ThePek

Same izbire soundov se mi zdijo kul, takšno malo Castelvania oziroma baročno. Glede same strukture in melodij imam večje težave - poglavitni problem je, da v komadu v nobenem trenutku ne vem, kje sem. Ni nobenega glavnega melodičnega motiva, ki bi se ponavljal, oziroma osredinil kompozicijo; melodija se neprestano preobrača in spreminja in ne nakazuje, ali dviguje filing, ga pomirja, kaj počne. Posledično tudi aranžma nima oblike. Po drugi strani je to, kot štekam, komad, ki se bo rolal v ozadju igrice, tako da iz tega vidika flat aranžma bolj deluje, čeprav bi jaz vseeno predlagal nek melodični motiv, ki bi bil bolj jasen in bi vse skupaj povezal. Soundersko mi je všeč, se mi pa zdi, da si določene stvari preveč pannal - mogoče se poigraj z "rajdanjem envelopea", da torej zvoki nežno in subtilno potujejo levo in desno.

Novi slovenski N'toko

1. To je moja prava kri. Za vas, ki berete, že posušena in skenirana packa, ampak meni je sveža ravno pribolela iz prsta. To je dokaz; to je dokument časa. To sem resničen jaz, sredi leta 2020. Se bolj ali manj sprašujem: Kaj kurca bo s tem koronavirusom? Odgovor je samo v bodočnosti. Recimo letu 2026. Leto 2026 je še kot milni mehurček in če se bom preveč lagal, bo počil. Zanalašč sem začel iskreno, s krvjo in namenom. Zdaj moram samo še paziti, da bom prav nadaljeval. Ampak ja: Postanem bodoči jaz, sredi leta 2026. 2. Recimo, da leta 2026 še vedno ostajam brez Covida v sebi. Tako upam. Ampak recimo, da je v teh 6 letih vseeno zbolelo ful folka. Ne bom povedal cifre, ker je ne morem vedeti, je pa mogoče/verjetno/bomo videli ogromna. V 2020 se mi je borba s korono zdela kot vojna v Afriki – oddaljen problem, ki sem ga samo posredno čutil. Vsi smo še vedno hodili na dopust na Hrvaško. Danes, v 2026, se nihče več ne spreneveda. Imam veliko mrtvih znancev. Moj najboljši frend je, pomojem, leta 2022 hiral na respiratorju. Po nekaj mesecih se je spravil skupaj, ampak od takrat naprej nima več ne vonja ne okusa. Preživeli ljudje so danes, sredi 2026, drugačni. Skozi so dali nekaj, kar od oka vsaj pol Zemlje ni; in še danes jih spreminja. Oni vedo odgovor. Kaj je korona prinesla njihovim telesom. Kajti ne dvomite, vsi, ki berete pred 2026: vsa naša prihodnost, okužena ali ne, bo prišla prav iz njihovih teles. 3. Frend, ki je izgubil vonj in okus, se je, kot mnogo ostalih, pridružil Copplu. Ime sem si izmislil kot mešanico besed Covid in People. Copple je neprofitna organizacija preživelih, ki se po vsem svetu združujejo primarno zato, ker ne morejo z nobenim drugim deliti svoje izkušnje. Ta izkušnja ni samo doživetje pljučne okužbe, po kateri umreš ali okrevaš, kar smo poznali v 2020. Predstavljam si, da je danes, sredi 2026, še veliko več drugačnih, zakasnelih simptomov, in enega njih si bom čisto enostavno zamislil. Ljudjem se razvije čut za sočloveka. 4. Uraden opis šestega čuta, ki so ga vlade, agencije, zdravstveni eksperti trobili v vseh medijih, je bil kratek in nezadovoljiv: »Vse bolj očitno je, da se približno --% ljudem, ki so preživeli Covid-19, nekaj let po prvotni okužbi pojavi nadpovprečno empatično dojemanje okolice. To se izraža v neobvladljivih psihosomatskih odzivih na ostale ljudi.« Frend brez vonja in okusa je enkrat kričal na ves glas, ko sem stopil v sobo malo tečen. Ne krikec – dobrih 5 minut kričanja. Nikoli ne bom pozabil skupine kakšnih 20 preživelih, ki so se sredi mestnega trga valjali po tleh v ihtenju in drug drugega oplajali z vedno novo slabo voljo, vedno novo slabo voljo. Bolnišnice se še niso rešile bolnikov, ki potrebujejo respiratorje, ko se že polnijo mentalne ustanove. 