Skoči na vsebino

Industrija Samopomoči


Priporočeni prispevki

Jaz imam sicer bolj v mislih endgame kot pot do tja. Do tja pa te pot seveda vleče po raznih zadevah, ki se ti lahko zdijo travmatične. Ampak prej ali slej ugotoviš, da faili sploh ne obstajajo in da je vsaka izkušnja pripomogla k tvoji rasti in še več, da se vse zgodi ravno takrat, ko to najbolj potrebuješ, da narediš korak naprej.  

 

Važno je, kaj sam misliš, ne kaj mislijo tisti, ki nimajo kaj ponuditi in lahko zato samo rušijo. 

 

 

uredilo bitje gladius
Povezava do prispevka
gladius reče pred 9 minutami:

Ampak prej ali slej ugotoviš, da faili sploh ne obstajajo in da je vsaka izkušnja malenkost pripomogla k tvoji rasti. 


To. In ob failih lahko veliko bolj učinkovito rasteš, še sprejmeš svojo nepopolnost in neposebnost kot dejstvo, ter s tem skineš stran vso dramo in travme, ki spremljajo faile. Treba se je naučit uživat na poti in delit svoje veselje s soljudmi. Ob predpostavki, da celo življenje napreduješ, endgamea v resnici ni, oz. je to smrt. Tu recimo razumem privlačnost religij, ki po smrti ponujajo neskončno uživanje v sadovih smrtnikovega dela v obliki kasnejše swaggy pozicije v onostranstvu. Če na onostransvo ne računaš, ti preostane samo še pot.

Ker je ravno Joker forum. Meni je bil vedno najboljši del RPGjev prva polovica, ko je vse pred tabo, treba je malo pregrindat, hkrati se pa veseliš tega kako boš zbildal lik, iščeš kreativne načine kako prit mimo premočnih sovragov in šparaš zlato za armor. Ker probaš imet od igre čim več, se pogovarjaš z vsemi NPCji, ustvarjaš "odnose", pomagaš random "folku" za xp in uživaš v zgodbi, ker ne veš kako se bo razpletla. Zadnja tretjina je navadno nek hack'n'slash v obliki oneshotanja, ponavljajoči nenevarni sovragi, zamenjaš mogoče en armor in dva meča, pa ogromno nekega laufanja po prazni karti kjer si fental večino favne. Takrat imam vedno filing da sploh ne uživam več zares, ampak se samo še trudim zadevo dokončat, ker sem prej pustil not toliko časa. Podobno se mi zdi z življenjem, če se ne postavljaš stalno v pozicijo "nimam pojma ampak želim napredovat".

Povezava do prispevka
  • 2 tedna kasneje...
  • 2 mesca kasneje...

Po ogledu prvega videa mi je takoj kapnilo, da je z sampopomočjo tako kot z ostalimi stvarmi. Preveč določenih zadev rata škodljivih zate. Vse je potrebno jemati z neko zmernostjo.
Če sem bolj on topic, sam sem že prebral nekaj knjig o samopomoči. Te knjige sem ponavadi bral izjemno počasi in pretuhtal vsako poglavje oz. novico ter jo poizkusil inkorporirati v moj način življenja in razmišljanja. Eden izmed boljši primerkov, ki mi je spremenil življenje je bila knjiga od Timothy D. Wilson - Redirect. Če na grobo opišem kaj je ta knjiga je to, da si lahko vsak dogodek/zgodbo, ki se ti pripeti razlagaš na več kot en način. Knjiga mi je pomagala iti skozi obdobje depresije in samopomilovanja. 

 

Spet po drugi strani me je pa knjiga z naslovom "A monk who sold his ferrari" totalno odbila stran, ker spiritualnosti in božanstva niso moj cup of tea. 

 

Sem si pa po prebiranju tega topica zrihtal knjigo Thinking, fast and slow :)

Povezava do prispevka

ok torej tl;dr

 

sibki ljudje postanejo odvisni od self-help/improvement videov

v bistvu ne delajo nobenega napredka, ampak samo mecejo gore denarja in casa v knjige in seminarje in produkte in postajajo navadni odvisniki od laznega feelinga ko so polni sami sebe? 

