motika

pa zakaj ni treba? Dobr, če je shitbox vozilo, ki stane manj od bicikla in popravljaš minimalno (če je treba uporabiš silver tape za fix), potem se absolutno strinjam. Drugač normalno, da olje se stara - izgubi mazalne sposobnosti in tudi umaže se od mikro-opilkov od mehanske obrabe menjalnika. Ko ga izpustiš se definitivno opazi razlika v primerjavi z novim. Mene bolj zanima zakaj so na servisu priporočili nujno menjavo.

A je povedal zakaj je nujno? 100 EUR je v redu cena kajti, olje je verjetno rahlo dražje od onega za motor. Tudi za klimo 50 EUR je poceni, sploh če so polnili in zamenjali filter- Če bi bili nateguni, bi bila tolk samo diagnoza stanja. Kolk imaš kilometrov? Naj bi vsakih 50-60k menjal. Pa eni odsvetujejo ker naj bi s tem omogočil flush nabrane umazanije in se lahko "pokvari" še bolj. Zato tudi pomembno kako ga zamenjajo. Bodisi večkrat doliješ/izpustiš, bodisi uporabiš za to početje mašino (Tim Eckart metoda).

Mislim da. Men so ga v šali "hvalili" kolegi iz Hrvaške, da ko gredo v Slovenijo na sestanke, se vedno spotoma ustavijo v Kongu. Drugač je bila to casino/kurbe klub varianta. Ima tolk čudno ime, da se je prijelo.

Posebej priporočljivo za familije. A dodatna ponudba poleg igralništva še obstaja?

