Poezija

[fauzić]

Še vedno sem pri Kosovelu. Nekako se mi zdi, da odlično zajame ta prehod iz poletja v že-smrt-napovedujočo jesen. Že se nekako kaže tisto Holderlinovo vprašanje : kam pozimi. Strah me je zime. Vse je odplavalo, sam ne veš kam. 

 

Tole tako dobro zadane melanholijo jeseni ... svet se je čudno daleč pomaknil

 

Sam 
 
Človek ni žalosten in ni vesel. 
Svet se je čudno daleč pomaknil, 
blodiš in tavaš kakor izgubljen, 
vse je odplavalo, sam ne veš kam.  
Lep obraz je ugasnil v sivi temi, 
v meni odsevajo goli kostanji 
in listje, ki pomendrano v dežju 
gnije pod drevjem. 
 
O, zakričal bi, da bi odmevalo 
vse od gora, od gozdov, od dolin, pa se bojim, da sam bi ostal 
s potisočerjeno praznoto. 
 
 

5. november 2023 uredilo bitje fauzo

[Kočevc]

Hallo kleine Maus
Komm mit mir еin Stück nach Haus
Und dann machen wir Hochzeit
Ich gebе dir mein Wort
Und du gibst mir auch dein Wort
Im schneeweißen Kleid
Ja, ja, ja!
Nach dem Küssen Lahko noč
Und am Morgen Dober dan
Schön ist so ’ne Hochzeit!
Alles nur mit Herzgefühl
Denn die Liebe ist ein Spiel
Für die Ewigkeit

[fauzić]

rime so rakave tvorbe

borba za bit!((coin))

 

 

Rime  
 
Rime so izgubile svojo vrednost. Rime ne prepričujejo. 
Ali si čul trenje bolesti. 

 

Kam bi s frazami, dragi govornik! Spravite fraze v muzeje. 
Vaše besede morajo imeti trenje, da zagrabijo srca človeška. 
 
Vse je izgubilo svojo vrednost. Belo morje pomladne noči 
se razliva po poljih, vrtovih. 
Slutnja bodočnost gre mimo nas. 

5. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Kako danes še izpovedati ta SEM! ? zdi se kot da je gotovost poletja izpodrinili hladni težki zrak jeseni. borbe je potrebno! ampak od kje črpati moč? rakave celice so spodjedle strukturo. sedaj je zdravi človek ta ki je v karanteni. narobe svet. svoboda : steklene palače sredi Ljubljane. in vsi, ki bežijo iz podzemlja. in od nekod otroški glas "sama". spotikajo se. Ko obležijo in ne morejo več vstati : temu pravijo uspeh. to so bili naučeni imenovati uspeh. borbe je treba, ne miru. uspeh se je pobrati. iti naprej ... nikoli pasti ... naučiti se hoditi med dvema skrajnostima. nikoli propasti. 

 

Revolucija

 

Pravzaprav naj bil bi to problem in še najbrže zelo kočljiv, 
toda, če je to, kar naj bi bil, 
če postane, kar da je – potem,  
če prinese svobodo ljudem, 
naj mu katerikoli bo naziv, 
jaz ga molil bom in bom slavil, toda, dragi, ne sedaj, potem ...  
A sedaj je treba borbe v nas, borbe, svete borbe, ne miru, 
ne počitka, niti slepih sanj, 
ne raziskovanj, izpraševanj, 
treba, da spoznamo svoj obraz, in da izpovemo: Mi smo tu! 
 

 

 

revolucija kot revolucija duše. nič "tu" ni vredno revolucije. revolucija mora počakati. čaka. čaka na človeka, da jo izvede. človeka še ni. samo kibernetsko ustvarjene pošasti. 

