1. KROG
Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.
Pred tem se je 24 let, 7 mesecev in 3 dni bolj ali manj zbujal v postelji. Nekajkrat seveda v zibelki, pa v spalni vreči, tudi na travi, pod milim nebom, ampak nikoli na dnu čolna.
Preblazno ga je reka cukala naprej, da bi sploh lahko zaznal kaj drugega kot STRAH. Zdelo se mu je, da je v svetlobi, potem črnini, potem spet svetlo, mogoče, prehitro. V tako nepričakovanih trenutkih si pač ena ogromna živčna mišica, ki se samo napenja, kajne?
Kaj bi pa vi storili? Pokakali bi se, to bi storili, vsi, in malo se je tudi Lev Mastnak Kowalski. Itak ga je zalivalo, pralo ob dno čolna. Komaj komaj je Lev poškilil preko špricanja v pot navzdol: meglica se je napihovala tam doli in nenadoma ga je že požrla.
Tako nerodno, a verodostojno je bil prvi krog Levove pomembne zgodbe že mimo.
2. KROG
Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.
Prehod v nov krog mu je bil jasen in ekstremno boleč. Kot bi kolcnila njegova duša iz enega telesa v drugega, kot grdo zaribana mašina, kot nekaj zelo zelo narobe in nepravilnega.
Zato je bil že bolj pri sebi, nasilno mežikal. Okoli njega pol-večer škrlatnega neba. Magic light, bi rekli filmski snemalci – kar je Lev Mastnak Kowalski pred to noro reko tudi bil. Uspel se je dvigniti. Prizor tako ali drugače: reka je rila po polju plavo-zelene trave. In samo petdeset metrov navzdol, kamor je s čolnom drvel ...
Vznožje črne gore.
Bližje ko ji je bil, bolj se mu je zdela kot katedrala nezemljanske arhitekture, in bližje je bil vse hitreje.
Kot zaklenjena eksplozija, je prešinilo Leva, pa se je že moral vreči nazaj na dno čolna! Z reko je zarohnel v tunel pod goro.
Nad obrazom mu je švigal gladek črn strop, preoster za premik.
Magic light je vse bolj slabel. Ko je ugasnil, je Lev prvič pomislil, da je v peklu. Zaznal je, da joka. Trušč in groza in nekontrolirana tema. Lahko je čutil bližino stropa, rezala je zrak 5 centimetrov nad njegovim nosom. Preveč, preveč, preveč.
Vendar se je vožnja kmalu omehčala v novo svetlobo in zasijala v izhod iz tunela.
Lev se je spet dvignil.
Črna gora se je za njim brzinsko oddaljevala. Okoli njega spet plavo-zeleno polje. Spodaj je zagledal meglico, v katero se je zlival slap.
Videz meglice je že poznal in telo se mu je napelo od slabosti, saj je intuitivno vedelo, kaj ga čaka. Konec kroga. Meglica je bila v vseh krogih nujna in zelo neprijetna podoba, ki se je Lev nikoli ni navadil.
S čolnom je priletel vanjo.
3. KROG
Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.
Razbolel, kot zašit v novo kožo, in na smrt prestrašen.
Lev je zdaj razumel z vsem telesom: to se mu bo dogajalo. To je isti začetek reke na polju pod istim škrlatom. Ista črna gora pred njim. Kot kakšen zverižen Groundhod Day.
Prvič se je dvignil v počep. Se držal za robove čolna in iskal pobeg. Na levi in desni strani po dva metra nevarnih brzic. Počasi je pričel ravnati kolena, čeprav je klecal ob vsakem drmežu.
Bi lahko skočil do kopnega? Če bi ga reka potegnila, bi to bil zanj konec. Dva metra za skok, Lev, dva metra.
Dvignil se je tričetrt. Čoln je bil najbolj nesiguren in majajoč do zdaj. Dvajset metrov do tunela pod črno goro.
Njegove snemalske oči so ujele upanje. Reka je pred tunelom ravno dovolj zavila, da bi se lahko vrgel na ovinek.
Ali pa se razletel.
1 meter, ki bi ga moral premagati čez natančno 3 sekunde.
Skočil je!
Norec, valda! Ampak že v tretjem krogu je Lev Mastnak Kowalski pokazal pogum, zaradi katerega je naposled razrešil ta krogotok.
Poletel je po zraku in butnil ob rob. Zahlastal proti travi, pa mu je noge potegnilo v vodo. Biljke so se strgale iz oprijema, vleklo ga je dalje, šapal je po rastlinju in klizal s koleni v pobočje. Uspelo mu je dovolj zakopati stopalo, da se je lahko prebacil naprej ... grabil, tulil ... in se skotalil na polje.
