Krinđa

Razumem zakaj so požvinili. Če ne bi, se ne bi zgodilo nič. Brez veze nekaj filozofirat in relativizirat, ker je praksa pokazala, da je tako. Looting in te fore so neke vrste payback. Ne moremo rečt, da ni sporno, samo ne moremo pa tudi rečt, da ni razumljivo. To so ljudje, ki so zaradi korone izgubili šihte, nimajo dostopa do zdravstva, odvisni so od nekih javnih kuhinj in nimajo česa za izgubit. Policija jim je pokazala da je njihovo življenje ničvredno, če se ne motim je bilo v zadnjem času par takih primerov. Ko človek gleda tist video umora ga verjetno že tako prime, da bi šel do enega policaja pa mu spucal šamar, kaj šele če je bil umorjeni del tvoje skupnosti.

To. In ob failih lahko veliko bolj učinkovito rasteš, še sprejmeš svojo nepopolnost in neposebnost kot dejstvo, ter s tem skineš stran vso dramo in travme, ki spremljajo faile. Treba se je naučit uživat na poti in delit svoje veselje s soljudmi. Ob predpostavki, da celo življenje napreduješ, endgamea v resnici ni, oz. je to smrt. Tu recimo razumem privlačnost religij, ki po smrti ponujajo neskončno uživanje v sadovih smrtnikovega dela v obliki kasnejše swaggy pozicije v onostranstvu. Če na onostransvo ne računaš, ti preostane samo še pot. Ker je ravno Joker forum. Meni je bil vedno najboljši del RPGjev prva polovica, ko je vse pred tabo, treba je malo pregrindat, hkrati se pa veseliš tega kako boš zbildal lik, iščeš kreativne načine kako prit mimo premočnih sovragov in šparaš zlato za armor. Ker probaš imet od igre čim več, se pogovarjaš z vsemi NPCji, ustvarjaš "odnose", pomagaš random "folku" za xp in uživaš v zgodbi, ker ne veš kako se bo razpletla. Zadnja tretjina je navadno nek hack'n'slash v obliki oneshotanja, ponavljajoči nenevarni sovragi, zamenjaš mogoče en armor in dva meča, pa ogromno nekega laufanja po prazni karti kjer si fental večino favne. Takrat imam vedno filing da sploh ne uživam več zares, ampak se samo še trudim zadevo dokončat, ker sem prej pustil not toliko časa. Podobno se mi zdi z življenjem, če se ne postavljaš stalno v pozicijo "nimam pojma ampak želim napredovat".

S tem ne zaničuješ samega sebe, ampak si daješ priložnost za razvijanje in učenje. Fail ni travma, če se zavedaš, da je neizbežen. Sam si napisal: "Do zdrave interakcije pride skozi globlje zavedanje povezanosti z vsem, kar nas obdaja", in se strinjam s tabo. To sem mislil z besedno zvezo "ustvarjanje odnosov". Realno je tvoja lastna "mogočnost in posebnost" precej odvisna od reakcij in dojemanja drugih ljudi, torej znova odnosov. Če te drugi ne dojemajo kot mogočnega in posebnega, lahko mantraš kolikor hočeš, pa bo irelevantno. Seveda v primeru, da dejansko "mogočnost in posebnost" dojemaš kot vrednoto.

Delno se strinjam s tabo, industrija samopomoči je lahko del problema. Obrat pozornosti z okolice v svojo notranjost, v smislu moje telo=moj tempelj katerega osrednje božanstvo sem jaz sam, zna narediti precej škode. Razlika med koristnimi in nekoristnimi (škodljivimi?) self help teksti se mi zdi ravno v poudarku pomembnosti razvijanja zdrave interakcije z okolico, torej ustvarjanja odnosov in zavedanja lastne nepopolnosti, neposebnosti in nepomembnosti znotraj širše slike. Tudi meni se zdi precej toksično primarno vzpostavljanje identitete žrtve in nato naknadno zdravljenje travme preko nekih vaj, ki z avtosugestijo utrjujejo narcisistične tendence. Mislim, pa saj je podobno v politiki. Neka zunanja sila (npr. kapitalizem) ljudem ne paše, ker npr. empatično čutijo izkoriščanje ljudji na drugem koncu sveta. Sami prevzamejo vlogo žrtve in začnejo izvajat rituale (protesti, okrogle mize, ipd.), ki to vlogo potrjujejo. Ko izvedejo dovolj ritualov, samopodoba raste, vzpostavljajo se hierarhije, določen folk začne kazat narcisistične znake in je zaradi tega nesposoben ustvarjat odnose izven svoje klike, kar jih motivira še k večji zaprtosti, da samopodoba ne pada. Sem dal nalašč ta primer. Enako je pri vseh ideologijah.

