Skoči na vsebino

[PS4] The Last of Us 2 - spoilerji, zgodba ter in-game videoti/slike


Priporočeni prispevki

Jaz sem se zabaval od začetka do konca. Zelo mi je žal zate, da se nisi, sam svojih frustracij zihr ne boš pozdravil tle z nekim sarkazmom lol.

 

Mam en predlog.

 

1) Preigraj spet enko.

2) Igraj dvojko do tam ko prvič igraš z Abby v Jacksonu.

3) Padi v prepad in daj igro iz PS4.

4) ????

5) PROFIT

uredilo bitje KE RIT
Povezava do prispevka

A se nihče ne spomni kako nam je bilo v trailerjih za MGSV obljubljeno maščevanje? In ko na koncu Skull face umre all that remains is the phantom pain. Se mi zdi da bi v tem primeru bilo nekaj podobnega. Dino zgubi že v trenutku ko sprejme Tommyjev predlog ampak, če bi zgubila še Abby.... like her or hate her, she’s the only one keeping her alive by fuelling her anger.

Povezava do prispevka

Kako je lahko uničila franšizo? TLOU je bila doslej dobesedno ena igrica z DLC-jem, ki je super most do dvojke. In dvojka od enke ne izstopa pretirano po vzdušju, igralnosti, pripovedi oziroma sploh čimerkoli (sam da je pomoje v vsem za en procent boljša), komot bi od začetka enke do konca dvojke preigral kot eno huge 60h TV-serijo 

 

O trojki na tej točki govorit pa je brezveze IMO. Ko bo prišla, bomo že zelo pozno v PS5 generaciji/mogoče celo early v PS6. Zdaj je čas še za kak nov IP :D

Povezava do prispevka

Obrnu po 30h urah (na normal) in se mi zdi da je blo ene 5 ur preveč.

 

Na koncu sem bil že sit vsega. V Santa Barbari je blo že precej tečno igrat. Mogoč sem si tut sam kriv, ker sem preiskal skoraj vsak kotiček, odpru vsak predal, k sm ga našu (pa še zmeri nimam vseh collectiblov :(). Combat je čist kul, sem precej užival v njem prvih 15-20 ur, sam sm si na konc želel, da bi špil v teh 30ih urah ponudu še kej drugega ko samo pobijanje pa brskanje po predalih. Lahko tud, da sem osebno malo preveč pushal z igranjem, igralne seje po 5-6 ur na dan so ble too much pa se prenaješ vsega, I guess.

 

Preklop na Abby mi tut ni bil čist posrečen. Sej štekam zakaj je not in je hudo igrat še z drugega zornega kota, sam se mi zdi, da zgodbi vzame preveč zagona (prideš do cliffhangerja pol pa no soup for you, rewind 3 dni nazaj, soočenje Ellie-Abby si je treba 2x zaslužit) in sem ves njen del samo čakal, kdaj se bo srečala z Ellie. Imo bi komot izrezal kak Abby chapter, sam je zgleda ND hotu, da se nam Abby prikupi tako, da nam jo dajo za igrat za enako minutažo kot z Ellie.

 

Je pa vse drugo perfektno. Ne se jebat kako hud svet, dizajn levelov, nori set pieci, voice acting, glasba …

 

Še zmeri ene 90+ špil

 

Povezava do prispevka
Ezoterik reče pred 2 urama:

 

