Flegma

vem da ni lih tehnično gledano tole igra ampak vtt ampak v namizniku ni teme, po drugi strani čisto lepo paše pod »trenutno igram«, saj špilam preko compa Torej trenutno igram že kake pol leta približno enkrat tedensko Curse of Strahd (Dungeons & Dragons 5E) kampanijo na Roll20, in moram reči, da se mi prav dopade. Horor depresivno vzdušje deluje, po že kar nekaj sešnih pa se mi zdi, da so tudi npc-ji lepo »oživeli« (je pa res, da imamo izkušenega DM-ja), še posebej tisti, ki jih pogosto srečujemo, poleg tega pa ima kampanija dokaj uravnoteženo zmes boja, role-playinga in raziskovanja, taka, da ne zapade v enoličnost. Pa trenutno sploh dogaja, ker imamo v quest logu kopico questov odprtih in povsem nelinearne odločitve, kako naprej. Poleg DM-ja nas igra šest (in pravilo imamo, da se igra, če manjka največ eden), tako da par impresij iz včerajšnjega sešna: Mislim, da smo kar prejšnje tri sešne preigrali brez boja, malo zafrustrirali DM-ja, ki se je pripravljal na fighte, a se nam je uspelo iz vseh kočljivih situacij izgovoriti z role-playingom in super visokomi skill checki , ko je bilo pomembno, tako, da nas je včeraj pričakalo par fightov. Odpravili smo se namreč do ene vinske kleti, ker je lokalna krčmarka potožil, da že dolgo ni bilo pošiljke vina (pa tudi ena prerokba nam je dala namige, da nas tam morda čakajo namigi pri boju proti vampirju Strahdu, ki pod kontrolo drži deželo Barovio in nas ujete tam, kar je nekako glavni quest line). Med drugim smo naleteli na random encounter, nekaj kmetov na poti smo povprašali, kako je kaj varno tam. Ker so prijazno odogovili, sem jim za pomoč ponudiul par srebrnikov (igram lawful good clerica ), nakar jih je začelo ob srebru »kriviti«, in se je izkazalo da so volkodlaki: ampak ni bilo panike, ker smo jih (nenamerno) presenetili, so se morali še spremeniti v werewolf formo, tako da ni bilo večje nevarnosti. Nas je pa večje presnečenje pričakalo na vinogradu, saj je bilo videti, da se ga je polotil blight, tam pa so nas obkolili neznana drevesasta (vejasta, dračjasta ... twig blights in podobno) bitja. Mislim, da se jih je na nas vsulo okoli 50: In bi dejansko trda predla, če ne bi imeli v grupi wizarda in njegov fireball. Tako, da je bil včeraj njegov dan, ko je z velikim veseljem kuril to zoprno premikajoče dračje Ostali smo pa bili bolj za podporo, napadali kakšne bolj "bossaste" sovražnike ali skušali kontrolirati boj, da smo skušali čimveč twig blightov spraviti skupak za kak dobro namerjen wizardov fireball Je pa meni malo trda predla, ko sem skušal eno grupo blightov grupirati okoli mojega spirit guardians spella, pa sem vseeno malo podcenil njihove hit pointe. In je bila panika, ko so me malo preveč obkrožili in sem imel težavo vzdrževati koncentracijo za spell. Sem moral uporabiti inspiration point, da mi je uspel spell obdržati aktiviran, da so vsi blighti potem naslednji turn padli. Če ne, bi fasal udarce od vseh in bi težko preživel, tako da se mi je kar malo dvignil srčni utrip. Ampak se je vse srečno končalo: Skratka, sam sem bil dolgo proti online špilanju namiznega igranja vlog, ampak s prihodom covida smo se preselili na splet in moram reči, da je vzdušje zelo podobno, kot za mizo. Je pa res, da je v živo še vedno najbolj kul, ampak vtt-ji, kot je Roll20, so zelo dobra alternativa.

