[multi] Avanture / Pustolovščine

[DaCapo]

Sovica reče pred 15 minutami:

mislm da maš atm ene 2 na ps eu storeu pod dealsi, na steamu jih je tut ene par

tage fukn v  store pa boš dubu izpisek, nism si zapomnu imen

Nič pametnega ne najdem.  Mislil sem pač v smislu, da bi kdo predlagal kak novejši naslov, ki mu je cool. 

[Naočnik]

DaCapo reče pred 15 minutami:

Obstaja še kakšna podobna igra (torej interaktivnica) v stilu Life is Strange, Telltale epizodnic, The dark pictures anthology in težkokategornikov a'la Detroit in Until Dawn? Prav nekaj takega (novega) bi mi namreč zdaj sedlo. Ampak kaj, ko sem vse že preigral. hmmm..

 

Mogoče Blacksad: Under the Skin? Predstavitveno daleč od presežka, sploh če si, kot jaz, ne moreš pomagat, da ne bi izgleda primerjal z nenadjebljivim izgledom stripa. Je pa zgodba zanimiva detektivščina, kombiniranje najdenih sledi (kot v Sherlock Holmes igrah) pa dovolj popestri igranje, da se ti ne zdi, da se le prestavljaš iz prizora v prizor kot v določenih Telltale igrah.

 

https://store.steampowered.com/app/1003890/Blacksad_Under_the_Skin/

[DaCapo]

@Naočnik: tnx, ampak Blacksad-a sem preigral že kar nekaj časa nazaj. Vseeno mogoče grem še en skozihod. (če ne bo kaj drugega padlo na spored)  Igra mi je bila namreč zelo všeč. 

18. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[Naočnik]

Se mi je zdelo, da bi ga že znal, ni neka strašno spregledana zadeva.  Jaz jo moram zagotovo preigrat še enkrat, prvič sem jo par dni po izidu in je bila strašno hroščata. Mogoče me zdaj po parih patchih še s čim drugim kot z zgodbo prepriča.

 

Še en predlog, čeprav ni igra nujno enaka tistim, ki si jih naštel: Last day of June. Strašno lepa zgodba, omogoča veliko posegov v potek zgodbe, čeprav je konec na žalost nespremenljiv. 

 

https://store.steampowered.com/app/635320/Last_Day_of_June/

[DaCapo]

Tnx za Last day of June predlog. Čisto sem pozabil, da imam igro v library na Epicu še od časa, ko je bila free. Ne vem zakaj je ŠE nisem igral.

[╭∩╮ Hernier]

Od avtorjev Life is Strange imaš še Tell Me Why. 

 

Pol a niso Sherlock Holmesi tudi take epizodnice? 

[Enrico Pallazo]

so. mislm da je prva ep zastojn.

pa un, pyrot al kaj je ze ma tut neke serije.

 

 

[DaCapo]

Sherlocke in Poirote sem preigral vse, kar je bilo pač možno. Dvomim, da sem karkoli izpustil (in to od res retro zadev do najnovejših).  

Prvi Sherlock je bil seveda tisti na ZX Spectrumu (Melbourne House, 1984). Zajebana tekstovna pustolovščina, ki pa sem jo nekako končal po rešitvi iz Politikinega zabavnika!! Good old times.  
    

 

19. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[Naočnik]

Kolikor vem, sem sam preigral vse SH igre, vsaj te zadnje od Frogwareovcev, pa so bolj kot ne samostojni špili z večimi primeri. No, za Chapter One še nisem imel cajta. Bo ta epizodno izhajala? 

[DaCapo]

Se posipam, tudi jaz še nisem igral najnovejšega Sherlocka, torej ta Chapter One. Kolikor na hitro vidim je samostojna igra, ki pa v Deluxe verziji (60 €!!!) vključuje season pass z novimi primeri:

 

Ampak hej! Velika hvala @Naočnik za idejo, kar bo naslednje, kar bom igral. Zvečer štartam, pa da vidim kako in kaj se bo izcimilo!  

19. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[DaCapo]

Evo, igram tanovega Sherlocka. Zaenkrat je kar OK, čeprav sem res še čisto na začetku in ne morem še ničesar konkretnega napisati. Grafika je super, tehnično vse dela kot mora (zaenkrat), zgodba se nekako začne odvijati... Upam, da bo vzdržalo. Rad imam detektivščine! Upam pa tudi, da ni preveč "open world", kjer bi bila mapa sama sebi namen.
Btw, če kdo igra (ali je celo že preigral) naj kar napiše mnenje.

