The Mothership

mogoče bi ji moral na systematskem dat napotnico za specialista, ki bi ji pomagal obrnit življenje tako, da ne bi bila več debela. a misliš, da se debel človek ne zaveda tega, da je debel?

jaz sem samo tolmačil svoje videnje tega body positive gibanja. kar si jaz mislim o izključevanju debelih, ni bistveno, bistveno je, da oni sebe dojemajo izključene oz. zapostavljene zaradi debelosti. niti nisem nikjer napisal, da je biti v redu debel, samo to, da t.i. fat shaming ne pripomore pri nižanju telesne teže. dober primer tega si že sam navedel.

1. ja, to sem napisal, da bi morala bit redilna živila na enak način označena kot čiki - ne več povabljive embalaže s serving suggestionsi, slike amputiranih udov zarad diabetesa, itd. Naj gredo ta sporočila tja, kjer bodo mela, predvidoma, učinek. Na hrano, ne na osebe. Btw, nisem govoril o zavedanju škodljivosti razvade (t.j. konkretnih lastnih dejanj oz. vedenjskih vzorcev) ampak o škodljivosti stanja debelosti. Analogno temu bi blo, da se kadilec zaveda, da ni zdravo, da ves čas kašlja, brez da bi potegnu povezavo s tem, da kadi. 2. tukej sm hotu napisat, da je demonizirano kajenje, ne kadilec, kar bi blo mogoče že u izico nekadilčevo pranje rok. ali ipak, kadilec, ki ne kadi, je še vedno dobrodošel v vseh družbenih prostorih, obilen človek bo pa obravnavan kot fat fuck, tudi če nima odprte vrečke čipsa v roki. za namenske prostore se pa strinjam, da je tugica, da jih ni.

to je dobro vprašanje moje misli o tem na kratko: 1. pravica kadilcev do kajenja pride po vrstnem redu šele za pravico nekadilcev, da ne dihajo tobačnega dima. med tem ko pa debeli ljudje s svojo debelostjo tako neposredno ne posegajo v pravice drugih (razen v primeru, da se na avionu(heh) zraven tebe vsede model, ki zasede še pol tvojega stola). 2. niso "demonizirani" kadilci temveč tobačni proizvodi. na vsakem koraku o škodljivosti tobaka bereš večinoma na tobačnih proizvodih, ki so podvrženi strogim pravilom trženja ter oglaševanja in raznim dajatvam. Tukej je "kampanja" proti debelosti precej v zaostanku. Uglavnem se ustavi pri negativni medijski podobi debeluhov, zelo malo (v primerjavi s tobakom) pa je storjenega v smeri omejevanja dostopnosti problematičnih živil vsaj najbolj ranljivim skupinam, če ne kar vsevprek.

ni zdrava, ampak mogоče tud ni treba izključevat debelih ljudi iz družbe jaz osebno vidim tale pro-fat / fat-pride gibanja bolj kot odziv na fatshaming kot pa na dejanski klic po tem, da se vsi zredimo za 20, 30 kg. po mojem mn3nju je povprečno izobražen prebivalec sodobnega Zahoda dovolj seznanjen z zdravstvenimi tveganji prekomerne teže, da se ne bo šel namerno zredit. po drugi strani je hujšanje za posameznika zelo zahteven proces, pri čemer je negativna medijska podoba debeluhov prej dodatna ovira kot vzpodbuda. tako kot ni gay pride klic po temu, da se celotna populacija spreobrne v homoseksualce ampak le sporočilo "tu smo homoseksualni smo zdej nas pa pustite, prosim, živet in mogoče ne sodno preganjat zaradi naše spolne usmeritve" je mogoče pro-fat tudi sporočilo "tu smo, debeli smo, vemo, da smo debeli, zavedamo se posledic, ni nam treba tega vsakič omenjat, ne nas tudi izključevat iz družbe."

Včerej so v tolpi bumov vrteli King Garbage: Heavy Metal Greasy Love

Ko je že beseda ravno na funky zanesla, Jack Stratton od Vulfpeck je pod imenom Vulfmon izdal nek solo album z obdelavami standardov in komadov iz vulfpackovega kataloga.

Evo če si kdo želi mal funky glasbe za v dvigala, podpre z zvoki analognih sintov: edit: oznaka elevator music je podeljena krivično, tle ni kej, ma pa zadeva ipak malo elevatorski filing zame, ne toliko v slabšalnem smislu kot v tem, da je zvok zelo složno sestavljen, nič ne skače ven, nobenega dreganja s komolcem med rebra

Ja, je kar trajala. Men se je zdel, da so not mal nametane stvari brez posebne povezave, npr tista scena s pasjimi dirkami, ki ni mela nobene posebne posledice za potek zgodbe, razen če je bil to res ne-ekonomičen način predstavitve glavnega negativca v knjigi. Dobil sem tudi občutek, da avtorjeve pripovedovalske ambicije mal presegajo sposobnosti, npr. skoraj v vsakem poglavju omeni, kako Cataract City zaznamuje človeka in se to ponavlja v tri krasne, pokaže se pa v zgodbi ne preveč prepričljivo. Enako recimo tudi pogovor med protagonistoma proti koncu, ki je tudi precej neprepričljiv za moj okus.

