Flegma

Nedavno sem prebral prvi letnik Zvezdne Beletrine. Sprva sem nameraval le Alico v čudežni deželi, ki je nisem še nikoli prečital (in kar je bil velik minus za mojo splošno izobrazbo glede na to, kako je ta Carrollova mojstrovina vpeta v splošno popkulturo), nato pa kupil kar celotno zbirko, saj vsebuje res izjemne naslove, ki bodo bržda ostali večni klasiki. Knjige so mojstrsko prevedene (v dobi AI-ja bo treba to vedno bolj poudarjati, le preberite si prispevek Društva slovenskih književnih prevajalcev v zadnji Bukli) in vrhunsko opremljene, so v trdi vezavi s ščitnimi ovitki, poleg pa dobiš tudi všečno kazalko z motivom knjige. Za starejše izraze ali predmete, ki že dolgo niso v rabi in so se izgubili iz današnjega besednjaka, so v nekaterih romanih besedilu dodane opombe. Pozdravljam to dodano vrednost besedila. Vsak naslov prinaša tudi spremno besedo domačih strokovnjakov, kjer se lahko bralec poduči o ozadju nastanka ali spozna, zakaj dotično delo velja za vrhunsko. Zbirka vsebuje tudi (barvne) ilustracije. Navdušen sem, da je uredništvo izbralo »vintage« ilustracije, saj to ogromna doda k bralni izkušnji in bralca tako lažje postavi v zgodovinski okvir nastanka dela. In ne le to, sleherni naslov vsebuje tudi spremno besedo o ilustracijah, ki jo je napisal legenda slovenske ilustracije, Damijan Stepančič. Edinole kar me je zmotilo, je nekakšna modernizacija motivov na naslovnici Butalcev … ampak okej, celotno gledano imajo knjige privlačno podobo. Čeprav naj bi bila zbirka namenjena mlajšim, so knjige več kot vredne obiska s pogledom odraslih oči. Dodaten plus pa je tudi ugodna – oziroma zelo sprejemljiva – cena zbirke. Skratka gre za odlične knjige, moj skriti favorit je postal Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič. Romana nisem poznal od prej in super, da so ga uredniki zbirke umestili vanjo, saj si zasluži širšega branja. Prvi letnik: 1. Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ (1943) Vsebuje avtorjeve ilustracije. 2. Carlo Collodi: Ostržek (1883) Po Svetem pismu je Ostržek druga najbolj prevajana knjiga vseh časov. 3. Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi (1865) Knjiga vsebuje ikonične ilustracije prve izdaje, sicer pa je klasika nonsens literature. 4. Fran Milčinski: Butalci (1949) Domača humoristična in satirična klasika z ilustracijami Franceta Podrekarja, ki je v knjižni izdaji izšla pusthumno. 5. Mira Mihelič: Pridi, mili moj Ariel (1965) Deloma avtobiografski spomini na odraščanje v Sloveniji med obema vojnama v razredno deljenem Trbovlju.

@Vincent mogoče se ti za začetek splača kupiti kak bundle, denimo: https://store.steampowered.com/bundle/28881/Northwest_Bundle/ ali pa https://store.steampowered.com/bundle/28882/Southwest_Bundle/ Za teh nekaj evrov dobiš res ogromno contenta. Bi ti pa predlagal, da dokupuješ tiste nove države, ki mejijo na ozemlje, ki ga že imaš. Pa ne pozabi downloadat še free dlcjev, če jih slučajno ne bo avtomatično dodal v library. Vedi pa, da je Kalifornija ogromna, boš mnogo ur porabil že tam. A je fino, če lahko mahneš še kam drugam. (Še posebej, ker so v Kaliforniji zoprni z raznimi eko predpisi in imajo nizko omejitev hitrosti za tovornjake.) Pa tudi pokrajine in vzdušje v mestecih se povsem razlikuje od denimo tistega v New Mexicu ali Montani. Sicer je pa pri zveznih državah tako: starejše bodo imele slabšo grafiko od novejših. A SCT zastonj posodablja za nazaj. Denimo Kalifornija je bila povsem predelana in je danes videti povsem drugače kot še kako leto nazaj. Naslednja posodobitev bo doletela Arizono.