Thinking fast and slow imam na lagerju Sem že začel brati, samo sem v nekem trenutku konzumiral malo preveč poljudnoznanstvene psihologije, zato sem jo pustil za drugič. Sicer moram rečt, da mi kar paše ta ameriški pristop pisanja, podprt z viri in raziskavami, ampak vseeno dovolj lahkoten. Strokovne literature imam že v svoji stroki dovolj. The Subtle Art drugače priporočam, odvisno seveda kak karakter si. Avtor piše precej direktno, kot da bi ti en frend razlagal ob pivu, meni se je to zdela fajn sprememba. Niti ne trdi, da mu je karkoli jasno, v resnici ima celo poglavje o tem kako nima pojma. Na YT imaš avdio knjigo, če ti ta način bolj ustreza. Zelo podoben slog (z manj kletvicami) ima Tim Urban, avtor bloga Wait But Why, ki sicer piše o različnih temah. Blazno brihten tip, Musk ga je par let nazaj povabil na ekskurzijo po svojih halah, ker se mu je zdelo, da bo on znal raji najbolje razložit za kaj gre. Njegov je tudi tisti TED talk o prokrastinaciji. Če si kreativen po naravi, priporočam tudi Steal Like an Artist od Austina Kleona. Ta mi vedno da zagon, ko imam daljšo blokado. Drugače se pa strinjam, da samo branje nikamor ne pelje, če ni neke samorefleksije in dejanj. Treba je biti tudi precej selektiven. Ta tip pisanja sam imenujem ljudska psihologija, hitro se tudi vidi kdo ima rdečo nit in kdo klobasa. Precej hitro se začnejo npr. ponavljat razne reference na eksperimente. Čisto druga zadeva so pa (po mojem mnenju seveda) razne knjige o instantni sreči, magičnem tem in onem, svetem menstruiranju in boginjah, nadnaravnih silah in avrah, ki jih vidijo zgolj izbranci. V bistvu se mi zdijo precej škodljive, ker nekomu z resnimi problemi z instant "rešitvami" odmikajo fokus od realnega truda za napredek, osebkom z narcisoidnimi težnjami pa dajejo dodatna orodja za attention whoring. In potem se napletajo neke kombinacije kulta žrtve skupaj z na novo odkritimi nadnaravnimi silami, ki jih je (meni) pri folku precej težko prenašat.

Dvom v pravilnost številk lahko izraziš z "židje lažejo" ali pa z "zasledil sem zanimiv podatek, gremo preverit in pokomentirat". Razlika je očitna. O Titu se lahko pogovarjaš kot o zgodovinski osebnosti s svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi ali pa v smislu diktator, morilec, hurr durr. Načeloma dobiš nazaj način s katerim štartaš. Ajde, mn3 je specialen, tukaj nikoli ne veš kaj boš dobil nazaj. Samo zato ga imamo radi, ker je kot kinder jajce.

Vsi štartajo za drobiž, v praktično vseh panogah kjer se človek trudi nekaj ustvarit iz nič. Tvoj, verjetno dobronamerni, nauk pride v poštev kasneje, ko prilezeš iz rodne province.

