Smokes

Ok thanks, good to know. Sem mislil, da je gameplay pri vseh teh igrah praktično identičen oziroma da skoraj v celoti temelji na zelo zakoreninjeni osnovi, samo da je recimo pri Sekiro bolj kot nek hiter dex build s poudarkom na parry.

Hvala za predloge. Dodatkov nimam kupljenih, bom pa pomoje zaenkrat kar pustil stat, ker tako redko končam kak špil, da je že končanje osnovne igre bil ful velik dosežek. Me pa mika, da bi še enkrat dal priložnost Elden Ringu, zdaj ko sem ogret. Pa da probam parry build in vidim kakšno je razmerje med zabavo in frustracijo in posledično vidim, če bi se mi splačalo v prihodnosti probat zloglasni Sekiro.

Prvič končal Dark Souls 3 In sploh je bila to prva igra, ki sem jo kdajkoli resno igral s kontrolerjem, tudi Dark Souls 1 in Elden Ring sem igral s keyboard + mouse, slednjega sicer nisem nikoli končal. Ta igra mi je bila sprva mišljena kot par dnevni filler, preden se lotim kake bolj resne in boljše igre. In pri Pontiffu sem tudi mislil, da sem zaključil, ker so se mi njegovi neskončni napadi hitro zdeli too much. Vseeno sem se čez par dni vrnil, premagal Pontiffa in nadaljeval z igro ter jo počasi vzljubil do te mere, da mi ni bila več samo filler. Glavna prelomnica je potem bil Nameless King. Njegova prva faza mi je relativno hitro postala dovolj predvidljiva, da z njo nisem imel več težav, ampak druga faza s kombinacijo hitrih in zakasnjenih napadov, ki niso dovoljevali napak, mi je pa povzročala nerealne probleme. Ampak zdaj ni bilo več quitanja. Ko sem ga naposled le premagal, je bil to eden boljših občutkov v gamingu. Nič se sicer ne primerja s prvim chicken dinnerjom v PUBG, ampak vseeno sem tukaj še cel dan čutil positive glow v sebi. In skozi proces premagovanja Nameless Kinga sem očitno tako napredoval, da sem kasnejše bosse (Dragonslayer, Twin Princes, Soul of Cinder) premagal v max dveh poskusih. Čisto na koncu je bilo zraven zadnjega bone firea na tleh sporočilo "joy and sadness", ki je dobro opisalo moje občutke. Sadness verjetno zato, ker se je končala pot, ki je pustila toliko emocij.

Pred kratkim je izšla igra Drova - Forsaken Kin, ki se jo precej promovira kot 2D Gothic. Nisem še igral, ampak reviewi so zaenkrat zelo dobri.

Kingdoms of Amalur: Re-Reckoning Eden bolj zabavnih combatov v RPG igrah, če se mene vpraša. Vsaj za melee klase. Čarobnjaka nisem igral. Žal pa je vse ostalo bolj meh. Preveč questov in preveč razpršene zgodbe in preveč nekih Tolkien imen, tako da večinoma niti ne vem kaj delam in za koga delam in me v bistvu niti ne zanima. Ampak combat mi je pa res fun. Škoda, da niso šli bolj v diablo-like ali souls-like gradnjo sveta in (ne)podajanje zgodbe, bi pomoje bolje izpadlo. Je pa igra precej lahka, tako da za nek približek Souls težavnosti sem si posnel Unfair Difficulty mod.

Res je, bravo! Prilagam še celozaslonsko sliko igre

Pravijo, da čas zna deformirat spomine. Meni se v 30 letih spomin na spodnjo ledbečo modro roko očitno ni spremenil, saj sem se je 30 let spominjal prav take, vse od časa, ko sem kot mali mulac navdušeno strmel v zaslon avtomata, na katerem se je predvajal demo te igre. To je bil moj edini spomin na igro in več let je bila to edina igra, ki sem se jo spominjal iz rane mladosti, ampak nisem vedel, katera je. Do zdaj. Ker ste tukaj bolj izkušeni mački, zaenkrat objavljam samo del zaslona s to roko.

