S prjatli smo zabijal ure in ure pri računalniku (valda je bil največji đek on ki je mel 486-ko.. bogi njegovi tastari ko so mogl prenašat hordo mulcev), ampak smo useen se dost ganjal tud za žogo in po gmajni.
Pol nekje pr petnajstih k sm si nabavu svoj comp, so se začele celonočne seanse. Resda so bila to obdobja preigravanja baldurjevih gat, c&c, gtajev in podobnih zadev. Dolgoročno mislm da mi gejmanje ni nardil nobene škode. Nasprotno, špili so mi marsikdaj vzbudili zanimanje za kakšne tematike, filme in knjige, ki se jih drugače ne bi pritaknil ali pomislil.
Pa še moja je zdej ful vesela k kakšen deževen večer rajš zabijem za compom kokr v gostilni.
Tko k vas večina pravi - tja nekam do pubertete striktno omejevanje (pol ure dnevno), pol se bo pa mulo že sam znašu kar ga zanima. Kasneje loh s prehudim nasprotovanjem in omejevanjem nardiš več škode, ker če si pubertetnik neki vbije v glavo, bo to tud naredu (če je vsaj pet posto po meni). Dokler gejming ne vpliva na poslabšanje performansa v real lifu, je lohk zelo dobra sprostitev/popestritev prostega časa.
Je pa res da komi čakam da s tamalim začneva nauko o d&d pravilih in faerunu.