 

makes sense, sicer precej zalostno. nevem kako je avtorju videa v OP ratalo brat te vse te knjige, mislim kaj ti lahko knjiga poda tako informativnega kar ne bi mogel zgostit v 1% vsebine?

sploh ce si recimo posameznik ki ima neko ocitno slon-v-sobi pomanjkljivost ki jo ignoriras (si debel, si tecen v druzbi, kadis, si odvisnik od igric, porna, itd.) - priorities, priorities. ne rabis knjige da nehas bit debel.

 

tale model ma kdaj mal posiljene ampak tukaj se naceloma strinjam:

 

 

pac malo baseline inteligence in discipline moras imet. a dejansko delas progress? imas dost enostavne metrike za to (prisparan, prisluzen denar, zdravje, odnosi, ...). a lahko to vzdrzis dlje casa? vidis po letu, dveh, ce si isto zagnan. a lahko to delas brez da si poln samega sebe in oznanjas drugim?

 

ce je odgovor pozitiven na vsa 3 vprasanja, nadaljujes.

uredilo bitje Enterprise
Povezava do prispevka
  • 2 mesca kasneje...

js ne razumem, zakaj bi self help bil kakorkoli narobe. razumem edino scammerje, če dajejo napačne nasvete. ampak karkoli te spravi v razmišljanje o svojih napakah in ponuja rešitve, kako to popravit, je zame lahk sam dobro. sam si boš pa izbral kaj ti potegne. js sm velik stvari prebral in skušal delat po raznih napotkih, in čeprav v osnovi mi vsi izhajajo iz istega bistva, majo nekateri načine, ki zame ne pašejo.

kar enmu "učitelju" pomaga, ni nujno da bo marsikomu drugemu. čeprav ti "učitelji" se tega ne zavedajo in samo 100% zagovarjajo da bodo z njihovo metodo uspeli. morš dat velik skoz da najdeš neki kar zresonira s tabo.

 

 

 

lazaRus reče Dne, 26. 5. 2020 at 23:41:

in ceprav so bile kul za prebrat, na koncu vidis, da samo branje nikamor ne pelje (kar sicer pogosto tudi omenijo v samih knjigah).

 

Ninđa reče Dne, 27. 5. 2020 at 0:53:

Drugače se pa strinjam, da samo branje nikamor ne pelje, če ni neke samorefleksije in dejanj. Treba je biti tudi precej selektiven. Ta tip pisanja sam imenujem ljudska psihologija, hitro se tudi vidi kdo ima rdečo nit in kdo klobasa. Precej hitro se začnejo npr. ponavljat razne reference na eksperimente.
 

 

sam neki. sej poanta vsega self helpa je da NEKAJ NAREDIŠ. al ste res misli da boš neki prebral in te bo to magično spremenilo?

 

problem teh stvari je, da če ful velik bereš in narediš nič (kot sm počel js), nastane še večji prepad med tema dvema stvarema v tvoji glavi in si posledično lahk še bolj na psu - zato ker te zdaj še bolj potre, ker veš kje bi že lahk bil ČE bi kaj naredu.

 

drgač pa kar sm js opazu zase je, da je skupek vsega kar sm js raziskoval, soočanje s strahom in it vanj. nobene knjige ne bi rabu prebrat, ker vem da je odgovor na vse moje težave samo da si upam naredit, kar si želim in da me bk za kar bo okolica rekla. knjige sm bral bolj zato, da bi najdu konkretne rešitve za moje težave.

ampak tut na koncu pridem vedno do istega - vem kje je moja težava, samo upat si naredit kar želim.

Povezava do prispevka
  • 3 mesece kasneje...
Fržolar reče Dne, 16. 2. 2021 at 21:57:

Se opravičujem, ker obujam temo. Zanima me, če ima kdo izkušnjo z NLP - nevrolingvističnim programiranjem? Slišal sem za Aleksandra Šinigoja, da je eden redkih v Sloveniji, ki obvlada to.

