Žvrkljotron

meni se bolj zdi, da je problem v temu, da ni več veliko pionirskih iger, ki bi odpirale nova obzorja. S tem, da je igričarstvo postalo mainstream zabava je postalo domena biznisa, ki hoče prodajo in zaslužek. To vzpodbuja vedno večje investicije v igre ampak tudi bremza korajžo, da se poskusi kaj novega za kar ne obstaja garancija, da bo uspešno na trgu. Daleč so časi, ko je best seller lahko postala ena igra kot je Myst. Drugače jaz osebno ne poznam dovolj indie igričarske scene. Kar vidim so 2D platformi in podobna roba kar meni ne leži. Bom moral kaj sprobat ampak ne vem kdaj. Med vsemi igrami, ki sem jihdobil zastonj na Epic, pa tistih katere sem kupil na razprodajah in Bolhi se jih je nabralo verjetno kakih 40-50. Potem pa grem igrat open world igre na katerih zgubim po dva, tri, štiri mesece. Trenutno FF7 Rebirth, 130 ur pa šele začel Nibelheim. Gaming ni mrtev, žal pa ni tako "exciting"  kot je bil dvajset let nazaj.

že ko omenjaš Ritchija sem pogledal njegov film  The Ministry Of Ungentlemanly Warfare. Težko razumem kako mu je uspelo narediti nekaj tako podpovprečnega in kako je to v taki obliki prišlo na trg.

O Gentlemen pa ja, v samem začetku precej obljublja potem pa obljube ne drži. Posebno sem razočaran, ker nič ni bilo iz tiste zgodbe, ko predn ga ubijejo, oni vohun opozori glavnega junaka naj se čuva, ker je zadaj ena čisto drugačna scena od tega kar on verjame.

soavtorica irskega komada z letošnje Evrovizije.

fric reče Dne, 16. 5. 2024 at 13:18:

The Ministry of Ungentlemanly Warfre

 

 

razočaranje. Kot bi gledal kak stari Bud Spencer - Terence Hill film, kakega od slabših.

mah, jaz na koncu vedno pogledam kake "možganenapašo" neumnosti, ker mi zgodbe, ki so mučne in kjer ljudje trpijo (Baby Raindeer ipd.) tako pokvarijo dan, da potem pogledam do konca po mrvicah v kakega kakega pol leta. In sem zečel gledati Dead Boy Detectives, ki je v enem trenutku na Idiot Movie Basedata imel tam 8.5 točk. Gre za ekranizacijo enega starega stripa od Neila Gaimana. Kot vse Gaimanove stvari ( prebral sem več romanov in stripov pa pogledal kak film in serijo po njegovih delih) gre tudi tukaj za eno simpatično pravljico za male otroke (v bistvu samo pravljice piše ampak jih maskira kot nekaj bolj kompleksnega) kateri je dobri Neil dodal malo spina in jo preoblikoval v pravljico za odrasle otroke, lgtb+ very friendly.  Iz bukve Good Omens, katero je spisal s Terryem Pratchettom je svoj čas nastala zelo zabavna serija, posebno prva sezona, tole kar gledam sedaj je pa bolj meh. Se vidi, da je Netflix in namenjeno starejšim najstnikom. "The Message" is included.

EDIT. aja, zgodba kjer se dva duhova mrtvih dečkov skrivata med živimi, da ju smrt ne odnese nekam me precej spominja na tisto iz Good Omens kjer angel in hudič uživata na zemlji v čisto človeških stvareh in se izogibata vrnitvi v zbirokratizirano onstranstvo na zapovedana dela in naloge.

The real story of James Blackthorne 

V kinu pogledal Challengers - Izzivalce. V glavnem zato ker sem fen avtorjev glasbe. Lepo narejen film, v tradiciji italijanskih gej režiserjev z očesom za vizualno estetiko ampak seveda poln moških golih riti in homoerotičnega innuenda. Klasična gejevska fantazija, da je med moškim prijateljstvom in homoseksualno privlačnostjo le korak, ki si ga "hetero" moški ne upamo narediti. V skladu s časi, se mi zdi. Pa seveda prelepa Zendaya kot manipulativna ice queen, ki svoja ljubimca komandira z dirigentsko palico kot dva majhna froca. Tudi v skladu s časi.

DaCapo reče Pravkar:

Jaz pa mislim, da te po smrti enostavno ni več. Definitivni Konec. Ničesar ni na drugi strani, tudi sanjaš ne, še manj pa da bi se reinkarniral.  Čisto enako kot v fazi globokega spanja. Enostavno pač ne obstajaš. Razlika je le ta, da se po spanju zbudiš.

A nisi igral FF7? Po smrti se tvoja duša vrne v tok življenske energije planeta in se spremni v Mako.

Fuksija reče pred 18 minutami:

fak, odvisnik pri teh letih

dobr zanjga da je pomagal

 

ampak zdej k si napisal '1 leto stran od doma', tbfh se mi zdi to da greš tolk izrazito spremenit okolje precej bolj blagodejno kot to, da te skos silijo delat in da si obkrožen s polpismenim folkom

v JNA si bil vojni obveznik, tam do 37 let starosti, če se prav spomnim. In veliko je bilo "večnih študentov", ki so diplomirali s tridesetimi leti in več pa šele potem šli v vojsko.  Pred tem pa so preštopali Evropo in Azijo. Živeli v Maroku, Indiji...Blagor njim...

