Pravosodje

[Waslich]

The Mothership reče pred 3 urami:

a maš mogoče kšne linke do teh študij?

 

 

ne... enkrat sem gledal intervju z Vero Mejak in je omenjala, da tam mid 00 nekje je vlada naročila pri enemu švabu študijo o delovanju sodstva pri nas. In med drugim je bila opazka, da se dela premalo. Glede strokovnosti pa BAJE je v sloveniji kazensko pravo o gospodarskem kriminalu na zelo nizkem nivoju. Tako, da je problem, ker tožilci npr niti ne znajo loviti gospodarski kriminal. V sloveniji je družboslovje na univerzitetni ravni AFAIK na nizkem nivoju. In pri delovanju države se to najbolj pozna potem pri pravu. 

13. maj 2020 uredilo bitje Waslich

[DaddySpankMeHard]

Logar je vodil preiskovalno komisijo in prišel do zaključkov kako se praktično vsem na sceni da očitati odgovornost za nekaj.

NPU in tožilstvo so rekli, da ni nič na tem.

Ostalo so pa deljena mnenja. Nekdo verjame, da ima par poslancev omejeno znanje pa svoj interes za določene zaključke. Nekdo drug, da se je komisija edina dokopala do resnice, vsi relevantni organi so pa pokvarjeni. 

Ta pokvarjence se bo sedaj na podlagi zaključkov zamenjalo, pa ker je že vložil toliko časa vanje bi jih bilo škoda ne deliti z evropo. 

Izbrisani so naš največji madež, ki se vleče preko ustavnega sodišča do evropskega za človekove pravice. Da ignoriramo sodbe ni skrivnost, kdo je imel par mandatov možnost popraviti zadeve pa verjetno tudi ne.

13. maj 2020 uredilo bitje YourReptilianOverlord

[Brdavs]

Rak rana naših postopkov je po mojem v pretiranem reakcionizmu na bivšo Jugo. Nasilni diskontinuiteti tam kjer ta niti ni bila potrebna in ekstremno diametralno obratnem pristopu ki je bil deloma potreben deloma pe je bil in je sam sebi namen. 

 

Vse vam bo jasno če vzamete v roko eno sodbo Avstrijskega sodišča pa eno našega. Če ste navajeni samo naših boste prav šokirani. 

 

Vsak case pri nas, ki je malo bolj odmeven/kompleksen, se konča s sodbo uizi dolgo 100 strani. Sodba slovenskega vrhovnega sodišča o jonševih prostitutkah je vsebinsko primerjalno gledano banalna ampak skoraj dvakrat daljša od sodbe avstrijskega vrhovnega sodišča o riedlovi zadevi. Pa je njihova korupcijska, naša pa *tweeti*.

 

Sploh prva stopnja, kjer se ukvarjajo z dejanskim stanjem, je zaradi tega v totalni kiti. Ker mi smo imeli včasih Titejevo diktaturo je dandanes pri nas, v imenu "nadzora", nujno, da je sodniški silogizem/sklepanje v obrazložitvi res ekstremo razdelan. Prav bolestno ekstremno. In je edini job s katerim se te famozne pisarne zagovornikov večinoma bavijo to, da na par ducat narokih, ki trajajo par let, (saj mora sodišče obtožencu vse od prve do zadnje črke naglas prebrat, da ta ve pred čim se brani, čeprav si lahko kadarkoli vpogleda v in kopira iz spisa in v dvorani še odvetniki 3/4 tega branja ujčkajo telefone / nabijajo ure - še en teh "nadzornih" nesmislov ki nas ubijajo) nasujejo nebroj dokaznih predlogov in pol gredo s finim glavnikom čez sodbo iskat take, ki da kao niso bili dovolj obrazloženo zavrnjeni oz. z vidika presoje dovolj razdelani posamično in v zvezi z vsemi ostalimi.

 

Slovenski procesi niso tolko vsebinsko presojanje kot postopkovno predrkavanje. Glede pravil ki jih ni v nobeni državi, ki ima količkaj zaupanja v svoje represivne in pravosodne organe. In ker je to recept za neučinkovitost, ta pa generira nizek nivo zaupanja, je vse skupaj en feedback loop na meji burleske.