5. Še najbolj pomaga Copple. V prostorih Coppla, ki so veliki, beli in okrašeni z rastlinjem, preživeli iščejo mir in razumevanje svojega stanja. Izbruhi so hitro utišani kar z injekcijo, preden se razširijo, saj vsak pridružen Copplu s podpisom pristane na občasno sedacijo. Frenda sem obiskal v ljubljanskem štabu pred kakšnim mesecem. Preden sem smel stopiti v sobo za obiske, so z merilnikom preverili moje duševno stanje. Zapiskalo je in dali so mi Valium. Moral sem počakati še pol ure v predsobi. Res nekam mehek sem se potem sestal s frendom. Bil je kosmat in je govoril zelooo počaaasi. Hitro sem pomislil, da je Copple en navaden hipijevski kult, ampak potem je frend rekel, da je začel spet vohati. 6. »Rene ... saj ga poznaš, iz Kopra? ... on je tudi tukaj. Pod nos so mu dali sivko. Potem sem se moral osredotočiti nanj in na njegovo doživljanje. Ta kurčev šesti čut, ki ga imamo ... Zavohal sem sivko, stari. In od takrat naprej voham.« »Samo osredotočil si se in to je to?« »Ne moreš vedeti, kako se ta šesti čut ... Kako to je. Res je čut. Prav telesno ga čutim.« »Kje? Mislim, v prsih, glavi ..?« »Nekako za zatiljem. Kot neko neprestano pričakovanje. V bistvu ... Kot da slep hodim po razraščenem travniku, ki mi sega do ušes. Ne morem se ustaviti, samo hodim, in trava drsi okoli mene. Kdaj je mehka in lahko skoraj pozabim nanjo, kdaj pa postane ostra in pekoča in električna in takrat jo tudi sprevidim, da ste vsi vi trava. In se mi dogajate v vseh svojih radostih, ampak tudi bolečinah, in ko hodim skozi vas, ste kdaj tako grdi, stari, kdaj ste tako tako grdi, kdaj ...« Roke so me že odstranjevale, ker se je penil. 7. Če se mediji ne lažejo, bi moral brazilski predsednik Bolsonaro tudi razviti 6. čut, kajne? Ipak je bil sredi 2020 bolan s Covidom-19. Si predstavljate Bolsonara, kako se je počutil, ko so ga lani zagrabili prvi simptomi Covida-26? Ne vem, tako sem samo slišal; ampak bil je na sestanku s svojimi ljudmi in valda so pripravljali dokončno posilstvo zadnjih tropsko-bogatih oblin države. Takrat je dobrega starega Bolsonara prešinilo na zatilju in začutil je vse te ljudi, ki bodo nastradali. Dobre pol miljarde folka težka krivda. In ga je na mestu zadel infarkt. Bolsonaro torej mrtev? Sami se odločite. Bo bolj trdna naša kilava pripoved, če še sami sprejmete nekaj odgovornosti. 8. Sori, ne morem govoriti o 2026, če ne spregovorim tudi o glasbi. Ker glasbi so sredi 2020 manjkala pljuča, menda smo preveč kašljali. Niti na na enem koncertu se nismo smeli prepucati kot normalni ljudje. In se zdaj tipam po živcih prst po prst do jajčk v 2026, upajoč, da bo spet muzika povsod. V 2026 je brisača simbol glasbe. Začelo se je na travnikih. Vsak je prišel s svojo brisačo, ki je označevala njegova 2 metra in pol, in nabijal glasbo iz svojega prenosnega JBL. Nihče ni ničesar organiziral, zato so panduri stali na robu zvezanih rok. Letos se je že skomericaliziralo. V Areni Stožice ljudje redno ležijo vsak na svoji brisači in poslušajo ambiental sete. Fora je, da je glasno, da poleg prenosnih JBL igrajo tudi arena zvočniki in buči glasneje kot satanov metal. Nekaj lepega je v tem oblaku šuma. Ljudje v 2026 vemo, kako resen je Covid, ampak v šumu pozabimo ... Se v resnici kar prekopicavamo z brisače na brisačo. Vedno nežno, vedno z dovoljenjem, vedno z zaupanjem, da nimaš ravno ti 19-ke. Naša mala zarota, da se lahko sredi pekla igramo raj. 9. 27. julija 2026 zbolim s korono. Pomojem sem prejšnji teden obiskal preveč brisač. Če imam vsaj malo besede pri stvari, bi prosil, prosil, prosil, da so moji simptomi blagi. Korone se res bojim. Bojim se njene razširljivosti, bojim se njene napadalnosti, zahrbtnosti in vzdržljivosti. Prosil, prosil bi, da jo zaznam zgodaj, da se samoizoliram, preden pokopljem koga drugega, da sem tri tedne čisto varno doma, komajda s občasno vročino. Mi to dovolite? Bolsonara smo že mogoče ubili; ohranimo nevarnost te zgodbe na meji normale. To počnem samo zato, da bom lažje razumel kasnejše simptome Covida-26. Nobenega odgovora na nobeno pomembno vprašanje ne dobiš, če se nisi pripravljen umazati. 25. oktober 2024, Aurdak, Afganistan Kamenjanje Afganistanke s simptomi šestega čuta