Men je blo hudo, da ko začneš igrat ti je zelo nelagodno, neprijetno, potem jim pa dejansko uspe skoz arc pokazat njeno plat dovolj dobro, da je un boss fajt z Ellie res na polno težak... Ellie in Tommy sta kle zagotovo na nek način večja villaina od Abby, ne ker bi kej posebno hujše stvari delala, ampak ker dejansko izvajata maščevanje zaradi maščevanja samega, recimo Tommy se tega zelo zaveda, ker tud ve kaj sta z Joelom počela, tud ve zakaj je šel v Fireflye in zakaj je šel ven. Mi nič od tega ne vemo, ker špil pokaže sam tisto kar vidi pripovedovalec. Vsake tok dobimo kakšen flashback, ampak smo tudi tukaj limitirani na pripovedovalca. Sej to je blo že v TLOU1 identično, sam un špil je bil res subtilen (sem o tem pisal že na prejšnjem forumu, ko sva mela diskusijo z Bitsujem) pri tem, da se ga dejansko lahko igra kot 'pohod negativca'. Čeprav se kle ne strinjam s folkom, da je Joel negativc ker je rešil Ellie, to je povsem normalna človeška lastnost. Ljudje bomo 9/10 rešil ljubljeno osebo pred celotnim človeštvom, če bi mel jst to izbiro veš, da ne bi zbiru. Tud neumne so mi teorije, da je Marlene bolj poznala Ellie in da je za njo to še 'težje'. Get the fuck out, ne mi, da ne bi blo druge opcije, to da jo ubijejo bi mogu bit last restort, ne pa stvari, ki jo nardiš najprej. Te Fireflyi so bli isti kurac in Joel je povsem pravilno se odločil, da jih odjebe. Valda tega Abby ne vid, ker je skupi z njenimi kolegi 100% indoktrinirana, ona verjame v Fireflye do take mere, da še na konc nafuka zarad tega. Smešno je da je Ellie ubistvu identično kot Abby indoktrinirana od Fireflyov, dejansko je njen arc podobn Abby (simetričen).  Njen mentor (Marlene in una modelka, ki na začetku TLOU1 umre, pozabu sm njeno ime) jo ujčkajo in ji govorijo, da je edina rešitev. Pol ko zve kaj je naredu Joel to pri njej pomen, da je 'izdala gibanje'. Isto gre Abby k tem kriminialcem WLF, da dobi spet nek sense of community, ker ga je pol ko fotr umre in Fireflyi izginejo povsem izgubila. Obe bi naredili vse, da bi lahko vzpostavili status quo, dejansko je pa to nekaj kar je nerešljivo. 

 

Torej TLOU2 je v tem oziru (kdo je villain in kdo ni) precej manj subitlen kot TLOU1, jasno je da je pač svet sfukan in da se ljudem počasi trga, morala propada in še ljudje, ki so nekoč bili dobri so samo en dogodek stran od totalnega moralnega kolapsa. Ellie se preprosto preveč sfuka, pobije preveč ljudi in to da na konc NE ubije Abby je edina rešitev, sej dejansko je niti ni hotla ubit, hotla je sam neki čutit, pa čeprav sovraštvo. Abby je identično sfukana in to, da NE ubije Dine, kljub temu, da bi bilo to vsej iz njenega gledišča opravičeno je stvar, ki jo na nek način moralno absolva.

 

Uglavnem bolano hud špil, predvsem ker dopušča veliko možnih prizm skozi katere lahko gledaš dejanja junakov, to doseže tako, da je  pogled likov OMEJEN, ne vseveden, torej ko igramo vidimo samo pogled lika, ki ga igramo, dodatne informacije dobimo samo iz lora. Na ta način se špil distancira sam od sebe in dopusti, da se ustvar ločeno naratološko polje, kjer lahko sobivajo različne ideje in pogledi. To je za AAA špil velik dosežek. Poleg Death Stranding verjetno narativno najbolj ambiciozna igra do zdej.

 

 

 


Ne uspe jim tega pokazat, in sicer zato ker je to narejeno prisiljeno, skozi cheap lame taktike (bozanje psov, spoznavanje njenih kao kolegov (katere kasneje itak brez razloga pobije), spoznavanje ostalih memberjov WLFa (kateri so itak psihopati ker folk redno mucijo), ...)

 

Kaj mislis z izvajanjem mascevanja zaradi mascevanja samega?


Nikoli v celem univerzumu ni bilo pokazano da bi Joel ali Tommy mucila nekoga iz zadovoljstva, oziroma da bi zelela namerno povzrocat bolecino zaradi bolecine same. Abby to dela kot nic.

 

Super sicer da se vsaj strinjas da Joel ni negativec ker je resil Ellie, ampak v primeru da se strinjas s tem, kako lahko moralno zagovarjas (sklepam da, saj si se vec kot ocitno uspel poistovetit z Abby("Jim to dejansko uspe skoz arc pokazat njeno plat dovolj dobro")) njena res zlobna psihopatska sadisticna dejanja?

