lizz

to pesem posvecam novemu najboljsemu prijatelju @Kočevc ker ima rad vresceco glasbo

@Kočevc ne vem.. js sm sam dol skrolala, pa ga kr ni blo konc

@Kočevc hoces rect dolgim?

od zdej naprej bo to moj nov smajli - dvopičje lol dvopičje

omg not the ducks

in skledico pudinga

kaj ma veze a dobis minus al glup react? isto debilno

nova24 delivers

to si pod zavihki nastimas. evo @LordFebo da vsak ne steka vsega

u ovoj drzavi postoji red!

uporabniski prirocnik bi pomoje lahko bila odklenjena tema, ki jo ureja tisti, ki je temo odprl ergo uporabniki v temi objavijo svojavprasanja in tezave osnovni post z navodili se pa sproti dopolnjuje z resitvami na njihova vprasanja

drugace lizz bere vase objave in pise navodile in so neki ze napisane in caka da jih bogovi iz Olimpa pregledajo

kaj je to k ne razumem teh mladih for

o NOdi a mi pokazes svojo raketo

aja se to ponyo pa manakiin, to ocitno trenutno ne zbije tock slovesa tko da

kako vemo, da je piv piv piv minus? tako da sem ga dobila od ponyo 😄 hvala.

a lahko dobim skledico pudinga namesto jagode hvala

ustvari temo pa ga bos imel ane

po najstnistvu nisem vec marala slisat za nofx ne vidim smiselnost orkestra, iskreno nedavno sem slisala tale komad in mi je dobr