Ta komad mi ne da miru že kakšen teden

Jutri bo Spotify, 100% Drugače pa je itak freemium tudi opcija Spotifyja, vse štima, le reklamo ti uvali vsake toliko.

Evo, kupil prvi set Legic v odrasli dobi, čisto spontano, stvar hudo terapevtska, enega skadiš, muzikica, pa za dve urci nekaj dni, ko imaš pač čas, delaš po navodilih in se nekaj gradi pred tabo. Boljše ko Ikea haha

Hudo, ful lepi odzivi Extra hvala vsem. Carji vsi, ki ste že tako al drugače nabavli, Avion, hud feedback, Tadey, pošljem prva stvar jutri zjutraj!

Ma nimam dostopa do gnoja, ampak tudi ne vem, če bi imel želodec za gnoj feedback Lahko pa ti objaviš hehe

Dbest Nami, najlepša hvala

Zdravo, malo sem Čeh, ker je glede na trenutno urejenost te izbe tale tema neka štrleča solo promocija, ma iskreno nisem vedel kam dat. Tudi v Namiznik ne paše, ker ni igra, čeprav uporablja karte in kocko. Kakorkoli že, med koronsko samoizolacijo sem bil psihično precej na psu in sem iskal načine, kako si vsaj malo izboljšati glavo. Tako sem nagruntal tale "Kul ti bo" sistem, ga kakšna 2 meseca uporabljal na lastno pest, videl, da deluje, zato samozaložil 20 izvodov, jih razprodal, in evo, v četrtek sem izdal ponatis v malo večji nakladi. V osnovi se gre za 7 kart. Na njih pišejo pozitivne potrditve, kot recimo "Danes uspešno komuniciraš" ali "Danes imaš zagon za nove podvige". Vsako jutro vržeš kocko, ki ti določi eno od 7 kart in ta karta ti "deluje" za tisti dan. S kančkom vere kot sredstva in z veliko podzavestnega brbotanja se mi zdi, da ti tak mini jutranji obredek, katerega del je tudi gemblrski zanos meta kocke, enostavno nekoliko osvetli dan in ga usmeri s specifično afirmacijo karte. Zdaj, ko tudi že nekaj folka uporablja prvi natis, imam z več strani potrditve, da ti mini potiski res delujejo. Tako da evo, stvar je taka: karte prodajam po ceni 5 eu, ki mi bolj ali manj samo povrnejo strošek in navržejo par centov, tako da lahko jih naročite tukaj na mn3njalniku, ali na spodnjem linku: https://blazh.bandcamp.com/merch/kul-ti-bo-serija-2 Če bi radi sprobali sistem ali pa pač ne bi kupovali, vam zasebno brez problema delim material, pa si sami sprintajte - kar pišite mi. Meni je kul sistem, pa bi ga rad delil tako ali drugače. Sem kar ponosen na tale projektič, podpisujem se pod vse poslikave, animacijo in muziko:

Hudo je tole Prebolevanje. Če bi že imel kritiko, kar je pri poeziji itak jalovo: zdi se mi, da je tale pesem trenutno ravno v nekem vmesnem stanju, saj skoraj popolnoma zvočno predstavi doživljanje, hkrati je pa še vedno preveč ukalupljena v neke standarne stavčne forme, da bi zares bila čisti zvok. S tem mislim na izkustvo skozi sam zven besede, npr. kaPlja, stroP, sTene, sTanovanje, itd. Jaz bi dalje raziskoval v to smer in se poskusil znebiti definiranih zaimkov in tudi večine glagolov. Samo v misel

Catan Blood Rage Codenames Galaxy Trucker YINSH Klask Mage Knight + Lost Legion exp. King Of Tokyo Wavelength The Mind Love Letter Arboretum Gravity Warfare (prodam/zamenjam - mint condition)

