Pedoro-san

ni to ravno neviđen scenarij, če te je to tako zelo odbilo. folk ki teži za brez veze, zaradi pogleda, zaradi podobnosti komu, zaradi ker pač razlogi in steguje šake proti tebi - večkrat doživeto osebek ki umre, ko pade vznak na rob pločnika po udarcu - storilec praktično sosed, je blo tudi v naših medij

top serija, trenutno najljubša od sw disney serij

kr meh film, pol filma sem obsedel v cringe krču, drugo polovico sem probal nek smisel sestavit iz filma. gledal sem pa z mulci, ki jim je bil kul.

cele dneve lol. ko ti nekdo podmuklo pripiše obsedenost z nečim in se to trudi prikazati kot argument 😂 da me boli kurac kaj drugi počnejo s svojim lajfom ni isto/enako/niti podobno kot razumet kaj jim dogaja v glavi, kaj doživljajo, kaj čutijo, kaj želijo, kaj pričakujejo. kr neki se vsajaš, a ne razumeš niti razlike med vtikat se v ljudi (kot žive rl osebe) in zanimat se za fenomen, ki ima potencial negativno prikrojit bistvene aspekte naše družbe.

TRANSPHOBIC

imo treba mal podlage, ki bi jih #@ana team lahko pogledali 🙂. čisto iz vidika lažjega razumevanja kaj je tako triggering in kakšni strahovi se s tem projicirajo v naše okolje.

dobesedno me boli k**** kaj so drugi, nimam nikakršnega problema trans/ž nazivati ona in jo v njeni prisotnosti ali odsotnosti nagovarjati tako. in obratno za trans/m. so pa objektivni kriteriji nujni, kar ne velja samo za konkretno temo. to med drugim pomeni, da se z nazivom on/ona nanašam na gender in ne na sex. pomeni tudi, da jim ob rojstvu niso določili napačnega spola. moraš se odločit ali je trans distinkcija pomembna ali ne - če je pomembna za šport potem je pač pomembna, razumeš da s tem izkazuješ nujnost distinkcije in da ko rečeš pri športu je to pomembno, da je distinkcija že vzpostavljena? it is done.

@ana zanima me tvoja pozicija glede: ali je moški, ki se počuti kot ženska ženska? ali je trans/ž ženska?

ne razumem konteksta in pomena povedanega, namreč, vse je nekako povezano s psihologijo nečesa.

priznam da se ne spomnim kaj se je zgodilo z george, ko so mu joške pognale. rl nisem poznal takšne punce, fanta. ajd mi moral dat trans v narekovaje za trans moraš opravit tranzicijo, right?

moj prvi stik s trans ljudmi https://sl.wikipedia.org/wiki/Pet_prijateljev George je pravzaprav dekle z imenom Georgina. Neskončno si želi biti fant in je tudi zelo sposobna. Vsak, ki misli, da je fant, mu je do konca življenja hvaležna. Njen oče jo edini kliče Georgina, saj mu ni všeč, da se obnaša kot fant. Z Anne hodita na isto šolo. Tam ji je lepo, ker ima s seboj psa Timmyja, svojega najboljšega prijatelja. George je izjemno svojeglava in se velikokrat prepira z očetom.

najprej samo, da razjasniva moje stališče - mene trans osebe ne motijo. motijo me nove interpretacije moškega/ženske. ja ravno to je point, gre za meme people with the capacity for pregnancy (al neki takega), kjer gre za trans dikcijo. trans moški padejo pod people with the capacity for pregnancy. torej če je odgovor na do u believe man can get pregnant? NE, potem si v očeh nekaterih že transfobna. "zadnja" snežinka ista zadeva

to se bere takole; 0.012% a to je ta % zarad katerega tolk drame, po tej logiki jih lahko mirno odjebemo in se nehamo ubadat s problemom. četudi si očitno zgrešila moj point, ki je trld; do u believe man can get pregnant?