1. primer debate: A: Dve celici postaneta človek, ko se združita, splav je umor. B: Dve celici postaneta človek, kasneje, splav ni umor. A: Aha, torej je problem v tem, da drugače interpretirava kdaj dve celici postaneta človek. B: Res je, kako sva si različna. Najbolje, da vsak ravna po svoji vesti. A + B: <3 2. primer debate: A: Dve celici postaneta človek, ko se združita, splav je umor. B: Dve celici postaneta človek, kasneje, splav ni umor. A: Morilec! Želim, da svoje življenje živiš tako kot JAZ mislim, da je prav! B: Ignorant farški! JAZ imam prav, nehaj verjeti v pravljice! A + B: </3

Težava nastopi, ko tisti, ki zagovarjajo nevtikanje države v zasebno življenje, začnejo naenkrat zagovarjat vtikanje države v zasebno življenje. Ljudem mori nekonsistenca.

Od splošne javnosti zahtevat poznavanje tematike, artikuliranost, oliko in veščine argumetiranja so IMO kar hudi kriteriji. Mn3 je ogledalo SLO javnosti na malo višjem nivoju + zgikan humor.

Načloma lahko diskutiraš o čemerkoli. Edino fajn je neko osnovno poznavanje tematike, artikuliranost, olika, pa kak argument tudi prav pride.

Glede na to, da sem bil 3-4 leta precej dejaven v kulturi in živel (praktično ko klošar ) izključno od špilov, vseeno ne vidim rešitve v tem, da se zahteva še več denarja iz javnih sredstev. Če sem za kako pomoč, sem bolj za to, da se manjše prireditve opusti določenih dajatev. Ljudje so se navadili, da so vsi manjši dogodki brezplačni, lokalni muzičarji se pa vzporedno cufajo za drobiž, ki ga organizatorji dobijo preko razpisov. Glede na to, kako so ljudje ogorčeni nad "mačehovskim odnosom" države do kulturnega dogajanja, je očitno zainteresirane publike dovolj, edino kako karto bi bilo potrebno plačat. Malo se mi zdi bedno, da so glasbeni navdušenci pripravljeni skeširat par sto evrov za koncertni aranžma stokrat preposlušanih bandov, ki komaj še stojijo na nogah, težko je pa dat 5€ za neko obetavno lokalno zasedbo. Valda, za craft pivo med špilom, po isti ceni, vedno keš.

OP videa sicer nisem pogledal, sem pa prebral nekaj zadev, ker me zanima tudi "ljudska" psihologija. Živimo v potrošniški družbi, ljudje želijo instant rešitve za svoje nezadovoljstvo, v svetu, kjer je vse prikrojeno šopanju endorfina. Všeč so mi knjige, ki ti retorično spucajo šamar in ti dajo vedet, da si navadna jokica. Danes zaključujem The Subtle Art of Not Giving a Fuck in moram rečt, da mi je precej všeč, kljub določenim godrnjavim komentarjem na Amazonu.

RTV je lev toliko, kolikor so novinarji načeloma izobraženi ljudje in zaradi tega v manjši meri konzervativci. Dejansko objavlja članke o progresivnih in tradicionalnih temah, obeležuje krščanske praznike, objavlja pozitivne novice povezane s papežem in ostalimi RKC temami, vzporedno z npr. reportažami s parade ponosa. SDS je s svojim PRjem usmerjen v princip deli in vladaj. Vedo, da sicer nimajo šans. Oni so desničarji toliko kolikor jim prav pride bit konzervativci, da imajo politične zaveznike. Vse ostalo je neko prcanje, kar jim je končno uspelo ojačat z novo24. Janševo twitter provociranje je verjetno del agende preusmerit promet na svoj medijski blog in delat dodaten keš money s kliki. Ivan, medijski mogotec. Varianta, če bi bil Damjan Murko delu populacije dejansko hud pevec, ostali bi se pa hodili zgražat. Nova 24 je čisti clickbait trash in tega niti ne skrivajo. Vsi ti natečaji za novo slovensko pravljico ipd. so samo način kako dobit brezplačno reklamo po vseh kanalih. Enemu folku je tak način dejansko kul, tako kot so enim kul Honey Boo Boo, Kmetija slavnih in Roman Vodeb. Vmes so uspeli kot desni standard sfurat retoriko, ki temelji na žaljitvah, polpismenosti, posmehovanju, slamnatih možeh in sprenevedanju. Posledično se vsaka platforma, ki uspe objavit dva artikulirana stavka dojema kot lev medij.