Veter v2.0 Stal je nepremično, sredi delavnika, z lepo zavezano kravato, zagotovo preveč oblečen za tisto popoldansko poletno sonce. Zasanjano je strmel v sosednjo stavbo, niti ni gledal, samo pogled je imel usmerjen tja in v tistem ni bilo pomembno kakšna je stavba, kajti zanj je bil to lep kup betona, proizvod človeške tehnologije, posredno delo narave, ki tako na bolj prefinjen način preoblikuje Zemljo. Na nekem koncu to počne preprosto z erozijo morja, na tistem mestu pa bolj premišljeno, z inteligenco. Ljudje so hodili mimo v čisto običajnem ritmu, a skozi meglo podzavesti usmerjene na zadnja doživetja, skozi tisto je bilo zanj vse skupaj le premikajoč film, vsaj trideset let star, z barvami nekje iz otroštva, ko mu je še svet prožil pozitivna čustva zgodnje mladostniških odkrivanj. Ni hotel misliti na vso to množico kot njemu enake, ne enake, temveč kvečjemu malo podobne živali, ki so kljub podobnosti raje živali kot pameti vredna inteligentna bitja. Take je zaradi njihovega brezizraznega životarjenje v milosti gomazenja političnih ščurkov, kjer bi bila še fuzija samo delno učinkovit insekticid, take je sovražil. Na njih je raje gledal kot na lutke, preprosto obarvane, podobnih vzorcev, od ene ideologije, ene pameti, grobo izdelane lesene lutke in ker so lutke, so tudi lepe. Domišljal si je v živo, kako sledijo njegovim ukazom, kako hodijo gor in tja vsak s svojo nalogo, brez nepredvidenih potez, vse je bilo stoodstotno v njegovi oblasti. Ta scenarij je bil sproti izdelan do potankosti, kakor hitro je zaznal spremembo zunanjih dejavnikov tako hitro se je njegov načrt popravil, instinktivno in s tako lahkoto, da je v zavedanju te zmožnosti, te moči nad njimi, doživel posebno zadovoljstvo. Na žalost si ni znal shraniti tega trenutka v korist kasnejšega podoživljanja, obloga narejenosti je bila predebela, maska prežuvetja premočno zalepljena. Tega se je zavedal in v lepih trenutkih kot je bil zdaj je zato posebej pazil, da izkoristi vsak detajl, da vsak tak užitek, ki pride k njemu nenačrtno, ni izgubljen za vedno. K njemu je pristopil klošar in predvajal tistih nekaj zlaganih zahtev. Dolgi rokavi, suhljatost, nabrekla rdeča lica in polsen lažnega zadovoljstva, zagotovo narkoman. Preziral ga je, ker je v njem videl sebe. Enako kot se narkoman v iskanju naslednjega odmerka poniža in brez obotavljanja zastavi svojo dušo, enako on služi družbenemu ustroju, spoštuje zakone, plačuje davke, brez izbire. *** "Ne glej me in ne prosi tako narejeno, bednik. Pojdi delat, uporabi vsaj telo za kaj koristnega, pamet si tako in tako že zapravil. Vsa ti je šla, naivni nepoznavalec bi pomislil, da si že rodil z velikim dolgom do nje. Ti, dolžnik telesa, včasih bi rekli suženj, tokrat imaš srečo, da si v varnem zavetju matere države lahko nasilen s svojimi prošnjami do drugih." *** In on sam? Ujet med delom in spanjem, kateremu še lastna misel včasih uide na nočni pohod, ter ne najde več domov, on pa jo tako redko srečoč večkrat tudi ne prepozna. Ker ima misel potem težavo vrniti se v to prazno telo je otopela duša rada vdana le še v letargični način optimalnega izvrševanja za preživetje potrebnih vzorcev. Suženj v drugem sistemu, suženj napredka. V tem težaškem premoru - še sam ni vedel zakaj in kako se je znašel zunaj - ga je spet stisnilo. V tesnobi se je videl kot od boga poklican samomorilec, ravnokar še bil opasan z nekaj kilogrami nemirne substance, zdaj pa že mimo trenutka odrešitve, naokoli letijo človeške lobanje, sveže popravljena zobovja, ter presenečeni pogledi s krvjo popestrenega okoliša. Mozaik človeških udov in krvni vzorci različnih odtenkov, od žalosti skupine A do odrešitve v žrtvovanju za Boga skupine 0. On bo dvignjen visoko, nad vsem, v varni samoti poročevalskega zornega kota, navdušen nad flower-power vzorcem rdečih duš na sivem betonu. V vsej tej zamaknjenosti, ko se mu detajli naključno pojavljajo in je vedno znova hvaležen nad njim samim, kot prvovrstnim primerkom homo sapiensa, opazi, da od sonca razgret beton naključno posuši vse te lužice. Zazdelo se mu je, da vidi ogromnen oris srca, srčka, znamenja, ki ga je venomer tako rad risal - kajti vsakič mu je zanesljivo pričaralo prijeten občutek... Tokrat ne! Tokrat, ga je tiščalo, tiščalo v svojem srcu in postal je jezen, ker ga ne more preslišat. Glasni udarci, utrip, ranljiv je, nemočen, umrljiv. Morda bolje. Kakorkoli se je trudi pozabiti, ni šlo... Ona. Zapihal je veter, hladen, skorajda mrzel, poslan direktno od vročinske nevihte iz soseščine. Vendar zdelo se je, da mu prinaša val zadovoljstva, telo je neugotovljena prijetnost precej ogrela. Takrat mu nekaj ni šlo v račun, njegov načrt je popoln in ne bo užival trenutka dokler ne najde razloga; *** Seveda, enako kot ga je veter hotel sleči, pokazati, da je ga je narava naredila kot vsako žival, golega, enako mu je veter spodjedal ščit vsega negativnega, težka vest potvorjenega. Toplina je bila ta ranljiva notranjost, burna, sijoča, ljubezen. Strešnik za strešnikom ali pa silovito celo streho naenkrat, končni učinek je razkrita ranljiva notranjost. *** Zaželel si je močnejšega vetra. Rad bi bil utopljen v zraku, rad bi da se vse človeške misli, ki tavajo okoli njega, tudi tiste, ki jih morda naključno nevedoč sprožajo bedniki, pomešale, razredčile v ogromni količini zraka, veter, na koncu bile manj prepoznavne, manj vredne od naravi škodljivih plinov vsebovanih v ta istem vetru in to jim je tudi edino pripadajoče mesto večnega ždenja. Ugibanje, kje