Sestala sva se pri meni v podstrešnem stanovanju. Ne bom govorila, da sem od nekdaj oboževala to stanovanje.
Drago, razpadajoče, za silo popravljeno. Stara vrata. Stari pulti. Parket, ki se ga ne da več očistiti. Predsobičica, ki se je nikakor ne more prezračiti.
Ampak je moje, lastno, zasebno.
Tri gospe žive v treh stanovanjih pod menoj. Vsaka bolj gluha od druge. Menda si mislijo, da imam kupleraj. Tako mi je zadnjič novi poštar namignil.
Nisem si mislila, da ga zdolgočasene čenče zanimajo.
Navadno je zamujal, danes je začuda bil točen. On, ne poštar. Ta je še pretočen. Sploh zjutraj. Antireklamnih nalepk sploh ne upošteva. Znorela bom nekoč.
"KAJ NE BOŠ ODPRLA?!" se mi je zadrl iz hodnika. On, ne poštar.
"Ja ja, že grem," sem mu odvrnila, ko sem vlekla nase neko zasilno majico in hlače. Bilo je vroče. Ni se mi niti dalo oblačit. Iz balkona pa se tako ali tako ne vidi ničesar.
"Oj."
"Kaj je mala?" me je med čohanjem po glavi mimobežno pozdravil.
"Ajde, najprej tuš, a velja?"
"Ja, itak," sem mu odvrnila, medtem ko si je že slačil majico. Fak! Res je dober. Pa ne toliko izklesan, ampak res res je dober.
On, ne poštar.
"Kafu mi draga ispeci."
"Hjoj ta tvoja čefurščina."
"Sa šećerom. Moliiiiiim!"
"Ah.."
Slišala sem, kako je obrnil pipo in si spet pozabil uredit primerne temperature in na kratko zacvilil. Angleško pipovje mi je šlo vedno na živce, a kaj naj. To stane. Vodovodar, ne poštar.
Vrgla sem nekaj žlic kave v vrelo vodo in moledovala, da mi tokrat ne skipi.
Nah, kaj naj. Pobrisala sem s smrdljivo viledo in jo vrgla proč. Nikoli več ne kupim vilede! Smrdljivo sranje brez primere.
"Na."
"Ooo puno vam fala gospođo."
Fak. V brisači. Direkt iz kopalnice. Ne, no. To ne bo produktivno, že vidim.
"Kaj sedaj, greva dalje?"
"Lahko. Šla sva čez zadnji dve poglavji. Rekel si, da naj bolj dinamično opisujem. Ne vem, kako naj bi po tvojem pisala še dinamičnejše.."
"DI-NA-MI-ČNEJ-ŠE," me je črkoval.
"Kaj! Meje mojega jezika so meje mojega sveta!" se mu zabrusila, da me le neha opronašati.
"Prehodi ti manjkajo, draga. Stopnejvanje. Drži bralca v napetosti." Cel čas me je gledal v oči jaz pa sem nemo stala in prikimavala nezavedno.
"Ja ok, prehodi."
"Ne ok, prehodi. Prehodi! To bralca drži v pričakovanju. Bralec si želi potrditve, da je njegovo razmišljanje pravo. No, ali pa, da ima njegov dvom zaključek. Ampak, če poveš premalo, lahko zgubi interes. Definitivno ti manjkajo pridevniki. Veliko njih."
Prikimavala sem.
"Nisem prepričan, da me poslušaš."
"Ja no, saj te."
"Ne piši samo 'Drevo.' Opiši ga. S pridevniki in prislovi."
Hjoj, da bi njega lahko opisala sedaj. Pa ne poštarja.
"Ampak pisatlelji imajo vsak svoj slog."
"Že že draga, ampak ti nastopaš na zelo togem tržišču in jaz nisem čarodej."
Ko bi le vedel, kaj sem si mislila, ko je dejal, da ni čarodej. Petnajst let nisem želela spisati stavka o ničemer. Še voščil nisem več esemesirala. Potem sem ga spoznala. Na javnem veceju. Ženski je imel kilometrsko vrsto, meni pa ni bilo do bljuvanja po prepolnem poletnem mestu. Na hitro sem zavila v moški vece in med priklicevanjem jelenjadi me je skozi luknjo v iveralni predelni steni spraševal "A bo?" in mi šel blazno na živce. "Mhm," sem mu poskušala odvrnit med praznjenjem. Poskušala sem ujeti kapljice vode iz edine pipe, ki je dajala znake delovanja, on pa me je, rahlo pijan gledal.
"A bo?" sem ga vprašala.
"Ti povej, če ti bo."