 

6. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

resnice so iluzije, za katere smo pozabili kaj so, metafore, ki so zbledele in nimajo več čutne moči, kovanci, ki so le še kovina nič več kovanci”

[fauzić]

Nisem pogosto v našem glavnem mestu. Vsak obisk posebej me razočara. Vsi - enaki. Kot ukrojeni iz enakega kroja se sprehajate drug mimo drugega. enaki, a ne iz istega. Vsak zase hitite na svoje domovanje, a nihče domov. Ker nimate doma. Ker ste iz enakega kroja. Namesto, da bi dajali mero jo jemljete. FF je postala modna pista. Vedno enakih. Niste si izborili drugačnosti. Neskončno vračanje enakega. V vsakem izmed mimoidočih ga vidim. In vsak od vas je borec za svobodo. Malo vas ve, da se borite za svobodo enakega kroja, da ste umerjeni. In od nas - zahtevate, da smo umirjeni. 

bolečina je prepovedana! enaki in enakopravni. to bi moralo biti pribito na začelju filozofske fakultete

 

Vi ne razumete, da si je potrebno izboriti tradicijo. Da je potreben boj za mero. Revolucija je v tem smislu : vojna napoved umerjanju. Ampak vi si mislite "po" "svoje" ... mislite, da si mislite svoje. V resnici pa namesto vas misli : Drugi. 

 

"vi pošiljate ovaduhe med nas" (kdor to bere v smislu zatiranja politične revolucije bi ga mogli dat na tnalo)

 

Razocaranja

 

I


Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
preklinja vas!
Za malo sonca
bi ziveli.
Za malo vetra,
ki v dolino veje,
za malo sonca,
ki srce ogreje.
Pa ste prodali nas
za zlat denar
in ste steptali nas;
pa kaj vam mar
za nas, ki v dnu temnic
umiramo,
za nas, ki brez pravic
se upiramo.
Vi posiljate ovaduhe nad nas.


Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Preklinja vas.


II


Nepremegljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.


Ne smem ljubiti zene,
ce nosim smrt s seboj,
in vendar posvecene
vse misli so s teboj,
ljubezen ciste žene
je kot jesenski soncni soj;
poljane zapuscene,
nad njimi tih pokoj.
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Krut je ta glas.


III


Jaz nisem z varni,
sam s seboj hocem biti.
Jaz ne jocem s solzami.
Sam moram vse dopolniti.


Jaz nisem od vas.
Jaz vedno odhajam,
kot mi je ukaz!
Jaz pojem in lajam.
Njena senca pada name,
tiha senca nje oci.
Naj se njo mi Smrt vzame,
vse se dopolni.


V crnih, golih vejah sije
tiho, ko da umira kdo,
sonce. Nihilomelanholije.
Vse so dopolnilo bo.


IV


Nepremagljivi se v meni bori.
Srce, ne kolni!
Dusa, ne kolni!
Mi vsi smo bolni.
Moramo umreti,
moramo umreti,
ni nam trpeti,
ni nam ziveti.
Nepremagljivi govori
iz mene.
Nepremagljivi jaz.
Nadzemski.
Kakor topla poslednja molitev
je njegov glas

7. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Po cesti greš

Po cesti greš, sam ne veš kako,
žaluješ, pa ne veš zakaj,
kakor črno drevo si v jeseni,
ko razblesti sivino sijaj.

Mogoče bi rado spet listje imelo,
srebrn sijaj, polsvetal, čudovit —
človek bi umrl, pa ne more umreti,
in živel bi tudi; a je zlomljen, ubit.

[fauzić]

"kar ostaja ustanavljajo pesniki" - pa je sploh še kaj kar ostaja? ali so samo še ustanove in ustanovniki in ustanovnice? 

"was bleibet aber, stiften die Dichter" 

 

Remembrance

 

The northeast blows,
My favorite among winds,
Since it promises fiery spirit
And a good voyage to mariners.
But go now, and greet
The lovely Garonne,
And the gardens of Bordeaux,
Where the path runs
Beside the steep bank,
And the brook falls deep into the stream,
And a noble pair of oak and silver
Poplars look down from above.

I remember it well,
How the crowns of the elm trees
Lean over the mill,
And a fig tree grows in the courtyard.
On holidays
Dark-skinned women
Walk upon the soft earth,
And in March,
When night and day are equal:
Cradling breezes waft
Across the gentle pathways,
Heavy with golden dreams.

But someone hand me
The fragrant cup,
Full of dark light,
That I may rest.
It would be sweet
To sleep among the shadows.
It isn’t good
To stay mindless
With transient thoughts.
A conversation is also good:
To speak the thoughts of the heart,
And to hear much of days of love,
And of deeds that occur.

