Za: Evropejcem je rajski vsak bujno zelen kraj s palmami, peščenimi plažami in z opicami. Je ceneje kot pri nas. Kopaš se v dveh oceanih. Latino muzika doprinese vzdušju.
Proti: Kljub povezavi z ZDA gmajna ne govori angleško. Zaradi slabih cest, nizkih omejitev in policajev se premikaš prepočasi. Prilična nerazvitost, nekje celo afriška. Po enem tednu imaš dovolj banan in riža.
Košček zgodovine: Po osvoboditvi od Špancev je regija postala Velika Kolumbija. A panamski trak kopnega ima srečo, da predstavlja najkrajšo pot od enega ocena do drugega. Francozi so na krilih, ki jim jih je dal Sueški prekop, začeli kopati že konec 19. stoletja. Pa so se ušteli v delu in denarju, zato so obupali, pobudo pa so nekaj let kasneje prevzeli Američani. Tem je bilo seveda najbolj v interesu narediti bližnjico med vzhodno in zahodno obalo. Ker niso našli skupne besede z vlado v Bogoti, so leta 1903 kratkomalo 'spodbudili' odcepitev Paname. Par dni po razglasitvi samostojnosti je bila pogodba za Panamski kanal podpisana oziroma izsiljena. Po njej so ZDA dobile pravico do "večne uporabe, posedovanja in nadzora 16-kilometrskega pasu vzdolž kanala". Kanal so uspešno končali 1914. Panamci so se mnogo kasneje le uprli nepoštenemu dogovoru in leta 1999 je celotno ozemlje kanala prešlo v last države.
Kljub precejšnjemu nategu je Panama vseeno profitirala od ZDA. Uradna valuta je ameriški dolar, kar jim je, poleg ugodne zakonodaje, pripomoglo, da so postali finančno središče Centralne Amerike. Nimajo denimo centralne banke, zato so (bile) regulative precej rahle in posledično se je v Panami opralo veliko denarja.
Panama City, kjer živi pol prebivalstva, ima zavoljo tam skoncentriranega bogastva mnogo nebotičnikov in šoping centrov, ampak ta del za obiskovalca ni zanimiv. Bolj privlačen je stari del s cerkvami in karibsko arihitekturo, vendar moti preveč prometa. Pogrešal sem privlačne tržnice in ulični futr.
Takole ubogo je videti glavna peš nakupovalna ulica v starem centru. Podirajoče se bajte, čudaške trgovine, zaplankani lokali, nič privlačne ulične hrane. Še narezanega sadja ne moreš dobiti, cele ananase pa povsod.
Lenivci so presenetljivo povsod, celo v mestnih parkih in ob plaži.
V parkih so shirani fehtarski rakuni. En me je ugriznil in ker znajo imeti steklino, sem stopil do bolnišnice. Za dobro mero so me cepili še proti tetanusu. Stalo me je 120 dolarjev, ki sem jih že dobil nazaj od zavarovalnice.
Naslednji dan me je ugriznila še tale opica. Ampak sem imel tokrat učinkovine v dobrem!
Kot turist greš kajpakda v redke 'domorodske' vasi, ki so čisto prijetne, ampak vseeno vprašljive vrednosti 100 dolarjev za štiriurni obisk.
Za naš svet je Suez bolj pomemben, za Ameriko pa je seveda najbolj važna bližnjica panamski kanal. Zgradili so ga v desetih letih (1904 - 1914), uspelo pa jim je zaradi uporabe zapornic, ki ladje najprej dvignejo za 26 metrov do jezera, in jih nato spustijo do gladine drugega oceana. (Francozi, ki so se lotili projekta prej, so hoteli skopati jarek v istem nivoju, kar se je izkazalo za prevelik zalogaj.)
Ladje potrebujejo okoli 8 ur za prečenje kanala. Tole je nov set zapornic izpred desetih let, ki je omogočil še večje ladje.
Tipično kosilo: piščanec / nekaj morskega z rižem in platanami (pečenimi bananami). Tale jed košta 12 dolarjev, pivo 2.
Viseči mostovi in džungla nas očitno očarajo, zato je kar nekaj takih 'pohodov' pod in nad krošnjami.
Neka pacifiška plaža, polna domačinov, ki imajo piknike. Tale strehica je zastonj, pivo 2 dolarja.
Čez Panamo gre pravzaprav le ena cesta, Panamericana. Slaba cesta to je, zato je omejitev 100, včasih pa tudi 80 in 60. Policaji pa z radarji na vsakih nekaj kilometrov. Ker sem divjal nazarenskih 83, sem dobil 23$ kazni! Mimogrede, zmotno je splošno prepričanje, da se je moč pripeljati iz Severne Amerike do Južne. To cesto prekine 200-kilometrska neprehodna džungla Darien med Panamo in Kolumbijo.
Raba navigacijske aplikacijo Waze, v katero uporabniki sporočajo policaje, me je zagotovo rešila par kazni.
Čeprav niso med največjimi pridelovalci, so Panamci ponosni na svojo kavo, ki zaradi dobre klime in vulkanske zemlje raste le v enem delu. Menda je njihova sorta Geisha najdražja na svetu. Če verjameš.
Runda dveh koktejlov in enega piva: 6$. Panama nam ni draga (bencin je recimo 85c, mcmeni 3,6€), a ker je največ turistov iz ZDA, vseeno za turiste navijajo cene, ki ne gredo vselej vkup z nivojem storitve. Za nameček ti povsod na računu vsilijo 10% napitnino in se je treba čisto vedno prepirat, mamu jim.
Otok Coiba na pacifički strani je kao za potapljanje. Kar precej morskih psov, vesel pa sem prvikratnega bližnjega srečanja z manto.
Skrajno zahodno otočje na karibski strani Bocas del Toro je najbolj morsko-turistična destinacija, ampak brez tropskega luksuza in resortov.
Znameniti Starfish beach, ki je res poln takihle iglokožcev.
Piña