dicpic.jpg dicpic2.jpg ritpic.jpg "Kaj, ko bi se raje posvetila pogovoru?" "Ti še dolijem kavo?" "Ne, hvala. Imam še nekaj pošte za raznosit." "Velja." "Samo ni ravno najbolj družabno, da se mi ne posvetiš, če sem že tu." "Oprosti, nekdo na spletu ima narobe." "Hočeš reči, da te je nekdo na spletu zmotil?" "Ne, ne, to sploh ne gledam več." "Seveda. Samo odprto imaš v ozadju." "Ah, daj no. Ta se samo razgaljuje stalno." "To je ta iz kave zadnjič?" "Ja. Sem mislila, da bo obupal." "Saj veš, da so moškim všeč nedostopne. Moški smo lovci." "Že mogoče, ampak tole je fukotožnost, in ne lovskost." Počasi si je popravljal naramnico, medtem ko je gledal ekran in se smejal naslednjemu gifu, ki sem mu ga kazala. "Res moram iti. Hvala za kavo. Bila je odlična." "Hvala, ker boš končno odvrgel reklame. Res res res jih ne potrebujem več." "Saj jih ne bom odvrgel. Porinil jih bom v nek drug nabiralnik." "Ubogi ljudje in to posiljevanje z reklamami." "Razumem. Kako to, da si se uspela dokaj zgodaj zbuditi danes? No, zame je to že poldan." "Ne vem, zgodaj sem šla spat. Prosim, ne ropotaj mi naslednjič. Tu imaš številko, pa me pokliči, predno prideš. Ti bom poskušala odpret. Pomolila sem mu listek, ker mi je ravno pred tem zatrjeval, da je razbil že četrti telefon to polletje. "Delaš zvečer spet?" "Še vedno." "Pridem na pivo potem." "Ne rabiš. Nimam časa za pogovor med delom. Preveč je ljudi. Pa četudi imam, mi ni prijetno se pogovarjat pred šefom. Stalno mi pridiga." "Kako ti lahko pridiga, če pa vsak dan drugo fukotožnico obdeluje? Dobra beseda. Vse povzame. Jo bom uporabljal." "Ne sprašuj. Vedno najde čas zame." "Hehe, si mu že všeč." "Odhajal si. Lepo se imej." Odšel je skozi vrata z nasmeškom na obrazu. Sovražim takšna slovesa. Bi ga preskusila? Morda. Sicer mi manjši in sušji niso najbolj po godu. Ampak deluje vesten. Ne preveč zagnan, ampak stabilno deloljuben. Verjetno bi bil dokaj dolgočasen v postelji, ampak za preskus bi potrpela. Razsvetljevanje lasnih pramen pri teh leti in v tem času izgleda bebavo. Ampak bi potrpela. Bele nogavice so resda spet v modi, ampak izgledajo grozne. Ampak bi potrpela. Pomahala sem mu v slovo, ko je pogledal proti balkonu. Grozno. Kaj mi je. Jaz ne maham v slovo. Fuj. "Halo. Tu šef. Prideš lahko malo prej danes?" Že spet. "Nimam časa, dokončujemo projekt. Testiram še. Potem imam sestanek z razvijalci." "Je tebi sploh do dela? Stalno ti dovoljujem, da se zmišljuješ. Druge so bolj prilagodljive." "Zakaj moram potem jaz priti prej? Spet." "Danes imamo žur. Saj sem vas obvestil po esemesu. In vas potrebujem večje število. Saj ostale tudi pridejo prej veš." "Pred deseto ne morem." "Prav! Spet se moramo vsi tebi prilagoditi." Kakšen bedak od nakladača. Mastni, zalizani lasje, kozja bradica in to v teh časih. Pri tej modi. Naravnost grozen je. Nosi neko srajčkovje, ki mu sploh ne paše, delamo pa v beznici, ki jo želi spraviti na višji nivo. Popolnoma bedasto. Zadnjič sem ga gledala, kako se je spet smukal okrog ene obupane štiridesetletnice, ozaljšane z umetelnimi dodatki. Nagnusno. Žena, ki si jo je pridobil kot sužnjo, po leposti prekaša vse od njih. Ne vem, kaj ga toliko privlačijo nagnusne kanclarije. Pred leti me je prijateljica prosila, naj grem namesto nje delat. Nisem se branila dodatnega zaslužka in ekstra napitnin. Saj ne, da imam malo denarja, ampak potem ga je bilo še več. Lokal je imel klientelo mojih let, podobnih nazorov, občasno sestankovanje igričarjev. Torej slično tičovje. Prejšnji vodja je bil prijazen, prizanesljiv, malo starejši, ampak prav simpatičen. Še danes greva kdaj na kavo. Ja, bi ga. Potem je lokal prevzel njegov sorodnik. Iz polne