But where are our friends—
Bellarmin and his companion?
Many are afraid to go to the source,
Since treasure is first found in the sea.
Like painters, they gather up earth’s beauty,
And they don’t scorn winged war,
Or to live alone for years
Beneath the bare mast—
Where the city’s festivities
Don’t brighten the night, nor
The sound of strings and native dancing.

But now the men
Have gone off to the Indies...
From the windy peaks
And vine-covered hills
Where the Dardogne
Comes down with the great
Garonne; wide as an ocean
The river flows outward.
But the sea takes and gives memory,
And love fixes the eye diligently,
And poets establish that which endures

 

(Holderlin)

8. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

a sem bolan?

Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo
besedo, kakor je svetlo novembersko solnce na Krasu.
Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka
kakor je brinova jagoda s Krasa.
V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli,
v njej je bolest, katere ne morete spoznati.
Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego
ljudje JO razumevajo bon na gmajni m bnnjevi grmi
za skalami.

10. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Hope” is the thing with feathers -

That perches in the soul -

And sings the tune without the words -

And never stops - at all -

 

And sweetest - in the Gale - is heard -

And sore must be the storm -

That could abash the little Bird

That kept so many warm -

 

I’ve heard it in the chillest land -

And on the strangest Sea -

Yet - never - in Extremity,

It asked a crumb - of me.

(Dickinson, E.)

[fauzić]

SNEG 

    Brez konca padaš, drobni sneg,

    na tihi gozd in na poljano,

    nekje kraguljčki, hitri beg,

    spet molk za mano in pred mano.

 

    Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?

    Kar bilo - kot v sneg zakopano!

    Kad bode - kot ta tiha plan

    brez konca širi se pred mano.

(murn) 

[fauzić]

 

Zemlje odtujena svetu

svet odtujen zemlji

"ta zamolkla obrezstranjenost pušča za seboj globoko praznino, neznanski dolgčas, puščavo zapuščenosti, ubotvo bistva vsega bistvenega"

 

pa vendar : iz te zapuščenosti pesni pesnik. Ta zapuščenost, ta konec vseh koncev, mu je kot način skozi katerega ...

 

 

Rilke, Devinske elegije

Earth, isn’t this what you want? To arise in us, invisible?

Is it not your dream, to enter us so wholly

there’s nothing left outside us to see?

What, if not transformation

is your deepest purpose? Earth, my love,

I want it too.. Believe me,

no more of your springtimes are needed

to win me over—even one flower

is more than enough. Before I was named

I belonged to you. I see no other law

but yours, and know I can trust

the death you will bring.

See, I live. On what?

Childhood and future are equally present.

Sheer abundance of being

floods my heart.

12. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Solitude

Some say
aloneness
and its quietude
is a nightmare of isolation,
the opposite of love,
that an empty room
is not filled by their own body
only by others.
Some hide under crowd-cover
or run from themselves to another.

Solitude might be cherished
even more than a lover.

What else but solitude
nourishes your poems like rain on wildflowers,
grows your songs, flows your art?

What else
opens to the vista beyond your confines,
returns you to yourself,
honors your silence,
makes space for your tears,
and a place to rest.

What else
leaves room for your questions
is the dawn for your answers
reminds you of the warp and weave
connecting the universe,
the unconditional oneness.

What invites you to meditation,
brings you to your spirit,
leads you to prayer?

[fauzić]

 

 

 

Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Kras.
Civilizacija je brez srca.
Srce je brez civilizacije.
Izmučena borba.
Evakuacija duš.
Večer peče kot ogenj.
Smrt Evrope!
Usmiljenje! Usmiljenje!
Gospod profesor,
razumete življenje?

[fauzić]

Vsi, ki sem jih poznal so mrtvi. RIP

 

Kons: Z 

Melanholična harmonika.
Kopalna sezíja.
Modri bliski.
Čevlji št. 40.
Istra umira.
Morje.
Evropa umira.
Šport, gospodarstvo, politika.
Japonska proti Rusiji.
NOVA KULTURA.
Nova kultura: človečanstvo.
Nova politika: človečanstvo.
Nova umetnost: za človeka.
Evropi prihaja ura smrti.
Mazilite jo s H2SO4.
Ura žalosti.
Zagrinjalo je odstrlo nov svet.