nej se pol reče bobu bob in se umakne knjige, ker so na splošno ološ, ne pa zaradi namišljenih razlogov

brate sladki, ne vem, če si slišu za koncept posvojitve, t.j. primer, ko človeku, ki z otrokom ni biološko povezan, dodelijo pravice starša. To obstaja v mnogo spolnih konfiguracijah, bodisi noben od staršev ni biološko povezan z otrokom, bodisi samo en od njiju ni. Sploh pa, ko se otrok rodi, se po defaultu privzame, da je materin soprog tudi formalno oče, nihče ne gre preverjat biološke povezave. Temu lahko rečeš grob poseg v naravni red krvnega sorodstva in spolnih vlog, lahko pa tudi rečeš samo formalna ureditev statusa starša, da lahko tisti, ki se odloči skrbeti za otroka, to izvaja s čim manj zakonskimi preprekami.

Instagnoj se je začel spet oglašat in s tem nepovabljenim dejanjem nadaljuje, tudi ko "od-togglam sounde" v "settingsih".

a to je pristen vladni plakat? sm mislu, da je kak veseljak nashoppal gor pahorja "for teh lulz"

še ena carska priredba od Steely Dan

Prebral sem tole: in bo zame kar knjiga leta. Za knjigo sem izvedel, ko je enkrat na gnoju @Medeninček navajal opažanja Roberta Sapolskyja, avtorja knjige in opazovalca primatov, kako se je nek trop pavijanov navadel jesti hrano iz smetišča, zaradi katere so pavijani dobili tuberkolozo. Pri plenjenju smeti so bili najbolj uspešni dominantni samci, ki tudi niso pustili nikogar drugega zraven. Od bolezni so umrli, v krdelu so ostali samo bolj pohlevni samci in samice, posledica tega pa je, da v krdelu zavlada bolj složno, harmonično življenje, vsi sodelujejo pri skrbi za otroke, itd. Skratka, jasna ugotovitev, da je alfa samec za družbo samo nadloga, kar je tudi precej usklajeno z temami o ginokraciji v Beli Tehniki izpod prstov @sadhu sequencer. Za tiste, ki ga ne poznate - uporabnik medex je svojevrstna pojava, v preteklosti si je naredil renome z vrhunskimi duhovitimi photoshopi, kasneje je na gnoj rad lepil shranjene arhivske poaste iz mn3njalniške preteklosti, rad se je pa tudi spuščal v zelo srdite in brezkompromisne debate o umetnosti, pa tudi drugih rečeh. Meni je enkrat, upravičeno ali ne, v žaru debate o Denise Dame rekel, da sem pezde, nato sem ga pa opazil moj argument uporabiti nekje drugje. Skratka, ko je omenil Roberta Sapolskyja, se mi je zdelo zanimivo, ampak glede na to, da najini pogledi niso bili vedno 100 % usklajeni, ne dovolj, da bi se podal v dejanski nakup knjige. Potem sem pa prešaltal na digitalni tip distribucije, kjer je ta bariera bistveno nižja, če veste, kaj mislim, in sem posegel po knjigi. V njej avtor popisuje svoje spomine na bivanje v Keniji, kjer je kot raziskovalec opazoval trop pavijanov - natančno opazoval obnašanje posameznikov in meril neke biološke parametre. Knjiga se začne z opisom tropa pavijanov in splošne pavijanske družbene dinamike, kar je že samo po sebi dovolj zanimivo, ampak ne ostane pri tem. Avtor piše tudi o svoji človeški družbi v rezervatu, o paznikih in uradnikih, o svojih potovanjih naokrog po Afriki, kjer se mu dogajajo vsakovrstne prigodivščine, kakšne prijetne, kakšne tudi ne. Tukaj sem hotel napisati "kot pač pritiče z državljanskimi vojnami prepredeno celini" ampak je veliko od tega plod odnosa med posameznimi človeki-osebami, neodvisno od političnih okoliščin (no, do neke mere). Brez dlake na jeziku opiše korupcijo, ki jo vidi v Keniji, ampak hkrati tudi brez kazanja s prstom na raso, narod ali pa kolonialno preteklost. Jezik je tekoč in bogat (precej besed sem moral pogledati v kindlovem odličnem slovarju), mestoma rad reče avtor kakšno "po domače" a se ne zateka v jezikovne banalosti ali vulgarnosti. V njem je prostor tako za čustva, skozi katera se zrcali avtorjeva povezanost s svojimi "subjetki", kot tudi za znanstveno objektivnost, zaradi katere se čustvom navkljub izlušči iz teksta kako stvari s temi opicami dejansko stojijo. Knjiga ne nudi samo odličnega vpogleda v pavijansko, temveč tudi v človeško socilogijo. Skozi avtorjeve oči lahko spremljamo Afriko med 70imi in 80imi leti prejšnjega stoletja, ko se ostanki tradicionalnega življenja, ki ga kolonialne sile niso uspele zradirati, postopoma umikajo pred modernizacijo, ki jo zdaj neodvisne države izvajajo kar same. Skratka, top shit, močno priporočam tudi jaz. Mimogrede, spremembe k miroljubnemu obnašanju po odmrtju alfa samcev ne opisuje knjiga, temveč tale članek: https://journals.plos.org/plosbiology/article?id=10.1371/journal.pbio.0020106

