Poezija

[fauzić]

Ne more biti teme o črkah, pa da ni teme o poeziji. Sem not lepite pesmi, ki so vas presunile. Ne vem, če ta čas še prenese interpretacijo pesmi. 

 

Distance between two doors (m. Darwish) 

 

 

Time passes through us, or we pass through it
as guests to god's wheat.
In a previous present,a subsequent present,
just like that, we are in need of myth
to bear the burden of the distance between two doors.../

 

 

[fauzić]

Danes je skoraj popoln dan za poezijo. Skoraj. Ni se moglo zgoditi, da se mi ne bi prišepnila neka vest. Mimobežno sem nekaj slišal o nekem psu, ki je nedavno umrl pri 30. letu, medtem ko sem v knjižnici iskal oddelek pesmi. Našel sem ga, oddelek namreč, ne psa, nekako primerno času, prav ob oknu, stisnjenega, tam kjer sploh ni bilo predvideno, da naj bi bile knjige. Pesmi, potisnjene prav v kot. Tam kjer jim je pravzaprav mesto. Škoda da tam nimajo sedišča. Me je že mikalo, da se še sam usedem zraven. Bi si delali družbo. V kotu. Tam kjer nam je mesto. Morda pa le smrt mršavega 30-letnega psa, ki je danes napolnila časopise, ni tako tuja. 

 

Ker je primerno situaciji ne morem mimo zelo zanimivega verza v Darwishevi pesmi "A state of siege". 

The soldiers measure the space between being and nothingness
with field-glasses behind a tank's armoury

 

 

SAM sem, pepelno rožo dam

v kozarec, zrele črnine poln. Sestrska usta,

ve izgovorite besedo, ki najprej živi pred okni, 

in brezglasno pleza, kar se mi je sanjalo, ob meni  kvišku. 

 

Sem v cvetu odcvetele ure

in hranim smolo za neko pozno ptico:

snežinko nosi na peresu, rdečem od življenja;

z zrncem ledu v kljunu prihaja skoz poletje. 

(Celan) 

 

In na temo raze, kot tistega v kar je kot nekako potisnjeno človeško bitje 

 

Nebesni novec 

 

V raze
nebesnega novca v reži vrat tiščiš besedo,
ki sem se ji izvil,
ko sem z drgetajočimi pestmi streho nad nami
razdel, skril za skrilom,
zlog za zlogom, bakrastemu-

siju beraške-
sklede tam zgoraj
na ljubo.

24. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[Bessie]

Navedek

ČLEK VRAN
zaspisan v spastast stas slast v kad dna.
mečiurji soplast zdihan brast kivna nos ga hladna
zibna senca zazna ga, zdrh kontara vasa ga norčju,
v bringu strdin v uh napši. onga klič v griz njum mutata.
albi hudiša nebi zdušam odprt luftan spregled.
hombara se, hombara kulpa mudon. sospat zamed
scuzat zaset. na šur, v ruj kot zmeri v rempo še neba.
zibka sprotanje vlečke člak in zmad stepa pepke
s člumom bedka.

hidra se stra. stopa poliz smast v driz.
kot kara ratatara zmid škripne zdol,
holturase v rose zmenk, kidga zmeri umer.
čepa se spas razvira nas gluh izzel. čempal sluši
slikne umiš, zmrličudal in kal zabrsti kot gral.
v stopse dopla step člunov: hodš v lom, mplaš prelom
hurzuntov spet na spet v up nadet kšaž.
šopleš utlo prejet zavrat.

Boštjan Leskovšek

24. oktober 2023 uredilo bitje Bessie

[Bessie]

Navedek

SPOMINI
Se spomniš, predragi, še tiste noči,
ko v dar se telesu telo prepusti…

Tako kot nekoč v naročje me vzemi,
lepo me, kot ti znaš, čez ramo objemi,
tako kot takrat spet poljubi me nežno,
ponesi, kot ti znaš, me v stanje breztežno.
Ne čakaj, ne čakaj več, hočem te zdaj,
po prsih me v tihem šepetu grizljaj…

Kam, ljubi, zdaj greš, izzivaš mi jezo?
Ne jezi se, draga, grem po protezo!