[fauzić]

Srečko Kosovel: Prerojenje

Sam, sam, sam moram biti,
vsako telo neprozorno v prozornost preliti
in zvoki klavirja bodo potem
mogoče le zimske zvezde mojim očem.
Sam, sam, sam moram biti,
da pozabim misliti in govoriti
in da občutim v sebi le eno veličast
vesoljstva tihega: Rast.
Sam, sam, sam moram biti,
vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,
ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem
kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.
Sam, sam, sam moram biti,
v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti,
svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti
in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

– Prerojenje, Srečko Kosovel (Ljubljanski zvon, letnik 46, številka 6)

[fauzić]

Temni bori, črni bori,

čuj, kako vršijo,

ko da med seboj bolestno, 

tiho govorijo. 

 

Pod sekiro so sovražno

včeraj bratje pali, 

danes in mogoče jutri

bomo mi še stali. 

 

SIlna burja, močna burja

v bore zavihrala, 

ko da čula bi besede, 

pala in obstala.

 

Če umrete, bratje bori, 

kje se bom spočila,

recite mi, dragi bratje, 

s kom bom govorila?

 

Bratje bori, ostanite,

rastite z uporom!

Pa so padali bolestno,

nemo, bor za borom. 

[fauzić]

Tujci, ki na krovu spijo,

sanjajo o belih zvezdah;

saje padajo v obraze, 

a nad sajami so zvezde ...

 

A nad sajami so zvezde

- tujci so krvi pijani -

hladen veter jih pozdravi,

belo mesto v daljavi

 

na obali vsi obrazi,

srca, duše, prepevaje

težko težko ste hodili, 

duša z dušo se poljubi

[fauzić]

šla je mlada lastavica

čez široko morje, 

ko je začutila pomlad, 

se je povrnila. 

 

šle je deklica čez morje

med ljudi neznane,

mnoga pomlad je pretekla,

pa se ni vrnila

 

Lastavica, lastavica

ni se izgubila

samo mlada deklica

ni se povrnila. 

[fauzić]

zanimivo kako ima psihologija za vsako stanje duše neko ime, in mu pravi bolezen. je kot da je karkoli človeškega izbrisano. kajti le duša ne more lagati

... kajit le duša ne more zakriti svoje bolesti

 

ne razumeš. ne razumem. nihče ne razume. 

 

Rad te imam, ko si ob klavirju

in tvoje roke se vanj potopijo,

ko da ne veš, zakaj in komu,

slepo izvabljaš težko melodijo. 

 

Kajti le duša ne more lagati, 

slepa se išče v brezmoči izraza,

kajti le duša ne more zakriti

svoje bolesti. Bolest je ekstaza.

 

Ti kakor slepa igraš, igraš,

iz sebe izvabljaš temno tragedijo

in se obenem smehljaš, smehljaš,

glej svoje roke, kako krvavijo. 

 

Jaz pa poslušam kot kamnit,

an, ničesar ne morejo vzeti

več mi ljudje, le tebe, dekle, 

hotel sem kakor rožo oteti. 

 

 

17. november 2023 uredilo bitje fauzo

[Okult]

Kekčeva pesem

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce,

v drugi roki zlati smeh.

 

Kdor vesele pesmi poje

gre po svetu lahkih nog,

če mu kdo nastavi zanko,

ga užene v kozji rog.

 

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce,

v drugi roki zlati smeh.

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce,

v drugi roki zlati smeh.

 

Bistri potok, hitri veter,

bele zvezde vrh gora,

gredo z mano tja do konca

tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

 

V eni roki nosim sonce,

v drugi roki zlati smeh.

[fauzić]

begone, mindless beast!