Jaz sem pa nadaljeval s kraljico kriminalk: Agatha Christie: Death on the Nile (1937) Ponovno sem prebral Fontanin paperback, ki so se printali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Tale collecting mi prav dogaja, kul mi je ta zbirka, denimo vodič za zbiratelje: Agatha Christie's Fontana Paperbacks - Part 6: 1967-1968. Sicer pa spet vrhunski roman. Popoln murder mystery? V bistvu ne verjamem, da bi lahko bilo kaj bolje izvedeno. Konstrukcija romana je brezhibna: hiter setup verjetnega motiva za umor, hitra, a premišljena predstavitev nastopajočih, ki pa ji sledi daljša njihova sila vzdušna medosebna socialna dinamika (ki jo opredeljujejo značajske lastnosti, prikriti nameni in – predvsem – razredne tegobe in norme), ko se tujci na po Nilu ploveči turistični ladji začno družiti med seboj. Ker že iz meta predispozije vemo, da se bo zgodil umor – in to dobro ve tudi avtorica, ki se zbadljivo igra z bralcem, ko gradi suspenz z zavlačevanjem dejanja umora, napetost pa jača tudi s pritiskajočo vročino, tako da ko končo »poči«, je prav čutiti olajšanje. Nakar roman prevzame povsem drugačen ton: v ospredje stopi Hercule Poirot in njegov ultra OCD-jevski metodični pristop k reševanju zagonetke umora. Odveč je poudarjati, da je skrivnost umora zamišljena skrbno, nobenega cringa, brezveznih zavajanj bralca ali lažnih informacij: le kompleksno zapleten oris posameznikovih namenov in ambicij, ki morda imajo povezavo z umorom neposredno, posredno ali so le del od umora neodvisne, samostojne skrivnosti. Na koncu vse dobi smisel. Da pa vse tako dobro stoji, se mi zdi, je avtoričin fenomenalen uvid v psihologijo človeka. Nihče ni skrajno dober ali slab, so pač le ... ljudje. Po moje je ta pisateljičina vrlina tista, ki naredi njene romane tako veličastne. Plus dar, da v roman vpelje ogromno idej, a zgodba ni zaradi tega nikoli natlačena, niti ne izgubi fokusa, pravzaprav so te ideje le del gradnje lika. Denimo kritiko razrednega sistema, morda celo kolonializma, opleta okoli osi kapitalizem vs. socializem, če omenim bolj ideološke. Po drugi strani pa njeno razgrabljanje, čemu pride do umora, z ugotovitvijo kako enostavno je pravzaprav moriti, z zelo mirno, ravnodušno razlago dejanja deluje prav srhljivo. Skratka, mojstrovina, ponovno.

Resonance: A Plague Tale Legacy, tole mi je kar kul videti. Tak Tomb Rider vibe mi ima. (Ah, me je pa to spomnilo, da se dvojka še vedno drenja v mojem back log limbotu.)

Nova slovenska igra je v pripravi: preživetvenica Yugopunk: https://www.yugopunk.com/

ETS je včeraj dobil veliko najavo, nekaj, kar se je šušljalo že leta:

Od tega je 10 milijonov v zadnjih dveh letih. Kul cifre.

Zadnje mesece je toliko norih releasov, da poštar že prav trpi, ko dostavlja pakete. Med drugim sem si privoščil dve limited izdaji za 80s klasike. Prva je fenomenalen blu-ray box set Critters: A Four Course Feast! Gre za b-movie komične zf-grozljivke, ki so že od nekdaj moj veeeliiiik guilty pleasure. Paket, ki je izšel pri butični založbi Arrow, združuje vse štiri filme: Critters (1986), Critters 2: The Main Course (1988), Critters 3 (1991) in Critters 4 (1991). Čeprav zgledajo kot rip-off (božične ) klasike Gremlins (1984), v dokumentarcu že takoj pojasnijo, da se je ideja za film pojavila še preden so gremlini razgrajali po kinodvoranah. Je pa vpliv filma Gremlins na serijo Critters neizpodbiten – še posebej pri lutkah in efektih ter na samem tonu filmov –, tako, da če ti je všeč ena serija, ti bo gotovo tudi druga. Trailer paketa: Trailer prvega filma: Škatlja je iz trdega kartona in je poslikana z novo podobo. Vsak film je shranjen v svoji škatli z dvostranskim ovitkom (z izvirno in novo podobo), dvostranskim posterjem (z izvirno in novo podobo), dodana pa je še 58-stranska trdo-platnična knjiga, ki poleg poglobljenih prispevkov vsebuje obilico barvnega slikovnega gradiva. Tudi diski so naphani z dodatnimi vsebinami, obsežnimi making-of dokumentarci in številnimi komentarji (prvi film ima celo tri, ostali trije po dva). Unboxing: Skratka kultne zadevice, ki bodo pri meni pogosto na replayju. Drugi škatulja pa je limited izdaja 80s flopa Masters of the Universe (1987), ki, če ste denimo prebrali Zadnje prave moške, Dolphu Lundgrenu, sveže slavljenem po Rockyju IV, v svojem big budget prvencu v glavni vlogi ni ravno prinesel statusa akcijske legende ala Schwarzenegger ali Stallone. Filma si že dolgo nisem ogledal, tako da mi je bil nedavni ogled skoraj enak prvemu in me je presenetilo, kako zelo so kopirali Vojno zvezd. Vzporednic je cel kup. Aja, pa Monica iz Prijateljev igra v filmu. Film je danes videti kot amusing big-budged ekstravaganca osemdesetih, in čeprav ima film probleme, mi je bil prav uživantski ogled, saj poseduje kul zmes fantazije in ZF-ja ter kulske posebne efekte in nadvse geekovsko kostumografijo. Škoda, da takrat ni privabil gledalcev, saj je bilo planirano nadaljevanje. Producenti so bili tako prepričani v uspeh, da je bilo snemanje nadaljevanja že pripravljeno, a je nato vse padlo v vodo. Paket je izšel pri butični založbi 88 Films in omejena izdaja – čeprav ima dosti kul poslikav na kvalitetnem papirju – ni vredna dodatnega denarja, saj prinaša le cel kup embalaže (resno: najprej imamo slipcase, v katerem je rigid cardbox v katerem je amaray case) in 40 stranski picture book (kar sem pred naročilom spregledal, sem mislil, da bo knjiga vsebovala tudi eseje o filmu, so pa tam le slike – no če rad/a gledaš Dolfijeve naoljene mišice na svetlečem papirju, potem ti zna biti tudi to kul ). Sicer dobiš še dvostranski poster in tudi ovitek bluraya je dvostranski. A vseeno, standardna izdaja je povsem v redu, saj na diskovju vsebuje enake dodatne vsebine (komentar, intervjuje, vintage krajši dokumentarci, promo ...). Tokratni filmi niso vrhunec obrti, ampak če ti dogaja estetika osemdesetih, so uživantski ogled. Entertainment value je off-the roof. Sam sem prav vesel, da so ti naslovi zadnje čase spet popularni, saj se skoraj vsaka založba fizičnih medijev trudi v svoj program umestiti (pozabljene) klasike.

