Predolg so se šlepal na model rasti z omejenim rokom trajanja (izvoz, temelječ na poceni delovni sili, ki na kitajskem ni več poceni). Namesto strukturnih reform so metali bajne bailoute za dvomljive investicije v infrastrukturo, ker je to najlažji način za dosego rasti bdp. Ker je rast bdp temeljni kpi v partiji, so tut lokalne oblasti počele isto.
Zaviral so razvoj finančnih trgov in domače potrošnje, ker je to spodbujalo izvoz, že pred leti so začel z reformami ampak je bilo too little too late. Večina rasti je izvirala iz investicij v prenapihnjen nepremičninski sektor in javne naložbe v npr. hitro železnico, ki verjetno ni ekonomsko upravičena.
Tako zelo na hitro, kompleksna debata, ki presega moje poznavanje tematike in seveda je, kot vse v ekonomiji, zgolj osebno mnenje.