 

VROČA ZVER
Vsako bejbo najbolj zrajca,
če speglana na rob je srajca!
Kako je moj likalnik strasten,
v svojih aktih veličasten!
Sope, se vlaži, zamaka
zverina vroča ta brezdlaka!
Drsi po pisti gladki deske nove,
manjka le še, da zarjove!

Luka Vasle

24. oktober 2023 uredilo bitje Bessie

[fauzić]

V temi današnjega večera. Še enkrat Darwish. Odlično kako 

 

In the past, I was inclined to love winter,
and I listen to my body.
Rain, rain, like a love letter pours licentiously
from the imprudent heavens.
Winter. A cry. An echo
hungry for the embrace of women.
In the distance, the steamy breath
of a horse carrying clouds...white, white.
I used to love winter, to walk joyfully to my
rendezvous in space drenched in water.
My love used to dry my short hair with
Long hair luxuriant with wheat and chestnuts.
She was not content with singing
I and winter love you,
so stay with us! She would warm my heart
on two hot gazelle fawns.
I used to love winter,
and I would listen to it,
drop by drop.
Rain, rain like an appeal to a lover,
Pour down my body!
Winter was not lament pointing
to the end of life. It was the beginning. It was hope.
So what shall I do, as life falls like hair?
What will I do this winter?

 

 

Namig: ne gre za žensko

 

(Poznam te, ti si globoko sklonjena,

jaz, prebodêni, sem ti podlóžen.
Kje tli beseda, ki za oba bi pričala?
Ti – vsa, vsa stvarna. Jaz – ves blóden.

(Celan)

[DaCapo]

Poleti, poceni,
ob stari češnji na vrtu,
sedim in prodajam
štirivrstičnice.

;) 

[fauzić]

Zanimivo vprašanje je - ali je pesem upovedovanje občutkov, ali je nekaj kar gre čez - kar človeka nekako predstavi pred sebe, kot to kar kot predstavljeno predstavlja. Nekako se vračamo na začetek - ali poezija potrebuje mit, da nekaj pripove? Ali je lahko kar tako tjavendan? Ali antropologija spada v poezijo? 

Poetry is not a turning loose of emotion, but an escape from emotion; it is not the expression of personality, but an escape from personality

TS Elliot

V tem smislu tudi lahko na drugačen način razumemo slavni stavek "Poetry is a game of loser take-all". Poezija ni poveličevanje izkustva, emocije, ampak izstop iz nje. V tem smislu moramo prvo izgubiti sebe, da lahko sploh stopimo pred poezijo. Človek, ki se znajde pred vrati iz prve Darwisheve pesmi. Ni več on sam, ampak je v nekem smislu samo še distanca, je premagovanje te distance med vrati. Poet mora izgubiti vse, prvo pa sebe. 

 

5. V globini gore, v njenem sreu daljnem, I v zadnji, najozji jami labirinta, I v mraku visokem stoji Minotaver. I Blodna posast: moz s temno glavo bika. II Kar se zgodi, se odigra v tisini - I srecanje v kraju, kjer je zmeraj mrak, I hipen spomin na davno jutro, belo od snega, I oko, ki te zagleda, in ga ti ne vidis ... II V te kraje pride samo malokdo. I Noben pa se se ni vrnil iz gore. I Eni v blodnjaku od lakote in zeje umro, I druge nasadi Minotaver na rogove. 

 

 

24. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

danes malo bolj zemeljsko

 

When I was a boy
   a god would often rescue me
     from the shouting and violence of humans.
       Then, safe and well, I would play
          with flowers on the meadows,
             and heaven’s breezes
                 would play with me.

And as you delight the heart
of plants, stretching their tender
arms toward you,
Father Helios,
so you delighted my heart,
and I was your beloved,
just like Endymion,
holy Luna!

All you faithful
friendly gods!
I wish you knew
how my soul loved you!

Naturally I couldn’t call you
by name then, nor did you use
mine, as humans do, as if
they really knew each other.

But I was better acquainted with you
than I ever was with humans.
I knew the stillness of the Aether:
I never understood the words of men.

The euphony of the rustling
meadow was my education;
among the flowers
I learned to love.

I grew up in the arms of the gods.

