Ja, AW1 igralno res ni presežek, celo precej repetitiven je; ima pa tisto nekaj, kar marsikateri, tudi odličen, naslov nima. V bistvu je težko opisati, ampak jaz ob igranju dobim občutek, kot da igra s preigravanjem različnih popkulturnih arhetipov od likov do dogajalnega prostora pritisne na neke podzavestne tipke, ki me porinejo v rahlo nostalgičen, zasanjan mood. Gozdnati srednji zahod pacifiške obale mi že v izhodišču pod kožo vnese klasične mystery movie občutke, pa seveda ideja pisatelja, ki ga muči pisanje in ki se zato odmakne v naravo. Ne vem, meni je v videih dvojkice že ta FBI pelerinca Sage Anderson sredi šume ful močna podoba. Temu, kar našteva poaster nad mano, bi dodal še to neko čudaško finskost, ki je tudi v Controlu. Pa recimo carske pripovedne tehnike, ki so jih, sodeč po videnem, v nadaljevanju Alana še nadgradili.