 

Dodaš pol še razne travmirance v senate na najvišjih instancah da se vsake tok sodna dejansko praksa kreira na ideoloških okopih in lahko zaključiš, da glede na vse skupaj zadeva funkcionira še presenetljivo dobro. 

 

 

[tyne]

TitanG reče pred 5 urami:

Zdej so na oblasti

čakamo da bodo pojačali število (in plače) sodnikov in sodnih pomočnikov, porihtali luknjasto zakonodajo in interne postopke sodišč, uvedli namenske specializirane skupine za velike primere

kok misliš da je šanse da se bo to dejansko zgodilo, da bi kaj takega vsaj prišlo v predlog?

Jačali število sodnikov? Samo še tega je treba.

https://siol.net/novice/svet/slovenija-ima-najdrazji-sodni-sistem-in-najvec-sodnikov-na-prebivalca-217466

 

Da Janša kakorkoli takne sodstvo, je za moje pojme neizvedljivo, ker bo takoj spet ulica, diktatura, jugo zastave itd. Sploh, ker ima ideje o omejevanju sodniških mandatov itd., kar je afaik popolnoma nezdružljivo s trenutno logiko sistema.

 

Sicer pa je pomoje problem sistemski in mnogo večji od kapacitet ene vlade (oz. enega mandata). Pa naj takoj povem, da nimam pojma o tem področju, bi pa po občutku, ki ga dobim iz vsakdanjega spremljanja sodstva strinjal s komentarjem Brdavsa. Sodni procesi so prav za v Butale.

[╭∩╮ osis]

@OP mislim, da bi za čisto resno sliko rabili videti konkretno pismo, ki ga je povabilo k komentiranju in potem čisto konkretno pismo, ki ga je on poslal. Ker trenutno se zdi, da on malce aneksiral pismo. Čudno je, da dobi minister za zunanje zadeve povabilo da komentira pravosodne zadev. Mar ni to smiselno da bi za to rekli ministru za pravosodje? in strinjati se je s temle ↓

Tuna reče Dne, 13. 5. 2020 at 15:06:

Škandal je v kontekstu širše manipulacije SDS-ja, da ustvari o Sloveniji sliko, kjer so oni žrtve sodstva, medijev, stricev iz ozadja, vseprisotnih komunističnih lovk. itn. Implikacija takih in podobnih depeš je tudi da so oni lahko odrešitelji tega stanja.

 

To kar piše je nerelevantno, morš gledat Logarjev namen, ki se skriva za dobesednim. SDS ne želi dejansko izboljšati pravičnosti v Sloveniji, njihov namen je zgolj krepljenje zgoraj omenjenega imidža in taki dobronamerni avtisti ki se trudite neki "technically ma prov" pametovat sam postavljate barikade pred resnico

lazaRus reče Dne, 13. 5. 2020 at 15:25:

 

 

Je prav, da nihče, ki je naredil koruptivno dejanje, ne sedi?

Aja ne, ups, to je pa naš Janša.

 

Joka, da sodišče ne zapira kriminalcev, v naslednjem odstavku joka, da so nekoga zaprli po krivici. To kar je napisal EU in tudi sam citiral, je napisano namenoma zavajujoče. "obsodbe opozicijskih voditeljev" se sliši, kot da je vsemogočna koalicija naščuvala sodišče proti njim neljubemu vodji opozicije, čeprav se je vse skupaj začelo s KPK v času, ko je bil Janša še premier. Omemba nošenja partizanske uniforme, s katero je ENKRAT bila zasačena ENA sodnica, je tudi namenoma napisana ne kot izjema, ampak kot namigovanje na splošno politično usmerjenost vsega sodstva v Sloveniji.

Tako da ja, sodstvo je v kurcu in se strinjam z njim, da ga je treba izboljšati, ampak politični motiv tega sporočila curlja iz vseh možnih koncev.