  

 

 

  

19. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[Aktivist Vanč]

DaCapo reče pred 19 minutami:

Evo, igram tanovega Sherlocka. Zaenkrat je kar OK, čeprav sem res še čisto na začetku in ne morem še ničesar konkretnega napisati.

 

Za to si šel zdaj na blef fuknit 50-60€? Najrajši bi ti na recept predpisal eno vzgojno okrog uh.

 

Kakorkoli... poročaj

19. december 2021 uredilo bitje tomazek

[DaCapo]

tomazek reče pred 1 uro:

Za to si šel zdaj na blef fuknit 50-60€? Najrajši bi ti na recept predpisal eno vzgojno okrog uh.

Kakorkoli... poročaj

Hja, na turistični bon sem vzel, ker mi je še nekaj ostalo v dobrem. Tak da ni panike!  
Poročal pa bom itak, ampak ko bom končal. Ker sem se naučil, da prehitro ne moreš in niti ne smeš "soditi" ... 

[NixoN]

Na bon21 si vzel, resno? 

[DaCapo]

NixoN reče pred 7 minutami:

Na bon21 si vzel, resno? 

Eh, to je itak samo šala. Za Tomažeka, da mi ne bo dal okoli uhe.   

[NixoN]

 @tomazek pokni ga okoli kepe 

[DaCapo]

Pa saj je kulska igra. Zaenkrat sem zelo padel not. Ampak, kot pravim, ne vem kako bo naprej in kakšna je dolžina in vse to... je pa zanimivo in vleče sto na uro! Malce drugačen pristop od prejšnjih Frogware Sherlockov. In všeč mi je, da smo na začetku kariere in se zgodba vrti predvsem okoli družinskih zadev (mati). Nekaj minut sicer rabiš, da se navadiš na vmesnik in te nujne gumbe (Sherryeve sposobnosti) in (zaenkrat) enostaven t.i. Mind Room, kjer narediš dedukcijo in končno odločitev primera. Kako pa to slednje vpliva na celotno zgodbo, zaenkrat nimam pojma (ker možnih je seveda več variant).
  Upam samo, da ne bo v stilu prejšnje njihove The Sinking City. Saj ni bila slaba zadeva, ampak tisti "open world", ki dejansko ni služil pravemu namenu me je totalno odbil. To me še najbolj skrbi. In pa seveda, da ne bo nekih (ali pa vsaj ne preveč) arkadnih elementov. Tega ne maram v avanturah. Ajde, kak QTE seveda ni problem.    Konec koncev, kot pravim: ko bom končal bom podal neko svoje mnenje. Zdaj grem pa naprej... (čeprav pod črto, 60 € je res pretirana cena!!!). 

 

 

 

Edit: ne pričakujte detektivščine v stilu prejšnjih Frogware Sherlockov. Zadeva je zastavljena dokaj "odprto", razen pač main story. Kar precej različnih (sicer kratkih) obstranskih primerov je in dodatno še cel kup podaljševanja s tekanjem po mapi (ko tudi fast travel ni dovolj). Kar je pa dobro je to, da je potrebno tudi nekaj razmišljanja, branja dnevnika, čekiranja najdenih dokazov in namigov itd.  Ni pač striktno linearna in za roko vodeča igra (kot je bil recimo zadnji preprosti Poirot). In mogoče so avtorji malo zapretiravali z dodatnimi opravili (npr. cel kup preoblek, iskanje in kupovanje pohištva, ki je bilo nekoč razprodano itd.), kar pa sicer ni nujno (razen v nekaterih primerih) početje.  Ajde, ne rečem, še vedno je vse skupaj easy (vsaj glede dedukcije in težavnosti primerov), ampak včasih pa tudi malce nadležno (iskanje pravih lokacij, skakanja sem in tja zgolj zaradi tega, da bi uredil neko malenkost in podobno). Konec koncev je igralno vseeno OK. Vsaj main story se več kot izplača preigrat! Btw, igra me načeloma res zelo spominja na povprečni Sinking Island, čeprav je izkušnja tukaj vseeno precej boljša. Sherlock pač. Oz. Sherry, ker tukaj je še mlad. 
 

20. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[Flegma]

DaCapo reče Dne, 19. 12. 2021 at 16:04:

Sherlocke in Poirote sem preigral vse, kar je bilo pač možno. Dvomim, da sem karkoli izpustil (in to od res retro zadev do najnovejših).  

Prvi Sherlock je bil seveda tisti na ZX Spectrumu (Melbourne House, 1984). Zajebana tekstovna pustolovščina, ki pa sem jo nekako končal po rešitvi iz Politikinega zabavnika!! Good old times.  

 

ej, DaCapo, koliko si ti preigral pustolovščin? Je sploh kakšna, ki je šla mimo tebe? 

 

Ker ravno rajcaš s screenshoti pustolovščine iz spectruma (ki ga sam nisem nikoli igral), pred kratkim sem naletel na knjigo The Spectrum of Adventure: A Brief History of Interactive Fiction on the Sinclair ZX Spectrum. Obežna zadeva (640 strani brez slik, le besedilo), podrobna analiza 100 pustolovščin za spectrum (kar pa ne pomeni, da ni zanimivo tudi za tiste iz tabora c64 in ostalih hišnih računalnikov, saj so igre pogoste bile prirejene za več sistemov). Kul zadeva za retro entuziaste in tiste, ki jih zanima ta zvrst in to obdobje zgodovine videoiger. Me je prav presenetilo, da obstaja novejša knjiga (okej je iz leta 2016), ki pokriva tako tržno nišno področje.

[╭∩╮ Hernier]

Pol ti raje ne bom povedal, da dejansko obstaja revija z REDNIMI izidi na temo old school interactive fictiona :D. Tudi po filingu ni nek homemade fanzine, ampak proper revija z intervjuji, analizami in ostalim. Pač ta žanr ima mega fanbase za sabo. Je pa zanimivo, da je to čisto drug fanbase kot za sodobne interactive fictione. Ti slednji so še bolj usekani, z dvema sorazmerno uglednima nagradama za vsakoletne izide in ne vem čem vsem :D. 

 

[DaCapo]

Flegma reče pred 35 minutami:

ej, DaCapo, koliko si ti preigral pustolovščin? Je sploh kakšna, ki je šla mimo tebe? 

Veliko sem preigral, res veliko. Ampak vsekakor jih je ogromno šlo tudi mimo. Veliko je bilo pa tudi takih, ki sem jih samo preizkusil in kaj hitro nehal igrati. Bodisi, ker mi ni bilo OK, bodisi ker je bilo nekaj boljšega takrat na sporedu ali pa kakšnih tretjih razlogov... 
V času piratskih zadev sem bil recimo zelo jezen, ker nisem mogel dokončati Zak McKrackena, ker je imela igra neko protipiratsko zaščito, ki seveda ni bila "razbita".  

Ha, drugače pa sem na Spectrumu spisal neko okorno in zelo kratko avanturico v Basicu. Mogoče je imela celo 10 sob, bolj ali manj zafrkancija (itak sem bil še mulc). Nek zaklad si moral najti v starem gradu, kjer je "strašilo". Sem pa igrico nasnel na kaseto in celo naredil / narisal ovitek! Lol. 

 Kasneje na Amigi sem pa v Amosu (odličen program za izdelovanje iger) delal na bolj "resni" tekstovni avanturi, ki je vključevala tudi precej lepo stripovsko grafiko (risal sem z miško v Deluxe Paintu!). Seveda v slovenščini, premisa je bila zelo preprosta: nabaviti si moral boljši računalnik, liki v igri pa so bili dejansko moji takratni kolegi in seveda nekaj izmišljenih. Igre žal nisem nikoli končal, mladost norost pač in me je enostavno minilo, ko je bilo narejenega nekaj čez polovico.
Še kasneje sem sicer sanjal, da bi na PC-ju naredil kakšno zadevo v stilu LucasArts iger. Adventure Game Studio sem si sicer inštaliral in se učil, ampak naredil pa nisem nikoli nič.  

27. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[Flegma]

@Hernier daj povej, no  a to je tiskana, a je elektronska? Za sodobno sceno sem pregledal par strani, tudi tisto, ki podeljuje nagrade, in community je res neverjetno aktiven. Vendar me bolj zanima zgodovina. Nisem toliko gledal po netu, ampak sem si ubodel nekaj knjig na to temo. Zgodbe o nastajanju prvih iger so resnično fascinantne.

