Par podobic iz Indonezije

[LordFebo]

 

 

Lani jeseni sem odletel v Indonezijo. Ne na kašen eksotičen otok, kot sta pasježerski Flores ali zmajski Komodo. Vabil je G20 na Baliju in po dvoletni zapori sem pogrešal floro in favno JV Azije. Za par dni sem se ustavil še v potapljajoči se prestolnici Jakarti. Prilično neprivlačen azijski megalopolis z visoki stolpnicami in zapadnjaškimi šoping centri na eni strani in poulično bednostjo, groznim prometom in gordijsko elektriko na drugi.
 

 

 

 

 

 

 

Najbolj znan objekt v mestu je tale 130-metrski obelisk 'Monumen Nasional', spomenik boja za naodvisnost. Indonezija je bila namreč nizozemska kolonija od 17. stoletja do japonske okupacije. Na steber se nisem vzpel, ker je bil enkrat dan odprtih vrat in je bilo v parku vseh deset milijonov prebivalcev, drugi dan pa je bilo območje zaprto zaradi čiščenja svinjarije prejšnjega dne.

 

 

Staremu predelu, kjer je par najstarejših, a neposebnih kolonialnih stavb, rečejo Batavia, kakor je bilo nizozemsko poimenovanje mesta. Veliko pouličnega dogajanja, hrane in turistov.

 

 

 

 

Celo Jakarta je Slovencu poceni. Za evro dobiš 16.000 rupij oziroma na ulici porcijo česarkoli. V restavraciji zelo dobro ješ za pet evrov, dobra dvoposteljna soba z zajtrkom je 30 evrov, liter bencina 61 centov. A največji bankovec je za 100.000 rupij, torej za 6€. Ves čas sem bil milijonar. 

 

 

Indonezija je največja muslimanska država (200+ milijonov), ampak se ne gredo šeriatskega prava in bičanja ter so dovolj odprti. Seveda je razlika med kozmopolitantsko metropolo in podežljem, pa tudi nekaj 'teroristov' so pridelali, toda ni recimo nobenih pomislekov, če se z lokalko vpišeš v hotel. Džamijo so kot simbol odprte vere, ki sobiva s tistimi nekaj odstotki kristjanov, zgradili čez cesto od stare neogotske katedrale.

 

 

 

 

 

Na Baliju je zaradi rastlinja in obče privlačnosti vsak hotel za 30 evričev na Instagramu videti kot petzvezdična rajska nastanitev sredi riževega polja. Je pa res, da so bile cene novembra zaradi deževne sezone in okrevanja po kovidu nižje. Za 70 bi recimo dobil vilo z bazenom. 

 

 

 

 

 

 

Moja dirkalna toyota za 15 dolarjev dnevno. Vozijo po levi, kakor so to počeli Holandci, dokler jih ni Napoleon naučil bolje. No, do kolonij njegov vpliv ni segel. Sam nimam s tem nobene težave, niti ne s kaotičnim prometom. So pa ceste slabe, pločniki neobstoječi, mopedi z vseh strani v vse smeri ..., zato vožnja terja višjo pozornost in posledično bolj utrudi. 30 kilometrov do sosednjega kraja zna trajati tudi več kot uro.

 

 

 

Bali je za razliko od preostalih otokov hindujski. Zato so svetišča Višnuja, Šive, Ganeša in družbe domala na vsaki ulici, za povrh pa še nebroj kipcev, kamor ljudje vsakodnevno zatikajo nekakšne butarice in cvetove. Pri toliko bogovih je vsak dan nekje ceremonija. Nimajo pa radi, če turisti lulajo v grmovja, ker morajo potem duhovno očistiti celotno vas.

 

 

 

 

 

 

 

 

Hrana je v veselje. Je dovolj eksotična, ampak ne kitajska svinjarija, je poceni in porcije so majhne, zato lahko preizkusiš več. Sveže ožeti ananasi, pitaje in marakuje, riži in rezanci mnogih sort, pečene race, gado gado solata z arašidovo polivko, tempe (ocvrtke iz fermentirane soje) ...

 

 

 

 

 

 

Balijske plaže kljub palmam in mivki v resnici niso baš privlačne, ne na zunaj, ne v vodi. Ko ni plohe (ki je v deževni dobi vsakodnevna), se resda naredijo fantastične fotke, ampak ni primerjave z uživanjem na grškootoških, pa čak i hrvaških plažah.

 

 

 

 

Precej kipov upodablja mitološke prizore iz Mahabharate in Ramajane, njihovega Marvela. Tole je nekdo, ki se bori z enim drugim, in zgleda res veličastno.