Sprasujem ker meni to nikakor ni uspelo, in kakor gledam razne reviewe je to ena izmed najvecjih skupnih tock vsem ki jim igra v drugi polovici res ni dogajala..

Povezava do prispevka

 

kid666 reče pred 20 minutami:

Obrnu po 30h urah (na normal) in se mi zdi da je blo ene 5 ur preveč.

 

Na koncu sem bil že sit vsega. V Santa Barbari je blo že precej tečno igrat. Mogoč sem si tut sam kriv, ker sem preiskal skoraj vsak kotiček, odpru vsak predal, k sm ga našu (pa še zmeri nimam vseh collectiblov :(). Combat je čist kul, sem precej užival v njem prvih 15-20 ur, sam sm si na konc želel, da bi špil v teh 30ih urah ponudu še kej drugega ko samo pobijanje pa brskanje po predalih. Lahko tud, da sem osebno malo preveč pushal z igranjem, igralne seje po 5-6 ur na dan so ble too much pa se prenaješ vsega, I guess.

 

Preklop na Abby mi tut ni bil čist posrečen. Sej štekam zakaj je not in je hudo igrat še z drugega zornega kota, sam se mi zdi, da zgodbi vzame preveč zagona (prideš do cliffhangerja pol pa no soup for you, rewind 3 dni nazaj, soočenje Ellie-Abby si je treba 2x zaslužit) in sem ves njen del samo čakal, kdaj se bo srečala z Ellie. Imo bi komot izrezal kak Abby chapter, sam je zgleda ND hotu, da se nam Abby prikupi tako, da nam jo dajo za igrat za enako minutažo kot z Ellie.

 

Je pa vse drugo perfektno. Ne se jebat kako hud svet, dizajn levelov, nori set pieci, voice acting, glasba …

 

Še zmeri ene 90+ špil

 

Mislim da je Abby del precej krajši. No, mislim da sm mel do konca Eliie day 3 19 ur, pr začetku Santa Barbare pa okol 30. Jst sm tud bingal špil v dveh dolgih seansah in se mi je tud vleklo, pa kitkat je isto napisu. Fora je da gre realno za ful dolg špil, že sam Ellie del je proper dolžina, pa tud vid se da je Ellie del bol old school v designu. Generalno sta pa oba dela podobne kvalitete, mogoče mi je Abby del rahlo bolši.

Povezava do prispevka
nekdo reče pred 1 uro:

Super zate, počutim se nat... za 70 evrov, trailerji so obljubljali čisto nekaj drugega.

Drugače sem se samo hecal. Kaj čem odgovorit drugega na tak post:

nekdo reče pred 2 urama:

Tudi triptih agate schwarzkobler je drzen pa zato prav nič zabaven. 

:D

uredilo bitje KE RIT
Povezava do prispevka
Static reče pred 17 minutami:

 (sklepam da, saj si se vec kot ocitno uspel poistovetit z Abby("Jim to dejansko uspe skoz arc pokazat njeno plat dovolj dobro")) njena res zlobna psihopatska sadisticna dejanja?


Sprasujem ker meni to nikakor ni uspelo, in kakor gledam razne reviewe je to ena izmed najvecjih skupnih tock vsem ki jim igra v drugi polovici res ni dogajala..

Mogoče bi se uspel bolj poconnectat, če bi bil Abby bel hetero moški? 

Povezava do prispevka

Meni je bil carski špil, definitivno benchmark za kinematične zgodbe. Sem seveda na strani čaščenja tako ambiciozne izkušnje, samo mi kot celota na žalost ni dal emocionalnega doživetja, kot sem upal. Ne v dobro, ne v slabo smer. Skoraj ne vem, če mi ne bi bilo na malce twisted način ljubše, da bi bil v neodobravajočem kampu, samo, da bi imel bolj intenziven odziv na vse skupaj :D. Malo sem razmišljal o možnih razlogih za realtivno medlo reakcijo na sicer tako emocionalno polarizirajoč špil.