 

@DaCapo škoda, da nisi dokončal, bi dvignil število izdanih slovenskih pustolovščin že blizu dvomestne številke.

 

DaCapo reče pred 1 uro:

V času piratskih zadev sem bil recimo zelo jezen, ker nisem mogel dokončati Zak McKrackena, ker je imela igra neko protipiratsko zaščito, ki seveda ni bila "razbita".

Ja, to je bil zelo aktualen problem takrat. Da bi si takrat mislil, da boš lahko sedaj za kovanec ali dva s klikom recimo na steamovi razprodaji dobil vrhunske zadeve, brez zafrkavanja s piratskimi zadevami ... 

Me je pa to spomnilo na uradno recenzijo Leisure Suit Larryja 3 v Mojem Mikru. Špil je bil opisan le do prvega vnosa protipiratske zaščite ...  Ah ... ti časi ...

 

27. december 2021 uredilo bitje Flegma

[DaCapo]

@Flegma: Uf, Larry 2 je imel tudi eno zajebano zaščito. Dejansko nisi mogel niti v igro, dokler nisi našel pravilne sličice ženske in vtipkal njeno telefonsko. Lokalni pirat je zraven igre sicer priložil (slabo!) črnobelo fotokopijo s sličicami teh žensk, da si z nekaj truda in ugibanja potem lahko razbral katera je prava in prišel v igro..  No, vsaj Amiga verzija je bila takšna.

 

27. december 2021 uredilo bitje DaCapo

[╭∩╮ Hernier]

Flegma reče pred 21 urami:

@Hernier daj povej, no  a to je tiskana, a je elektronska? Za sodobno sceno sem pregledal par strani, tudi tisto, ki podeljuje nagrade, in community je res neverjetno aktiven. Vendar me bolj zanima zgodovina. Nisem toliko gledal po netu, ampak sem si ubodel nekaj knjig na to temo. Zgodbe o nastajanju prvih iger so resnično fascinantne.

 

Deli še kakšne knjige!

Bi kaj več predlogov pripisal, pa sem na telefonu, kjer se mi ne da tipkat

http://classicadventurer.co.uk/

[LeBron]

DaCapo reče pred 21 urami:

@Flegma: Uf, Larry 2 je imel tudi eno zajebano zaščito. Dejansko nisi mogel niti v igro, dokler nisi našel pravilne sličice ženske in vtipkal njeno telefonsko. Lokalni pirat je zraven igre sicer priložil (slabo!) črnobelo fotokopijo s sličicami teh žensk, da si z nekaj truda in ugibanja potem lahko razbral katera je prava in prišel v igro..  No, vsaj Amiga verzija je bila takšna.

 

 

Tudi Police Quest 2 je imel isto foro.

[Flegma]

@Hernier cool tole, ekola, bookmarkano!

 

Od knjig, ki so namenjene izključno pustolovščinam bi izpostavil (če kdo slučajno še ne pozna te knjige, pa ga zanima to področje) The Guide to Classic Graphic Adventures (od Hardcoregaming101.net, iz leta 2011). Predstavitev je tukaj, pa še pdf preview.

 

Zadeva je res ultimativna. Čeprav je paperback, je knjiga velikega formata kot so običajno hardcoverji. Fonti so dokaj majhni, besedilo precej do roba, tako da so stlačili ogromno znakov na eno stran, in ob skoraj 800 straneh, kot jih premore knjiga, to pomeni, da lahko tole bereš mesece, pa če vsak dan listaš po njej. Ima tudi screenshote, ampak so ČB. Ima pa zato knjiga ugodno ceno. Obdela praktično skoraj vse iz področja grafičnih pustolovščin od prvega King's Questa (1984) pa do zadev, ki so izšle okoli leta 2000. Vsebina je zasnovana podobno kot recenzije, torej ima vsaka igra svoj vnos, vmes pa so občasno nanizani še intervjuji z legendami industrije a la Al Lowe in ostalimi. Skratka, mokre sanje za ljubitelje klasičnih pustolovščin.  

