš, je zelo močna sila, ki res lahko premika gore.

 

Jaz lucidnega sanjanja ne prakticiram, si pa pišem dnevnik sanj in vsake tok probam kej razvozlati, določene se da dokaj enostavno interpretirati, vsaj širše teme in vplive ki so v vsakdanjem življenju sprožili te sanje, kej bolj podrobnega mi je pa se uganka. Men je ful kul joga za dojemanje telesa, recimo ena poza al whatever vmes je da ležiš na hrbtu, noge v zrak in si jih držiš z rokami pa se kobacas kot majhen otrok, res ti zbudi vsako celico telesa in ti omogoči da se spomniš gibov in delov telesa, za katere se zdi kot da si jih pozabil. Je pa možno da sem samo jz tok zastan, do pred kratkim se nisem pretirano gibal, zdej pa kombiniram tek pa vaje z elastikami.

 

 

[morIski]

ideja o laži sama po sebi predstavlja izkrivljanje resnice. ravno ker ne vem kaj je res in kaj ne lahko vzpostavim vero, ki jo vidim kot ključ vrat. vsak ima svoj ključ do vrat samospoznavanja in spoznavanja odnosa z bogom. kaj, kdo, kje, kako, kdaj bog je? neb vedu ejga 😄 but that's not the point. point je da sem ključ dal v vrata in jih odpru.

 

pri sanjanju je veliko v nameri, želji - če gledam roke samo z namero spominjanja potem pri tem ostane, če gledam z namero lucidnega sanjanja potem se začne dogajat, da v sanjah gledam roke in dojamem da sanjam. nimam sicer velike želje po lucidnem sanjanju, ker vsi takšni sanjači pravijo, da se prej ali slej znajdeš buden v spalni paralizi in nekje okrog tebe je neka črna senca, ki ti daje občutek, da boš umru -  menda se to zgodi brez izjeme, tko da hvala ampak ne hvala. menda se navadiš. dnevnik sem kratek čas pisal in je bilo zelo zanimivo,  tudi če nisem našel, razvozlal skritih pomenov, ampak sem prelen za nočno in jutranje zapisovanje.  

29. marec 2021 uredilo bitje opflipo

[Persona]

WhitWhip reče Dne, 26. 3. 2021 at 21:49:

Men se zdi, da že neki dojamem in ratam "boljša" verzija sebe, kjer zrastem nad sebe, potem pa hitr pozabim in padem nazaj v star vzorec dojemanja sveta. Ne vem, kako narest navado iz teh aha momentov. Bežni utrinki sem in tja.

Edward Edinger v svoji knjigi Jaz in arhetip opisuje točno ta cikel. Gre za proces, ki se ponavlja v nedogled, nikoli ne bomo obmirovali v stanju ''razsvetljenja''. To pa ne pomeni, da je tvoj trud zaman. Vsak naslednji cikel je globji, če se zavedaš svojega početja.

[morIski]

To razmisljanje me spominja na ...

 

[sladkish]

Persona reče Dne, 9. 3. 2021 at 10:57:

 

Ampak po mili volji ne vem, kako se pogovarjati o tem z nekom, ki ni nikoli spoznal, da ima dušo.

meni je zanimivo da nekateri ljudje sploh rečejo, da ne čutijo nič večjega. ničesar zadaj vsemu temu kar majo v glavi.

 

js sm že od otroštva razmišljal kaj je tisto, ki čutim, da je pod (al pa nad, sej vseeno) vsemi mojimi mislimi in občutki. neka nit je vse skupaj povezovala, pa nikol nism mogu zaobjet.

ko sm se samo za trenutek ustavu in zamislu nad tem, sm lahk začutu, ampak je blo vedno preveliko, da bi zmogu razumet. samo vedu sm da neki je.

 

 

js furam rahel prezir do ljudi, ki si ne priznajo tega in z vso bitjo zanikajo in ti rečejo "če ni science potrdil, potem ne verjamem".

 

vem da jih ne bi smel prezirat, but i do.

[Berbasecks]

in obratno

[Sudat]

Enim ljudem ne dogaja muzika, prav uno ne uživajo in ne dojamejo lepote poslušanja. Neki podobnega pomoje, če ni ni. Vsakemu svoje.

[cin der]

Berbasecks reče pred 2 urama:

in obratno

 

 

[Heidi]

ob tej priliki vam lahko povem, da bomo kmalu lahko spoznali naše kreatorje in nekateri bomo z njimi tudi odšli. Svet na zemlji je v zaključni fazi. Bo pa prav vsem od nas razkrita prihodnost in preteklost. 

[cin der]

Pumpkin reče pred 8 minutami:

ob tej priliki vam lahko povem, da bomo kmalu lahko spoznali naše kreatorje in nekateri bomo z njimi tudi odšli. Svet na zemlji je v zaključni fazi. Bo pa prav vsem od nas razkrita prihodnost in preteklost. 

 

 

[Berbasecks]

to je tisti Soon™

april 2021 pa že mimo

[Vse_je_najslabse]

Pumpkin reče pred 2 urama:

ob tej priliki vam lahko povem, da bomo kmalu lahko spoznali naše kreatorje in nekateri bomo z njimi tudi odšli. Svet na zemlji je v zaključni fazi. Bo pa prav vsem od nas razkrita prihodnost in preteklost. 

Sej vem, da ni to o krščanstvu, niti sam nisem kristjan, ampak vseeno sem vedno čutil neko sorodnost tej vrstici:

 

»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče.«

[Berbasecks]

kako Sin ne ve, če Sin=Oče

check mate christians

 

Father, why have you forsaken me?

I dunno, lol

[Vse_je_najslabse]

je in ni

[sladkish]

I am my father, but my father is greater than I