1. KROG Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki. Pred tem se je 24 let, 7 mesecev in 3 dni bolj ali manj zbujal v postelji. Nekajkrat seveda v zibelki, pa v spalni vreči, tudi na travi, pod milim nebom, ampak nikoli na dnu čolna. Preblazno ga je reka cukala naprej, da bi sploh lahko zaznal kaj drugega kot STRAH. Zdelo se mu je, da je v svetlobi, potem črnini, potem spet svetlo, mogoče, prehitro. V tako nepričakovanih trenutkih si pač ena ogromna živčna mišica, ki se samo napenja, kajne? Kaj bi pa vi storili? Pokakali bi se, to bi storili, vsi, in malo se je tudi Lev Mastnak Kowalski. Itak ga je zalivalo, pralo ob dno čolna. Komaj komaj je Lev poškilil preko špricanja v pot navzdol: meglica se je napihovala tam doli in nenadoma ga je že požrla. Tako nerodno, a verodostojno je bil prvi krog Levove pomembne zgodbe že mimo. 2. KROG Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki. Prehod v nov krog mu je bil jasen in ekstremno boleč. Kot bi kolcnila njegova duša iz enega telesa v drugega, kot grdo zaribana mašina, kot nekaj zelo zelo narobe in nepravilnega. Zato je bil že bolj pri sebi, nasilno mežikal. Okoli njega pol-večer škrlatnega neba. Magic light, bi rekli filmski snemalci – kar je Lev Mastnak Kowalski pred to noro reko tudi bil. Uspel se je dvigniti. Prizor tako ali drugače: reka je rila po polju plavo-zelene trave. In samo petdeset metrov navzdol, kamor je s čolnom drvel ... Vznožje črne gore. Bližje ko ji je bil, bolj se mu je zdela kot katedrala nezemljanske arhitekture, in bližje je bil vse hitreje. Kot zaklenjena eksplozija, je prešinilo Leva, pa se je že moral vreči nazaj na dno čolna! Z reko je zarohnel v tunel pod goro. Nad obrazom mu je švigal gladek črn strop, preoster za premik. Magic light je vse bolj slabel. Ko je ugasnil, je Lev prvič pomislil, da je v peklu. Zaznal je, da joka. Trušč in groza in nekontrolirana tema. Lahko je čutil bližino stropa, rezala je zrak 5 centimetrov nad njegovim nosom. Preveč, preveč, preveč. Vendar se je vožnja kmalu omehčala v novo svetlobo in zasijala v izhod iz tunela. Lev se je spet dvignil. Črna gora se je za njim brzinsko oddaljevala. Okoli njega spet plavo-zeleno polje. Spodaj je zagledal meglico, v katero se je zlival slap. Videz meglice je že poznal in telo se mu je napelo od slabosti, saj je intuitivno vedelo, kaj ga čaka. Konec kroga. Meglica je bila v vseh krogih nujna in zelo neprijetna podoba, ki se je Lev nikoli ni navadil. S čolnom je priletel vanjo. 3. KROG Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki. Razbolel, kot zašit v novo kožo, in na smrt prestrašen. Lev je zdaj razumel z vsem telesom: to se mu bo dogajalo. To je isti začetek reke na polju pod istim škrlatom. Ista črna gora pred njim. Kot kakšen zverižen Groundhod Day. Prvič se je dvignil v počep. Se držal za robove čolna in iskal pobeg. Na levi in desni strani po dva metra nevarnih brzic. Počasi je pričel ravnati kolena, čeprav je klecal ob vsakem drmežu. Bi lahko skočil do kopnega? Če bi ga reka potegnila, bi to bil zanj konec. Dva metra za skok, Lev, dva metra. Dvignil se je tričetrt. Čoln je bil najbolj nesiguren in majajoč do zdaj. Dvajset metrov do tunela pod črno goro. Njegove snemalske oči so ujele upanje. Reka je pred tunelom ravno dovolj zavila, da bi se lahko vrgel na ovinek. Ali pa se razletel. 