Prebral dve odlični britanski klasiki, ki sta bili napisani v podobnem času, ko je Britanski imperij še vladal svetu. Obe knjigi sta dolžine okoli 200 strani, tako da sta super branje, če primanjkuje časa. James Hilton: Lost Horizon (1933) Gre za pustolovsko utopično klasiko iz žanra »lost world«, ki je v angleški besednjak – in tudi pop kulturo – vnesla besedo Shangri-La, kakor se imenuje lamaserija v odmaknjeni in skrivnostni dolini globoko v Tibetu. Tam se znajdejo štirje preživeli Britanci različnih ozadij, potem ko njihovo ugrabljeno letalo strmoglavi v gorovju. Čeprav je branje privlačno že zaradi razkrivanja tamkajšnje skrivnosti, je Hilton roman zastavil kot obravnavo dveh pogledov na svet: zahodnega in orientalskega, kar nekako dobro ponazori misel (ki sem jo prebral na spletu, ampak po mojem mnenju odlično zadane poanto romana): modrost brez strasti vodi v impotentnost, strast brez modrosti vodi v (samo)uničenje. Roman je bil pred kratkim preveden tudi v slovenščino. Agatha Christie: Murder on the Orient Express (1934) Potem ko sem pred časom prvič prebral kak roman kraljice kriminalk, to je bil eden najbolj branih romanov vse časov Ten Little Niggers (aka And Then There Were None), sem prebral še eno njeno večno klasiko, Murder on the Orient Express. In sem ponovno povsem navdušen. Gre za murder mystery roman, v katerem nastopa verjetno vsem poznani belgijski detektiv Hercule Poirot, pisateljičin najbolj znani junak, ki je z metodičnim preiskovanjem in logičnim sklepanjem razkrival zločine v prek tridesetih njenih delih. Tokrat se umor zgodi na vlaku Orient Express, zločinec pa je verjetno eden od potnikov v vagonu. Poirot primer rešuje zelo OCD-jevsko – tako je zastavljeno tudi besedilo – intervjuja vsakega potnika posebej, skicira vagon s kabinami in gosti, si sestavlja časovnik gibanja potnikov ... lol, vmes sem dobil že občutek, kot da igram igro iz zvrsti pustolovščin, kjer metodično prečesavam sleherno lokacijo in klikam na vse opcije v pogovorih. Resno, vzdušje mi je bilo zelo ... igrabilno. Sicer pa je skrivnost umora ponovno mojstrsko zastavljena, prestane test časa, in če se zdi, da je rešitev nemogoča, na koncu po vseh stranpoteh in mnogih namigih vse dobi smisel. Izvrstno. Sem si pa ponovno priskrbel vintage kopijo knjige založbe Fontana iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v poceni mass paperbackih izdajala avtoričine knjige (zdaj pa se jih komot dobi na ebayu). Pa zanimivost: skoraj ves roman se odvije na Hrvaškem, ko vlak obstane v snežnem metežu nekje v Slavoniji.