 

Mogoče bi kot prvo izpostavil manjše razloge in jih stopnjeval proti pomembnejšim. Tista najbolj superficialna, a verjetno obče najbolj kontroverzna stvar, izvira iz splošno prisotnih konvencij normativnosti. Odpor do drugačnosti, česar je v tokratnem TLOU v izobilju, je en najbolj človeških konceptov. Ohranjanje občutka selfa in pripadnosti širši družbi na račun kljubovanja spremembam je temelj človekove stabilnosti, zaradi česar moramo slednje sprejeti kot nujno za naš obstoj. Hkrati pa naš obstoj ni mišljen, da bi bil popolnoma brez razdvojenosti, tako da moramo sistematično tudi gojiti razumevanje in sprejemanje drugačnosti kot temelj boljšega in bolj pravičnega sveta. TLOU za moje pojme opravi fenomenalno delo z nevsiljivim nastavkom za razmislek o našem odnosu do drugačnosti. Na tem mestu se ne bom pretvarjal, da sem se lahko s katerim koli od obeh glavnih likov poistovetil tako kot z Joelom, vendar je tovrstni manjek popolnoma upravičen in predvsem nadomeščen z vzpodbudo za moj razmislek o lastnem odnosu do take drugačnosti. Skratka, tega dela v bistvu ne smartam za slabega, temveč resnično pozitivnega, ne morem pa žal mimo dejstva, da je vseeno majhen fragment, ki botruje moji manj intimni igralski izkušnji.

Nadalje sem ugotovil, da mi je tekom igre manjkalo zapomnljivih glasbenih trenutkov. Ti so definitivno prisotni, vendar se pozna, da se kar porazgubijo v 30 urni izkušnji. Ambientalni komadi so vzdušni, a bi imel raje več raznolikih kitarskih vložkov, ki so postali ena od igrinih identitet. Smo pa imeli po drugi strani tudi tako sceno, ki je absofakinglutno fenomenalna in je velika škoda, da podobnih momentov ni več.

Določeni igrini elementi so se mi zdeli preveč razvlečeni. Podobne občutke sem imel že pri četrtem Unchartedovem koncu, tukaj pa se lahko to aplicira na skoraj cel špil. Manj je lahko več. S tem niti ne ciljam na gameplay, ki mi je bil vključno s setpieci dokaj simpatičen, čeprav v osnovi brez večjih presežkov, temveč na dejavnike, ki naj bi gradili igrino emocionalno ogrodje. Iskreno mi je bilo fascinantno gledati, kako brutalno izkušnjo lahko naredi top studijo s pravimi resorsi. Nisem občutljiv na take stvari in imam rad njihov doprinos k občutku visceralnosti, vendar lahko vseprisotna brutalnost nekoliko razvodeni ključne zgodbovne momente. Svet The Last of Us je grd in neizprosen, človeško življenje že davno ni več sveto in to ni nekaj s čimer se lahko povežem. To seveda ni nekaj novega, in bi bilo kar malo cinično, če ne bi upošteval, da obstajajo področja v našem resničnem svetu, ki se po svoji destruktivnosti verjetno ne razlikujejo kaj dosti od takega postapokaliptičnega virtualnega sveta, a večina o njih ne razmišlja na dnevni ravni. Pa bi bilo dobro, da bi bili pogosteje priče trpljenju teh ljudi, a hkrati človeštvo rabi stvari, ki vlivajo upanje in nam pokažejo, da svet ni le poln mizerije. Pri tem ima pomembno vlogo umetnost. Nikakor ne bi želel vseh različnih vej umetnosti pavšalno zgeneralizirati, saj mora biti prosta in izzivalna, hkrati pa mora nositi tudi odgovornost do svoje publike. Menim, da ima The Last of Us kot “pop umetnost”, pri slednjem večjo vlogo kot manjši, avantgardni izdelki, a to plat v večji meri zanemari. Naj ponovno poudarim, da nikakor ne bi želel idealizirane pripovedi, vendar tudi nočem in se aktivno upiram ideji, da bi od takega dela odnesel, da je človeška narava predominanto slaba. Igra sicer postreže z zrni upanja, vendar je tega premalo, predvsem pa ne pride do izraza v nobenem ključnem trenutku. Mogoče sem v tem pogledu nekoliko sentimentalen, vendar je po drugi strani človeško trpljenje del mojega vsakdanjega kruha in, če ne za kogarkoli drugega, žeim že zaradi lastne treznosti v umetnosti najti vir moči, ne glede na to kako turobno je lahko njeno ozadje. TLOU manjka večjega smisla za iskanje optimizma v najtežjih trenutkih ne zamerim, ker imajo avtorji vso pravico tudi na tak pogled, jim pa tega ne štejem ravno v plus.