Kdor bi rad igral kaj bolj v stilu originalnih stopenj, mu priporočam No Sleep For The Dead, ki je kvaliteten nadomestek Episode 1 originalnega Dooma.

Far Cry Primal Sledi klasični Far Cry 3 & 4 zasnovi, s tem da si postavljen v kožo pračloveka v pradavnini in se bojuješ z gorjačami, loki, kopji itd. Se pravi precej odprt in relativno generičen svet, v katerem zavzemaš nasprotnikove outposte, delaš queste za good guyse, levelaš svojega characterja in odklepaš skille, zraven pa še loviš razne divje živali, da iz njihovih kožuhov izdeluješ in izboljšuješ orožja in razno drugo opremo. Za razliko od FC 3 & 4 se zdi v tej igri večji poudarek na nabiranju resourcev in izboljševanju opreme, ker je opreme veliko in je izboljševanje orožij zelo koristno v boju proti bolj trdoživim nasprotnikom. V FC 3 & 4 si že na začetku dobil AK47 in s tem bi brez večjih težav lahko obrnil špil. Obrnit FC Primal bi bilo pa z začetno opremo precej mazohistično početje. Osrednja zgodba se zdi dokaj neobstoječa. Imaš sicer glavnega bad guya, ampak ta ne pusti takega vtisa kot bad guyi v ostalih Far Cry igrah. So pa določeni liki precej zanimivi in zabavni. Špil sem štartal direkt na permadeath in hard težavnost in moram rečt, da že dolgo nisem tako užival v igri. Napetost in čisto pravi smrtni strah, ki ga čutiš po več urah igranja ob plazenju skozi divjino na ozemlju sabljastega tigra, odtehta obup in depresijo, ki jo potem občutiš ob (perma)smrti. Prav tako ti vsak napredek v igri pomeni veliko več, kot če bi imel save/load sistem, da ti reši rit vsakič, ko se praskajoč po jajcih lotiš nekega bossa. Nazadnje sem umrl pri 30% game completiona in nekje 10 - 15 urah igranja. Huda jeza in depra za 5 minut. Ampak res sem užival ob igranju, rabim pa zdaj malo pavze, ker zadnje dni je bil špil top prioriteta v lajfu, kar se mi že dolgo ni zgodilo.

V zadnjih 10 letih sem igral dve igri iz 90-ih let, ki sem ju igral prvič, tako da ni bilo vpliva nostalgija, ampak sta kljub temu postali eni izmed mojih najljubših iger. To sta Chrono Trigger in Might & Magic 7. Chrono Trigger je mogoče edina igra, ki sem jo kdajkoli igral samo zaradi zgodbe in vzdušja, ki ga pričara predvsem zares odlična glasba. Res mi je všeč, da kljub bogati in raznoliki zgodbi je ta podana na hitro v parih stavkih in v kratkih skriptiranih sekvencah (vnaprej si bom žile porezal, če bom še kdaj moral čez Novigrad v Witcher 3). Combat zaradi enostavnosti sicer deluje bolj kot filler, ampak obstaja tudi hardmode mod Lavos Awakening, ki naredi boj res zahteven in je še posebej pri bossih potrebno veliko taktike. Igral sem sicer na ZSNES emulatorju v windowsih. Nasploh je to edina konzolaška igra, ki sem jo kdajkoli resno igral. MM7 je pa majka za vsakogar, ki mu stopi ob hudem lootu in bildanju statistik. Ampak meni to izvede precej bolj všečno od špilov tipa Diablo. Če se vrnem h Chrono Trigger glasbi. Na splošno se mi zdi, da so takrat na Japonskem v tej industriji delovali glasbeni geniji. Final Fanstasy 7 main theme je recimo še en primer. Igre sicer nisem igral, ampak kako me ta 16-bitna chiptune glasba odpelje v nek drug svet, to ne uspe nobeni glasbeni podlagi v modernejših igrah.