 

 

Ena od kao balijskih privlačnosti je nočni vzpon na enega od ognjenikov in blaženo zrtje sončnega vzhoda. Izkušnja je jako bedna. Vzpon na goro Batur je poldrugo uro dolgo nezahtevno vzpenjanje v klanec zemlje in prahu, pri čemer je najhuje, da se moraš neprestano umikati krosmotorjem, s katerimi lokalci na vrh vozijo debele turiste. Brez heca. Prehitelo me je vsaj 30 prdečih motorjev in sem prepričan, da se vsi tisti kreteni doma hvalijo, kako so hajkali na ognjeno goro. Vrh oziroma krater je ob štirih zjutraj prenapolnjen z 200 turisti (v deževni, pokovidni sezoni!), ki jim vodiči v vročih tleh kuhajo jajca. Vzhod v ambientu stoterih selfiestickov, ruskih/ukrajinskih žensk, pol ducata dronov in vonju po žveplu (jajcih) ni prav nič za domov pisat. 

 

 

 

 

 

 

Balijska birma, torej prehod v 'odraslost', je ceremonija piljenja zob. Pubertetnikom obredno otopijo (ne izostrijo) par zob, starši pa morajo pogostiti celotno vas.

 

 

Kraj, kjer so pred dvajsetimi leti s tremi bombami razstrelili nekaj sto ljudi. 

 

 

Neskončna riževa polja. Riž sicer ni vodna rastlina, vseeno pa ga gojijo v vodi, da ga ne pojedo glodalci.

 

 

 

Bali ima vseskozi blizu 30 stopinj, le da od septembra do marca več dežuje. Ponavadi lije močno in naglo, nakar spet posije sonce.

 

 

 

 

 

 

 

[LordFebo]

[Ripper]

Uuuu, si mi zbudil spomine  Moje prvo večje potovanje. Ravno v času, ko si napisal, da so jih razstrelili z bombami (ja dolgo je že tega). Mi je pa všeč, da se ni kaj prida spremenilo. Cenovno je zadeva res užitek, okusi dobri, sveže sadje in zelenjava... Je pa razlika, da je sedaj množično seljenje turistov doseglo tudi Bali. 

 

Sam se spomnim še dokaj agresivnih opic in manjko navadnega kruha   pa hinavskega vremena, ko me je med oblačnostjo in pohajkovanjem ob plaži nažgalo sonce. Morje je res bolj meh, primerno zgolj za fotkanje. 

 

Je bil pa folk takrat res prijazen in tudi obletavanje navadnih ulic ponoči ni bil noben problem.

 

Če bi bila zadeva malo bližje (letiš res celo večnost), bi z veseljem šel še kdaj. 

 

 

[kemik]

Meni najljubši del obiska Balija je bil tedenski oddih na Gili Menotu. 

 

V sklopu Gili otočkov so trije, Trawangan je največji in je bolj party destinacija, Gili Air je nekaj srednjega, Gili Meno pa je najmanjši, umirjen, meri vsega 15km2 po površini in ima vsega 500 prebivalcev. Idealno za popoln odklop ali pa recimo medene tedne. 

 

Vseeno imaš gor kaj početi in jaz bi kamot še ostal. Od snorklanja z domačini, vedno (vedno!!!) čist svežimi ribami, ujetimi tam blizu, kopanja v kristalno čisti sinje modri vodi, obiska bližnjega puba kjer so karaoke ali pa si poiščeš nek zakoten lokalček na "zapuščeni" strani otoka (kljub majhnosti jo dejansko ima) kjer boš našel rasta lokalček v katerem javno oglašujejo gobice. Na Gili otočkih so tovrstne droge do neke mere legalne (Air in Meno niti nimata policije) že od 80 let, čeprav je vseeno smešen občutek, glede na to da lahko v preostali Indoneziji fašeš smrtno kazen. 

 

Vseeno pa tu ne gre za neko amsterdam drug like destinacijo, ampak je vse skupaj zapakirano v bolj nedolžno, "pridi ga čilirat na plažo in spij napoj iz gobic" embalažo, verjetno pa je na večjih otočkih malce drug vibe. 

 

Res carska destinacija za tiste, ki ljubite mir, tišino in verjetno ene od najlepših plaž kar si jih lahko zamislite. Slike so mal slabe, ker jih jemljem iz FeBeja 

 

 

 

 

V notranjosti otočka je tudi neko čudno zapuščeno jezerce

 

 

Na otoku seveda ni vozil. Tole je prevozno sredstvo, sicer pa ga zares niti ne rabiš. Otok prehodiš zelo hitro, malce daljši sprehod je edino če greš okoli po celotni obali, mislim da je bilo tisto cca 2 uri po spominu. 

 

 

 

Njihova hrana je neverjetna. Domov sem prišel popolnoma prečiščen, ko sem pojedel prvi kos kruha sem se počutil čist zabasan. 

 

Scenarij: zunaj je prijetno vroče, sanjaš hladen pirček. Usedeš se v lokal in... ti bolj zapaše njihov naravni sok. V Sloveniji to ni šans da se zgodi, tam so pa tok okusni da se jim je nemogoče upret. 

 

 

 

 

17. april 2023 uredilo bitje kemik

[LordFebo]

Bavo! Precej bolj barvite fotografije!