beznice je mislil narediti fensi lokal brez nekega dodatnega vložka, samo pripeljal je svojo publiko. Publiko.. V bistvu res publiko. Nedojebane oboževalke in razočarane kolege iz prejšnje službe, ki so bodisi pili na kredo ali pili najcenejši viski v beznici in razglabljali o brzomobilih, ki si jih tako ali tako ne bodo nikoli mogli privoščiti. Sem pa tja je priredil čefurizirano zabavo. Založnik je nanje rad zahajal. Ne vem zakaj. Gnusobne in prepotene zabave. Vedno sva se skregala in razšla po tistem. Nisem se mogla misliti, da nekdo, ki ima tako razširjeno obzorje hodi prodajat svojo razgledanost tako plehkim babšetom. Žensk mu ni nikoli manjkalo. Ko sem ga še obiskovala v njegovi pisarni ali pa sva sestankovala s knjigotržci, je imel vedno vsaj eno malikovalko. Ali je bila to njegova tajnica, knjigotržka, poletna študentka filologije, zimska praktikantka administracije, bodoča romanopiska, bivša poetinja, knjižničarka iz sosednje knjižnice ali pa bosanska čistlika. Vse so se medile ob njem. On pa jih je fotosintetiziral s pametovanji in pohvalicami. Zakaj pohvalice? Ker, ko se je resnično potrudil, je spisal tri strani hvalospeva za nekogaršnji dosežek, čeravno je bila to banalna, a dobro opravljena storitev. To sem izvedela od vodovodarja, ki mi je zmečkan esej pohvale pomolil pod nos, s prošnjo naj mu ga prevedem v bosanščino. Zalizanec se je namrgodil, ko me je zagledal brez pudra in v razvlečeni majici. "Ne bi raje poudarila malo svoje postave?" Zategnila sem si majico na hrbet in iz razvlečka naredila vozel. "Evo. Poudarjeno." Seveda je zamahnil z roko in odšel nazaj v beznico. Hvala bogu. Manj imam stika z njim, bolje mi je. Spet čefurjada in ceneno smrdovje. Ne, to niso bili parfumi. To so bili zaudarki najnižje kaste človeške rase na krpicah iz Turčije. Gnusobno. Praznoglavje se je vrtelo v krogu, kot da bo zdaj zdaj priklicalo dež, in brezsmiselno vzklikalo neke mantre, ki jih nisem hotela razumet. K sreči sem bila odzadnja pomoč in zato odmaknjena od centralnega dogajanja. Verjetno tudi zato, ker se nisem ustrezno oblekla. Pa tudi zato, ker smo imeli novo pomoč v strežbi. V bistvu predajalko pijače. Drugega tako ali tako ni znala. Še dobro, da so bili večinoma redni gostje in sem vedela, kaj pijejo, ker je njeno telefončkanje pijače bilo točno to. Kokoš pač. "KAJ MALA MI DAŠ EN VISKI?" se mi je drl z drugega konca šanka. Poštar, ne on. "NA. PRIDI, GREVA NA CIGARET." "Imate pa kar gužvo vidim. Fina žurka," mi je komentiral dogajanje in poskušal prekinit tišino. Še sam se je bil ozaljšal s ceneno osmrajeno vodo po britju in nase navrgel očetovo srajco, katere konce si je zabasal za hlače. Čisto brez stila. Da o osvetljenih špičkah ne izgubljam besed. Kot da smo se vrnili dve desetletji nazaj v Dravolandijo. "Ne bi rekla ravno fina," sem mu poskušala enako entuziastično odvrnit in nadaljevat pogovor. "Daj ne bodi taka no. Ljudje se imajo fino. Uživajo. To je to. Kaj še hočeš?" Ne razumem, zakaj me vsi trudijo prepričat v nasprotno kar rečem. Ni pa se mi zdelo začenjat govorit o tem, ker se mi ni zdel pravi receptor za tovrstno razgljabljanje. "Me počakaš do konca, pa greva potem na normalno pijačo?" "Sori, ne morem. Delam jutri. Pa še eno pubiko sem videl v kotu. Jo grem vprašat za telefonsko." "Ok. Pazi, da je ne zgubiš." "Hehe. Njeno bom znal na pamet." Deloval je blazno zagreto. Še posebej, ko se ji je približeval. Toliko popravkov v petih korakih še nisem bila zasledila med svojim občestvovanjem. Nafrkal si je popuščene pramene las. In bo brez ogledala. Popravil ovratnik. Ponovno zatlačil srajico za hlače in vzravnal hrbet. Temeljito, ni kaj. V belih nogavicah.

