Žvrkljotron

Citat, ki se prikaže pred začetno sceno z jeleni je od pisatelja Roberta W. Chambersa kateri je bil "prisoten" že v prvi sezoni T.D. Bluzenje o Carcosi in o Rumenemu kralju iz ust serijskega morilca katerega McConaughy in Harrellson pospravita v zadnji epizodi je direkt iz njegove zbirke kratkih zgodb The King In Yelllow, iz 1895. (Sem bral pa ni ravno vredno branja, če niste ljubitelji klasičnih grozljivk in gotične literature, pa niti vse zgodbe niso iz žanra grozljivk. Radoveden sem bil ravno zaradi True Detective in, ker je King In Yellow citiran v pesmi benda Blue Oyster Cult E.T.I. iz sedemdesetih). Zanima pa me, če bo kakšna pomembnejša povezava s prvo sezono ali je to samo nek poklon. Sumim, da le slednje.

2o let je avtor za pesem pravil, da je neizvedljiva v živo. Nakar "prosto, ko pasulj"

Sicer trenutno ne igram, ampak, ko igram sem v glavnem na motorju. Ko dežuje pa obvezno Makinai Maimai P126, da si si V ne pokvari frizure. Makinai je hommage peglici/pičipokiju, ki je btw, bil moj prvi avto in sem ga preko zveze čakal pol leta, pa še plačal vnaprej. Ne kot danes, ko mulci prodajo dušo in nonino protezo za BMW na doživljenski lizing. (ali dokler Fata ne rata noseča, nakar ponavadi gre zaradi garsonjere)

14. Februarja izide remaster prvih treh Tomb Raider iger. Na uradnih kanalih na družabnih medijih reklamirajo popuste na bundle zadnjih treh iger, reklamirajo Larin skin v COD in Fortnite, njeno karto v neki tabletop igri ampak o remasterju niti ene besede. Čudno, ne?

Jaz sem žal tip, ki najprej vidi vse hibe. Gledam in uživam ampak me zmotijo malenkosti, čeprav se v "možgani na paši" seriji kot je Reacher ne bi rabil obremenjevati. In kar me v drugi sezoni moti so fajti. Da je Reacher superman mi štima, da pa so naenkrat hand to hand šampioni njegovi pajdaši mi je bolj malo kredibilno. Ajde,ko je ognjeno orožje v igri, ampak spet imamo štirideset kil težke, meter in štopelc visoke ženske, ki z golimi rokami opravijo s plačanci, bikerji, profesionalnimi morilci... In zanimivo kako vsi ti profiji raje uporabijo palice in nože kot ognjeno orožje "da ne bi delali preveč hrupa". Pizda, če bi se jaz na Reacherja moral spraviti bi to naredil edino s topom ali snajperjem.

Po mojih izkušnjah se v open world igrah experience pointi na začetku najhitreje zbirajo skozi glavne naloge. Sem sicer neumno trmast in grem ponavadi delati obratno, tako, da se mučim in zgubljam čas s stranskimi nalogami, ki so pretežke ali zahtevajo posebne perke. Sicer gre, ČE igra podpira quicksave. Če ne, kot npr. V Dying Light 2, pa igraš en dungeon celo uro, da potem umreš in respawnaš na checkpointu pol kilometra daleč brez healing itemov, ki si jih potrošil.

Yep, v tv koščkih in Yotun Yo filmu je Samijev glas (Sam Lake = Sami Jarvi). Nightingale pa ni nihče drug kot Geralt iz Rivije, Doug Cockle. Tudi obraz, čeprav zadebeljen.

Nekdo mora to prilepiti, pa, da se ne boste staroselci spet pojedli med seboj bom kar jaz.

Tudi za Washington Post https://www.washingtonpost.com/entertainment/video-games/2023/12/05/alan-wake-2-review/

Jaz je sicer še nisem gledal v nobene filmu ampak, ko vidim njene slike se vedno vprašam bohvedi kako izgleda pod tistim poldrugim kilom šminke. Ker je očitno temnolaska in bolj mediteranske polti pod svetlo maskaro, pa oblike in velikosti ustnic ne moreš oceniti, ker jih šminka ornk čez rob. Mogoče zvem v Furiosi, čeprav dvomim.

Čakaj, tukaj nekaj ni v redu. 5800x, 32gb, enaka kartica pa vse na high. Verjetno hočeš 100+ FPS.