[Vincent]

LordFebo reče Dne, 28. 3. 2023 at 21:50:

Vzpon na goro Batur je poldrugo uro dolgo nezahtevno vzpenjanje v klanec zemlje in prahu, pri čemer je najhuje, da se moraš neprestano umikati krosmotorjem, s katerimi lokalci na vrh vozijo debele turiste. Brez heca. Prehitelo me je vsaj 30 prdečih motorjev in sem prepričan, da se vsi tisti kreteni doma hvalijo, kako so hajkali na ognjeno goro.

Točno tole je mene na "vzponu" na razgledno točko nad ognjenikom Bromo na Javi tok motilo, da mi je prav uničilo vso izkušnjo. Itak se nisem najbolje počutil, ker sem očitno nekaj trebušnega fasal v svojih prvih dneh v Indoneziji, potem pa se v temi vzpenjaš tisto ušivo uro do razlgedne točke ko te prehitevajo en za drugim te ekstra glasni motorji z najbolj možnimi smrdečimi izpuhi. Ves čas mi je šlo na bruhanje, ker se očitno nobenemu razen zmešanim belcem ne da kakšnih 60 minut mal v klanc hodit. Pa ni bilo nikjer za videt debelih turistov. Bili so čisto vsi domači turisti, od mladih do starejših, čisto nobenemu se očitno ni dalo niti malo peš

 

Drugače pa tudi sam priporočam Gili otoke, občutek je čisto drugačen od kaotičnega Bali-ja. Še najbolje je da ni nobenih glasnih motorjev Sva bila s punco na Gili Trawagnan naprej za 5 noči (kao party island, čeprav ni prehudo), tu imajo res hud night market s hrano. Nato pa še par noči na Gili Meno (kao najbolj divji/naravni od Gilijev) in je bil tud super, čeprav tisti pajki, ki visijo naokoli so res grozljivi (velikost glave solate :)). Sva želela it 3 leta nazaj s hčerko še na Gili Air (kao najbolj družinsko friendly otok), pa je korona prekrižala načrte.

 

Najboljši del Indonezije pa je bil vsaj meni potovanje z barkačo od Floresa, mimo Komodo otokov do Lomboka, res je blo kul.

 

21. april 2023 uredilo bitje Vincent
mini change

[Hernir]

Imamo tudi slovenski grafični roman na temo enoletnega bivanja v Indoneziji https://www.vigevageknjige.org/knjigarna/sumatra

[nimr0d]

kemik reče Dne, 17. 4. 2023 at 8:31:

Meni najljubši del obiska Balija je bil tedenski oddih na Gili Menotu. 

Iz kje in kam ste to leteli in kakšni so bili stroški (letalo, bivanje na otoku,...) 

[Mrhovinar]

nimr0d reče Dne, 28. 4. 2023 at 14:23:

Iz kje in kam ste to leteli in kakšni so bili stroški (letalo, bivanje na otoku,...) 

 

Zagreb - Dubaj - Jakarta takrat cca. 650€/oseba (povratna)

Jakarta - Denpasar takrat cca. 70€/oseba (povratna)

 

Bivanje - apartma 450€ za 25 dni (celotno potovanje) + dodatne nastanitve (Nusa Penida, Gili Air - hkrati sva imela najeta 2 apartmaja ) 

Verjetno se od takrat ni kaj dosti spremenilo in bi si mogoče rezerviral za prvo noč, ko priletiš na otok, potem pa sproti. Na voljo je bilo ogromno nastanitev, razkošnejših in cenejših.

Potoval bi samo še po severnem delu otoka, ki je ruralnejši/pristnejši, lepši in še bistveno cenejši.

Najem skuterja - takrat 3€/dan, najhitrejša oblika potovanja, še vseeno zelo počasna (povprečna hitrost potovanja cca. 25km/h) - največ je nesreč med turisti

Speedboat, trajekt (edina turista potovala z najetim motorjem iz Balija na Nuso Penido ) 

---------------------

cca. vse v kompletu nekje 3k €

 

Se mi pa še danes cedijo sline po tuninem steaku iz enga zakotnega pajzla v Ubudu. Fuck 2€ porcija in najbolj okusen tunin zrezek, kar sem jih kdajkoli dobil na mizo.

[Kruz]

Dej povej kako se izogneš zastrupitvi s hrano pa to v teh Indonezijah

[Mrhovinar]

Sovicha reče Dne, 18. 5. 2023 at 13:06:

Dej povej kako se izogneš zastrupitvi s hrano pa to v teh Indonezijah

 

Težko. 

Hrana za naju ni predstavljala težave, ampak pijača (smoothie - led iz vodovodne pipe)

Meni sicer ni bilo nič celo potovanje, je pa dečva kasirala in obležala za 3 dni s hudimi krči po prebavilih.

Njihova farmacija je precej dostopna in na tem področju precej stvari na voljo. 

Aktivno oglje in nek njihov antibiotik.

[Kinetic]

Sovicha reče Dne, 18. 5. 2023 at 13:06:

Dej povej kako se izogneš zastrupitvi s hrano pa to v teh Indonezijah

 

Šilce viskija zjutraj, tak kot na vseh drugih popotovanjih...