Mislim, da je prvi pomembnejši element, ki mi preprosto ni sedel, nelinearno podajanje dogodkov, oziroma natančneje njihov vrstni red. Sam koncept mi je sicer dobrodošla prevetritev starega recepta, samo mi je odvzelo ogromno suspenza, da so na začetku vsakega akta pobili osrednje like. Zaradi tega izgine anticipatorna tesnoba, ki je pomemben element pri grajanju stopnjujočega se visceralnega odziva. Tukaj tudi ni ravno pomagalo, da mi je smrt Joela nekdo spoilal tik preden se je zgodila. Roko na srce, mislim, da v resnici ne bi naredilo razlike, saj celotna struktura temelji na retrogradnem grajenju odnosov. Iz tega razloga bi bila zaradi močne povezovalne uvodne sekvence zame skoraj bolj efektivna Dinina smrt.

Z Joelom smo se seveda poistovetili že v prvem delu, vendar se ta momentum ne obdrži, saj imata z Ellie na tej točki dokaj hladen odnos. Saj nas skozi igro čudoviti vložki preteklega bondanja ponovno opominjo, zakaj sta si toliko pomenila, vendar to meni ne nadoknadi zamujenega začetnega trenutka, ki naj bi dal naboj celotnemu maščevanju. Nisem popolnoma brezčuten, ni mi bilo vseeno za Joelovo smrt, absolutno sem se želel maščevati krvniku. Ampak hkrati na žalost nisem občutil srda, kot bi si ga sam želel. Kot so ga verjetno mnogi igralci, ki pa na koncu niti niso dobro vedeli kam osredotočiti te občutke. To me hkrati naveže na sam zaključek popotovanja.

Celoten finiš dobro nastavi vztrajajoči gnev, ki se goji v Ellie. Pokaže kako trpi zaradi nerazrešene travme in kaj vse je pripravljena žrtvovati, da bi dosegla svoj zaključek. To je lepo in prav, na žalost pa se mi sama resolucija ne zdi pretirano uspešna. Končni obračun je pomemben zasuk v Ellijenem arku in prepotreben žarek optimizma, vendar izkustveno preprosto ni dovolj argumentov zanj, oziroma niso ustrezno proporcionalni kot protiutež nabranim negativnim emocijam. Dogodku sledi spomin na Ellijin začetek odpuščanja in ponovnega povezovanja z Joelom, in brez tega trenutka resnično nimamo konca, saj je začetni katalist za njeno spremembo, predvsem pa pokaže, da je tega zmožna. A na žalost to ni niti približno dovolj in me ne prepriča, da lahko nekdo, ki je impulziven, v afektu ter z ogromno prtljage, naredi tovrsten hipen preobrat. Škoda je, saj je imel Naughty Dog obilo priložnosti, da bi temu trenutku naredili pravico in ga primerno obtežili za iskreno katarzično doživetje. Iz glave je najbolj očitna in popolnoma neizkoriščena stvar, ki bi vnesla smisel v Ellijino odločitev, njen zgrajen odnos z Dino in otrokom. Ta aspekt človeške navezovalnosti, ki je bil temelj vsega sovraštva, bi moral hkrati postati v vsem svojem sijaju tudi njena odrešitev.

  • Račka +1 7
  • Na jagodo +1 2
Povezava do prispevka

Pridruži se debati

Lahko objaviš prispevek in se registriraš kasneje. Ako imaš račun, se vpiši za objavo s svojim računom.

Gost
Odgovori na temo...

×   Prilepljena vsebina je formatirana.   Odstrani formatiranje pisave

  Only 75 emoji are allowed.

×   Tvoja povezava je bila samodejno vpeta..   Namesto tega prikaži kot povezavo

×   Tvoja prejšnja vsebina je bila obnovljena.   Počisti urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

  • Nedavno brska   0 članov

    • Nihče od registriranih uporabnikov ne pregleduje strani.
×
×
  • Ustvari novo...