 

Par let nazaj sem šel na brezplačno uvodno NLP predavanje, ker me je prijatelj prosil, če grem z njim. Nisem imel pojma, kaj naj bi NLP bil, niti si nisem prej ničesar prebral. Frend mi je vse skupaj predstavil kot nekaj, kar počne tudi Derren Brown, tako da se mi je zdelo zanimivo, pa sva šla. Na dolgo so predavali o tem, kako ti NLP spremeni življenje in kako se lahko naučiš nekih tehnik s katerimi lahko vplivaš nase in na ostale. Vse skupaj mi je delovalo kot neka shema za nategovanje ljudi, ki so nekoliko izgubljeni in imajo preveč denarja, zato sem predavanje predčasno zapustil in frenda raje počakal zunaj. On pa je bil seveda čisto navdušen in se je prijavil na tečaj.

uredilo bitje Persona
Povezava do prispevka
  • 2 tedna kasneje...
Persona reče Dne, 18. 2. 2021 at 11:17:

 

Par let nazaj sem šel na brezplačno uvodno NLP predavanje, ker me je prijatelj prosil, če grem z njim. Nisem imel pojma, kaj naj bi NLP bil, niti si nisem prej ničesar prebral. Frend mi je vse skupaj predstavil kot nekaj, kar počne tudi Derren Brown, tako da se mi je zdelo zanimivo, pa sva šla. Na dolgo so predavali o tem, kako ti NLP spremeni življenje in kako se lahko naučiš nekih tehnik s katerimi lahko vplivaš nase in na ostale. Vse skupaj mi je delovalo kot neka shema za nategovanje ljudi, ki so nekoliko izgubljeni in imajo preveč denarja, zato sem predavanje predčasno zapustil in frenda raje počakal zunaj. On pa je bil seveda čisto navdušen in se je prijavil na tečaj.

 

Nebi se mogel bolj strinjati. Sploh Tony Robbins, ko reče čudovite izmišljene besede "get into a state" mi kar privre žolč v usta (obviously buzz word, da ujame tvojo pozornost, saj je ne razumeš, ker nima nobene podlage v svetu medicine).

 

Edini ki sem ga spremljal dlje časa in mi je naredil "trajne posledice" od teh "gurujev" je dr. Paul Dobransky, ki dejansko ima medicinsko izobrazbo in kup klientov za seboj. Sam pa v svojih predavanjih znova in znova izpostavlja, da znanje ki ga prenaša naprej ni namenjeno terapiji ampak food for thought.

 

Najbolj basic koncept, ki ti edini omogoča osebno rast (pa če se tega zavedamo ali ne) enostavno opiše takole, zraven pa te ša naredi (James Bond) kul osebo. Priporočam ogled.

 

How to be a Cool Man or a Woman

uredilo bitje Generalle
ne znam vstavit videa
Povezava do prispevka
Persona reče Dne, 18. 2. 2021 at 11:17:

 

Par let nazaj sem šel na brezplačno uvodno NLP predavanje, ker me je prijatelj prosil, če grem z njim. Nisem imel pojma, kaj naj bi NLP bil, niti si nisem prej ničesar prebral. Frend mi je vse skupaj predstavil kot nekaj, kar počne tudi Derren Brown, tako da se mi je zdelo zanimivo, pa sva šla. Na dolgo so predavali o tem, kako ti NLP spremeni življenje in kako se lahko naučiš nekih tehnik s katerimi lahko vplivaš nase in na ostale. Vse skupaj mi je delovalo kot neka shema za nategovanje ljudi, ki so nekoliko izgubljeni in imajo preveč denarja, zato sem predavanje predčasno zapustil in frenda raje počakal zunaj. On pa je bil seveda čisto navdušen in se je prijavil na tečaj.

Pa je prijatelju kaj nucal ta NLP? Se je kaj spremenilo na bolje/slabše? Ali pač je spoznal, da ni to to in ga je sram zdaj zaradi začetne navdušenosti?

Povezava do prispevka

Težko boš s čarobnimi metodami zrihtal karkoli, če osnove ne stojijo. IMO sta osnova vsega samorefleksija in empatija, ki vodita v akcijo, ki vodi v pozitivno samopodobo, kar vodi v spoštovanje in trdne iskrene odnose s soljudmi in to na koncu znova krepi samorefleksijo in empatjo. 