do u believe man can get pregnant?

mene to tudi triggerira, kar izhaja iz trans dikcije, da spol kot tak ne obstaja. torej ne moti me, da se dodaja večplastnost, moti me, da bi se rado odstranilo bistvene aspekte definicije biološkega spola. Transspolne osebe se zelo pogosto soočajo s situacijami, kjer se njihova spolna identiteta in spolni izraz ne ujemata z uradnim spolom, ki je zaveden na osebnih in drugih dokumentih. Pravilnik uporablja dikcijo sprememba spola, ki pa je zastarela in nespoštljiva. Termin sprememba spola ima namreč konotacijo, da je nek dogodek (v tem primeru spremembna uradnega podatka o spolu, sicer tudi začetek jemanja hormonske terapije ali najpogosteje operacije genitalij) tisti, ki spremeni spol – v resnici pa transspolne osebe ne spreminjajo svojega spola, temveč samo na raznolike načine potrjujemo svoj dejanski spol in s tem koregiramo napačen spol, ki nam je bil pripisan ob rojstvu. Trendi v tujini: samoidentifikacija Vedno več držav ureja pravno priznanje spola na osnovi ene same postavke – samoidentifikacije. To pomeni, da oseba lahko spremeni uradni podatek o spolu v osebnih dokumentih brez kakršnegakolih pogojev kot so pridobitev diagnoze duševnega zdravja, vključenosti v psihiatrično in/ali medicinsko obravnavo, prisilne sterilizacije in/ali ločitve ter drugih invazivnih in nadzornih pogojev. Samoidentifikacija v praksi deluje tako, da oseba pred uradnim organom npr. notar_ka, sodnik_ca itd., ki ga določa zakon, ki ureja pravno priznanje spola, izreče svojo spolno identiteto, organ pa to dejstvo zgolj potrdi ter o tem izda uradno potrdilo. Organ nima nobene pristojnosti zanikati samoidentifikacije osebe ali pa od osebe zahtevati dodatna dokazila. Trenutno ima 9 evropskih držav pravno priznanje spola urejeno na osnovi samoidentifikacije. To so Irska, Malta, Danska, Norveška, Belgija, Islandija, Portugalska, Švica in Luksemburg.

to imo ne vemo, ne razumem dovolj, da bi ta trenutek lahko to trdili.

ni ker je to bilo legalno urejeno s postopkom tranzicije v slo

pise kateri spol, pise tud na rojstnem listu. znanec, ki je opravil tranzicijo v zensko ima zenski spol zapisan tako na rojstnem listu kot na osebni. in kolikor z njim socustvujem in nimam problema, da mu recem ona, ker razumem, da se dozivlja kot ona, pa ga nikakor ne morem dozivljati kot zensko. kaj taksnega zahteva pretvarjanje. in priznam, da se mi tu oglasa nek primitivni del mozganov, ki se odziva drugace na trans/z, ki zgleda kot m in trans/z, ki zgleda kot z. vseeno, na tem mestu se mi postavlja vprasanje od kje sploh ideja, da bi trans ljudi svet moral dojemat kot zenske ali moske? v konci fazi se zgolj trudijo na vse prepreke zakriti (v drugem smislu postati kar cutijo da so) to kar so - jazi ujeti v napacnem telesu, torej v napacnem bioloskem spolu. sami pravijo, da jim je ob rojstvu bil dodeljen napacen spol - dejmo se za trenutek ustavit in pomislit kako absurdna je ta misel, da bi na tak nacin gledali na dojencke in jih pustili brez spola, dokler se sami ne odlocijo, ne kaj so, ampak kaj cutijo, da so. kako in v koliksni meri je njihovo dozivljanje spola (gender) sploh lahko podobno dozivljanju bioloskega moskega ali zenske? vsak si lahko to sam odgovori a ne, za oba spola. za enega ker je in za drugega v kolikor je kdaj na intimni ravni delil, sprejemal in dozivljal nasprotni spol, plus ocitno ostale kombinacije. trans osebam manjka bioloska komponenta dozivljanja spola, ignorianje tega pa ni nic drugega kot oblika ignorance.