"Ok, kaj bi ti rad?" me je začelo skrbeti, da je nek mestni postopač, ki ga zanimajo bljuvajoče ženske.
"Nič ne bi rad. Samo zdi se mi, da si precej bleda."
"Ok sem."
"V redu. Si daleč doma? Ti pokličem taksi?"
"Ne hvala. Saj bom."
Takrat sem odšla na železniško postajo misleč, da še ujamem zadnji vlak. Začuda sva se zopet srečala na postaji. Še danes ne vem, ali me je bil zasledoval. Sam vse zanika. Še več, trdi, da se ne spomni. Presenetljivo se se bruhanja zelo.
Bila je prazna postaja. Lokali so se bili že zapirali. K sreči danes ni bilo narkomanov in postopaških (po)siljevalcev. Naslednji vlak čez sedem ur. Saj bi človek štopal, pa so ravno zadnjič eno posilili. Res nisem želela reskirat.
"O, bruhica. A bo?"
"Ok, kripster. A se lahko spokaš?"
"Lejo, pa sej ti nič nočem."
"Čez celo mesto si mi sledil in mi nič nočeš? Ha, ha."
Vsedel se je na klopco, prekrižal noge, si popravil dolge temne lase čez ramo in iz žepa vzel vrečko tobaka. Pripravljal si je rizlo, ko je pogledal navzgor in me vprašal, če še zame navije eno. Bila sem preveč utrujena, da bi zavrnila. Vselej sem upala, da se zavlečem v en kot in zaspim za nekaj ur.
"Na, vsedi se," mi je rekel, ko se je pomaknil proti robu klopi.
Izmenjaje sva vlekla vsak svoj dzojnt in gledala nekam v daljavo. Večino časa sva molčala. Tako ali tako sem bila preutrujena za pogovor. Verjetno sta minili dve uri, ko me je po nekaj cigaretih pogledal in z nekim zaupanja vrednim, bolj umirjenim tonom, vprašal: "Bi šla k meni spat? Tu, čez železniško stanujem."
"Ne, saj bo. Še 5 ur se mi zdi."
"Bom jaz na kavču. Lahko se stuširaš v miru," je še pripomnil in s prstom pokazal proti pobruhani hlačnici.
"Šit. Fak. Niso moje. Mnja. Ne vem. Sori, ne zaupam. Šit no! Kako mi je to uspel?!"
"Ok, jaz bom odšel počasi. Upam, da ti hitro mine."
Vstal je in odhajal. Nenormalno se mi je spalo. Vedno se mi spi po dzojntih. Groza.
"Eeeeeeej!" sem se zadrla.
"Pridi!" se je obrnil in zamahnil z roko. Sledila sem mu do stanovanja. Ne bom ga opisovala. Bojda sem slaba s pridevniki in prislovi. V bistvu sem bila prezaspana, da bi se sploh spomnila, kakšno je bilo.
"Na, tu imaš eno staro majico. Upam, da je ok? Brisače so v kopalnici nad pralnim."
"Hvala. Ful."
"V izi. Grem spat. Spalnica je na koncu hodnika. Lahko noč."
"Enako. Hvala no."
"Aja, kava zjutraj?"
"Ja prosim. Trojno."
Če bi v med izlivanjem svoje želodčne vsebine v usrano straniščno školjko vedela, da je knjižni založnik, ki ima povrhu še smisel za estetiko, kupe knjig in filmov, bi ga že vmes snubila, da greva na pivo, ko se sestavim.
Če bi vedela, da se bo vsaka kava prelevila v celodnevno ali celonočno pohajkovanje po mestnih uličicah in predebatiravanju filmskih žanrov, politike, filozofije in reševanje svetovnih nazorov, bi mu pošiljala kupe svojih pisarij, samo da bi me opazil.
On, ne poštar.
Zaradi njega sem začela spet pisat. V bistvu zato, ker ni odnehal, dokler mu nisem dostavila nečesa svežega, ko je neko deževno popoldne med mojim izpraznjevajem debelega črevesja brskal po stanovanju in uspel najti moje neke stare rokopise. Ne vem, če sem že kdaj uspela v sebi zadržati toliko jeze kot takrat, ko mi mesece ni dal miru.
"Zastonj ti bom pomagal." "Mala, ti ne veš kako žilico imaš." "Napiši že, no, nekaj. Kratko zgodbo. Objavil jo bom v naslednji izdaji časnika. Samo napiši mi jo." "Si videla odzive na fejsu? Si sploh šla brat komentarje v teme? Nisi, ane? Jao kako si trmasta in smotana. Same pohvale si dobila. Vidiš, da imaš žilico."