Dejstvo je tudi, da veliko sodnikov, z ustavnimi na čelu, ki so bližje SDSu dela neumnosti, ampak niso tako hitro izpostavljene. Jaz se strinjam z velikimi zadevami, ki so omenjene, toda to gre v korist tako levim kot desnim in se to ne bo spremenilo. Normalne kriminalne zadeve gredo lepo skozi, vse kar je večjega in ekonomsko toniranega, pa ne. 

 

glede tega:

Waslich reče Dne, 13. 5. 2020 at 12:24:

Problem pri pravosodju (to so moja subjektivna opažanja), da sam fax (v LJ) je na nek način zelo podoben FDVju. Beri, veliko je (leve) politizacije in zato potem tudi strokovnost trpi. To vsaj sodeč po folku, ki poznam, ki so tam študirali. Drugo pa je, da kot vsa JU, tudi tam je učinkovitost pri delu nekje na dnu prioritet. So bile tudi ene študije s strani tujih pravnikov, ki so rekli da se pri nas enostavno premalo dela. Kombinacija politizacije, lenobe/neučinkovitega vodenja sodišč in vprašljive strokovnosti da rezultat, da je pravosodje pri nas slabo. Problem je globok in zaenkrat v tej sloveniji, s tem stanjem duha, je situacija nerešljiva. SDS bi se morala s tem sprijaznit. 

Strinjam se da lj pravna ni ravno nekaj blesteča, so egoti tam takšni, da jim ni para. Toda reči, da so levi je pa mimo. Poglej sestavo trenutno US, poglej koliko pravnikov je podprlo tistega, ki se je s Klemenčičem dajal. Mislim, da je več desnih pravnikov, kot levih. In mislim, da SDSu to ustreza + svojimi faxi še podpira to.

[╭∩╮ osis]

Spoiler

Ko sem prebiral (osebno) pismo zunanjega ministra Anžeta Logarja evropskemu komisarju za pravosodje Didierju Reyndersu o naravnost katastrofalnem stanju v slovenski justiciji, sem v trenutku povlekel vzporednice s (v političnem smislu) podobnim pisanjem Vasila Bilaka, nekoč namenjeno Leonidu Iljiču Brežnjevu v Moskvo.

Objavljeno

23. maj 2020 06.00

Posodobljeno

 

Član najožjega partijskega vodstva takratne ČSSR se je šefu sovjetske države – brez vednosti Aleksandra Dubčka (v našem primeru brez vednosti koalicijskih strank) – pritožil nad obupnim stanjem v domovini. Bilo je leta 1968, v času praške pomladi. Kremlju je sporočil, da je partijsko vodstvo doma nekako izgubilo kompas. Partija da je storila ogromno napak, piše Bilak. Tisk, radio in televizija so v rokah desnih sil, ki močno vplivajo na javno mnenje, razpihujejo nacionalizem in širijo protisovjetsko psihozo. Partijsko vodstvo je paralizirano in ni več kos tem silam. Češkoslovaški zato grozi kontrarevolucija, je tožil Bilak in Moskvo glasno zaprosil za bratsko pomoč. Z vsemi orodji, ki so Kremlju na voljo. Na koncu je zarotniško dodal, da gre seveda za osebno pismo, o katerem se ne sme nič zvedeti. Takrat na njegovo srečo še ni bilo interneta in ne tvitov …

S pošiljanjem pisem šefom tam zgoraj (za Prago je to nekoč bila Moskva, za Ljubljano je to zdaj Bruselj) ni načeloma nič narobe. Eden prvih priročnikov za diplomacijo, ki ga je že davnega leta 1716 sestavil francoski državnik François de Callières, denimo opozarja, kako pomembno je »dobro pisati«. Tudi Harold Nicholson, britanski diplomat in zgodovinar, je dobri dve stoletji kasneje svoje kolege modro podučil, da je »diplomacija pravzaprav prej umetnost pisanja kot govorjenja«.

Problem obeh omenjenih pisem je zato predvsem denunciantstvo. Vasil Bilak in Anže Logar sta namreč s svojim pisanjem počela prav to. In tudi pismi sta si kljub časovni oddaljenosti dokaj podobni. V nekdanji ČSSR je bil problem »desničarski tisk«, pri nas pa desnico zdaj motijo »komunistični mediji«, kot je zunanje ministrstvo v slavni depeši hitelo pisati Svetu Evrope. Po mnenju Vasila Bilaka je bila za vse težave v državi kriva neučinkovita partija, Anže Logar pa zlo danes vidi v napol totalitarnem in korumpiranem slovenskem pravosodju.