[fauzić]

YOU ARE THROWING gold after me

I am drowning:

perhaps a fish can be

bribed

 

Seveda tega ne gre jemati dobesedno. Ampak danes lahko. Kako naj bo metanje zlata zaključek? O kruto življenje! Perhaps a fish can be bribed! 

25. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Tole boste verjetno vsaj nekateri poznali, čeprav dvomim da ste jo razumeli glede na reakcije. Izredno primerna glede na to kako se danes, v neki protiigri oblakov in sonca, odpira jesen 

Aus der Hand frisst der Herbst mir sein Blatt: wir sind Freunde

 

 

Corona

Autumn eats its leaf out of my hand: we are friends.
From the nuts we shell time and we teach it to walk:
then time returns to the shell.

In the mirror it's Sunday,
in dream there is room for sleeping,
our mouths speak the truth.

My eye moves down to the sex of my loved one:
we look at each other,
we exchange dark words,
we love each other like poppy and recollection,
we sleep like wine in the conches,
like the sea in the moon's blood ray

 

We stand by the window embracing, and people
look up from the street:
it is time they knew!
It is time the stone made an effort to flower,
time unrest had a beating heart.
It is time it were time.

It is time

Corona

Aus der Hand frißt der Herbst mir sein Blatt: wir sind Freunde.
Wir schälen die Zeit aus den Nüssen und lehren sie gehn:
die Zeit kehrt zurück in die Schale.

Im Spiegel ist Sonntag,
im Traum wird geschlafen,
der Mund redet wahr.

Mein Aug steigt hinab zum Geschlecht der Geliebten:
wir sehen uns an,
wir sagen uns Dunkles,
wir lieben einander wie Mohn und Gedächtnis,
wir schlafen wie Wein in den Muscheln,
wie das Meer im Blutstrahl des Mondes.

Wir stehen umschlungen im Fenster, sie sehen uns zu von der
                                                                Straße:
es ist Zeit, daß man weiß!
Es ist Zeit, daß der Stein sich zu blühen bequemt,
daß der Unrast ein Herz schlägt.
Es ist Zeit, daß es Zeit wird.

Es ist Zeit.

[fauzić]

Danes ne bo pesmi. Kako je bilo to pozabljeno? 

 

The poem holds its ground, if you will permit me yet another extreme formulation, the poem holds its ground on its own margin. In order to endure, it constantly calls and pulls itself back from an “already-no-more” into a “still-here”.

This “still-here” can only mean speaking. Not language as such, but responding and – not just verbally- “corresponding” to something.
In other words: language actualized, set free under the sign of a radical individuation which, however, remains as aware of the limits drawn by language as of the possibilities it opens.

This “still-here” of the poem can only be found in the work of poets who do not forget  that they speak from an angle of reflection which is their own existence, their own physical nature.
This shows the poem yet more clearly as one person’s language become shape and, essentially, a presence in the present.

The poem is lonely. It is lonely and en route. Its author stays with it.
Does this very fact not place the poem already here, at its inception, in the encounter, in the mytery of encounter?

The poem intends another, needs this other, needs an opposite. It goes toward it, bespeaks it.
For the poem, everything and everybody is a figure of this other toward which it is heading.
The attention which the poem pays to all that it encounters, its more acute sense of detail, outline, structure, color, but also of the “tremors and hints” – all this is not, I think, achieved by an eye competing (or concurring) with ever more precise instruments, but, rather, by a kind of concentration mindfull off all our dates.”

Paul Celan: Selections

27. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

 

Fadensonnen über grauschwarzer Ödnis.

Ein baumhoher Gedanke greift sich den Lichtton:

Es sind noch Lieder zu singen

jenseits der Menschen.