28. december 2021 uredilo bitje Flegma

[╭∩╮ Hernier]

@Ezoterik, jaz sem pa se spravil Myst igrat — in to full yolo force OG verzijo z diapozitivi

 

Saj igrica ima kup bullshita, ki me nervira, sam pismo da mi vsakič zaigra srce, ko potegnem neko random ročico in se ne zgodi nič. Pa pač res se mi zdi taka top protiutež DOOM-a, ker kolikor googlam sta izšla približno isti čas. Si ne morem predstavljat, kak odlom ti je to naredilo, če si bil fan avantur in igral ob izidu

 

A je kdo igral relativno ob izidu? Kaj vam je dogajalo?

 

Anyway, pol po enki imam namen še dvojko preigrat. Res top igrica za igrat z dobro skodelico/kozarcem česa in beležnico

[Ezoterik]

Hernier reče pred 11 urami:

@Ezoterik, jaz sem pa se spravil Myst igrat — in to full yolo force OG verzijo z diapozitivi

 

Saj igrica ima kup bullshita, ki me nervira, sam pismo da mi vsakič zaigra srce, ko potegnem neko random ročico in se ne zgodi nič. Pa pač res se mi zdi taka top protiutež DOOM-a, ker kolikor googlam sta izšla približno isti čas. Si ne morem predstavljat, kak odlom ti je to naredilo, če si bil fan avantur in igral ob izidu

 

A je kdo igral relativno ob izidu? Kaj vam je dogajalo?

 

Anyway, pol po enki imam namen še dvojko preigrat. Res top igrica za igrat z dobro skodelico/kozarcem česa in beležnico

 

Jst sm igral kot sm že enkrat napisu vse verzije. OG dost blizu izida, sam mi je štekala za popizdit. Pol pa vse remake, dejansko se splača igrat sam OG (pač to popravljeno, k ma pa OG grafiko) pa to čist novo. Ob izidu je blo to sam prizadeto, bil sm tok nahypan, da bom igral ker je dubu v MEGAZINU špil ne vem nekih 94 al karkoli, pač neko absurdno oceno in tud tak opis, da se ti kr milo stori k bereš. Obenem mu je Joker, ki ga sicer takrat nisem bral dal 75  Sem pa zdej k sm igral ta remake pršu daleč najdlje do zdej. Sm pršu do tretjega otoka  in mam neko upanje, da bom nekoč tud končal ta špil. Riven pa ne vem če bom šel igrat, to prepuščam teb, zgleda precej preveč hardcore. Drugač dostkrat gledam na youtubu prizadet Myst klon, mogoče bi ti blo to všeč

 

 

 

Še megazin opis:

 

 

 

pa jocker:

 

 

 

 

 

 

2. januar 2022 uredilo bitje Ezoterik

[Flegma]

Okej, vem da sem malo za časom, ampak, sem šele sedaj prvič okusil walking simulatorje, in sem povsem navdušen. Steamov algoritem mi namreč že dalj čas pod nos potiska »you-will-probably-like« Firewatch (in prav je imel). Poleg tega pa sem v libraryju našel še cel kup podobnih zadev (nimam pojma kdaj sem jih nabavil :), tako, da se mi je decembra zgodil pravi walking sim spree. 

 

Tole postam kar v tukajšnji temi, saj se mi zdi, da digitalni pohajkovatorji ciljajo na podoben segment igralcev kot pustolovščine, poleg tega pa pogosto iz prvoosebnih pustolovščin prevzemajo enako ali podobno igralno mehaniko. (Sicer pa sleherna avantura postane ultimativni walking simulator, če se ti zatakne pri kaki uganki in v nedogled šetaš po enih in istih zaslonih … )

 

Pa kul mi je, da gre za kratke špile, in čeprav sem jih preigral sedem, je vzelo dokaj malo časa, saj gre pogosto za zadeve, ki so namenjene preigravanju v enem kosu, takisto kot ogled filma. Znajo pa biti zato kar dragi, saj nekateri ponudijo le po eno uro igranja na 10 eur plačila (če kupiš po redni ceni). 