Prevedel Boštjan Gorenc aka Pižama aka StricBedanc, posledično Pratchett tudi v slovenščini zveni, no, pratchettovsko. Jako fino, dasiravno gre za otroški/mladinski vnos v humorno fantazijski svet Discworlda (ki je sicer namenjen odraslim), a avtor v tem oziru deluje dokaj Gaimanovsko, kar pomeni, da znajo v knjigi uživati tudi – če ne še bolj – tisti, ki so že krepko nastanjeni v segmentu starcev.

Abercrombie je spisal Red Country. Tudi če spiše samo še ščiše, mi je zaradi te knjige legenda. (Ja, vem, da ta knjiga mnogim ni dogajala tako kot ostale iz prve šesterice (razširjene) The First Law serije, a meni je bila ta kombinacija vesterna in fantazije povsem ubijalska.) Sicer pa, prebral Jakob Konda: Padec magije (Skrivnost Srži, knj. 2) Kaj naj rečem? Super domača fantazija, ki temelji na slovenski mitologiji. Gre za "old school" fantazijo, ki je po duši sorodna Tolkienovemu pisanju in ne vsebuje superepskosti, neskončno nastopajočih in/ali cinizma ter črno humurnega podjebavanja, ki preveva sodobnejše pisce zvrsti kot recimo zgoraj omenjenega Abercrombija. Je pa vseeno temačnejša in manj "naivnejša" (v smislu, da je Tolkienova fantazija v bistvu dokaj nedolžna, jasno opredeljena na osi dober-slab). Padec magije se tako bere kot lotr-vska/hobitovska visokofantazijska avantura, vendar se Konda ne ustraši dodajati manj herojske lastnosti in dvome "dobremu" junaku. Če so me pri prvi knjigi malo motila Ganejeva z maščevanjem pomračena nespamenta dejanja, druga knjiga povsem poleti v vseh pogledih. Tu so velike bitke, kjer spektakularno kosijo smrt tudi ajdi, Gorjanka Zarja, v katero se zagleda Ganej, humorni vložki Ganejevega prijatelja Jaroslava, predvsem pa fantastično opisan domišljijski svet z bitji iz slovenskega izročila. Berljiva in napeta zgodba, ki marsikdaj zavije v drugo smer, kot predvideva bralec in lahko brez pretiravanja izustim, da gre za pravo domačo fantazijsko poslastico. Sedaj pa čakat naslednji del.

Streets of Philadelphia, par dni nazaj

Jaz ravnokar berem nadaljevanje Padec magije in mi zaenkrat še bolj dogaja kot prvi del. Že ta mi je bil zelo všeč, kljub temu, da me je malo motilo, da je glavni junak naredil kanček preveč nespametnih odločitev, tega pa zaenkrat še ni bilo. So pa opisi narave in krajev, po katerih se med branjem potikamo, res odlični. Nadaljevanje doda precej tridimenzionalnosti tudi antagonistu, in me prav zanima, kako se bo razvilo in razpletlo vse skupaj. Skratka, zelo fajn.

Codenam Iceman je imel res frustrijajoče arkadne oz. simulacijske vložke. Sicer sem že veliko pozabil, ampak tisti del, ko si s podmornico se mi zdi lovil eno drugo, ima pomoje pri meni rekord po število loadov po game overju. Geee. Kljub vsemu pa mi je špil zelo dogajal, čeprav sem moral ogromno pogledovati v Moj Mikro , da sem se prebil skoz. kul zadevica, ja. Jaz sem jo sicer imel na PC-ju, kjer je bila znana kot James Bond: The Stealth Affair, je pa žal edina od Delphine, ki sem jo preigral. Upam, da se jih bo kdaj dalo dobit na kakem GOGu ali steamu. Pa če smo že pri Francozih, pogrešam tudi Coktel Vision, saj poleg Gobliiins, koliko mi je znano, ni legalnih releasov trenutno?