mnja. letos je vse drek, kar zadeva koncerte. pospremimo ta drek s pesmijo.

Sestala sva se pri meni v podstrešnem stanovanju. Ne bom govorila, da sem od nekdaj oboževala to stanovanje. Drago, razpadajoče, za silo popravljeno. Stara vrata. Stari pulti. Parket, ki se ga ne da več očistiti. Predsobičica, ki se je nikakor ne more prezračiti. Ampak je moje, lastno, zasebno. Tri gospe žive v treh stanovanjih pod menoj. Vsaka bolj gluha od druge. Menda si mislijo, da imam kupleraj. Tako mi je zadnjič novi poštar namignil. Nisem si mislila, da ga zdolgočasene čenče zanimajo. Navadno je zamujal, danes je začuda bil točen. On, ne poštar. Ta je še pretočen. Sploh zjutraj. Antireklamnih nalepk sploh ne upošteva. Znorela bom nekoč. "KAJ NE BOŠ ODPRLA?!" se mi je zadrl iz hodnika. On, ne poštar. "Ja ja, že grem," sem mu odvrnila, ko sem vlekla nase neko zasilno majico in hlače. Bilo je vroče. Ni se mi niti dalo oblačit. Iz balkona pa se tako ali tako ne vidi ničesar. "Oj." "Kaj je mala?" me je med čohanjem po glavi mimobežno pozdravil. "Ajde, najprej tuš, a velja?" "Ja, itak," sem mu odvrnila, medtem ko si je že slačil majico. Fak! Res je dober. Pa ne toliko izklesan, ampak res res je dober. On, ne poštar. "Kafu mi draga ispeci." "Hjoj ta tvoja čefurščina." "Sa šećerom. Moliiiiiim!" "Ah.." Slišala sem, kako je obrnil pipo in si spet pozabil uredit primerne temperature in na kratko zacvilil. Angleško pipovje mi je šlo vedno na živce, a kaj naj. To stane. Vodovodar, ne poštar. Vrgla sem nekaj žlic kave v vrelo vodo in moledovala, da mi tokrat ne skipi. Nah, kaj naj. Pobrisala sem s smrdljivo viledo in jo vrgla proč. Nikoli več ne kupim vilede! Smrdljivo sranje brez primere. "Na." "Ooo puno vam fala gospođo." Fak. V brisači. Direkt iz kopalnice. Ne, no. To ne bo produktivno, že vidim. "Kaj sedaj, greva dalje?" "Lahko. Šla sva čez zadnji dve poglavji. Rekel si, da naj bolj dinamično opisujem. Ne vem, kako naj bi po tvojem pisala še dinamičnejše.." "DI-NA-MI-ČNEJ-ŠE," me je črkoval. "Kaj! Meje mojega jezika so meje mojega sveta!" se mu zabrusila, da me le neha opronašati. "Prehodi ti manjkajo, draga. Stopnejvanje. Drži bralca v napetosti." Cel čas me je gledal v oči jaz pa sem nemo stala in prikimavala nezavedno. "Ja ok, prehodi." "Ne ok, prehodi. Prehodi! To bralca drži v pričakovanju. Bralec si želi potrditve, da je njegovo razmišljanje pravo. No, ali pa, da ima njegov dvom zaključek. Ampak, če poveš premalo, lahko zgubi interes. Definitivno ti manjkajo pridevniki. Veliko njih." Prikimavala sem. "Nisem prepričan, da me poslušaš." "Ja no, saj te." "Ne piši samo 'Drevo.' Opiši ga. S pridevniki in prislovi." Hjoj, da bi njega lahko opisala sedaj. Pa ne poštarja. "Ampak pisatlelji imajo vsak svoj slog." "Že že draga, ampak ti nastopaš na zelo togem tržišču in jaz nisem čarodej." Ko bi le vedel, kaj sem si mislila, ko je dejal, da ni čarodej. Petnajst let nisem želela spisati stavka o ničemer. Še voščil nisem več esemesirala. Potem sem ga spoznala. Na javnem veceju. Ženski je imel kilometrsko vrsto, meni pa ni bilo do bljuvanja po prepolnem poletnem mestu. Na hitro sem zavila v moški vece in med priklicevanjem jelenjadi me je skozi luknjo v iveralni predelni steni spraševal "A bo?" in mi šel blazno na živce. "Mhm," sem mu poskušala odvrnit med praznjenjem. Poskušala sem ujeti kapljice vode iz edine pipe, ki je dajala znake delovanja, on pa me je, rahlo pijan gledal. "A bo?" sem ga vprašala. "Ti povej, če