jaz nimam pomislekov. sem absolutno proti. zarad 1% populacije ne rabmo taksnih root vsebin na novo definirat. lahk kvecjemu dodamo na osebno trans z/m, namesto specificnega spola.

danes sem zvedel, da se je en znanec, ki ga poznam prek družinskih prijateljev in smo ga včasih skupaj pili, izrekel kot ženska, torej kot trans ženska. poročen in z dvema otrokoma. kolikor me polno triggerira identifikacija z žensko (kar what is a woman), gre za čustven zapis, ki nudi pogled v svet in stisko teh oseb. Dragi prijatelji, ne zamerite mi mojo dolgo odsotnost in tale daljši zapis. Prosim, preberite ga do konca, saj za oboje obstaja tehten razlog, ki me je minulo leto in pol gnal čez do zdaj zame najbolj trnovo pot polno obupa, strahu, razočaranj, skrbi in solza, pa tudi izjemnega olajšanja, veselja, radosti, podpore, sočutja in ja, dovolila si bom uporabiti tudi s slovenščini pogosto težko izrečljivo besedo ljubezni - brezpogojne ljubezni. To, kar vam bom povedala zdaj, bo ene pretreslo, druge ujezilo, v tretjih bo vzpodbudilo gnus, celo sovraštvo. Bo pa med vami, moji dragi prijatelji, verjamem, večina takih, ki se boste na novico odzvali z odprtostjo, sprejemanjem in podporo. Vam zadnjim se že v naprej iz srca zahvaljujem, prvim, drugim in tretjim pa želim iskreno priznati, da vas razumem in v ničemur ne obsojam. Zavedam se, da je drugačnost sicer nežni a dokaj rigidni slovenski duši težko sprejeti. Verjetno se sprašujete, zakaj uporabljam ženski osebni zaimek. Ne, nisem se zmotila v zapisu, prav ste prebrali. Uporabljam ga zato, ker sem ženska. To vem od kar pomnim, četudi sem se rodila v moško telo in minulih 42 let skušala živeti kot moški. Danes takšnim kot sem jaz rečejo transspolne osebe, približno odstotek nas je v celotni populaciji. A v času, ko sem odraščala, temu ni bilo tako. V zgodnjih 80 letih za moje transspolne brate in sestre v družbi tako imenovanega bratstva in enotnosti ni bilo mesta. Takrat ni bilo Googla, družbenih omrežij, Netflixa, LGBTQ+ skupnosti ter njej prijaznih ljudi in podjetij, ni bilo staršev, ki bi svoje transspolne otroke podprli tako, kot je to javno pred dnevi na Facebooku storil oče trasspolne deklice iz Mimogrede, , globok poklon! Zato tudi sama o svojih občutkih nisem upala govoriti z nikomur, še posebej s starši ne. Občutki, da bi se morala roditi kot deklica, so se mi zdeli nenaravni, umazani, bogokletni. Zato sem jih potlačila globoko v nezavedno, tako globoko, da naslednjih 35 let na deklico v sebi nisem niti pomislila. Prevzela sem vlogo, ki mi jo je narekovala družba ter jo napihnila do skrajnosti z vsem mogočim, kar pritiče pravemu moškemu. Spomin na deklico je davno potonil v pozabo, notranji nemir je ostal. Ob vseh moških dosežkih je v meni potekal nenehen boj, ne da bi vedela s kom ali proti čemu se borim. Vse dokler ni poskus, da bi ubila žensko v sebi, dokončno spodletel. Človeška zavest se ne ozira na družbene vloge. Kar skušaš potlačiti, zanikati ali zatreti, ne izgine. Globoko v podzavesti se bohoti, raste in krepi, tako kot pritisk v ekonom loncu na razbeljeni kuhalni plošči. In nekoč, ko to najmanj