Seveda. Itak so poglavja zastavljena po temah, tako da se lahko vračaš k tistim vsebinim, ki te zanimajo ali bi osvežil poznavanje. Plus zaradi barvnega tiska in res ogromno slik je že listanje kul.

brez skrbi, še dosti temeljnih klasik nisem videl. Kar je v bistvu kul, ker se veselim ogledov. Bom pa To Live and Die in L.A. gotovo še kdaj na vrsti, mogoče že letos, saj je napovedan 4K izid. Sem pa tole včeraj pogledal, dosti kul, skoraj natančno 29 let staro (predvajano po televiziji 16. maja 1996). Me je pa to spomnilo, da teh GTA-jev s topdown pogledom jaz nisem mogel igrati. Oči mi je tako matralo, da mi je bilo neigralno.

Malo drugačen GTA post Jaz sem pa par dni nazaj prvič pogledal film To Live and Die in L.A. (1985, režija William Friedkin) in film bi komot imel naslov GTA: The Movie. Resno, film ima povsem enako vzdušje, feeling, prizore, akcijo kot GTA. Pravzaprav mi je med ogledamo šlo že malo na živce, ko so se mi venomer porajale misli: »aha, to je pa tako kot v GTA,« namesto da bi užival v filmu. Še posebej, ker je bil posnet mnogo let pred špilom. Po ogledu sem šel takoj na splet preverit, a gre za naključje. In ne: Rockstarovci so dejali, da je bil film eden od virov, na katere so se pri izdelavi iger močno naslanjali. To Live and Die in L.A. je izjemno stajliš policijski neo-noir akcijski triler. Če štarta kot kakšna generična, običajna policijska kriminalka, se kmalu izkaže, da gre za Friedkinov film, saj je v svojih filmih rad raziskoval mejo med dobrim in zlim na primeru detektivov (denimo The French Connection z Genom Hackmanom ali Cruising z Al Pacinom). Tako je tudi tukaj, kjer pa se os dobrega in zla povsem razblini. Nekakšen Conradov Heart of Darkness, le da v urbanem okolju Los Angelesa. Na začetku sem imel tako kar malo težav z realignmentom zaznavanja glavnega junaka, ko pa dojameš, na kaj cilja Friedkin, sledi uživanje ob izjemni GTA-jevski poslastici. Recimo, v filmu je sklop daljših sekvenc (strukturiranih kot kaka misija v GTA-ju), ki se začne z ugrabitvijo, divjim pregonom in razčefukom po avtocesti, divjim shootoutom in WTF razpletom. Se mi je pred očmi skoraj pokazala zlata medalja ob zaključku scene. Eden od motivov je tudi enačenje kriminalnega dejanja z ustvarjanjem umetnosti, denimo naslednja ikonična sekvenca: Navduši tudi estetika filma. V ospredju je L.A., toda ne blišč, ampak neskončne podobe pristanišč, rafinerij, skladišč, ki jih povezujejo le ceste in avtomobili. Kot da ljudi sploh ni, če pa že, so povsem razdušeni. Podobo odlično spremlja 80s soundrack britanske new wave skupine Wang Chung (resno, OST ne mogel biti bolj 80s, kot je ): Skratka, kul film (ki je menda nastal tudi kot nekakšen odziv na serijo Miami Vice, ki bo bržda v prihajajočem GTA-ju imela nemalo referenc). Evo, če težko čakate šestico, je film super predah za krajši fix.

evo, leto 2025 bo tudi kul, pa če bo na seznamu samo tale prihajajoči album :

Ste videli tole, čez kako leto ali dve se bo dalo v igri šofirati tudi avtomobile. Vsaj za ATS se pričakuje že več paketov, razdeljenih na avtomobilske znamke, ki bodo vsebovali mešanico sodobnih avtomobilov in pick-up-ov ter legendarnih klasik. To bo precej spremenilo dinamiko igranja plus dodalo bo množico role-playing možnosti. Plus carsko bo nabaviti kakega mustanga ali dodga iz sedemdesetih in se podati na route 66. To zna biti dejansko kul.

Me veseli, da je Claire Obscur: Expedition 33 tako kul izpadel. Da ne bomo samo Azijce igral Zadnje mesece imam kronično pomanjkanja časa, tako, da gamersko ihto blažim samo z igrami za prave geeke, za prave moške, no, z igricami pač. Po Potion Craftu platiniral še Regency Solitaire. Hej, ne se smejat, špil je overwhelmingly positive na steamu ...