Grauschwarzer Odnis ... zdi se, da beseda lepo zajame zemljo (Zemljo?) pod današnjo polno luno. Ampak - gibt es noch Lieder? Če mora za pesem biti drugo, drugi ... mogoče zgolj še grauschwarzer Odnis. Puščava raste, gorje tistemu, ki puščave skriva (vem, da Odnis ni puščava, navezujem se na to misel ... gorje tistemu, ki puščava skriva)

 

ker ... če samo še puščava ... če puščava raste ... potem ima, da prerase človeka. pod to čudno luno danes, se zdi, kot da ga je že prerasla. zala djurič s svojim recitalom, ki spravlja ljudi v jok. v ozadju el classico.   Potem ni več pesmi. Samo še pop komadi. in žalost. In ljudje, ki "rajajo" nad truplom boga. nekje vmeš pušča. ne puščava, pušča-  kot možni prostor novega, ki pa ga je povsod že prerasel pesek in strupenjače in škorpijoni. možnost novega začetka po nesreči prepisana z novo staro vsebino, kot slabo označena VCR kaseta. tako v neskončnost. misel, ki ne more med ljudi ... ni nikoli pesem. in počasi se topi v strup. strup je pravzaprav neštetokrat premešan vroči zrak-duh-aeter puščave. Ampak kača ne more poljubiti. Lahko samo ugrizne. 

 

Stringsuns over greyblack desolation.

A treehigh thought grabs the lighttone:

There are still songs to sing

beyond the humans.

28. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[newfka]

I GO DOWN TO THE SHORE
Mary Oliver

 

I go down to the shore in the morning
and depending on the hour the waves
are rolling in or moving out,
and I say, oh, I am miserable,
what shall —
what should I do? And the sea says
in its lovely voice:
Excuse me, I have work to do.

[fauzić]

Es war Irde in ihnen

Celan

 

There was earth inside them, and
they dug.

They dug and dug, thus did
their day go, their night. And they did not praise God,
who, so they heard, wanted all this,
who, so they heard, knew all this.

They dug and heard nothing more;
they didn’t grow wise, invented no song,
thought up no language for themselves.
They dug.

A stillness came, a storm too came,
all the seas came.
I dig, you dig, and the worm too digs,
and what sings over there says: they dig.

O one, o no one, o noone, o you:
Where did it lead, as it led nowhere?
O you dig and I dig, and I dig myself toward you,
and on our finger the ring awakens.

---

Es war Erde in ihnen

Es war Erde in ihnen, und
sie gruben.

Sie gruben und gruben, so ging
ihr Tag dahin, ihre Nacht. Und sie lobten nicht Gott,
der, so hörten sie, alles dies wollte,
der, so hörten sie, alles dies wußte.

Sie gruben und hörten nichts mehr;
sie wurden nicht weise, erfanden kein Lied,
erdachten sich keinerlei Sprache.
Sie gruben.

Es kam eine Stille, es kam auch ein Sturm,
es kamen die Meere alle.
Ich grabe, du gräbst, und es gräbt auch der Wurm,
und das Singende dort sagt: Sie graben.

O einer, o keiner, o niemand, o du:
Wohin gings, da’s nirgendhin ging?
O du gräbst und ich grab, und ich grab mich dir zu,
und am Finger erwacht uns der Ring.

[fauzić]

newfka reče pred 7 urami:

I GO DOWN TO THE SHORE
Mary Oliver

 

I go down to the shore in the morning
and depending on the hour the waves
are rolling in or moving out,
and I say, oh, I am miserable,
what shall —
what should I do? And the sea says
in its lovely voice:
Excuse me, I have work to do.

Nimam emoticonov tako da moram na starodavni način odgovoriti. 

 

Lepa pesem. Tudi sam skoraj dnevno obiskujem jezero in skušam loviti igro valov ... in res je kot da v tem dogajanju jezera je kot da se-pozabim. V nekem smislu je kot da me jezero izniči. Samo sem tam. 

 

Je ta sem, ta biti prisoten ne kot ta, ki sem ... ampak zgolj kot sem!  tudi napor vsake pesmi? Da kot da nas ugrabi? 

 

in če je temu tako ... zakaj je to pozabljeno? Mar ni to najbolj človeško od vsega? 

 

Enkrat si mi rekla da nisi umetnica. Mar ni vzeti to ugrabljenje nase - smisel umetnosti?

29. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Count the almonds,
count what was bitter and kept you awake,
count me in:

I looked for your eye when you opened it, no one was looking at
you,
I spun that secret thread
on which the dew you were thinking
slid down to the jugs
guarded by words that to no one's heart found their way.

Only there did you wholly enter the name that is yours,
sure-footed stepped into yourself,
freely the hammers swung in the bell frame of your silence,
the listened for reached you,
what is dead put its arm round you also
and the three of you walked through the evening.