Povezava do prispevka
Fržolar reče pred 15 urami:

Pa je prijatelju kaj nucal ta NLP? Se je kaj spremenilo na bolje/slabše? Ali pač je spoznal, da ni to to in ga je sram zdaj zaradi začetne navdušenosti?

Kolikor se spomnim, je kmalu odnehal. Če povem po pravici nisva prav veliko govorila o tem. Verjetno sva oba hotela na vse skupaj čim prej pozabiti, haha.

 

Ninđa reče pred 13 urami:

Težko boš s čarobnimi metodami zrihtal karkoli, če osnove ne stojijo. IMO sta osnova vsega samorefleksija in empatija, ki vodita v akcijo, ki vodi v pozitivno samopodobo, kar vodi v spoštovanje in trdne iskrene odnose s soljudmi in to na koncu znova krepi samorefleksijo in empatjo. 

Res je. Mi je pa zanimivo. Tukaj smo, v informacijski dobi, kao povsem racionalni, zavračamo kakršnokoli religijsko dogmo. Hkrati pa ljudje tako očitno hlepimo po nekemu vodenju, skrivnosti, mističnosti... Ti da mislit.

Povezava do prispevka
Persona reče pred 5 urami:

Res je. Mi je pa zanimivo. Tukaj smo, v informacijski dobi, kao povsem racionalni, zavračamo kakršnokoli religijsko dogmo. Hkrati pa ljudje tako očitno hlepimo po nekemu vodenju, skrivnosti, mističnosti... Ti da mislit.

Haha, res je :) Meni se zdi, da se zatekamo k nadnaravnemu ravno zato, ker je boleče prevzemat absolutno odgovornost za lastne odzive in ker je težko sprejet dejstvo, da smo celogledno nepomembni.

Samo na koncu te osvobodi ravno to dvoje.

 

Povezava do prispevka
Ninđa reče pred 21 urami:

Haha, res je :) Meni se zdi, da se zatekamo k nadnaravnemu ravno zato, ker je boleče prevzemat absolutno odgovornost za lastne odzive in ker je težko sprejet dejstvo, da smo celogledno nepomembni.

Samo na koncu te osvobodi ravno to dvoje.

 

I have treated many hundreds of patients. Among those in the second half of life - that is to say, over 35 - there has not been one whose problem in the last resort was not that of finding a religious outlook on life. It is safe to say that every one of them fell ill because he had lost that which the living religions of every age have given their followers, and none of them has really been healed who did not regain his religious outlook.

Carl Gustav Jung

  • Račka +1 1
  • Nekul -1 1
Povezava do prispevka
Ninđa reče Dne, 5. 3. 2021 at 17:20:

Haha, res je :) Meni se zdi, da se zatekamo k nadnaravnemu ravno zato, ker je boleče prevzemat absolutno odgovornost za lastne odzive in ker je težko sprejet dejstvo, da smo celogledno nepomembni.

Samo na koncu te osvobodi ravno to dvoje.

 


Zatekat se k notranjemu, abstraktnemu, veri ne pomeni nujno bezat pred osebno odgovornostjo. Lahko je tudi obratno, da so notranje plehki ljudje, sibki v veri in volji pogosto nesposobni nositi breme lastne odgovornosti, ki so jo prejeli z danim zivljenjem. 

Povezava do prispevka

Sigurno. Ciljal sem bolj na to, da ljudje postavimo božanstvo kot edinega relevantnega razsodnika o lastnih načinih življenja, nakar z domnevnimi reakcijami božjega na naše obnašanje upravljamo skozi formalizirane rituale. Varianta "Only God can judge me" je idealen prikaz bežanja pred sprejemanjem odgovornosti, ker opravičilo oz. iskrena samorefleksija in trud za ponovno vzpostavitev odnosov nista več potrebna, saj lahko vernik skozi izvajanje ritualov po navodilih tistega, ki ima nad tem božanstvom monopol, v solo akciji dosega navidezni notranji mir. To je načeloma potuha, ki jo daje vsa ezoterika.

