1.
To je moja prava kri.
Za vas, ki berete, že posušena in skenirana packa, ampak meni je sveža ravno pribolela iz prsta.
To je dokaz; to je dokument časa.
To sem resničen jaz, sredi leta 2020.
Se bolj ali manj sprašujem:
Kaj kurca bo s tem koronavirusom?
Odgovor je samo v bodočnosti. Recimo letu 2026.
Leto 2026 je še kot milni mehurček in če se bom preveč lagal, bo počil.
Zanalašč sem začel iskreno, s krvjo in namenom. Zdaj moram samo še paziti, da bom prav nadaljeval.
Ampak ja:
Postanem bodoči jaz, sredi leta 2026.
2.
Recimo, da leta 2026 še vedno ostajam brez Covida v sebi. Tako upam. Ampak recimo, da je v teh 6 letih vseeno zbolelo ful folka. Ne bom povedal cifre, ker je ne morem vedeti, je pa mogoče/verjetno/bomo videli ogromna.
V 2020 se mi je borba s korono zdela kot vojna v Afriki – oddaljen problem, ki sem ga samo posredno čutil. Vsi smo še vedno hodili na dopust na Hrvaško.
Danes, v 2026, se nihče več ne spreneveda. Imam veliko mrtvih znancev. Moj najboljši frend je, pomojem, leta 2022 hiral na respiratorju. Po nekaj mesecih se je spravil skupaj, ampak od takrat naprej nima več ne vonja ne okusa.
Preživeli ljudje so danes, sredi 2026, drugačni. Skozi so dali nekaj, kar od oka vsaj pol Zemlje ni; in še danes jih spreminja. Oni vedo odgovor. Kaj je korona prinesla njihovim telesom.
Kajti ne dvomite, vsi, ki berete pred 2026: vsa naša prihodnost, okužena ali ne, bo prišla prav iz njihovih teles.
3.
Frend, ki je izgubil vonj in okus, se je, kot mnogo ostalih, pridružil Copplu. Ime sem si izmislil kot mešanico besed Covid in People.
Copple je neprofitna organizacija preživelih, ki se po vsem svetu združujejo primarno zato, ker ne morejo z nobenim drugim deliti svoje izkušnje.
Ta izkušnja ni samo doživetje pljučne okužbe, po kateri umreš ali okrevaš, kar smo poznali v 2020.
Predstavljam si, da je danes, sredi 2026, še veliko več drugačnih, zakasnelih simptomov, in enega njih si bom čisto enostavno zamislil.
Ljudjem se razvije čut za sočloveka.
4.
Uraden opis šestega čuta, ki so ga vlade, agencije, zdravstveni eksperti trobili v vseh medijih, je bil kratek in nezadovoljiv:
»Vse bolj očitno je, da se približno --% ljudem, ki so preživeli Covid-19, nekaj let po prvotni okužbi pojavi nadpovprečno empatično dojemanje okolice. To se izraža v neobvladljivih psihosomatskih odzivih na ostale ljudi.«
Frend brez vonja in okusa je enkrat kričal na ves glas, ko sem stopil v sobo malo tečen. Ne krikec – dobrih 5 minut kričanja.
Nikoli ne bom pozabil skupine kakšnih 20 preživelih, ki so se sredi mestnega trga valjali po tleh v ihtenju in drug drugega oplajali z vedno novo slabo voljo, vedno novo slabo voljo.
Bolnišnice se še niso rešile bolnikov, ki potrebujejo respiratorje, ko se že polnijo mentalne ustanove.
5.
Še najbolj pomaga Copple. V prostorih Coppla, ki so veliki, beli in okrašeni z rastlinjem, preživeli iščejo mir in razumevanje svojega stanja. Izbruhi so hitro utišani kar z injekcijo, preden se razširijo, saj vsak pridružen Copplu s podpisom pristane na občasno sedacijo.
Frenda sem obiskal v ljubljanskem štabu pred kakšnim mesecem. Preden sem smel stopiti v sobo za obiske, so z merilnikom preverili moje duševno stanje. Zapiskalo je in dali so mi Valium. Moral sem počakati še pol ure v predsobi.
Res nekam mehek sem se potem sestal s frendom. Bil je kosmat in je govoril zelooo počaaasi. Hitro sem pomislil, da je Copple en navaden hipijevski kult, ampak potem je frend rekel, da je začel spet vohati.
6.