Fuksija reče pred 3 minutami:

ok, kako točno to pomaga pri tem da eventuelno v lajfu dobiš filing, da ti je ok samo k piješ

dal bi se tud pogledat statistiko alkoholizma v državah pred in po obveznem služenju vojaškega roka

ker tkole na pamet bi rekla da je kakršnakoli povezava absolutna bučka

 

zakaj pol daš kot primer služenje vojaškega roka, ki nima veze s tem kar si zdej napisal

ker sem bil v vojski in se družil z odvisnikom, ki mu je leto dni proč od doma pomagalo, da se je "počistil".

ke_kit reče Pravkar:

 

Po pravici povedano nimam pojma ali lahko služenje vojaškega roka pomaga pri odvisnosti. Vem samo, da podpora neke skupine lahko naredi veliko.

Pomaga lahko nekaj kar ti življnje obrne na glavo in te prisili, da se ukvarjaš s tistim kar je najnujneše za preživetje. Da greš "na avanturo" kjer ne boš imel časa misliti ampak boš moral delovati, da si zagotoviš osnovno preživetje. Drugače pa so v vojskah vedno bili odvisniki. Imel sem znanca, ki si je dal pošiljati heroin (dokler ga niso vrgli iz vojske) in enega, ki je pil vodico za britje, ko ni bilo drugega.

Fuksija reče pred 9 minutami:

in kako točno to pomaga

glih isto šans je da sam gojiš grenkobo in zamero, da si porinjen v tako situacijo, na katero nimaš vpliva, in ki je velikrat objektivno neprijetna

kot da odkriješ nek nov smisel v življenju

nisem absolutno stokovnjak ampak pri rehabilitaciji, vsaj po tistem kar sem bral, je ponavadi neka prisila pogosto nujno potrebna, ker bi drugače odvisnik že dan dva kasneje pobral šila in kopita. V smislu: sam se odločiš, da greš na rehabilitacijo ampak, ko si enkrat  tam si se sprijaznil s tem, da  te lahko napizdijo pa tudi da ti odvzamejo svobodo gibanja za določen čas, da ne boš zbežal. Če potem strokovnjak oceni, da ti ni pomoči te bodo tako ali tako sami vrgli ven, da ne ustvarjaš problemov drugim, ki se želijo rešiti odvisnosti.

včasih je še ena terapija obstajala za samouninčevalne narcise. Reklo se ji je JNA. So te poslali nekam v p.m. na Kosovo ali v Makedonijo kjer si bil obkrožen s polpismenimi pastirji (mislim na vojake). Pol dneva si marširal okoli v polni vojni opremi in delal sklece, pol dneva si okopaval krompir ali pucal kasarno. Če so te spoznali za problematičnega si pristal pod posebno nego oficirja, ki je poskrbel, da si oddelal svoje. Narava, čisti zrak, fizično delo, družba preprostih duš in škorenj na jajcih so marsikomu pomagali, da si je prevetril plesnivo notranjost lobanje in spremenil perspektivo na življenje. Niti lastnega efforta nisi potreboval za delanje na sebi, so že drugi za to poskrbeli.

v alko ne verjameš, konzumiraš ga, ker ga imaš komot pred nosom in ni potreben noben effort. Potem se strezniš in vidiš, da si v istem dreku ko 24 ur prej. Potem se ga spet naliješ, po možnosti v družbi enakih, ker je alkoholik samotar zadnja faza pred cirozo jeter in propadom. Dokler pa si v rožicah v kompaniji imaš feeling, da si zajebal sistem in beden lajf. In, da ste s kolegi edini, ki so kaj kapirali o vesolju. Nakar se spet stezniš. Rinse-repaet. A Jordana Ptersona še nihče ni linkal?

MauLer v Drinker's Chasers - The Great Fallout Debate podcastu na YT para serijo po šivih glede logike dogajanja in mu je težko ugovarjati. Je pa pomanjkanje kavzalnosti in osnovne logike že kroničen holivudski problem, zgleda kot, da je tipičen za mlado generacijo tv piscev.

quando ci vuole ci vuole...

dve-tri ure za trebušnjake v Costa Del Sol. Zadnja tura je bila neizprosna, tam nisi smel imeti ene napake. Največji problem mi je bil, ker so se mi roke začele znojiti in mi je začel plošček drseti, ko sem moral biti najhitrejši. Pa kmalu sem ugotovil, da sem imel šanso za zmagati le ko so haptic triki padli na desni trigger, ker so očitno moji možgani veliko bolj koordinirani z desno roko. Nekako me demoralizira, ko se pojavi nova miniigra in že vnaprej vem, da bo eno veliko mučenje in zguba časa brez primernega payoffa. Ampak na koncu jih vseebo naredim, ker sem mazohist. In, ker so dobri deli igre tako luštni, da se trpljenje nekako poplača.