 

Takole sem se sprehajal:

 

Firewatch

Čas igranja: 5–6 ur

Ocena: 9/10

 

Indie hit, ki ne razočara. Prevzameš vlogo Henryja, 40-nekaj letnika, ki konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi osebnih problemov (ne zna/ne more/nima poguma se soočiti z ženino boleznijo) pobegne v divjino Wyominga, koder sprejme delovno mesto opazovalca požarov. Edini stik s sočlovekom, ki ga obvaruje totalne samotnosti, je walkie-talkie povezava s sodelavko, ki je nastanjena na sosednji opazovalnici. Dialogi so izvrstno spisani, na nek način interaktivni, saj določene izbire zahtevajo real-time odzive. V povezavi s solo pohodništvom po divjini ti klepeti na daljavo ustvarjajo unikatno vzdušje, igralec pa z izbiro odzivov vpliva na ton njunega razmerja. Kar na svojevrsten način poudarja tako domačnost kot enigmatičnost njunega poznanstva. Super zamišljeno. Sicer pa je bolje o zgodbi vedeti čim manj, začetni, po okolici raziskovalni sprehodi pa se razvijejo v konkreten misterij (ki sicer temelji na jati red herringov, ampak okej, v bistvu je to pripovedno orodje tu uporabljeno kot osnovni gradnik zgodbe, ki da poanto), ki začne povzročati otipljivo paranojo. Vzdušju ni ničesar za očitati, lepo ga ojačata tudi izjemna grafična podoba in odličen voice-acting. Opazno me je zmotila edinole de-dramatizacija vzpostavitvenega zapleta, za katerega se zdi, da je bil uporabljen le kot poceni trik za instantno čustveno vpetost igralca. Nekatere moti, da je konec le eden, ampak se mi zdi, da je to dobro izpeljano, saj je njegova interpretacija igralcu lastna glede na njegove preigrane izkušnje. Igranja vredno in tudi dokaj široko dostopno.

 

100% achievements OCD level of friendliness: enostavno, 1 skozihod, zgreške (missables) se lahko polovi v free-roaming načinu, ki se pojavi po končanju igre

 

 

Dear Esther: Landmark Edition

Čas igranja: 2–3 ure

Ocena: 10/10

 

Če uporabim analogijo z literaturo, ki se deli na leposlovje in žanr, potem je Dear Esther čistokrvno leposlovje. Poleg tega ta naslov, ki je luč sveta sprva ogledal kot mod narejen s Half-lifeovim Sourceom, velja za prvega pripadnika žanra walking simulatorjev (zanimivost: poimenovanje zvrsti gre avtorjem kar malo v nos, kakor je slišati na bonusnem komentarju). Torej gre za igranja vreden naslov že iz zgodovinskega vidika. Sicer pa je Dear Esther zelo primaren simulator hoje, ki vse stavi na izvrstno atmosfero. Tu je z vetrom izbrušeno surovo in zapuščeno okolje v škotskih Hebridih ležečega otoka. Tu je izvrstno zamišljena naracija, saj zgodbo v enaki meri podajajo monologi protagonista, vizualni detajli in instrumentalni glasbeni komadi skladateljice Jessice Cury. Tu je čudovita otoška pokrajina, ki se vedno bolj odeva v magični realizem, ko te pot vodi globlje v notranjost otoka. So pa določeni narativni elementi naključni, tako da posamezen skozihod lahko da rahlo (ampak res minimalno) drugačno izkušnjo.

 

100 % achievements OCD level of friendliness: enostavno, 1 skozihod + 1 skozihod s komentarjem, nima težko skritih zgreškov, razen štirih žar, ki se jim moraš dotakniti

 

The Vanishing of Ethan Carter Redux

Čas igranja: 4 ure

Ocena: 7/10

 

Paranormalna detektivka, ki se ponaša s čudovito grafiko, srhljivim vzdušjem in več kot solidno splošno produkcijo. Vstopiš v čevlje Paula Prospera, okultnega detektiva, ki se potem, ko prejme pismo Ethana Carterja, fanta iz izoliranega kraja Red Creek Valley, odpravi tja, saj naj bi bilo dečkovo življenje ogroženo. Tam pa naletiš na zapuščeno vasico, kjer te do razjasnitve skrivnosti vodi sled prek obilice trupel. Razjasnitev vsakega umora – igralno je videti to tako, da moraš po okolici najprej najti vse ustrezne hotspote, nato pa pravilno povezati zaporedje dogodkov, kar ni zapleteno, bi moralo uspeti v poskusu ali dveh – razkrije delček temačne zgodbe. Nekateri »primeri« oziroma nenavadni dogodki, ki si jim priča, razkazujejo, da se avtorji niso brzdali z domišljijo, tako da se mi je občasno zdelo, da trpi vzdušje, saj predstavljajo prevelik odklon iz vzpostavljenega paranormalnega nastavka in zmanjšujejo »immersion«. Po drugi strani pa ti presenetljivi konec marsikaj reinterpretira za nazaj, tako, da gre v bistvu kar za mojstrsko pripoved, ki pa ti svojo moč razkrije šele, ko ozreš celotno sliko.