Povezava do prispevka
Ninđa reče pred 3 urami:

Sigurno. Ciljal sem bolj na to, da ljudje postavimo božanstvo kot edinega relevantnega razsodnika o lastnih načinih življenja, nakar z domnevnimi reakcijami božjega na naše obnašanje upravljamo skozi formalizirane rituale. Varianta "Only God can judge me" je idealen prikaz bežanja pred sprejemanjem odgovornosti, ker opravičilo oz. iskrena samorefleksija in trud za ponovno vzpostavitev odnosov nista več potrebna, saj lahko vernik skozi izvajanje ritualov po navodilih tistega, ki ima nad tem božanstvom monopol, v solo akciji dosega navidezni notranji mir. To je načeloma potuha, ki jo daje vsa ezoterika.

Jaz pa sem napeljeval na to, kako hitro in brez pomislekov smo zavrgli tisočletja modrosti, filozofije in kulture, destiliranih v religijske dogme. Kako sklepamo da si je zgodovinski človek verske zgodbe razlagal togo in dobesedno in da smo šele mi odkrili simbolni pomen za njimi. Religije jemljemo le kot arhaično pomanjkljivo mašilo, ki smo ga ljudje uporabljali, dokler nismo odkrili znanstvenega razmišljanja. Znanost je nedvomno ljudem zagotovila udobje, zdravje in napredek v tehničnem razmišljanju, ampak človek je tudi duhovno bitje, pa če si to še tako želi tajiti.

 

Povezava do prispevka
opflipo reče pred 1 uro:

 

In ravno zato je potrebno preseči kalup religij, vsaj za notranjega iskalca. 

Res je, ampak vse kar se je zgodilo, je bil razkroj religij. Ljudje so, pri iskanju odrešitve (razsvetljenja, individuacije, nirvane...) prepuščeni sami sebi. Lahko rečeš, da je bilo tako že prej. Povprečni vernik nikoli ne bo presegel določene stopnje duhovne rasti. Oziroma kot pravi Edward F. Edinger:

"Čeprav kolektivne metode človeka varujejo pred nevarnostmi duševnih globin, pa ga hkrati prikrajšajo za osebno izkušnjo teh globin in zmanjšajo možnost razvoja, ki ga take izkušnje prinašajo. Dokler živa religija vsebuje sebstvo in svojim pripadnikom posreduje njegov dinamizem, bo pri posamezniku obstajala le majhna potreba po osebnem soočenju s sebstvom. Posameznik ne bo občutil potrebe po osebnem odnosu z nadosebno dimenzijo. To nalogo bo zanj opravila Cerkev."

Ampak vseeno, zdaj smo le eliminirali eno delujočo strukturo, ki je ljudem omogočala projekcijo božanskega. Od ljudi se pričakuje, da bodo povsem zajezili svojo religiozno energijo in jo uporabili v posvetne namene. Ljudje nato začnejo projecirati božansko na karkoli - politična gibanja, materialne dobrine, ljudi...

 

 

Povezava do prispevka
Persona reče pred 10 minutami:

Res je, ampak vse kar se je zgodilo, je bil razkroj religij. Ljudje so, pri iskanju odrešitve (razsvetljenja, individuacije, nirvane...) prepuščeni sami sebi. Lahko rečeš, da je bilo tako že prej. Povprečni vernik nikoli ne bo presegel določene stopnje duhovne rasti. Oziroma kot pravi Edward F. Edinger:

"Čeprav kolektivne metode človeka varujejo pred nevarnostmi duševnih globin, pa ga hkrati prikrajšajo za osebno izkušnjo teh globin in zmanjšajo možnost razvoja, ki ga take izkušnje prinašajo. Dokler živa religija vsebuje sebstvo in svojim pripadnikom posreduje njegov dinamizem, bo pri posamezniku obstajala le majhna potreba po osebnem soočenju s sebstvom. Posameznik ne bo občutil potrebe po osebnem odnosu z nadosebno dimenzijo. To nalogo bo zanj opravila Cerkev."