je konec? Tega so kremirali takoj po rojstvu ob prvem razpoložljivem terminu. Krematorijsko primestje je imelo tisti dan ogromno dela. Kajti nekaj je povzročilo, da so se izmečkom misli prožile preko vseh napovedovanj. Ponovno po potrebno posodobiti algoritem predvidljivosti. Univerza je imela težko nalogo, a do druge izmene so vsa ugibanja uspešno uničili. *** Odšel je nazaj v pisarno in uspelo mu je obdržati le eno sliko, poti se ni spomnil. Za trenutek se je odprl le toliko, da je svoj fokus usmeril v iskanju ključev njegovega novodobnega konja. Spet je tu narava s premišljenjim načinom poskrbela za razvoj, včasih konj, žival, bitje, zdaj umeten nadomestek. Cela industrija njih, v zadovoljstvo vseh, tudi njega. Če je kje rad suženj, je to v suženjstvu izbire in umetno pričaranega doživetja. Njegov konj, se perfektno odziva na vsak vzgib v njegovem načrtu. Lahko ga žene enako prinezanesljivo, ukazajoče, enako kot žene svoje preživetje. Vedno bo zvest, razpoložljiv in najkasnjeje ko se izrabi njegova oblika, ga zavrže na prvi odpad v večno pozabo, ne rabi čutiti. Maska robotskega zombija se natanko ujema s strojem, ki ga vozi. Ne da se ujema, stroj je bil sestavljen in dodelan posebej za to njegovo masko. To spoznanje mu je všeč. Ključev avta dejansko ni potreboval, hotel je le podoživljati misel na veter, misel na to kako je večkrat drvel proti najbližji avtocesti, iščoč prazno pot. Pot na kateri ovire je uspešno preskakoval, zazdelo se mu je da tekmuje. Tudi tokrat mu je bil veter zvest, brez prizanašanja ga je brusil, hotel je da mu spiha, odnese vse zlo, ki ga je bil moral ustvariti že tisto dopoldne. Zaradi vsega tega, čeprav pravih ljudi že dolgo več ni bilo, ni hotel živeti s takim zavedanjem, domišljal si jih je, po načrtu. In ti ljudje okoli njega so ga imeli za robota, brezčutnega zombija. To si je domišljal. V njegovi resnici je bilo ravno nasprotno, bil je v ravnotežju, popolnem. Vsa hladna premišljenost, navidezno analitična surovost s katero je zlahka sjahal, ne samo shajal, temveč bil zelo uspešen tudi v zatohlih vodah kapitalističnega močvirja, vse to se je na drugi strani, preko meje njegove komunikacije, skrito vsem, odrazilo v njegovi krhkosti. To ga je v njem samem naredila še bolj občutljivega. Globoko v notranjosti, na dnu vrha, so bile solze, kriki obupa. Pred njimi je bežal, najraje v delu, kar mu je sicer olajšalo življenje, a ubežati ni uspel, nikoli. *** Veter, ohladi me, odpihni mi misel, odnesi me s seboj na neskončno raznoliko tipanje pokrajine, v lepo nalogo razblinjanja zlih misli. Tokrat bi bil suženj prostovoljno, tvoj. *** Za hip se je spozabil, bil nepazljiv in tako spregledana misel je izkoristila priložnost.Ona. Edino bitje v katerem je našel tudi svojo podobo, edino bitje katero je razumelo njegov govor podzavestnega, mu razložilo njegove misli, kot si jih sami včasih ni upal, edino bitje, ki je v njem našlo svoj navdih in mu ga v enaki meri vrnilo, edino bitje za katero se je splačalo preživeti toliko časa na Zemlji, edino bitje pri katerem mu je bilo nošenje maske neizmerno moteče. Lahko je to počel, lahko je mislil na njo, k sreči je bil v vetru, kateri je enako učinkovito kot zle, lahko razredčil tudi druge misli. Solze so izpuhtele takoj ob nastanku, žalost pa je odnesel veter. *** Rad je jokal v veter, ni se videlo, ni se čutilo, ni se slišalo, ni motilo. Svet je ostal neomadeževan, beton v lepi barvi, trpel je samo on. *** Vrnil se je v pisarno, tokrat z nasmehom, ker končno. Končno je enkrat lahko sprejel odločitev katera je izvirala v srcu, srčku, simbolu srca, katera je izvirala v nedotakljivem občutljivem delu njega. Tokrat se ne zbal pogledati tja, tokrat je bil ponosen nase. Maska je ostala za njim. Hotel je na vrh, v dvigalu je spontano pritisnil najbolj gornjo tipko. Tudi brez maske ni opazil, da bi se okolica obnašala kako drugače. Vse je bilo predvidljivo, vse je šlo po njegovem načrtu. Izstopil je na 67. nadstropju, hotel je občutiti visoki veter. Je njegova moč kaj drugačna, ta zmeša misli kako drugače, je končna razblinitev v drugi uglasitvi. Kakopak seveda! Vsaka sapica, orkan, burja, nizko, zgoraj, rotirajoče, vsak od njih zapoje drugače. Imel je izostren posluh in po melodiji vetra je vedel kakšna je okolica. Posluh je napačen opis in napačna uporaba tega čutenja, človek ga zdaj povečini izostri in uporabi za glasbo, v svoj izvoru pa ga je narava namenila za poslušanje vetra, bolj podrobno; za poslušanje okolice - vsaka od njih drugače uglasi dani veter. Tistih nekaj stopnic do vrha je zaječalo svoje pričakovanje, že dolgo niso služile svojemu namenu. Kako malo je bilo potrebno storit, pa je bil spet sam, samo dvignil se je za kakih sto metrov glede na prejšnje stojišče. *** Omejenost! ... je pomislil, ne maram je, na žalost jo lahko prepoznam. *** Stopil je na rob in pogledal navzdol. Okvir je bil nespremenjen, enaka brezizrazna situacija, enaka otopelost, enako sovraštvo - spet samo domišljano, kajti v svetu robotov, čustev ni, tudi sovraštva ne. Nazadnje je bil veter le dovolj močan. Sprva se je ustrašil, konec! A ne čisto. Življenje se je odvijalo in odvijalo, prišel je do prvega srečanja z njo in vsega kar sledilo, užival je. Užival je prosto, neobremenjeno, olajšano, lebdeče v mehurčku, videl kar je hotel, spomina ni več rabil, pamet se bo odrešila. V tistih trenutkih, je bil spet srečen, počutil se je prostega, tistih nekaj malih hipov in bil končno svoboden.... odšel je. K njej. Po načrtu.