»O pizda, o pizda, o pizda,« je mantral ob vsakem vdihu.
Svet okoli njega se je še prevračal, dokler ni naposled zapopadel nove realnosti: na miru je.
Lev je vstal. Bil je na močvirnati zemlji, prekriti s travo in lišaji nenavadne plavine, kakršne ni še nikdar videl.
Črna gora samo kakšnih deset metrov stran. Iz polja je rastla skoraj pravokotno, se razpenjala preko četrtine obzorja. Drugje je pokrajino zabrisovala meglica.
Se je Levu samo zdelo, ali se je meglica približevala?
Stopil je do črne stene. Magmatska kamnina, razbrazdana v neskončno detajlirane zavojčke in izrastke. Vzorci so imeli videz fraktalske logike. Arhitektura silovite narave. Kot da bi gora pljusknila iz same sebe – primera zaklenjena eksplozija je bila na mestu. Dotaknil se je stene in na otip je bila vroča.
Zameglilo se mu je pred očmi. Najprej je mislil, da je to bil učinek dotika, potem pa ugotovil, da ga je meglica zares dohitela kot neslišna smrt.
Vedel je, kaj to pomeni.
Storil je, kar je lahko – prste zakopal v brazde in začel plezati po skoraj navpični steni.
Tista nepravilna stvar, ki ga je že dvakrat dočakala ob koncu kroga, ga je z meglico pobožala po gležnjih, tako da je zapraskal v vzpon z vsemi svojimi udi, komolci, koleni, se odrival ob izbokline in niti enkrat pogledal navzdol.
To je bila dirka proti neobstoju.
Kakšnih pet metrov nad tlemi se je stena nekoliko položila, da je lahko zgrbančen pohitel naprej.
Gora se je kot kupola vse bolj ravnala; vsa je bila razžarjena in ga pekla. Lev je še zmeraj lovil ravnotežje in bil v nevarnosti padca v nič, vendar je to že bolj spominjalo na standarno hribolazenje, čeprav v šesti prestavi.
Prišel je do vrha. Majhno področje ravnine. Naprej se je gora spet pričela spuščati – proti megli. Ko se je oziral, se je zdelo, kot da je vsa pokrajina iz dima. Ni bilo konca, sivina se je postopoma rahljala v rdečino neba. Levu se je pojavila misel, da sanja, vendar jo je odplaknil znoj pravega človeškega napora.
Že je mislil kričati v nebo do poslednjega diha, ko je opazil nekaj, kar je štrlelo iz vroče kamnine.
Bila je svetilka.
Izruval jo iz črne skale in si jo dodobra ogledal – jo parkral prižgal in vžgal – navadna svetilka. Kaj kurca počne tukaj?
Megla ga je obkolila in utopila v konec kroga.
4. KROG
Zbudil se je premočen, na dnu čolna, na deroči reki.
S svetilko v roki.
Lev se je spet vzdignil in že razmišljal o ponovnem skoku na kopno, ko ga je zaustavilo mrzlo dognanje, da ga bo megla ujela, kamorkoli bo bežal.
Pogledal je svetilko. Morda jo je našel z razlogom. Morda je vsak krog dopolnitev prejšnjega. Kako bi mu lahko pomagala?
Črna gora se je približevala. Lev se je naslonil vznak, ko je čoln zdrknil v brzico, ki jo je ožal tunel. Oster strop je zarohnel nad njegovo glavo.
Kmalu ni bilo nobene svetlobe več, ki bi ga sidrala v občutek prostora. Takrat je kliknil na gumb svetilke.
Gladkost nad njim se je izoblikovala z rumenim sijem. Strop je prepredalo besedilo, gosto, neskončno besedilo – v jeziku, ki ga je razumel. Prehitro je šibal mimo, da bi zapopadel kakršenkoli pomen, vendar je zamežikal v nekaj besed: »otroci«, »Satan«, »krvavelo«, »poljub«.
Strop se je potem odsekano dvignil in Lev je zasvetil v ogromen prostor, skozi katerega je rezala reka. Vrha dvorani ni bilo videti, vendar je navzdol visela debela pletena vrv. Če bi bil pripravljen, bi jo lahko zagrabil, valovila je namreč le kakšen meter nad vodo, vendar je čoln že zapustil sobano, spet rohnel po nizkem tunelu in naposled zapustil črno goro.
Spodaj je že megla. Vendar je Lev vedel, da bo naslednji krog že pripravljen.