Ampak vseeno, zdaj smo le eliminirali eno delujočo strukturo, ki je ljudem omogočala projekcijo božanskega. Od ljudi se pričakuje, da bodo povsem zajezili svojo religiozno energijo in jo uporabili v posvetne namene. Ljudje nato začnejo projecirati božansko na karkoli - politična gibanja, materialne dobrine, ljudi...

 

 

 

Kaj pa vem, men se družba še vedno zdi močno vpeta v religijo. Pri nas nismo krščeni (žena je) in teme o bogu, religiji niso del targetiranih pogovorov, razen kolikor so se same pojavile zaradi stikov, ki jih imajo otroci z drugimi otroci ali dogodkov kot npr. smrt sošolke, sošolca, staršev otrok ipd. pogovori o dojemanju smrti. Spomnim se sicer za sina, ko mi je začel o jezusu, pa mariji, verouku  :surprised.gif:  kar se je naučil od sošolca in mu nisem želel ničesar vsiljevati, prepovedovati, sem mu samo razložil, da mamo na svetu več religij, ki jim je (načeloma) skupno, da imajo vsaka svojega boga. Nasploh je imel že pri 5,6 letih presenetljivo poglobljena vprašanja in izjave tipa, da se mu včasih zdi, da živi v risanki, filmu, kar mi je iskreno bilo neprijetno, ker nisem znal opredelit iz kje takšno dojemanje izvira. Kakšnim ezoteričnim, duhovnim privržencem bi se to zdelo blazno fino, jaz sem ga samo za roko prijel in mu rekel, lej dotakni se tega onega in povej a si še vedno v filmu. Počasi se je unesel (ukalupil če hočeš) in je bolj tu pri zemlji kot v nekih za otroka težko prebavljivih abstraktnih vsebinah. Skratka, pri nas nismo ne verska družina, ne ateistična, na otroke skušamo vplivat skozi predajo sistema vrednot, teme kot bog, vera, smrt, pa se pojavijo same od sebe in se jih ne izogibamo. Sprejemljivo nam je vse kar človeka naredi boljšega do sebe in drugih, pa naj si bo to ateizem ali pa vera. 

 

Glede kakšnih knjig so meni blazno všeč od Zorana Milivojeviča, recimo Emocije.

Povezava do prispevka
opflipo reče pred 11 minutami:

 

Kaj pa vem, men se družba še vedno zdi močno vpeta v religijo. Pri nas nismo krščeni (žena je) in teme o bogu, religiji niso del targetiranih pogovorov, razen kolikor so se same pojavile zaradi stikov, ki jih imajo otroci z drugimi otroci ali dogodkov kot npr. smrt sošolke, sošolca, staršev otrok ipd. pogovori o dojemanju smrti. Spomnim se sicer za sina, ko mi je začel o jezusu, pa mariji, verouku  :surprised.gif:  kar se je naučil od sošolca in mu nisem želel ničesar vsiljevati, prepovedovati, sem mu samo razložil, da mamo na svetu več religij, ki jim je (načeloma) skupno, da imajo vsaka svojega boga. Nasploh je imel že pri 5,6 letih presenetljivo poglobljena vprašanja in izjave tipa, da se mu včasih zdi, da živi v risanki, filmu, kar mi je iskreno bilo neprijetno, ker nisem znal opredelit iz kje takšno dojemanje izvira. Kakšnim ezoteričnim, duhovnim privržencem bi se to zdelo blazno fino, jaz sem ga samo za roko prijel in mu rekel, lej dotakni se tega onega in povej a si še vedno v filmu. Počasi se je unesel (ukalupil če hočeš) in je bolj tu pri zemlji kot v nekih za otroka težko prebavljivih abstraktnih vsebinah. Skratka, pri nas nismo ne verska družina, ne ateistična, na otroke skušamo vplivat skozi predajo sistema vrednot, teme kot bog, vera, smrt, pa se pojavijo same od sebe in se jih ne izogibamo. Sprejemljivo nam je vse kar človeka naredi boljšega do sebe in drugih, pa naj si bo to ateizem ali pa vera. 

 

Glede kakšnih knjig so meni blazno všeč od Zorana Milivojeviča, recimo Emocije.