Misliš "Denk" iz Zgornje Kungote? Ja ta definitivno (zame bolje kot Zemono recimo). V Mariboru je še zlo podobna "Mak". Denk in Mak vodita - vsak chef svojo - dva brata.

Evo točno tako. Komunistična Kitajska se zdi najbolj liberalna, brez regulacije. Samo taka ohlapnost prinese tudi kup ostalih problemov. Računat na učinkovit centralni plan, pa edino če zapreš državo z visoko ograjo.

Se opravičujem, če sem uporabljal neprimeren jezik. Sem samo hotel povedat, da fotr oz. partner porodnice je še kako v podporo, ker to lahko potraja ure in ure in je edini stalno zraven. Daleč od tega, da bi bil v napoto, kot je insinuiral Thrivial. Rotim bodoče fotre, naj bodo tam, če le partnerka dovoljuje. Navsezadnje, rojstvo je izjemno lep in duha razsvetljenski dogodek. Mimogrede, sem bil asistiral še pred masovnim pojavom družabnih omrežij, tako da milenijska renesansa nima blage veze.

Ni razmišljanje, ampak večkratno potrjena izkušnja. Verjamem, da zaposlenim ne paše imet "vsiljivcev". Verjamem, tudi da so to opcijo omogočili iz strokovnih razlogov, ne zato ker bi fotri nardili referendum. Če ženska tam leži in rojeva nekaj ur, bo imela sama zelo malo pozornosti. Namestijo umetne popadke in poredko pogledajo odprtost. To je to. Ne planiram več tja hodit, še zdaleč ne, čeprav never say never. Še dodam, najbolj prijazen štuk je prvi desno - blok nedonošenčkov.

Kdo pravi da enega? Vonjam dohtarsko pretencioznost. Poznam ljubljansko porodnišnico vse štiri štuke. V četrtega si nihče ne želit it - tam je depresija, porodnice s težavami. Da ne omenjam prizidka in one babiške šole (lesene aka ta stare stare porodnišnice) kamor si šel tečnim babicam pred penzijo plačat položnico za "prisostvovanje očeta pri porodu".

Ja seveda. V primeru daljšega rojevanja (>30min). Sestra in doktor prideta na check vsakih pol ure, morda. Vmes se špilajo, verjetno jih je premalo, da bi bili navzoči. Fotr je stalno zraven ženske v moralno podporo, ker enostavno drugega ni. Če gre kaj res narobe in ženska ne more vpit, bo seveda fotr nardil paniko in klical doktorja. Po možnosti vmes še random pripeljejo študente ni izobraževanje, da gledajo če je "odprtost" primerna. Videl v živo. Potem pa moraš še ekstra plačat to "prisostvovanje", fak me, oni bi moral plačat. In če se te usmilijo ti pokroviteljsko dajo popkovino za prererezat.