The Dagger of Amon Ra te proti koncu preseneti s vprašanji, s katerimi ti mora biti povsem jasno, kaj se je zgodilo. Če odgovarjaš narobe, ne moreš nadaljevati. Je treba biti kar pozoren med igranjem na vse namige in orenk dedukcijsko sklepati. Si me pa spomnil, da The Colonel's Bequest še nisem preigral. Se mi zdi, da je poleg Conquests (lol, vsi ti questi) of Camelot to edina Sierrina avantura, ki je še nisem končal. Me je pa pred časom podobno popadla želja, da bi se lotil Sierrinih avatnur po datumu izida. Potem sem pa naletel na ene sila zanimiv Robertin intervju, kako je ona padla v game development sceno, pa sem še malo skočil nazaj, do ground zero. Tako da sedaj (no, že kako leto tako na easy) obračam Colossal Cave Adventure, prvo avanturo sploh. Fak, ta pionirski gaming je bil res orenk, no, pionirski. Imam popisanih že cel kup karo listov s sobami (in še več prečrtanih, ker pogosto izhod iz sobe na N potem ni S za nazaj. Matr. ). Aja, pa da ne omenjam "you are in a maze of twisty little passages, all alike" . Izvor groze in stalnice vseh bodočih avantur in rpgjev v osemdesetih, da so morali imeti vsaj en zajeben labirint. Je pa Colossal Cave Adventure zastonj na Microsoft Storu za windowse. Prav carsko.

ja Hobbova si vzame čas, so mi pa Liveship traders ena najljubših fantazijskih serij. Res, super koncept (in razplet) ter fantastični liki s čudovito izdelano osebnostjo

že dolgo ni bilo ets2/ats posta , zato tole: v Americanu delam achievement, ko je treba prevažati kravice na dražbe goveda, zato sem si nabavil nov tovornjakec v primernem stilu in še lepo prikolico za prevoz bodočih hamburgerjev: super stroj, pomoje bolj americana ne gre . Pravi užitek ga je že samo zalaufati, saj basovsko bobnenje motorja prav učinkovito trese steklene površine okoli compa. Evo, pa še ena slikica iz "delovnega" pogleda: sicer pa, presneto, se mi zdi, da v Americanu zadnje čase delam fure le še za farmerje, sedaj v Wyomingu za govedorejce, prej v Idahu za pridelovalce krompirja, tako da sem obiskal že toliko farm, polnih raznovrstnih kmetijskih strojev, da sem zadnjič imel že povsem sprane možgane in sem preorderal Farming Simulator 22. Sicer me sedaj kar malo vest peče, saj špil stane kar 80 €, ampak hype je kar velik (pa še, odkar sem na youtubu preveril filmčke od FS22, mi tamkajšnji algoritem sedaj neneheno ponuja v ogled posnetke mladih kmetovalk, ki pač snemajo svoj daily farming life. V bistvu prav kul, sploh nisem vedel, da je to tako "in", vsaj po ogledih sodeč. Tako da se sedaj izobražujem za FS22, saj tam obstaja toliko strojev, ki sploh ne vem, kako se imenujejo in za kaj oziroma kako se uporabljajo. Skratka, še mesec in pol, potem bom pa videl, če me bo prijelo tudi v kombajnu toliko časa presedeti, kot me sedaj v tovornjakih.