 

In to je neodložljivo. Je kot da človek še vedno živi v tistih mestih, ki jih je postavil, ko je zidal pot do nebes. In je kot da se sploh ne zaveda, da je tem mestom pasti. Da je to njihova edina usojenost.
Ta mesta so rastla na temeljih človekovih prepričanj, resnic in vere. Če človek ni več prepričan, če nima več resnice in če več ne veruje v nič … potem morajo nujno pasti.
 

In umetniki in filozofi so tisti, ki poskušajo iz mrtve zemlje ponovno zgraditi mesta. Česa vse si niso izmislili! A zemlja molči. To kar je mrtvo ne more vstati.
Molči, ker je pesem umetnikov in misel filozofov šibka. Nima več moči, s katero bi kot pesem (o) svetu oživljala zemljo, tako, da jo kot sveto razkriva. Njihova pesem in misel sta šibki, ker sta osamljeni. Naslanjajoč se na to kar so vedeli pretekli, skušajo napraviti tisto kar je bilo, skušajo ustvariti to kar je, pripraviti to kar bo.

A ker se ne naslanjajo več na nič so njihova mesta zgolj fantastičen privid, ki se neprestano seseda sam vase.
VČasih se mi zdi, da jih skupaj drži samo bolečina tistih, ki jim je pasti, a tega ne morejo dopustiti. Čeprav v resnici že padajo in tudi vsa njihova mesta z njimi.

[DaCapo]

@fauzo: čisto mimogrede vprašam (in brez zamere!): Si ti na kakšnih drogah? 

[fauzić]

DaCapo reče pred 2 minutama:

@fauzo: čisto mimogrede vprašam (in brez zamere!): Si ti na kakšnih drogah? 

bolest

je

ekstaza

[DaCapo]

V bolečini ekstaze
živim 
in se znova rodim.
 

[fauzić]

DaCapo reče Pravkar:

V bolečini ekstaze
živim 
in se znova rodim.
 

alfi nipič?

[DaCapo]

Lol. Nimam pojma. To sem napisal po trenutnem navdihu kot odgovor na tvoj prejšnji post.  

19. november 2023 uredilo bitje DaCapo

[fauzić]

DaCapo reče pred 6 minutami:

Lol. Nimam pojma. To sem napisal po trenutnem navdihu kot odgovor na tvoj prejšnji post.  

Kajti le duša ne more lagati, 

slepa se išče v brezmoči izraza,

kajti le duša ne more zakriti

svoje bolesti. Bolest je ekstaza.

 

še litra vina ne morem spit preden se pokvari. bolj zdravega in drug free človeka ne boš srečal

[DaCapo]

Kaj je duša,
sem vprašal v onkraj
in odgovor je bil
error 404

 

[fauzić]

Tragedija na oceanu

(Srečko Kosovel)

 

1.

Mrzel, mrzel je ocean,

če ti je tesno, stopi vanj!

Dovolj globoka je hladna tema,

potopi svojo bolest do dna!

 

Kdo si? - Jaz. -

Kaj je jaz, kdo je jaz?

Jaz mu uničim obraz,

moj obraz je tema,

tema - tema,

ne tista tema, tema srca, 

ki dobro de,

ona, ki sega od gore do gore,

od morja do morja.

Jaz ne varujem najlepših sanj,

moj grob je širok, moj grob je teman,

in kdor ima svoj obraz

mu ga raztrgam jaz, ocean. 

 

2.

O, na, mornar, teh lepih rož,

teh lepih rož, teh sladkih rož,

o, tiho ulezi se v svoj čoln,

lepo, lepo zasanjal boš. 

 

Strupene so, pa se ne boj,

po njih tako sladak pokoj,

zapreš oči, lepo zaspiš

pozabiš vse in onemiš.

 

O kaj, o kaj te gosli pojo, 

da me čaka na bregu nekdo?

Glej skoro ne čujem ničesar več,

truden sem, truden; o, rože te 

dehte tako sladko, sladko. 

 

3.

Ti boš rastlina, med plastjo plast,

in skozi tebe kipela bo rast,

neviden boš in nepoznan, 

ti boš na dnu vseh žrtvovanj.

 

Mogoče ti bo tesno kedaj,

zemljo bo razsvetil maj,

nad tabo vse zelenelo bo,

cvetelo bo, živelo bo.

