[kratka zgodba] Starka zima

[DaCapo]

Starka Zima



Po zapiskih Filipa Lesjaka, svobodnega novinarja in raziskovalca nadnaravnega, priredil DaCapo.

»Zima zima bela,
vrh gore sedela,
pa tako je pela,
da bo tebe vzela.
Ker ti nič ne delaš,
ker ti nič se ne učiš,
čakaj, čakaj, fantič ti.«

Pravijo, da je v starih izročilih veliko resnice. Pravijo tudi, da se z nekaterimi stvarmi ni šaliti. To je moja kratka, a resnična zgodba, če tudi se vam bo zdela še tako neverjetna.

***

Bila je že zelo pozna jesen, ko se je družina, imenujmo jo Kovačevi, posedla k večerji. Ata Kovač je z velikim zanosom povzdignil glas in oznanil:

»Zimske počitnice bomo preživeli v gorski koči! Imam že rezervirano!« Vsi trije otroci (dva bratca in mlajša sestrica) so veselo pričeli rožljati s priborom in vpiti:
»Tooo! To nam delaj, ati!«

Mama je nekoliko umirila situacijo, ko je enostavno vprašala: »Koliko nas bo to stalo?« Ampak oče se je samo nasmejal in pomahal z roko, češ naj neha. Šele čez nekaj grižljajev je odvrnil: »Ne skrbi, Ana, vse je že plačano. Dobil sem bonus v službi, ne sicer v denarju, ampak so mi podarili ta počitniški paket. Za vso družino! In bojda bo kot v pravljici!« Večerjo so nadaljevali vsi zadovoljni in v pričakovanju prazničnih dni. Idila v zasneženi gorski koči, smrečica in kamin v katerem gorijo prava drva, pa sankanje po bližnjem hribu in mogoče še ribolov na zamrznjenem jezeru. Ni da ni. Čeprav samo za slab teden. Ampak takšnega tedna si niso privoščili že vrsto let.
Oče je bil še posebej razpoložen in nasploh dobre volje, zato je celo odprl steklenico vina in nazdravil:
»O, saj skoraj ne vem kaj bi še rekel. Nazdravljam torej prihajajočim praznikom in našemu skupnemu oddihu,« nato je še malo tišje dodal: »Pubeca, poskrbita za dobro muziko. Pubika, ti si pravočasno spakiraj, da ne boš kaj pozab'la. Žena, ti pa samo glej na koledar, za vse ostalo bom poskrbel jaz.«

Večerje je bilo že skoraj konec, ko je oče, ki je bil sedaj že res dobre volje (vino je namreč spil skorajda sam) še enkrat povzdignil glas:
»Ja, pa pesmico še moramo zapeti. Jaz predlagam kar to ponarodelo rimo. Kak že gre? Zima zima bela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da bo Kovača vzela. Ker Kovač pač nič ne dela, ker Kovač se ne uči, čakaj, čakaj, Kovač ti.« Otroci so se na ves glas smejali, rožljali s priborom in ploskali, gospa Kovač pa se je samo nasmehnila in rekla:
»Ne kliči vraga, možek. Da nas res ne bo kdo odnesel v tisti zimski pravljici.«
»Eh, kaj govoriš. To je samo pesmica. Tudi mi smo jo peli, ko sem bil še pubec in vidiš, da me noben ni vzel. No, razen tebe, lubica.«
S temi besedami so zaključili večerjo, čas je že bil za spanje in vsa nova pričakovanja.

***

V gorski koči je bilo prijetno. V kaminu je gorel ogenj, smrečica je bila postavljena, lučke so gorele in iz prenosnega zvočnika se je slišala praznična glasba. Ata Kovač je skozi okno opazoval okolico. Vse samo sneg, pa skoraj nepregleden gozd in v daljavi gorovje, ki se je že skoraj skrivalo v večernem mraku. Pri srcu mu je postalo zelo toplo, takega oddiha si že dolgo ni privoščil.
Po večerji in nekaj zabave je napočil čas za spanec. Starša sta pospremila otroke, oba sta bila dobre volje, in jim zaželela najlepšo in najkrajšo noč. Jutri je namreč dan, ko bodo pod smrečico čakala darila. Nato sta odhitela pospravljati in pripravljati. Oče je na hitro skočil do avta in iz prtljažnika prinesel zavoje daril. Opazil je tudi, da ogenj v kaminu pojema.