A vam smem nekaj povedat, pa, da ne izpade, da iščem pozornost? Jaz sem gaming kariero začel precej pozno v življenju in to bolj slučajno kot ne. najprej je v zgodnjih devetdesetih direktor firme kjer sem delal dobil nek deal, da zrihta prenosnike na obroke delavcem. Pa sem čisto kot igračko kupil Bondwell prenosnik s Cyrix procesorjem, črnobelim ekranom in Windows 3.1. Sodelavec mi je zrihtal diskete s Captain Keenom, Wolfensteinom in Leisure Suit Larryem 1. Vse to sem preigral na kakih 15FPS (in skoraj ne morem verjet, da sem Larrya sam rešil s svojim znanjem angleščine pred internetom) potem pa sem računalnik samo gledal. Internet ni obstajal, tekstov pisal nisem, pa sem ga prodal.Imel sem drugega mlajšega kolega, ki je delal kot receptor in vlekel dooolge nočne. Od malega je igral tiste handheld zadevice kot Gameboy in podobno. Vedno mi jih je turil v roke ampak so me pustile hladnega, pa zelo okoren sem bil, tako, da ni bilo gušta. Potem je enkrat na nočno prinesel PS1, ki ga je kupil v Trstu. No tisto je bilo že veliko bolj zanimivo. In sem ga sam kupil, spet skoraj slučajno, ker so ga ravno dobili v Bigbngu, ko sem šel mimo. Moja prva igra je bila Exhumed (Powerslave v ZDA, Doom klon) od katere sem skoraj kozlal. Potem pa TR1, ki mi je kar gate stragal. Zame je še danes "the game". Ko slišim glasbeno špico se vedno raznežim. Tretja je bila Blood Omen: Legacy of Kain, nakar sem ratal odvisen. Faking 28 let nazaj...

Ja, pa eno stvar sem pozabil. The Darkness/Scratch naredi vse pizdarije katere naredi zato, da svet spremeni v en velik Deerfest? (EDIT: V narcistični hvalospev pisateljevega talenta?) Really? Mitološko zlo/tema, ki v prvi igri sameva na dnu jezera in tuhta kako bi svet, saj ne vem, uničilo? Spremenilo v kaos? V glavnem, v drugi igri se spremeni v nekakšno Jungovsko podzavest pisatelja, ki piše zgodbo katera piše njega in tako naprej v nekakšni spirali. Tudi prav ampak me res, res zanima kak bo finale te zgodbe. Če bo.

evo, končal včeraj na Hard. Nekaj minusov: 1. Jaz sem najprej preigral vse Sagine dele in potem Alanove, ker mi ni bilo jasno kdaj in na splošno zakaj, če ni neke potrebe vezane na logiko igre, menjati vloge. Rezultat takega stila igranja je bil, da je "point of no return" igre ostal kakih dobrih šest in več ur za menoj, ker ga dosežeš, ko končas Sagin del igre. Kar pomeni, da, če bi se želel posvetiti iskanju manjkajočih dokumentov in ostalih zbirateljskih predmetov po koncu igre bi moral začeti 6+ ur pred koncem kar pa ni mogoče glede na to da, ima igra le pet memory slotov katere sem že vse povozil. 2. Bright Falls je žal le kulisa. Sam kraj in krajani ne prispevajo ničesar igri. Ne srečuješ quirky domorodcev, ne pogovarjaš se, ne dobivaš informacij ali questov. Škoda, ker zdaj vse hladno in dvodimenzionalno. 3. Ni potovanja po pokrajini. Del čara prve igre je bil, da si se premikal po pokrajini in se ustavljal na raznih lokacijah. Pa z avtom si lahko uničeval takene. Tukaj tega ni. Stopiš v avto in začne risanka, ki konča, ko te skipajo na novo lokacijo, lokacije pa so tri za Sago in ena mestna četrt za Alana 4. Neusmiljen način kako so v dvojki obračunali z liki iz prve igre. Cynthia Weaver, "lamp lady" iz prve se prikaže le kot miniboss. Totalno brezveze, škoda stare ženske. Torchbearers fante, tajno društvo iz prve igre, je Sam Lake kar razpustil, več ne bom spoilal. Thomas Zane izpade kot nek zadeti hippy umetnik, skoraj bolj comic relief kot kaj drugega. V prvi igri je bil zelo drugače predstavljen. 5. Preveč je backtrackinga, ki služi le temu, da pobereš par collectiblov. 6. Razen Bright Falls se ne prikaže nobena lokacija iz prve igre AW2 ne čutim kot nadaljevanje prve igre, prva igra je tule bolj navdih za nekakšen Lakeov pretenciozni "magnum opus", se je res potrudil, da stvari zakomplicira in jih naredi "intelektualne" AW2 (mislim, da sem to že nekje napisal) je v primerjavi s prvo igro nekaj takega kot je Twin Peaks 2016 v primerjavi z originalno serijo iz 1995. Ponovijo se liki, ponovi se "setting" ampak vse je drugačno in govori neko novo zgodbo Moja ocena? 8.5

Pa kaj niso zadnjih par let PlayStation komandanti v bistvu američani ? Ker meni tole smrdi na čisti ameriški macho-kapitalističen prijem.

Isto kot pri FF7 Intergrade. Da ne bi ja kdo dobil dlc zastonj, če kupi rabljeno igro.

Sicer ima igra nek algoritem, ki ocenjuje koliko municije iz zdravil potrebuješ v določeem delu, tako, da spawna tisto kar ti manjka, v minimalnih dozah seveda. V Saginem delu včasih igra na truplih pobitih pusti predmete, drugače pa se moraš nekako prebiti do vnaprej postavljenih škatel in kovčkov. Spawnajo se predmeti v njih, ne pa same škatle. Ja, in tisti dashing nasprotniki so pain in the ass, tam je obvezna signalna pištola z raketo, drugače ves inventar potrošiš.

Ne, je točno tako. Če dlje raziskuješ določeno območje se respawnajo kar je na hard težavnosti nadležno.