 

100% achievements OCD level of friendliness: enostavno, 1 skozihod, vendar pazi glede zgreškov: preden aktiviraš konec, jih lahko narediš kadarkoli, sicer je treba od začetka

 

The Stanley Parable

Čas igranja: 3 ure

Ocena: Whatever Stanley Decides/10

 

Hm, kaj je to? Igralni eksperiment? Distopični misterij? Filozofska razprava o eksistencializmu podana skozi medij igre? Satira o ujetosti v ponavljajočo zanko dolgočasne delovne kariere? Mind-fuckasto trolanje igralca? Zelo alternativni priročnik za osebno in poslovno rast? Morda kar vse našteto. Kulten naslov, ki premika ustaljeno narativno prakso, saj je podiranje četrtega zidu osnoven element pripovedi (pa tudi shranjevanje položaja in restartanje sta del igralne mehanike). Če se sprva zdi, da se bo vse vrtelo okoli Stanleyja, uslužbenca, ki je le številka v ogromnem birokratskem ustroju, ki nenadoma ugotovi, da ni v poslovni stavbi nikogar – kaj se je zgodilo? – vedno bolj postaja jasno, da je zvezda igre pripovedovalec. Izvrsten voice-acting, predvsem pa dinamična naveza pripovedovalec-igralec, ki deluje obojestransko (ali pripovedovalec komentira tvoja dejanja ali ti slediš pripovedovalčevim napotkom) naredi The Stanley Parable za igro, ki jo je treba preprosto izkusiti. Igra je kratka, za najbolj običajen konec (Freedom Ending) ti bo vzelo okoli sedem minut. A poanta je, da skušaš najti čim več koncev, ki skupaj tvorijo nekakšno kontradiktorno in paradoksalno sporočilnost, ki pa s tem, ko vidiš več koncev (denimo, eden je, da na začetku preprosto zapreš vrata in se pretvarjaš, da se ni zgodilo nič), dobiva večji (ne?)smisel. Mislim, da je koncev 18 (čeprav za nekatere ni jasno, če niso le slepa ulica), v kakih treh urah, naj bi se našlo večino njih, nekatere verjetno le s pomočjo kakega vodiča. Tistega najbolj norega, ko je treba štiri ure pritiskati na gumb, pa se pogleda na YouTubu.

 

100% achievements OCD level of friendliness: hja, vzame ti precej časa: tri ure + pet let + en torek. Razen če cheataš. Kar je gotovo namen. No, vsaj en achievement je že tako ali tako možen le s cheatanjem v consoli.

 

The Music Machine

Čas igranja: 90 minut

Ocena: 4/10

 

Zelo »artish« zadeva, ki je tako indie, da je boljši označevalec »garažna«. Surrealistični walking simulator z nenavadno monokromatsko minimalistično stilizirano podobo, ki ustvari zelo samosvoje vzdušje. Podoba je tudi glavni razlog, da se The Music Machine splača preizkusiti. Zgodba je sicer nekam morbidna: znajdeš se na nekem otoku, kjer igraš z duhom moškega obsedeno dekle, ki jo ima namen umoriti. Tam pa najdeš teleportne portale, ki te premaknejo v nenavadne svetove, vse skupaj pa postane tako skrajno surrealistčno, da se nima smisla spraševati kaj ali zakaj nekaj je. Pač walking simaš do konca. Ki sta dva, se mi zdi. Velja omeniti, da je avtor dobro tempiral dolžino igre, saj se ta konča ravno, ko noviteta nenavadne grafične podobe začenja pojenjati.