»Na ogenj bom še naložil, preden zaspimo. Grem po drva,« je dejal ženi in iz kota ob omari potegnil sekiro. »Hitro bom nazaj, drvarnica ni daleč.«
»Ti samo pazi, da te zima ne odnese,« se je nasmejala in mu poslala poljubček.

Na planem je bilo mrzlo. In temno. Stopal je po zamrznjenem snegu, razen lastnih korakov ni bilo slišati ničesar. Nebo je bilo tako temno, da ni bilo videti niti ene zvezde. Kovač si je brundal božično melodijo in razmišljal, kako bo tudi žena presenečena, ko bo odprla darilce. Že po nekaj korakih je skorajda na glas dejal: »Aha, tam je lopa, oziroma drvarnica. Še samo nekaj korakov do vrat. O, kako je mrzlo«.
In res, postajalo je vse bolj mrzlo. In še bolj temno, če je to sploh mogoče. Mirno noč je prekinil oster veter, ki je bil tako hladen, da je zmrzal nastopila v trenutku. Ledene rože so se hipoma pričele risati po oknih gorske hiške in ledene sveče so nastajale, kot bi jih nekdo obešal kot praznične okraske. Smreke, kar jih je bilo sploh videti v temi, so se nenadoma pričele upogibati, kot da bi jih težilo neverjetno breme.
Kovač je hitro nabral nekaj drv, sekire skorajda ni potreboval, ter zelo hitro pobegnil nazaj v hišo. Šele ko je zaprl vrata je zadihal in si sam pri sebi rekel:
»Mrzlo. Oh, kako zelo mrzlo. Upam, da bo drv dovolj vse do jutra.«
Nato je naložil v kamin in se odpravil k počitku.

Nočno nebo se je razsvetlilo v nenavadni svetlobi. Veter je bil vse močnejši in sence, podobne skrivenčenim prstom so se počasi plazile proti koči. Ogenj v kaminu je nenadoma ugasnil. Mraz je bil že tako močan, da se ga je slišalo. Odmeval je, kot odmevajo koraki po ledenem marmorju. Zima prihaja, to je bilo čutiti in slišati vse naokoli. Skoraj tako, kot da bi besede odmevale med upognjenimi vejami starih smrek.
In krempljaste sence so bile vse bližje in bližje. Nekje v daljavi je prestrašeno zatulil potepuški pes. Nato so se prsti dotaknili koče.
»Starka zima je tu!«

***

Po navedbah policijske in reševalne službe, je bilo javnosti oznanjeno naslednje:
»Med prazniki je v gorski koči umrla pet članska družina. Vzrok smrti: podhladitev. Nepojasnjenih okoliščin ni, zato sklepamo, da je šlo zgolj na nesrečen dogodek. Dopis: Pokojni so bili najdeni po šestih dnevih pogrešanja. Reševanje je otežil tudi močan snežni metež.«

Navedek o docela ohranjenem listu papirja z napisano rimo in podpisom S.Z., najdenem v pepelu kamina, ni bil objavljen nikjer.

[zasledovalec]

Opa, nisem vedel, da imas tudi ta talent. Imas se kaksno na zalogi? 🙂

[DaCapo]

@isaac: Nič kaj. Nekaj časa sicer že pišem eno daljšo zadevo, ampak to je brez veze objavljati, ker še zdaleč ni zaključena celota. Imel sem tudi še nekaj zadev, ki pa so se mi nekje izgubile (mislim, da so žal ostale na pokvarjenem disku). Nekaj zgodbic, ki sem jih pisal na FB pa je tudi nesmiselno objavit tukaj, ker tam je šlo dejansko za neke vrste "igro". V smislu: objavil sem random fotko, potem je folk komentiral in iz vseh komentarjev sem sestavil res kratko zgodbico.  Ampak ja,  takoj ko bo kaj primernega bom seveda objavil.

Predvsem pa ste pri objavljanju kratkih zgodb dobrodošli vsi, ki karkoli in kadarkoli kaj spišete / ste spisali. Na starem forumu je bilo kar nekaj takšnega branja in upam, da bo tudi tukaj sčasoma več objav. Nikomur naj ne bo nerodno! :)

[zasledovalec]

Zanimiva igra, mogoce bi lahko kaj podobnega poizkusili tudi tukaj?

[DaCapo]

Ne vem, če bi na forumu to delovalo. Bomo enkrat ob priliki poskusili 🙂 Sem pa v Moje prvo berilo premaknil te moje FB "eksperimente", tako da lahko kdo prebere, da dobi pač nek vtis zakaj je šlo in kaj je nastalo. 🙂