1 meter, ki bi ga moral premagati čez natančno 3 sekunde. Skočil je! Norec, valda! Ampak že v tretjem krogu je Lev Mastnak Kowalski pokazal pogum, zaradi katerega je naposled razrešil ta krogotok. Poletel je po zraku in butnil ob rob. Zahlastal proti travi, pa mu je noge potegnilo v vodo. Biljke so se strgale iz oprijema, vleklo ga je dalje, šapal je po rastlinju in klizal s koleni v pobočje. Uspelo mu je dovolj zakopati stopalo, da se je lahko prebacil naprej ... grabil, tulil ... in se skotalil na polje. »O pizda, o pizda, o pizda,« je mantral ob vsakem vdihu. Svet okoli njega se je še prevračal, dokler ni naposled zapopadel nove realnosti: na miru je. Lev je vstal. Bil je na močvirnati zemlji, prekriti s travo in lišaji nenavadne plavine, kakršne ni še nikdar videl. Črna gora samo kakšnih deset metrov stran. Iz polja je rastla skoraj pravokotno, se razpenjala preko četrtine obzorja. Drugje je pokrajino zabrisovala meglica. Se je Levu samo zdelo, ali se je meglica približevala? Stopil je do črne stene. Magmatska kamnina, razbrazdana v neskončno detajlirane zavojčke in izrastke. Vzorci so imeli videz fraktalske logike. Arhitektura silovite narave. Kot da bi gora pljusknila iz same sebe – primera zaklenjena eksplozija je bila na mestu. Dotaknil se je stene in na otip je bila vroča. Zameglilo se mu je pred očmi. Najprej je mislil, da je to bil učinek dotika, potem pa ugotovil, da ga je meglica zares dohitela kot neslišna smrt. Vedel je, kaj to pomeni. Storil je, kar je lahko – prste zakopal v brazde in začel plezati po skoraj navpični steni. Tista nepravilna stvar, ki ga je že dvakrat dočakala ob koncu kroga, ga je z meglico pobožala po gležnjih, tako da je zapraskal v vzpon z vsemi svojimi udi, komolci, koleni, se odrival ob izbokline in niti enkrat pogledal navzdol. To je bila dirka proti neobstoju. Kakšnih pet metrov nad tlemi se je stena nekoliko položila, da je lahko zgrbančen pohitel naprej. Gora se je kot kupola vse bolj ravnala; vsa je bila razžarjena in ga pekla. Lev je še zmeraj lovil ravnotežje in bil v nevarnosti padca v nič, vendar je to že bolj spominjalo na standarno hribolazenje, čeprav v šesti prestavi. Prišel je do vrha. Majhno področje ravnine. Naprej se je gora spet pričela spuščati – proti megli. Ko se je oziral, se je zdelo, kot da je vsa pokrajina iz dima. Ni bilo konca, sivina se je postopoma rahljala v rdečino neba. Levu se je pojavila misel, da sanja, vendar jo je odplaknil znoj pravega človeškega napora. Že je mislil kričati v nebo do poslednjega diha, ko je opazil nekaj, kar je štrlelo iz vroče kamnine. Bila je svetilka. Izruval jo iz črne skale in si jo dodobra ogledal – jo parkral prižgal in vžgal – navadna svetilka. Kaj kurca počne tukaj? Megla ga je obkolila in utopila v konec kroga. 4. KROG Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki. S svetilko v roki. Lev se je spet vzdignil in že razmišljal o ponovnem skoku na kopno, ko ga je zaustavilo mrzlo dognanje, da ga bo megla ujela, kamorkoli bo bežal. Pogledal je svetilko. Morda jo je našel z razlogom. Morda je vsak krog dopolnitev prejšnjega. Kako bi mu lahko pomagala? Črna gora se je približevala. Lev se je naslonil vznak, ko je čoln zdrknil v brzico, ki jo je ožal tunel. Oster strop je zarohnel nad njegovo glavo. Kmalu ni bilo nobene svetlobe več, ki bi ga sidrala v občutek prostora. Takrat je kliknil na gumb svetilke. Gladkost nad njim se je izoblikovala z rumenim sijem. Strop je prepredalo besedilo, gosto, neskončno besedilo – v jeziku, ki ga je razumel. Prehitro je šibal mimo, da bi zapopadel kakršenkoli pomen, vendar je zamežikal v nekaj besed: »otroci«, »Satan«, »krvavelo«, »poljub«. Strop se je potem odsekano dvignil in Lev je zasvetil v ogromen prostor, skozi katerega je rezala reka. Vrha dvorani ni bilo videti, vendar je navzdol visela debela pletena vrv. Če bi bil pripravljen, bi jo lahko zagrabil, valovila je namreč le kakšen meter nad vodo, vendar je čoln že zapustil sobano, spet rohnel po nizkem tunelu in naposled zapustil črno goro. Spodaj je že megla. Vendar je Lev vedel, da bo naslednji krog že pripravljen.