»Rene ... saj ga poznaš, iz Kopra? ... on je tudi tukaj. Pod nos so mu dali sivko. Potem sem se moral osredotočiti nanj in na njegovo doživljanje. Ta kurčev šesti čut, ki ga imamo ... Zavohal sem sivko, stari. In od takrat naprej voham.«
»Samo osredotočil si se in to je to?«
»Ne moreš vedeti, kako se ta šesti čut ... Kako to je. Res je čut. Prav telesno ga čutim.«
»Kje? Mislim, v prsih, glavi ..?«
»Nekako za zatiljem. Kot neko neprestano pričakovanje. V bistvu ... Kot da slep hodim po razraščenem travniku, ki mi sega do ušes. Ne morem se ustaviti, samo hodim, in trava drsi okoli mene. Kdaj je mehka in lahko skoraj pozabim nanjo, kdaj pa postane ostra in pekoča in električna in takrat jo tudi sprevidim, da ste vsi vi trava. In se mi dogajate v vseh svojih radostih, ampak tudi bolečinah, in ko hodim skozi vas, ste kdaj tako grdi, stari, kdaj ste tako tako grdi, kdaj ...«
Roke so me že odstranjevale, ker se je penil.
7.
Če se mediji ne lažejo, bi moral brazilski predsednik Bolsonaro tudi razviti 6. čut, kajne? Ipak je bil sredi 2020 bolan s Covidom-19.
Si predstavljate Bolsonara, kako se je počutil, ko so ga lani zagrabili prvi simptomi Covida-26?
Ne vem, tako sem samo slišal; ampak bil je na sestanku s svojimi ljudmi in valda so pripravljali dokončno posilstvo zadnjih tropsko-bogatih oblin države.
Takrat je dobrega starega Bolsonara prešinilo na zatilju in začutil je vse te ljudi, ki bodo nastradali. Dobre pol miljarde folka težka krivda. In ga je na mestu zadel infarkt.
Bolsonaro torej mrtev?
Sami se odločite. Bo bolj trdna naša kilava pripoved, če še sami sprejmete nekaj odgovornosti.
8.
Sori, ne morem govoriti o 2026, če ne spregovorim tudi o glasbi. Ker glasbi so sredi 2020 manjkala pljuča, menda smo preveč kašljali. Niti na na enem koncertu se nismo smeli prepucati kot normalni ljudje.
In se zdaj tipam po živcih prst po prst do jajčk v 2026, upajoč, da bo spet muzika povsod.
V 2026 je brisača simbol glasbe.
Začelo se je na travnikih. Vsak je prišel s svojo brisačo, ki je označevala njegova 2 metra in pol, in nabijal glasbo iz svojega prenosnega JBL. Nihče ni ničesar organiziral, zato so panduri stali na robu zvezanih rok.
Letos se je že skomericaliziralo. V Areni Stožice ljudje redno ležijo vsak na svoji brisači in poslušajo ambiental sete. Fora je, da je glasno, da poleg prenosnih JBL igrajo tudi arena zvočniki in buči glasneje kot satanov metal.
Nekaj lepega je v tem oblaku šuma. Ljudje v 2026 vemo, kako resen je Covid, ampak v šumu pozabimo ... Se v resnici kar prekopicavamo z brisače na brisačo. Vedno nežno, vedno z dovoljenjem, vedno z zaupanjem, da nimaš ravno ti 19-ke. Naša mala zarota, da se lahko sredi pekla igramo raj.
9.
27. julija 2026 zbolim s korono.
Pomojem sem prejšnji teden obiskal preveč brisač.
Če imam vsaj malo besede pri stvari, bi prosil, prosil, prosil, da so moji simptomi blagi. Korone se res bojim. Bojim se njene razširljivosti, bojim se njene napadalnosti, zahrbtnosti in vzdržljivosti. Prosil, prosil bi, da jo zaznam zgodaj, da se samoizoliram, preden pokopljem koga drugega, da sem tri tedne čisto varno doma, komajda s občasno vročino. Mi to dovolite? Bolsonara smo že mogoče ubili; ohranimo nevarnost te zgodbe na meji normale.
To počnem samo zato, da bom lažje razumel kasnejše simptome Covida-26.
Nobenega odgovora na nobeno pomembno vprašanje ne dobiš, če se nisi pripravljen umazati.
25. oktober 2024, Aurdak, Afganistan
Kamenjanje Afganistanke s simptomi šestega čuta