Pravijo, da je za iskanje boga namenjena druga polovica življenja. Otrok je eno z božanskim. Naloga odraščanja je ločitev jaza od sebstva (božanskega) in nato, v odraslosti, ponovna združitev. Zagotovo je prav da si sinu pojasnil da življenje ni film ali risanka, v kateri je on glavni junak, čeprav bo moral kasneje, ko bo odrasel, spet spoznati ravno nasprotno.

Tudi sam ne pripadam nobeni specifični religiji. Mislim, da ne potrebuješ religijskega okvirja za versko izkušnjo. Ne vem, ali je bilo tudi v preteklosti tako, ali je samo danes velika stigma na vseh, ki jih zanima duhovnost in religijske teme. Najbolj me preseneti, da se tudi sam zdrznem, ko nekdo reče da je veren. Takrat me vedno prime, da bi ga vprašal kaj to pomeni. Le da situacija skoraj nikoli ni prava za dolge razprave o tem.

 

Povezava do prispevka

Zanimivo, mene nič ne premakne, če kdo reče, da je veren ali ne. Po eni strani verjetno, ker imam starše, ki so krščeni a niso verni in imajo pasivno agresiven odnos do religije, po drugi strani pa so starši žene precej verni in popolnoma nevsiljivi v svoji veri, enako mož ženine najboljše prijateljice. Prav zanimiv mi je kontrast osebnih predstav med religijo in občutek verske svobode tudi odprtosti do drugačnosti, ki jo doživljam okrog krščanskih vernikov (tistih s katerimi imam jaz stike, se razume). Hkrati sem spoznal, da ko 1x pogovor steče v smeri abstraktnih vsebin, pa naj si bodo to, duhovne izkušnje, sanje, vera, duhovi, smrt itd. se zdi, da se večina ljudi drži takšnih ali drugačnih verskih prepričanj, le da jih na ven ne kaže, lahko tudi ne živijo. Lahko tudi, da jim njihove mistične predstave in izkušnje niti ne narekujejo kako naj živijo, po kakšnih vrednotah, da zgolj imajo neko doživetje. Predvsem pa se mi zdi, da največkrat pademo na testu lastnih vrednot in prepričanj, ko je v ospredju doživljanj vsakdanji moment, prepir, razlika, kratkoročen cilj, ki ga želimo realizirat. Takrat se vse duhovno umakne posvetnemu. 

Povezava do prispevka
Persona reče pred 17 urami:

Znanost je nedvomno ljudem zagotovila udobje, zdravje in napredek v tehničnem razmišljanju, ampak človek je tudi duhovno bitje, pa če si to še tako želi tajiti.

 

Daj mi povej, kaj to sploh pomeni? Ker vedno nekako pride do tega, da to pomeni, da pač malo premlevaš in razmišljaš o stvareh ter nato z drugii debatiraš.

 

duhóvnost -i ž (ọ́knjiž.  
  1. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine
    // duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost
  2. 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka

 

tudi v slovarju ni v prvem pomenu kakšnega "konflikta" z znanostjo, edino pri 2. pol ajde

 

Sam sem mi zdi, da v praktičnem delovanju večinoma to pomeni, da si ustvariš nek bubble (ki so lahko mnogoterih sort), ker ti je v resničnem lajfu preveč neznosno bivat. Pač različni načini, ki pomagajo človeku omogočiti ohranitev občutja znosnosti v neznosnem svetu (pa vseeno a je to maša, al je šoping al igranje igric al kvihtanje al droge).

uredilo bitje Sovir
Povezava do prispevka

Pridruži se debati

Lahko objaviš prispevek in se registriraš kasneje. Ako imaš račun, se vpiši za objavo s svojim računom.

Gost
Odgovori na temo...

×   Prilepljena vsebina je formatirana.   Odstrani formatiranje pisave

  Only 75 emoji are allowed.

×   Tvoja povezava je bila samodejno vpeta..   Namesto tega prikaži kot povezavo

×   Tvoja prejšnja vsebina je bila obnovljena.   Počisti urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

  • Nedavno brska   0 članov

    • Nihče od registriranih uporabnikov ne pregleduje strani.
×
×
  • Ustvari novo...