Kje pa piše da morajo? Lohk da bo vse dovoljeno, lahko da bodo imeli regulativno izjemo, če slučajno ne bo dovoljeno povsod.

To. Čeprav ego in srce sta kar povezana. In dokler se ne poznaš dovolj in nisi še dovolj izkusil, da bi hitro in neboleče ločil zrnje od plev, te znajo vleči naokoli razne - zgoraj že navedene - eksterne "avtoritete". Ne me zdaj linčat, ker nočem delat reklame - dostim ljudem v tem smislu pomaga lokalno priljubljen religijski framework (in s tem verovanje in obratno), ki na nek način deluje zelo podobno kot ostali laični, neovdisni okvirji samopomoči

Ne, Privat, govorim za podjetje kjer delam (ki je tudi zelo čistunsko pri zakonodaji, raje trikrat preverijo s FURSom, kot kaj narobe naredijo)

Tudi tisti od doma so ga dobil (seveda samo tisti s plačo do določene zgornje meje ~2,8k bruto)

To pa se pošlje SINTAL na dom in preverijo pogoje ter napišejo poročilo. Zmerijo električno napeljavo, svetlobo, preverijo stol/mizo, itd. Ponavad malo sfejkaš, itak pridejo prvič in zadnjič.

Tako je tudi pri nas. Raje ne grem dokler bo treba v maskah hodit in vsak drug pisoar uporabljat. Itak je zaenkrat zgolj za tiste nujne, ki furajo lokalni posel.

Potrjujem vsaj za enega delodajalca v Sloveniji. Delo od doma - 3 krat tedensko - urejeno v pogodbi. 25 EUR bruto mesečno za stroške. EDIT: Plačilo prevoza je proporcionalno temu; najcenejša varianta javnega prevoza samo za tiste dneve, ko greš v office.

Ali pa kaj takega. Res "prefinjen" parodični humor. https://nova24tv.si/sprosceno/parodija-bi-lahko-tako-leta-2066-izgledali-prejemniki-borcevskih-pokojnin/ Politična propaganda, ki temelji prav na polarizaciji, očita pristranske ideologije "nasprotnemu" polu. In potem vidim volilni izid na vasi, SDS zmaga in nihče noče bit odkrit, da za njih voli. Jebala vas zvezda in križ skozi black tie.

"Leave me alone, I know what I'm doing." "I was having a shit"

Word. Mene moti na polno politično tweetanje - takoj minus točke za slehernega politika. Naj razloži in spravi skupaj vsaj en odstavek. Pri tem čivku pa kakor je @The-Saint povedal, verjetno cilja na rabo tujega jezika.

Ekonomika poslovanja. Drugač, Kodek je bil kar prasec. Če si šel tretjič na izpit iz kakršnegakoli razloga, nisi dobil več kot 6, dasiravno bi pisal 100% in znal vse. Ni izgovora. Jezik je v jedru istovetnosti naroda. Saj smo imeli tudi v informacijskih tehnologijah precej dejavno znanstveno srenjo, ki je vodila besednjak in ugotavljala primerne izraze. Najlažje je popačene tujke uporabljat. Ok, saj ne rečem, informalno je kar vseeno. Literatura in poučevanje bi moralo bit v slovenščini (ne pa da celo spodbujajo obratno).

Niti ne mislim samo posebnih izrazov. Pač smo majhni in angleščina je vsepovsod okoli nas (ta isti jezik je bil precej obskuren kakšnih sto let nazaj) Zakaj pa ni tako v drugih jezikih potem? Zakaj reče Španec vztrajno "Codigo Abierto" in ne Open Source Najprej Univerzo, ki bi morala dosledno zahtevat prevedene vsebine pri poučevanju.

Meni je všeč dosledno izrazoslovje v slovenščini. Vse knjige smo imeli prevedene. Se mi zdi da se vse to zdaj žal izgublja v angleščini. Opaziš najbolje, če greš kak drug jezik gledat (npr. španščina), tam vdora angleščine ni niti v IT žargonskem izrazoslovju. Pri Miheličiču si moral vedno kupit zadnjo najnovejšo izdajo njegove knjige, kajti ta je vsebovala minimalne popravke, ravno na tiste je lovil neznanje na izpitih.