Make me bitter.
Count me among the almonds.

 

(celan)

 

 

The calm, 

Cool face of the river

Asked me for a kiss.

(Langston)

29. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Sorge kot najbolj človeški način bivanja. Zanimivo kako človek zavrže drugega v imenu sebe, ne vedolč, da brez drugega ni sebe. Namesto, da bi imenoval drugega imenuje sebe. in tako, malo po malo, izgublja svoje ime. In temu, v pretencioznosti svojega početja, pravi svoboda. Skrb, ki jo človek goji do vsega, predvsem pa do lepega ... mar je človek (kdaj?) sploh lahko več od te skrbi? Naložiti nase svojo skrb, ki je že vedno (tudi) skrb za drugega. Vendar ne za to, da je sit in oblečen, temveč skrb za to, da je človek. Če ne človek,, sočlovek, ni več drugi, temveč drugo - zgolj še to kar so drugi v tem kar je drugo. 

 

Tako je človek danes, ko obišče prijatelja včasih celo zavrnjen - kaj me motiš, kako si dovoliš priti nenajavljen. Pogleda v rokovnik in reče - danes nimam časa zate. Skrb "zase" postavljena višje od skrbi, ki jo zame namenja prijatelj. 

potem nekje vmes imamo še narcisiste, ki okoli skrbi za njih naredijo dramo, predstavo. človek je res do konca skaženo bitje. 

 

 

Someone will ask later, sometimes
searching for a name, his own or someone else's
why I neglected his sadness or his love
or his reason or his delirium or his hardships:
and he'll be right: it was my duty to name you,
you, someone far away and someone close by,
to name someone for his heroic scar,
to name a woman for her petal,
the arrogant one for his fierce innocence,
the forgotten one for his famous obscurity.
But I didn't have enough time or ink for everyone

 

(Neruda)

30. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Za primer pa zanič pesem. Namesto, da bi pesem šla čez -v svet, povedala nekaj več,  je kot nekako nihilistično ugnezdena v tostranskosti. Pesnik ne piše več o drugem, predvsem pa ne o drugem-sebe, temveč samo še o sebi. Brez skrbi. Pesem je izrabljena kot neke vrste jadikovanje nad stanjem sveta. To NE spada v pesem, v kolikor je namen pesmi, da gre čez. Postmoderne pomije Tomaža Šalamuna: 

Nikogar ne zanima kako se počuti Šalamun. Ne moreš v 20. stoletju tega prodajat kot pesem, lol 

 

Vsak pravi pesnik je pošast.
Glas uničuje in ljudi.
Petje zgradi tehniko, ki uničuje
zemljo, da nas ne bi jedli črvi.
Pijanček proda plašč.
Lopov proda mater.
Samo pesnik proda dušo, da jo
loči od telesa, ki ga ljubi.

 

 

 

30. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Primerjajte zgornje skropucalo s tem presežkom, recimo : 

Ob tem se Šalamun zdi kot Miley Cyrus, ki joka za izgubljeno ljubeznijo. Sicer danes se to, da bi bil novi človek kot naivno upanje. Ko mi filozofi razlagajo o naseljencih otoka Catan. Novo vzdušje, prihaja. No, tu se je pa krepko zmotil.Mehaniki in šoferji. Predvsem filozofi in umetniki

 

 

 

30. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

nadryv(y)

30. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

At the middle of life 

 

The earth hangs down
to the lake, full of yellow
pears and wild roses.
Lovely swans, drunk with
kisses you dip your heads
into the holy, sobering waters.

 

But when winter comes,
where will I find
the flowers, the sunshine,
the shadows of the earth?
The walls stand
speechless and cold,
the weathervanes
rattle in the wind.

 

(Holderlin)

 

To lahko vzamemo dobesedno ali preneseno. Moram pa priznati, da me je strah zime 

 

Mit gelben Birnen hänget
Und voll mit wilden Rosen
Das Land in den See,
Ihr holden Schwäne,
Und trunken von Küssen
Tunkt ihr das Haupt
Ins heilignüchterne Wasser.