ti bo." "Ok, kaj bi ti rad?" me je začelo skrbeti, da je nek mestni postopač, ki ga zanimajo bljuvajoče ženske. "Nič ne bi rad. Samo zdi se mi, da si precej bleda." "Ok sem." "V redu. Si daleč doma? Ti pokličem taksi?" "Ne hvala. Saj bom." Takrat sem odšla na železniško postajo misleč, da še ujamem zadnji vlak. Začuda sva se zopet srečala na postaji. Še danes ne vem, ali me je bil zasledoval. Sam vse zanika. Še več, trdi, da se ne spomni. Presenetljivo se se bruhanja zelo. Bila je prazna postaja. Lokali so se bili že zapirali. K sreči danes ni bilo narkomanov in postopaških (po)siljevalcev. Naslednji vlak čez sedem ur. Saj bi človek štopal, pa so ravno zadnjič eno posilili. Res nisem želela reskirat. "O, bruhica. A bo?" "Ok, kripster. A se lahko spokaš?" "Lejo, pa sej ti nič nočem." "Čez celo mesto si mi sledil in mi nič nočeš? Ha, ha." Vsedel se je na klopco, prekrižal noge, si popravil dolge temne lase čez ramo in iz žepa vzel vrečko tobaka. Pripravljal si je rizlo, ko je pogledal navzgor in me vprašal, če še zame navije eno. Bila sem preveč utrujena, da bi zavrnila. Vselej sem upala, da se zavlečem v en kot in zaspim za nekaj ur. "Na, vsedi se," mi je rekel, ko se je pomaknil proti robu klopi. Izmenjaje sva vlekla vsak svoj dzojnt in gledala nekam v daljavo. Večino časa sva molčala. Tako ali tako sem bila preutrujena za pogovor. Verjetno sta minili dve uri, ko me je po nekaj cigaretih pogledal in z nekim zaupanja vrednim, bolj umirjenim tonom, vprašal: "Bi šla k meni spat? Tu, čez železniško stanujem." "Ne, saj bo. Še 5 ur se mi zdi." "Bom jaz na kavču. Lahko se stuširaš v miru," je še pripomnil in s prstom pokazal proti pobruhani hlačnici. "Šit. Fak. Niso moje. Mnja. Ne vem. Sori, ne zaupam. Šit no! Kako mi je to uspel?!" "Ok, jaz bom odšel počasi. Upam, da ti hitro mine." Vstal je in odhajal. Nenormalno se mi je spalo. Vedno se mi spi po dzojntih. Groza. "Eeeeeeej!" sem se zadrla. "Pridi!" se je obrnil in zamahnil z roko. Sledila sem mu do stanovanja. Ne bom ga opisovala. Bojda sem slaba s pridevniki in prislovi. V bistvu sem bila prezaspana, da bi se sploh spomnila, kakšno je bilo. "Na, tu imaš eno staro majico. Upam, da je ok? Brisače so v kopalnici nad pralnim." "Hvala. Ful." "V izi. Grem spat. Spalnica je na koncu hodnika. Lahko noč." "Enako. Hvala no." "Aja, kava zjutraj?" "Ja prosim. Trojno." Če bi v med izlivanjem svoje želodčne vsebine v usrano straniščno školjko vedela, da je knjižni založnik, ki ima povrhu še smisel za estetiko, kupe knjig in filmov, bi ga že vmes snubila, da greva na pivo, ko se sestavim. Če bi vedela, da se bo vsaka kava prelevila v celodnevno ali celonočno pohajkovanje po mestnih uličicah in predebatiravanju filmskih žanrov, politike, filozofije in reševanje svetovnih nazorov, bi mu pošiljala kupe svojih pisarij, samo da bi me opazil. On, ne poštar. Zaradi njega sem začela spet pisat. V bistvu zato, ker ni odnehal, dokler mu nisem dostavila nečesa svežega, ko je neko deževno popoldne med mojim izpraznjevajem debelega črevesja brskal po stanovanju in uspel najti moje neke stare rokopise. Ne vem, če sem že kdaj uspela v sebi zadržati toliko jeze kot takrat, ko mi mesece ni dal miru. "Zastonj ti bom pomagal." "Mala, ti ne veš kako žilico imaš." "Napiši že, no, nekaj. Kratko zgodbo. Objavil jo bom v naslednji izdaji časnika. Samo napiši mi jo." "Si videla odzive na fejsu? Si sploh šla brat komentarje v teme? Nisi, ane? Jao kako si trmasta in