DaCapo

Lol, ne. Ampak sva se takrat imela še posebaj rada.

Mhm. Čisto slučajno nekaj razmišljam... Imate še kakšne stike s svojimi bivšimi? Jaz zelo minimalno, če pa ne bi bilo npr. Fejsbuka pa še to ne bi imel. Ajde, bivša žena je drugo in sva v rednem stiku preko sina . Ampak razne mladostniške in tudi kasnejše bivše pa sem na minimumu. Sploh v živo. Ali smo se komplet izgubili ali pa samo res res redko občasno kaj preko teh soc. omrežij. Ahja, pa mogoče kak SMS za 1. maj/novoleto/RD.

Jaz bom Holly kar naročil. Mi je dober lik in od Kinga itak nabavim vse, kar je prevedeno.

Lol. Mene je en kolega vedno klical Psiho (ali pa Psihič). Nimam pojma od kot mu ta ideja, pa tudi vzdevek mi ni bil všeč, ampak on je kar vztrajal in vztrajal. Dočim vsi ostali so me vedno klicali Capo ali pa ljubkovalno Capek. Zanimivo je tudi to, da se s kolegi nikoli (in to res čisto nikoli) nismo klicali po pravih imenih. Vedno samo nek vzdevek. V bistvu imamo tako še dandanes, čeprav se je krog druženja že res konkretno zožal.

@Me3do: čisto možno. Vsekakor pa nekaj ni OK z njenimi možgani. Shizofrenijo v najmočnejši možni obliki je pa imel en moj (zdaj že dolgo pokojni) kolega. Eh, kaj kolega. Dober prijatelj že iz ranega otroštva. Njemu je kljub močnim zdravilom tako pribijalo, da se je na koncu obesil v nekem gozdu praktično sredi MB. Truplo so našli, ko je bilo že skoraj nerazpoznavno. Glava dobesedno ločena od telesa! Kolegica je ravno takrat delala prakso v bolnici (možno da na patologiji) in je bila dejansko prisotna na prepoznavi oz. nekaj v tem smislu.. Nouro v glavnem.

Pizda, spomnim se v srednji šoli, ko smo imeli neko prosto uro. Pa smo šli s sošolci v nek lokal blizu Slomškovega trga (predvsem da bi malo igrali na takratnih poker avtomatih). Moj stric (ura je bila ca. 11 dopoldan) koma pijan sedi pri neki mizici, ko sem ga pozdravil me sploh ni spoznal. Meni je bilo polno nerodno. Teorije zarot pa v možganih naredijo res drm-mrm. Neka naša družinska znanka je imela (oz. ima še vedno) v glavi, da je voda v njenem bloku zastrupljena, zato si je k nam hodila polnit ogromne kanistre. Da je imela zalogo za kuhanje in tudi umivanje. Mislim da je celo pisala ohoho nekih pritožb in pošiljala vzorce na razna testiranja. Itak ni nič dosegla, ampak to je bilo še samo plus za njeno paranojo (ker kao je vse zrežirano, zmanipulirano,.. ni da ni).

Moj stric po fotrovi strani je bil totalni, res tisto najtežji alkoholik. Odkar pomnim ga je sekal na polno. Drugače pa razgledan glavni pravnik MB gledališča. PRva žena ga je hitro pustila in tudi s prvo hčerko potem sploh ni imel več kontaktov. Z drugo ženo (ki je z njim vzrajala do konca) je imel potem spet hčerko, ki pa je dokaj hitro šla na svoje. Človek že pri 40-ih ni imel več normalnega glasu, prav tisto hripave glasilke zaradi alkoholnih razjed. Ko je prišel v penzijo so mu menjali ledvico, pa itak jetra komplet uničena... potem je pa fasal raka na grlu. Kar pa ga niti najmanj ni odvrnilo od kajenja in pitja. V bistvu je vztrajal vse do samega konca. Kakšen je pa bil, ko ni pil pa ne vem. Ker je bil dobesedno 24 ur na dan / na leto pošteno alkoholiziran. Nikoli pa ni bil kakorkoli hudoben, agresiven...

Zame najlepšejša pesmica o ljubezni je ta od pokojnega Đoleta:

The Encyclopedia Galactica, in its chapter on Love states that it is far too complicated to define. The Hitchhiker's Guide to the Galaxy has this to say on the subject of love: "Avoid, if at all possible.

“What is love? There is nothing in the world, neither man nor Devil nor any thing, that I hold as suspect as love, for it penetrates the soul more than any other thing. Nothing exists that so fills and binds the heart as love does. Therefore, unless you have those weapons that subdue it, the soul plunges through love into an immense abyss.” ― Umberto Eco, The Name of the Rose Nestor Alexander Haddaway

@atomic: Haha, legendarn komad Tuc tuc... joj kak se je to vrtelo po diskotekah.

Šoooooopaj! (niceone Sadhu!)

Valjda, nisem jaz tak nor kot se delam .

Fala bogu, da je petek.