Weh mir, wo nehm ich, wenn
Es Winter ist, die Blumen, und wo
Den Sonnenschein,
Und Schatten der Erde?
Die Mauern stehn
Sprachlos und kalt, im Winde
Klirren die Fahnen

31. oktober 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Friedrich Hölderlin
Translated by Paul Hoover, Maxine Chernoff

Hyperion’s Fate Song (Hyperions Shiksaalslied)

You walk above in the light,
     Soulful genius, on a yielding floor! 
         God’s shining breezes
            Gently touch you
                As the fingers of a musician
                    Play on otherworldly strings

Fateless, like a nursing infant asleep,
    The gods draw breath;
        As chastely preserved
             As modest buds,
                Their minds are always
                     In flower,
                         And their soulful eyes
                             Gaze calmly and eternally
                                In silent clarity.

But it’s our fate
    To have no place to rest,
         As suffering mortals
             Blindly fall and vanish
                  From one hour
                     To the next,
                         Like water falling
                             From cliff to cliff, downward
                                 For years to uncertainty.

 

 

Človek je samo po smrtnosti kot nekako približan bogovom. Usoda človeka je njegova smrtnost. Ampak ker je obenem kot najvišji dar ... jo je treba negovati. 

2. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

hehe. tole me je danes vrglo na rit. ni poezija, ne povem pa odkod je. je poezija, ampak ne bo izvora. dobite samo izvir. haha

 

zakaj je matthew perry moral umreti. hehe, ne to ne bo pravi account

 

sleherna prednost je potihoma zavrta. Vse izvirno je čez noč zlizano kot zdavnaj poznano. Vse izbojevano postane zlahka dosegljivo. Sleherna skrivnost izgubi svojo moč. 

 

ma je mel prav. skrivnostni praposlušalec. stokrat peta pesem. kar ostane ustanavljajo pesniki. 

ne čakajte treba narest salto mortale : pesniki ustanavljajo samo še društva. hahahahaa. bralec holderlina bo že vedel zakaj gre. 

2. november 2023 uredilo bitje fauzo

[fauzić]

Moja pesem 

 

Moja pesem je eksplozija, 

divja raztrganost. Disharmonija.

Moja pesem noče do vas, 

ki ste po božji previdnosti, volji mrtvi esteti,

muzejski mólji, moja pesem je moj obraz. 

[Weraziel]

dober način za štepat poste

da lah prej prideš na gnoj

pob je hin sred kočevske hoste

najraje nazaj prišel bi takoj

 

vsem jasno bilo da se ti je skisal

zamudu preveč, velik se je zbrisal

ne boš na tekočem, ker si na hladno bil dan

bi z nožem opletal, samo ti nisi rambo

in ti se ne vračaš v vietnam

 

a vseeno zdaj se boš klečeplazil nazaj

a vseeno zdaj se boš klečeplazil nazaj

a vseeno zdaj se boš klečeplazil nazaj

 

[fauzić]

a lahko nekdo pobriše drek - ta in zgornji post? nimam nobenega interesa se utapljat v gnoju, verjemi. sem predaleč prišel da bo se utapljal. 

 

3. november 2023 uredilo bitje fauzo

[Weraziel]

evo sem printscreenal ta post, da ne bo potem "I'm back, bitches"

[fauzić]

za koga jst to sploh tu postam? 

 

Daj mi, Bog, da mogel bi umreti, tiho potopiti se v temò, 
še enkrat kot zvezda zažareti, 
onemeti, pasti v črno dno, 
 
kjer nikogar ni in kjer ne sveti niti ena luč in ni težkó 
čakati poslednjih razodetij, 
kar od vekomaj je sojeno biló.  
Daj, da stopim stram izmed ljudi, daj, da stopim in da se ne vrnem, daj mi milost: temò, ki teší, 
da v bolečini s Tabo se strnem, daj, da odidem od teh ljudi, 
daj, da odidem in da se ne vrnem! 

[DaCapo]

vzeto na znanje. @fauzo

 

3. november 2023 uredilo bitje DaCapo

[fauzić]

Vsi bodo dosegli svoj cilj, 
le jaz ga ne bom dosegel … 
Ognja prepoln, poln sil, 
neizrabljen k pokoju bom legel. 
 
Ogenj me v prsih bo žgal 
in me ne bo mogel izžgati, 
neutrujen jaz bi rad spal 
takrat in ne bom mogel spati.