Mislil sem na odnos "ker nas te stvari osebno ne zadevajo, podelimo transosebam status spola, ki ga želijo, in gremo naprej z življenjem", pod zajcem v grmu sem pa mislil, vprašanje če ni vsesplošno priznanje polno nekih skritih pasti, za katere sploh še ne vemo. za primer športa lahko seveda rečemo, da je resda zelo specifičen primer, ampak je življenje, koneckoncev, sestavljeno iz množice specifičnih primerov. po drugi strani se niso transosebe pojavile šele včeraj, in do sedaj je vprašanje športa edino, kjer se je pokazalo, da pravice enega posegajo v pravice drugega.

Pa sej se ti odgovor ohrani, @Avion, tudi če browser zapreš, na tem novem forumi. Protiodgovor: šport indeed, dabome in res kaže, da mamo tu en problem v praksi. Ravno sem hotel napisati, da gre za izoliran problem, ki ne bi smel vplivat na to, da pustimo dotični skupini ljudi živet v s skladu z njihovimi pshofizičnimi danostmi, ampak dobesedno razen lastnega mn3nja nimam ničesar, s čimer bi to utemeljil. Konec koncev, kaj pa, če se izkaže, da temu ni tako? Kaj pa, če je tukej live and let live struja dejansko spregledala zajca v vsakem grmu in se bo z vsakim concessionom transosebam sesul nek košček "naravnega" reda? Po drugi strani, kaj pa, če to kaže, da je trenutna klasifikacija v športu pregroba in je potrebna podrobnejša delitev kot samo po spolu, tako kot npr. v borilnih športih?

istospolna družina je ena od številnih life happened situacij, ki se živemu človeku pripetijo, družinski zakonik je bil pa poskus urejanja pravnega statusa takih primerov in omogočanju otrokom, ki rastejo v takih okoljih, vsaj formalno enako mero zaščite in stabilnosti kot ostalim.

potem pa ne vem, zakaj se še naprej mešaš v debate, potem ko psihiatrija nekomu izda potrdilo, da lahko živi kot pripadnik nasprotnega spola

mentalne gimnastike na kateri strani? To je že Contrapoints pokazala, da katerokoli biološko pogojeno definicijo ženskosti najdeš, bo vedno nek freak medicinski primer ženske, ki jo bo kršil. imho se te debate dogajajo, da se nam ni treba soočit z dejstvom, da se neki ljudje ne počutijo dobro v vlogi spola, v katerem so se rodili. Če se tokrat ne spustimo v športno problematiko, je tole dost podobno debati o družinskem zakoniku: a formalno izenačenje istospolnih družin s heteroseksualnimi ogroža tradicionalno družino, torej a bodo zarad tega, če transeksualci dobijo pravni status novega spola, biološke ženske manj ženske?

Odkar sem bil nazadnje v tej temi, sem se naročil na podcast sobotno branje, kjer dobivam zanimive predloge za brat, tako da trenutno berem od bill bryson: The Body. Knjiga se sistematično pomika od enega dela telesa do drugega in niza fascinantno in presenetljivo dejstvo za fascinantnim in presenetljivim dejstvom, od katerih se pa zdajle ne spomnem nobenega, tako da evo, zanimivo za brat, koliko je pa zares uporabno, je pa drugo vprašanje. Vzporedno berem tudi Bluebeard od Vonneguta, prišel sem skoraj do konca, pa se Kilgore Trout še ni pojavil, časovnica je pa presenetljivo linearna. Edino razdrobljenost teksta na posamezne fragmente in ne poglavja ter obremenjenost z doživetji v drugi svetovni vojni sta tisti neke vrste stalnici tukej.

Že mogoče, ampak v tem konkretnem primeru smo se pogovarjal o tem, da je M$ v spellchecker vključil izraze, ki so se v preteklem desetletju uvedli kot de facto industry standard poslovne komunikacije v angleščini. To lahko sprejmeš kot dobrodošlo pomoč pri sestavljanju dopisov svojim angleško govorečim strankam, če imaš pa občutek, da to ogroža tvojo osebno integriteto, lahko še vedno izklopiš točno ta del jezikovnega preverjanja. Osebno v temu, da se jezik premika proti bolj spolno nevtralnim oblikam ne vidim nič pretirano spornega, oz. razumem, da se znajo ženske počutit izključene ob uporabi pretežno moškospolnih jezikovnih struktur. Tako kot bi blo men verjetno tugica se mn3čarka klicat, tako je anglofonskim ženskam izraz humankind bolj prijazen kot mankind. V slovenščini tako al tako Neil Armstrong ni rekel majhen korak za moža ampak majhen korak za človeka, samo še v angleščino ga morjo zdej pravilno prevest.