Na dlani je, da je denunciantstvo, to strašno družbeno zlo nekdanjega sovjetskega bloka, tudi danes še vedno nadvse živo. Kakor da bi George Orwell, ob današnji vsesplošni (politični) sli po nadzorovanju in obvladovanju drugih, svojemu znamenitemu romanu 1984 dal napačno letnico. Avstralska zgodovinarka Sheila Fitzpatrick v sijajnem eseju Signals from Below denimo pravi, da so v sovjetskem režimu ljudje preprosto morali ovajati. Mnogi so to jemali kot nekakšno dolžnost. In marsikje to tradicijo skrbno negujejo tudi danes. Celo politična terminologija se od sovjetskih časov ni spremenila prav veliko. Tudi Evropska unija ima namreč (ravno tako neizvoljene) komisarje, ki smo jim državljani Evrope kdovezakaj kar prostovoljno dovolili, da (v glavnem slabo) upravljajo z našimi življenji.

V potezah vladajoče stranke je veliko značilnih boljševističnih prijemov, ki jih ta pridno vadi na domačem in tudi tujem terenu. Bil sem zraven, ko je Anže Logar kot član slovenske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope (PACE) še nedolgo tega počel vse, da bi v Strasbourgu miniral kandidaturo nekdanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča za prestižni položaj komisarja za človekove pravice. Takratni obračun z njim je bil popolna kopija Putinovih (preizkušenih) kompromatov za blatenje političnih nasprotnikov. SDS je s svojo protislovensko akcijo v Strasbourgu tedaj dokazala, da ji sploh ne gre za človekove pravice, ampak izključno za lastne politične interese. Zato so me tuji novinarji in poslanci iz vse Evrope z začudenjem spraševali, zakaj se del slovenske delegacije tako nenavadno obnaša do svojega nadvse kredibilnega kandidata za ta visoki položaj.

Anže Logar je v pismu bruseljskemu komisarju potožil, da je Slovenija prav zaradi (nesposobnega) sodstva izgubila veliko primerov pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Toda pri tem je začuda pozabil na žalostno dejstvo, da je prav sodišče v Strasbourgu Slovenijo obsodilo zaradi izbrisa skoraj 26.000 prebivalcev Slovenije; med njimi je bilo več kot pet tisoč otrok. Tega problema se niso pravi čas lotili ne slovenski politiki in ne slovensko sodstvo. Za politiko je to nekako razumljivo, saj je izbrisane v socialno in pravno smrt pahnila prav politika sama. Natančneje, Demosova vlada, v kateri so poleg Lojzeta Peterleta tedaj denimo sedeli tudi Janez Janša, Dimitrij Rupel in Jelko Kacin. Dva sodnika iz Strasbourga sta v ločenem mnenju tedaj zapisala, da je šlo za očiten poskus etničnega čiščenja, kar je seveda zločin par excellence. Toda zaradi surovega izbrisa, ki ga je v najžlahtnejši maniri totalitarnih režimov zagrešila tako imenovana demokratična vlada, ni doslej sedel še nihče. In Anže Logar se v pismih v Strasbourg in Bruselj nad tem, zanimivo, sploh ne pritožuje …
 

Šepetalec iz hotela Savoy

S svojo neizkušenostjo pomalem spominja na Abela Glanza iz znamenitega romana Josepha Rotha Hotel Savoy, ki stoji »nekje na vratih Evrope«. Glanz je bil šepetalec v nekem romunskem gledališču, vendar se je počutil poklicanega za režiserja in ni zdržal v svoji omarici, ko je moral gledati, kako igralci ne znajo teksta. Toda ko se mu je vendarle posrečilo, da je smel režirati, je šlo kajpak vse narobe …

Faux pas. Eden za drugim. Ko berem, kaj Anže Logar sporoča v svoji arogantni samovšečnosti, pomislim na Sebastiana Kurza, ki sem ga v Strasbourgu poslušal, ko je pri komaj 27 letih postal najmlajši evropski zunanji minister. Bilo je pred šestimi leti, ko je Avstrija predsedovala Svetu Evrope. Mladi Kurz se mi je takrat zasmilil v dno duše. V Palais de l’Europe kar ni mogel skriti nervoze, ko so se iz poslanskih klopi nanj grozeče usuvala zapletena in težka vprašanja. Ves čas se je obračal k svojim svetovalcem, saj skoraj ni bilo vprašanja, na katero bi lahko odgovoril kot iz topa.