 

In ti boš tesno med plastmi,

zemljo presijale ti bodo oči,

in tvoje oči bodo rasle v svet,

nad njimi vzhod z zatonom spet.

 

Nad zemlji sinje sinje nebo,

kot da vse mrtve oči vanj sijo,

in z roko v roki nevidni vsi, 

v živem koraku mrtvi zveni ...

 

4

Izza gora - haha, haha,

tam hodil je mlad študent, 

vedno zakrit, v črno ovit,

haha, tam deklico je imel -

tiho, dobro deklico, haha

 

Zdaj se z vsem igra tema. 

O dober, prijeten bi grob bil tesan,

na poti neznani pod goro, 

mogoče bi me razbojnik ubil

pod gozdom in me za vedno skril.

 

Sezi z belo roko skozi noč, 

draga, daj mi roko v pomoč!

 

Jaz sem živih teman ocean,

ne ščitim hrepenenj, ne nad ne sanj,

v večnost, v temo bo pokopan,

kogar vzamem v naročje,

moj grob je širok, moj grob je teman.

 

5.

Joj, rešite me, jaz sem poet,

joj, rešite me, jaz nisem bankir!

Mrzla voda pljuska po ladiji.

Rešitelj je kapitan, on je zver.

 

V črnem čolnu sam sebi,

z lučjo rdečo sveti v temo,

kdor ni dobro dovolj potopljen,

z veslom razkolje mu glavo

 

Širok, širok je ocean

in šum njegovih valov hladan,

a še strašnejši mir njegov,

ko veter ne prši valov. 

 

Le nekateri utopljenci ne morejo 

se potopiti do dna, do dna, 

a se ne morejo rešiti.

Strašno je strmeti v potop sveta.

 

Ti vstajajo, padajo po veri, 

ki jih je dvigala do Boga,

a zdaj je utihnil sredi teme, 

klic njegov iznad teme. 

 

6.

 

Eni hočejo nazaj,

a kako bi nazaj, kako, 

duše njihove ne morejo umreti, 

tiho duši jih pod vodo. 

 

Bodo li večno v temi živeli,

o, razodeni skrivnost, zakaj?

Ali, ko bodo vode vzblestele, 

v jutru splavajo nazaj? 

 

Pa so njihovi bregovi utonili,

in sami ne vedo, kam ne kod,

pa so se njihovi cilji izgubili,

pa saj so morali na pot. 

 

7.

Po tihi vodi, temni vodi

plava mlad in lep mrlič:

lep, o, lep mu je obraz,

bled, ko da je iz cvetja vstal,

da je vstal in zacvetel. -

 

Po vodi plava mlad mrlič.

 

In, če je vstal, zakaj je vstal?

Ali je dobojeval

ves boj strasti,

ves boj ljudi

in zdaj ne more pasti na dno?

Bog temni pada na temo. 

 

8

Čez dvajset tisoč let mogoče, 

ko vstanejo ti otoki iz tal,

pride na goro s palčico v roki

geolog in bo preiskoval. 

 

In bo iskal predpotopnih ljudi

in bodo strmele njegove oči,

toda zaman, zaman, zaman,

se bo trudil, da bi spoznal ocean. 

 

Ta ocean, strašno odprt,

bodočim življenje, nam pa smrt

ta preizkušnja, naval in strast,

strašen pogin za novo rast.

 

Geolog bo učil: Vzporedne plasti,

tukaj nič boja bilo ni,

tukaj je tiho pokrilo morje,

doline, polja in gore.

 

9

Štirje veslači v noč gredo,

v noč gredo, strašno pojo,

in bijejo z vesli v temni val

in kličejo: Pridi, pridi kralj!

 

Štirje veslači gredo skozi noč,

pridi, ga kličejo, na pomoč,

ali reši v Evropi nas

ali pa v strašnost potopi nas!

 

Ali rešitvene zvezde ni,

v njihovih očeh ni več oči,

v njihovih očeh le še ogenj gori,

ubija in v smrti združuje ljudi.

 

Štirje veslači v noč gredo,

v noč grdo, strašno pojo

in bijejo, kličejo ga zaman.

Tih je nad mrtvimi ocean.