pričakuješ, privre na površje, brez opozorila, brez najave, z vso silo in energijo nabrano v letih zanikanja. Predlani med božičem in novim letom je bilo, ko me je pretresel znan, pozabljen občutek. In tako kot zdaj vas je tudi mene pustil brez besed. Po eni strani sta me prestrelili neizmerna radost in olajšanje, ki sta se že naslednji trenutek pomešala s smrtno grozo ob vprašanju, kaj zdaj? Potrebovala sem mesece, da sem predihala šok. A bolj kot sem se poglabljala v svoje vnovično spoznanje, bolj grozljiva se mi je zdela realnost. Za menoj je 42 let življenja, imam družino, otroke, uspešno kariero, prijatelje, vpeta sem v sto in eno postransko dejavnost, med katerimi mi je gasilstvo pomenilo največ. Vse to lahko zdaj, ko sem si končno uspela priznati resnico o sebi, ko je končno pojenjal notranji boj, izgubim. Tako kot se to zgodi 40% transspolnim moškim in ženskam, ki si prav zaradi nesprejemanja drugačnosti v družbi vzamejo življenje. Bolj kot sem razmišljala, bolj mi je bilo jasno, da imam na voljo le tri možnosti; v zanikanju životariti naprej, živeti svojo resnico, ali pa si vzeti življenje. Prvega nisem bila več pripravljena početi in priznam, večkrat sem bila tik pred tem, da si vzamem življenje. Poskus samomora mi je v zadnjem trenutku preprečilo zavedanje, da tega, kar je živo v zavesti, ne moreš ubiti, četudi ubiješ telo. Torej, preostalo mi ni drugega, kot da se soočim s svojimi spoznanjem, pripadajočimi strahovi in odzivi okolja, v katerem živim. Ni bilo lahko, verjemite mi. Počutila sem se, kot bi mi v življenju razneslo atomsko bombo. Tranzicija, kot se strokovno reče spremembi spola pripisanega ob rojstvu, je boleča preizkušnja. Milo rečeno gre za popolno dekonstrukcijo obstoječega življenja, ne da bi vedel, kako boš lahko sestavil novega. Verjemite mi, tega ne greš početi zato, ker je to dandanašnji modno ali zato, ker bi se ti zmešalo, kot pogosto slišim reči tiste, ki transspolnosti ne zmorejo sprejeti. Transpolnosti ne izbereš, zanjo se ne odločiš, s transspolnostjo se rodiš. Vprašanje je le, ali si jo sposoben sprejeti in z njo živeti, ali ne. Ko se zdaj ozrem nazaj, sem vesela in ponosna nase, da sem zmogla. Soočiti se je bilo treba z marsičim. Najtežje je bilo razkrivanje ob nesprejemanju, pospremljeno z nizkotnim obrekovanjem, šalami na moj račun za mojim hrbtom in nemimi pogledi izpod obrvi, ki so vzbujali občutke, kot da sem spaka, postavljena na ogled v cirkusu. Da inkvizicijskega postopka, skozi katerega je treba v Sloveniji, da ti je dano uradno spremeniti spol, sploh ne omenjam. Tega ne bi privoščila niti svojemu najhujšemu sovražniku. Bolelo je in občasno še vedno boli. Včasih tako močno, da se kljub odporu do samomora strel skozi čelo zdi najbolj smiselna izbira. V življenju sem počela marsikaj, čemur ljudje rečejo junaštvo; vstopala v goreče hiše iz katerih so drugi bežali, reševala ljudi in premoženje ob poplavah, vetrolomih, žledu in drugih naravnih nesrečah doma in v tujini, a moje najbolj junaško dejanje je bilo pred smrtjo in zblaznelostjo rešiti sebe. Imela sem neizmerno srečo. Bolečino ob preizkušnjah, ki