Kaj storiti z ukrajinsko krizo? Kako ustaviti čekista Putina? Kaj bo Evropa storila s priseljenci iz Afrike? Kako ustaviti tragedijo v Siriji? Zakaj nihče ne kaznuje Turčije, ki je v Siriji napadla armensko mesto Keseb in tako nadaljevala genocid, začet pred več kot sto leti? Zakaj armenski ostrostrelci nenehno kršijo premirje v Gorskem Karabahu? Kaj bo Evropa storila z armensko jedrsko elektrarno Mecamor, ki jo bo zaradi dotrajanosti zdaj zdaj razneslo? Kdaj bo konec krize v Bosni in Hercegovini? Kako napreduje Kosovo?

Trpeči Kurz si je vidno oddahnil, ko je ura, namenjena tem nemogočim poslanskim vprašanjem, končno le minila. Vsem je bilo jasno, da v Strasbourgu ni bil kos nalogi. Kako bi jo opravil Anže Logar? Zunanji minister je danes očitno lahko vsakdo, ki je v pravi partiji. Toda eno je sedeti v udobni pisarni ministrstva, nekaj drugega pa reševati konflikte in drame, ki jih je v Evropi in njeni neposredni soseščini vse več. Za to so potrebni izkušnje, znanje, poznavanje geopolitike, zgodovine, interesov velikih, česar pa zunanji minister brez ustrezne kilometrine seveda ne more poznati. Zato se dogaja, da ministri danes praviloma poznajo samo še stavbe zunanjih ministrstev v Evropi in svetu, zunanje politike pa v glavnem ne.
 

Kdo bo Marly?

Februarja 2011 je pariški Le Monde objavil anonimno pismo skupine francoskih diplomatov (podpisano je bilo s psevdonimom Marly), ki so neusmiljeno raztrgali zunanjo politiko takratnega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Motil jih je zlasti niz katastrofalnih napak na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki. Pismo, ki so ga sestavili diplomati različnih generacij in različnih političnih provenienc, je bilo neke vrste katalizator za temeljito razpravo o francoski zunanji politiki in hudi moralni krizi znotraj Quai d'Orsayja. Afera Marly, kot so jo poimenovali, je takrat do temeljev zamajala francosko zunanje ministrstvo. Pisci pisma so Sarkozyjevim odločitvam očitali nekoherentnost, impulzivnost in neprofesionalizem, zaradi česar sta se ugled in vpliv francoske diplomacije v svetu dramatično zmanjšala. To je držalo kot pribito. In posledično Sarkozy v drugo ni bil več izvoljen. Premagal ga je François Hollande.

Takšna afera Marly bi se zdaj morala zgoditi tudi pri nas. V Mladiki je veliko sposobnih in zrelih diplomatov različnih generacij, ki dobro vedo, kaj je zunanja politika in kako se jo vodi. A v Sloveniji je še vedno preveč preračunljive lojalnosti prišlekom, ki na položaje prihajajo zgolj zaradi strankarske rulete. Ob tem mi na misel pride še en junak Rothovega Hotela Savoy. Tokrat Zvonimir Pansin, ki je nenehno vzklikal: »Vadite kimanje!« »Vadite sklanjanje glave!« A ker tudi njemu ni šlo vse po načrtih, nekega dne bridko zakriči: »Vadite bodečo žico!« Če bo molk ob nevarnem vzponu desnice predolgo trajal, se ta res ne bo več vila samo na naši južni meji, ampak kmalu tudi kje drugje po državi. In po vsej Evropi.

 

The Russian are coming