 

100% achievements OCD level of friendliness: jih ni

 

Kholat

Čas igranja: 5–7 ur

Ocena: 6/10

 

Horor walking sim, ki za izhodišče vzame resnično rusko tragedijo »Dyatlov Pass incident«, ko je v neznanih okoliščinah sredi divjine med zimskim pohodom leta 1959 umrla celotna odprava. Zaradi nenavadnih izsledkov vzrokov smrti incident buri duhove med ljubitelji raznih teorij zarote. Nekakšna ruska ustreznica za iskalce »the truth is out there«, ki pa ni tako xfajliš, ampak državi ustrezno bolj stalkeriš. Igra se ponaša z zelo dobrima grafiko in zvočno atmosfero, kar (pre)veliko mapo, v izkušnjo zimske hoje pa vmeša nekaj survival hororja, saj je mogoče tudi umreti. Znajdeš se v vlogi nekoga, ki očitno hoče razrešiti skrivnost odprave. V roke sta ti podana le kompas in zemljevid z geografskimi koordinatami desetih lokacij, ki je je treba odkriti. Vzdušje je odlično, grozljivi/paranormalni elementi občasno srhljivi, pa tudi pokrajina kljub snegu, vetru in mraku postreže z dovolj pestrosti. So pa na mapo nametali še 27 zapiskov dnevnika. Če najdeš vse, se ti odvrti drugačen konec (pa še achievement dobiš). Iskanje vseh dnevnikov pa postane duhamorno in razvlečeno, da mi zbije oceno iz 7 na 5, torej dajem povprečje 6 ). Skratka zelo vzdušen walking sim, ki pa zamori, če hočeš odkriti vse delčke zgodbe. Pripovedovalcu je glas posodil nihče drug kot Sean Bean.

 

100% achievements OCD level of friendliness: možno v enem skozihodu, toda za 1 zgrešek nujno pogledati vodič, za enega pa je pogoj, da nikoli ne umreš, za kar pa menim, da je treba delati ročni backup save položaja, saj je shranjevanje le eno in avtomatsko

 

What Remains of Edith Finch

Čas igranja: 2 uri

Ocena: 10/10

 

Primer interaktivne fikcije, ki ni le vrhunski walking simulator, ampak »overwhelmingly positive« igra na splošno. O zapletu je dobro vedeti čim manj (znajdeš se v vlogi najstnice, ki po smrti matere obišče svojo zapuščeno rodno hišo izjemno ekscentrične družine), tako da bo vsak pogled za vogal hodnika ali odprtje novih vrat pristen skok v neznano. Igra se odlikuje z izvrstno grafično podobo, kjer se zdi, kot da si vstopil v animirano ilustrirano slikanico (no, ob neki priložnosti tudi strip, ljubitelji EC Comics znajo doživeti pristen nerdgasm). Okolje je polno detajlov, sleherna polica ali stena je natrpana s predmeti, ki pa niso tam naključno, ampak vsak na svoj način prispevajo k pripovednemu mozaiku. Le predstavljam si lahko, koliko dela je bilo potrebnega na oddelku za art design. Poleg vizualne poslastice pa je zvezda igre naracija. Čeprav igra traja le dve uri, je narativno tako zgoščena, da imaš ob končanju občutek, kot da si ob njej preživel vsaj nekajkrat več ur. Avtorjem je v ta čas uspelo stlačiti neverjetno veliko doživetij, občutij in raznolikosti, hkrati pa zgodbo podajati z veliko mero simbolike, ki kar kliče po primerjanju njene interpretacije z ostalimi igralci. Potovanje »down the rabbit hole« v svojem najbolj čarobnem pomenu! Zelo navdušen.

 

100% achievements OCD level of friendliness: enostavno, kar zgrešiš, lahko poloviš v replay načinu po končanju igre

 

--------------------

Pod črto: skratka Firewatch, Dear Esther: Landmark Edition in What Remain of Edith Finch so mi bile res top zadeve. Obstaja še kaj, kar velja za vrhunsko zadevo? Sicer sem malo brskal po steamu, ampak večinoma najdeval cel kup prvoosebnega hororja, ki so mi bili tako klišejski in podobni med seboj, da me sploh ni nič pritegnilo.

3. januar 2022 uredilo bitje Flegma

[╭∩╮ Hernier]

Naj te pomirim, brat, najboljše še nisi igral 

 

https://store.steampowered.com/app/303210/The_Beginners_Guide/

 

Nič ne beri, kupi, preigraj  

[╭∩╮ Hernier]

Drugače pa superca post! KHOLATA in Music Machine še nisem igral, mogoče grem skozi, ipak so kratke igrice