smotana. Same pohvale si dobila. Vidiš, da imaš žilico." Skoraj vsak dan, zagotovo vsak teden. Vsaj eno uro na dan. Stalno. Prihajal na obisk in mi eno uro ponavljal to mantro. Zasovražila sem njega, njego naglas in njegovo prezenco. Nekega dne sem imela dovolj iz izklopila telefon. Mislim, da mi je bilo prvič žal, da sem to storila. Noro. NO-RO. Toliko tolčenja po vratih, toliko najedanja pred vrati pa še ne. Sredi noči. Takrat sem ugotovila, da so sosede pod menoj gluhe. Ne samo policijo, še vojsko bi lahko klicali, pa še jim ne bi uspelo ga odstraniti iz obličja zemlje. "Navijem eno?" "Lahko." "Danes imam boljšo travo. Sem se potrudil zate, ker vidim, da potrebuješ navdih. Pa pustiva poglavji za sedaj. Kako si v tretjem poglavju začela razvijat karakter?" "V bistvu imam samo osnutke. Razmišljala sem, da bi morilčevo dejanje povezovala s tragedijami v preteklosti, pa se mi zdi dokaj klišejsko. Saj veš... Travme iz otroštva. Bla bla. Računalniške igrice. Bla bla. Sovraži svet. Bla bla. Zameri se mu sodelavec, ki vrže playstation skozi okno, ker je izgubil dvoboj, in on ga zadavi s hadeemi kablom. Ampak mi zveni klišejsko no." "Ja, imaš kar prav," se je strinjal z menoj in mi podal navitek. "Ti, kje si bila pa zadnjič, ko sem te klical?" "Na kavi." "Aja. S kom?" "Kaj te briga." "Opa! A je dober?" "Nehaj." "Daj no, razloži mi malo te tvoje spolne podvige." "Spolne podvige.. Kot, da imam pol mesta obdelanega." "Ziher se dobro žgeš." Ja, s tabo bi se. "Seveda. Prva liga." "A daj no, takoj kontre. A on je preslišal te tvoje komentarje? Jaz jih sigurno ne bi." "Ne, dejansko nisva nič imela." "Haha, a si malo zvisela mala, kaj?" "Ne, on je." "Auuuu lavica. Opasana ona." "Dobro, no. Pač ni mi bilo." "Sigurno si mu začela pogoje postavljat." Joj, kako mi je znal iti na živce s temi predpostavkami. Da ne bi bil tako simpatičen, skuliran in navdihujoč, bi ga postavila pred vrata. Še posebej danes, ko se po treh konferenčnih klicih popoldan končno lahko začela uživati soboto. "Ne, nič mu nisem začela pogojev postavljati," sem mu zabrusila, da bi končno odnehal. "In kako si mislila razvit morilca potem?" "Ne vem. Hočem zajeti normalno osebo s srečnim otroštvom, dobrim deenkajem in lepo krvno sliko. Človeka, ki ima relativno ljubeče starše, pa se mu potem odpelje." "Preberi par psiholoških študij na temo profiliranja morilcev." "A to je danes tvoj predlog? Da naj prebrem študije? Kot, da jih nisem že prej?" "Pa dobro, ne sitnari. Vedno bi rada nekaj posebnega." "A bejži no." "In kaj naj ti jaz? Če bi vedel, kako spisati dober roman, bi ga že sam spisal." "A si siten malo, kaj?" "Ja, slabo sem spal." "Spal ja..." "Ja, spal sem slabo. Kaj pa drugega." "Mhm." "Prenehaj. Nisem je že dolgo videl." "Lahko bi jo prenehal reševat." "Mala, ti takšenga življenja nisi imela in ne razumeš. In ne želi si ga imeti. Ženska je v jedru zelo dobra, ampak navzven manično depresivna." "Ja, seveda." "Nič, danes ne morem prespati. Bova šla drugič čez poglavja. Pošlji mi osnutek za tretje. Definitivno mislim, da ti tole uspe spisati. Vpelji igričarske fore samo posredno. Pa prosim, mala, raz-vij-zgod-bo." Prikimavala sem, ker sem vedela, da sicer ne bo odnehal, ko sem mu podajala košarkaško žogo v roke. Nekaj mi je govorilo, da ni vse v redu pri njem. Pa ne samo zaradi njegove večne ljubezni, koze, krave, kretenistično izkoriščevalske ženske, ampak nekaj drugega. Vsekakor je bolj zanimiv kot spletni znanec. On, ne poštar.