so za seboj puščale globoke brazde, je vsakič znova pozdravila radost ob spoznanju, da z menoj v življenju ostaja dobršen del tistih, ki mi pomenijo največ. Moja žena moja otroka so bili prvi, ki so me sprejeli z brezpogojno ljubeznijo, podporo in sočutjem. Neizmerno sem jim hvaležna za to. Moji starši žal tega (še) niso zmogli. Ob meni je ostala tudi večina dragocenih prijateljev in tistih, katerih življenj sem se v minulih 42 letih dotaknila na takšen ali drugačen način. Upam, da v mojem življenju ostane tudi večina vas, ki berete te vrstice. Verjemite mi, v resnici se ni kaj dosti spremenilo. Res je, spremenila sem se navzven, spremenila sta se moj obraz in telo, imam nov EMŠO in novo ime. V mojem rojstnem listu končno piše , ženska. A tisto, kar nosim v srcu, ostaja isto. Vrednote, na katerih sem gradila življenje, osebne odnose in odnose s sodelavci ob vodenju Gasilske šole, Centra za obveščanje RS, v podjetništvu in pri delu z ljudmi ter na drugih kariernih poteh, s tranzicijo niso ugasnile. Iskrenost, odprtost, sočutje, toplina, razumevanje, sprejemanje, zaupanje, pomoč sočloveku… so v meni živi bolj, kot so kadarkoli bili. Preprosto zato, ker zdaj kot končno živim, namesto da kot životarim v poskusih biti nekaj, kar nisem. Tranzicija ne reši vseh problemov, daje pa transspolnim možnost, da se z veseljem prebudijo v nov dan in živijo to, kar je »normalnim« dano živeti od rojstva – izražati sebe v spolu, ki je skladen z notranjim doživljanjem. Upam, da boste to veselje do življenja delili z menoj in z vsemi, ki morajo skozi težko preizkušnjo tranzicije zgolj zato, ker jim ni bilo dano, da bi se rodili v pravo telo. Hvala vsem, ki boste zmogli. Tiste, ki tega (še) ne zmorete, prosim, bodite vsaj strpni. Preizkušnja, skozi katero moramo transspolni, bo veliko manj boleča, statistika samomorov bo zaradi vaše strpnosti manj grozljiva. Tako, zdaj veste in meni je veliko lažje pri srcu… ne glede na to, kakšen bo vaš odziv na moje razkritje. Zmogla bom sprejeti tudi zavrnitev in vesela bom vsakršne prijazne besede. Še posebej pa bom vesela, če delite ta zapis. Morda vlije kanček poguma komu, ki tako kot sem štiri desetletja jaz, trpi v zanikanju. Morda se dotakne staršev, katerih otrok potrebuje podporo in pomoč ob spoznanju, da se počuti drugače, kot mu družbeno vlogo narekuje spol, pripisan ob rojstvu. Morda politike in strokovnjake, ki odločajo o usodi transspolnih, spodbudi, da postopki uradne potrditve spola postanejo prijaznejši, človeški. Morda moj zapis togo slovensko dušo vsaj malo omehča. Vsako življenje je dragoceno, zato bodite strpni in odprti za drugačnost. Če si priznamo ali ne, je prav drugačnost tisto, kar nas kot družbo najbolj bogati.

ti si samo stanje brez kondicije zamešal za stanje brez palačink

zej si me pa zašil, ti šment 😂 pišeš ko da se greš ne vem kakšen napor, model ti blizu tega ne prideš, da bi svoje rezerve cukra spraznil in bi rabil dodajat

treba vzdrževat visoko stopnjo ozaveščenosti

razumljivo treba pazit da: - ne gres na kolo lacen - ne ratas lacen na kolesu - nisi lacen po kolesu FULL circle for FULL people