Skoraj vsak dan, zagotovo vsak teden. Vsaj eno uro na dan. Stalno. Prihajal na obisk in mi eno uro ponavljal to mantro. Zasovražila sem njega, njego naglas in njegovo prezenco. Nekega dne sem imela dovolj iz izklopila telefon. Mislim, da mi je bilo prvič žal, da sem to storila. Noro. NO-RO. Toliko tolčenja po vratih, toliko najedanja pred vrati pa še ne. Sredi noči. Takrat sem ugotovila, da so sosede pod menoj gluhe. Ne samo policijo, še vojsko bi lahko klicali, pa še jim ne bi uspelo ga odstraniti iz obličja zemlje.
"Navijem eno?"
"Lahko."
"Danes imam boljšo travo. Sem se potrudil zate, ker vidim, da potrebuješ navdih. Pa pustiva poglavji za sedaj. Kako si v tretjem poglavju začela razvijat karakter?"
"V bistvu imam samo osnutke. Razmišljala sem, da bi morilčevo dejanje povezovala s tragedijami v preteklosti, pa se mi zdi dokaj klišejsko. Saj veš... Travme iz otroštva. Bla bla. Računalniške igrice. Bla bla. Sovraži svet. Bla bla. Zameri se mu sodelavec, ki vrže playstation skozi okno, ker je izgubil dvoboj, in on ga zadavi s hadeemi kablom. Ampak mi zveni klišejsko no."
"Ja, imaš kar prav," se je strinjal z menoj in mi podal navitek. "Ti, kje si bila pa zadnjič, ko sem te klical?"
"Na kavi."
"Aja. S kom?"
"Kaj te briga."
"Opa! A je dober?"
"Nehaj."
"Daj no, razloži mi malo te tvoje spolne podvige."
"Spolne podvige.. Kot, da imam pol mesta obdelanega."
"Ziher se dobro žgeš."
Ja, s tabo bi se. "Seveda. Prva liga."
"A daj no, takoj kontre. A on je preslišal te tvoje komentarje? Jaz jih sigurno ne bi."
"Ne, dejansko nisva nič imela."
"Haha, a si malo zvisela mala, kaj?"
"Ne, on je."
"Auuuu lavica. Opasana ona."
"Dobro, no. Pač ni mi bilo."
"Sigurno si mu začela pogoje postavljat."
Joj, kako mi je znal iti na živce s temi predpostavkami. Da ne bi bil tako simpatičen, skuliran in navdihujoč, bi ga postavila pred vrata. Še posebej danes, ko se po treh konferenčnih klicih popoldan končno lahko začela uživati soboto.
"Ne, nič mu nisem začela pogojev postavljati," sem mu zabrusila, da bi končno odnehal.
"In kako si mislila razvit morilca potem?"
"Ne vem. Hočem zajeti normalno osebo s srečnim otroštvom, dobrim deenkajem in lepo krvno sliko. Človeka, ki ima relativno ljubeče starše, pa se mu potem odpelje."
"Preberi par psiholoških študij na temo profiliranja morilcev."
"A to je danes tvoj predlog? Da naj prebrem študije? Kot, da jih nisem že prej?"
"Pa dobro, ne sitnari. Vedno bi rada nekaj posebnega."
"A bejži no."
"In kaj naj ti jaz? Če bi vedel, kako spisati dober roman, bi ga že sam spisal."
"A si siten malo, kaj?"
"Ja, slabo sem spal."
"Spal ja..."
"Ja, spal sem slabo. Kaj pa drugega."
"Mhm."
"Prenehaj. Nisem je že dolgo videl."
"Lahko bi jo prenehal reševat."
"Mala, ti takšenga življenja nisi imela in ne razumeš. In ne želi si ga imeti. Ženska je v jedru zelo dobra, ampak navzven manično depresivna."
"Ja, seveda."
"Nič, danes ne morem prespati. Bova šla drugič čez poglavja. Pošlji mi osnutek za tretje. Definitivno mislim, da ti tole uspe spisati. Vpelji igričarske fore samo posredno. Pa prosim, mala, raz-vij-zgod-bo."
Prikimavala sem, ker sem vedela, da sicer ne bo odnehal, ko sem mu podajala košarkaško žogo v roke. Nekaj mi je govorilo, da ni vse v redu pri njem. Pa ne samo zaradi njegove večne ljubezni, koze, krave, kretenistično izkoriščevalske ženske, ampak nekaj drugega.
Vsekakor je bolj zanimiv kot spletni znanec.
On, ne poštar.