a lahko doniram preko čeka ker sem bolj oldschool? (pa ne rabim dostopa do gnoja)

"Nimava kaj dolgoveziti," mu je dejala, ko je med nekajminutnim molkom bolščal v njeno oprsje. "Za fuk sva se menila, ne?" Spletna prepogumnost je v trenutku izginila. Želel si je pripomniti nekaj izjemno nadcarskega, pa mu je mednožje predivje vzhodilo, da bi bil sposoben karkoli izdaviti. Nasmehnil se ji je in tihoma izdavil: "Ja, seveda. Zato sva tu." Na živce so ji šli diplomatski odgovori. Vedno so nakazovali na skrivanje nečesa. Navadno na nesposobno mladež, ki se bo prvič dotaknil gole kože nasprotnega spola. Dasiravno si ga je zaželela, jo je v trenutku minilo. "Glej, ne zameri, ampak meni resnično ni do neizkušenih moških." Odkašljal se je, pogoltnil slino in želel nekaj izjaviti. Pa si je premislil. Se naslonil nazaj, naredil požirek piva, zaigral skuliranega frajerčka in iz žepa potegnil cigarete. S počasnimi gibi je uprizoril deanmartinovskost pred njo, da bi prikril svojo negotovost. Lahkotno je spuščal dim iz zategnjenega vdiha cigarete, medtem ko jo je gledal, kako začenja zavijati z očmi. "Si vedno tako neučakana?" Končno mu je uspelo stransformirati energijo čakre negotovosti v auro frajerizma. Tisti trenutek ga je brigalo, ali mu vsa okolisedeča babčeta bulijo v prenapete kavbojke. Važno je bilo, da izpade zmagovalec. Oči so zaključevale looping, nagnila se je naprej in lahno dvignila glavo. "Mislim, da imaš muho v kavi," mu je rekla hudomušno, medtem ko se je namerno dvignila s stola in nagnila naprej. Komajda se je zadrževal, ko se je dvigala nad kavo in jo je lahko buljil v dekolte. "Zanalašč, kaj?" "Če imaš pa muho v kavi." "Hehe, seveda. Muho." "Potem pa dober tek, ane." "Hvala. Bi ti tudi kaj pojedla?" Zaslišal je fanfare. In pavke, ki so stopnjevale ritem. Zmagal je! Ve, da ona to hoče. Bil je najboljši in najmočnejši žrebec med konji. Nič ga ne more ugonobiti. "Ne, hvala. Nisem lačna." In spet je bila čudna tišina. On je vedno bolj negotovo kadil, še posebej potem, ko je začela pogledovati proti telefonu. "Se ti mudi?" jo je poskušal pogumno vprašat. "Se mi bo počasi začelo." V trenutku mu je ubila veselje do vsega. Postal je najmanjša smet okrog njenih oboževalcev. Želel si jo je podret, pa je v trenutku izgubil potrebo, željo in še veselje. Hotel se je zventilirati, kot je to počel na spletu, varno skrit za štirimi stenami svoje kletne pisarne, pa se je zavedel, da v javnosti to ni najbolj prijazno obnašanje. "Ne boj se, saj je še veliko punc na spletu." Ne noooo! Vse je šlo po zlu. Kako naj sedaj to oddirjajočo se reko spelje na svoj mlin? Prej bi verjetno dobil od ostarelega gej soseda delo-pih kot pa še kak nasmešek ali pa objem od nje, preden jo dokončno izgubi. Gledala ga je, zavedajoč se, da prekmalu obupa. Pomislila je na tisto spletniško predstavo, ki ji jo je izriseval z besedami vsak večer in jo pospremil s sliko trdega kurca. Kje je ta kerlc, ki mi dela lušte vsak večer, je razmišljala. Hotela je vztrajat v podjebaškem pogovoru, pa ni našla teme. Praznoslavje ali praznoumje res nista bila njena aduta. Da bi se vsaj pogovarjala o kodiranju, kamoli igraštvu. Nekaj, kar je zanimivega in kar spodbuja mentalno aerokrobatiranje in besedne dvoboje. Pa nič. Samo govoričenje tja v en dan. Brezveze. Blip, se je slišalo iz njenega telefona. "Je to naznanilo konec najinega srečanja?" Postal je siten. Želja po prijaznosti je pojenjavala. Res boš tako hitro obupal, si je mislila. Resno se ne boš niti več trudil? Norela je v sebi. Hotela si ga je stestirat. Kontrola kvalitete, kot je potekstovala prijateljici tovrstne kavofuke. "Očitno. Tole ti častiš, ne?" "Pa naj ti bo."