Vizualni romani nimajo veze s powerpointom. Večina jih je narejenih v Ren'Pyju. Klikanje pa je bolj po tipki "next", čeprav si jaz običajno vklopim funkcijo, da se mi besedilo avtomatično vrti glede glede na hitrost branja, ki mi najbolj ustreza. Včasih sem jih kar nekaj prebral ( Revija Joker - Vizualni romani (muzej.si) , še iz časov, ko jih je bilo na steamu skupaj manj, kot jih danes pomoje dnevno izide tam ), sedaj se pa že dolgo nisem pripravil, da bi se katerega lotil. Še posebej, ker tisti najbolj cenjeni in res izjemni, vzamejo tudi po več kot 50-80 ur branja. Se mi ne da. Gre pa za zelo razvejano zvrst iger, in sicer ne toliko po podobi, ampak po mehaniki, tematiki in ciljni skupini. Potem se zelo očitno ločijo tudi po tem, a gre za AAA produkcijo z animacijami in vrhunskim govorom ali one-man band indie zadeve. Čeprav slednji nemalokrat postrežejo z vrhunskim storytellingom, je ob popularnosti zvrsti uletelo tudi čisto preveč ščiša. Aja, pa da ne omenjam, da gre za, ehm, kontroverzno zvrst, saj je skorajda vsa igričarska pornografija v obliki vizualnih romanov (ali sorodnicah – zmenkaricah, ki imajo v bistvu enako podobo, le rahko drugačno mehaniko igranja), tako da si neuki lahko zmotno enači pojem vizualni roman z nagimi babami. Kar je zelo daleč od resnice. (No, je pa tudi res, da je menda tudi ta katergorija po kvaliteti postala dokaj na nivoju. Jaz sem sicer šele lani med steam razprodajo opazil, da je tam tudi "adult" sekcija, in sem v trenutnem navdihu razsvetljenja nabavil Acting Lessons, Being a DIK plus še par zadevic, ki naj bi bile vrhunske ne samo po podobi, ampak tudi po vsebini, a mi jih še do danes ni uspelo instalirati, tako da kaj več ne vem povedati. (hm, sicer sem nekaj takega vmes preigral, a mi je za tisto, čerpav je top zadeva, sram povedati )) Da ne bom nakladal, dva topshit brezplačna naslova: Higurashi When They Cry Hou, prvo poglavje se imenuje Onikakushi. Pa še zastonj je že nekaj časa, vzame pa okoli 10 ur. Klasika, a še danes top horror zadeva. Resnično zmrazi do kosti Aja, pa ravno včeraj je uletela prenovljena še ena zastonjkarica, Everlasting Summer, ruska indie zadeva, s tipično rusko nepoliranostjo, ampak (ali pa morda prav zaradi tega) z vrhunsko atmosfero. Meni jako všečna zadeva, čeprav mi niti ni jasno, zakaj mi ta naslov tako dogaja. Je pa vizualnih romanov toliko in so tako profilirani, da je morda nekaj, kar je nekomu best-thing ever, drugemu le instant uninstall.

Glasoval sicer medium/normal, ampak sem kar precej špilov v zadnjih letih preigral na hard, ker sem naletel na precej iger, ki so na medium čist preveč cheat mode on. Recimo Biowareovi rpgji ali pa The Witcher 3 so na normal to kar so pomoje japonski na ultra easy, oziroma se na normal igrajo bolj kot pustolovščine kot rpgji. Absolutno nikoli me pa niti ne prime, da bi kak nightmare mode vklopil (okej, pri The Witcherju 3 edinole, ker mi samo ta achievment manjka, sem celo sprobal ta nočnomorni skozihod, pa je kar šlo, a žal vzame preveč časa). Omenjeni špili so mi tudi dober primer, da šele pri hard zares "zaživijo", saj šele tam pričneš uporabljati celotno mehaniko, ki so si jo avtorji zamislili (recimo combote, izdelavo napojev in podobno) in posledično je tudi užitek pri igranju večji, če se moraš malo potruditi. Japonske rpgje itak samo na normal, se mi zdi, da kaj višjega tam pomeni le neverending grinding. Akcijskih špilov, prvo- ali tretjeosebnih, sem zadnje časo bolj malo igral, ampak če imajo izbiro težavnosti, potem štartam na normal, kar običajno ostano do konca. Mi je pa izbira težavnosti odvisno tudi od mehanike. Če hard mode pomeni samo to, da ima kaka podgana namesto recimo 10 hit points potem over 9000 hit points, da jo moram nukat, mi to povsem uniči immersion. Aja, pa ravno včeraj sem spet malo igral Stellaris, tam tudi dvignem težavnost. Sicer samo za eno stopnjo od privzete, in ker vedno igram v iron man modu (izklopljeno shranjevanje), sem odkril, da mi ta težavnost nudi idealno razmerje med casual fun z roleplayingom (in ne powergamingom) in ravnopravšnjim izzivom, da moram vseeno uporabljati sive celice. Tako, da ne klikam lih randomly nekaj, ampak recimno premišljeno.

Prebral tudi domači fantazijski roman Jakob Konda: Skrivnost Srži, prvi del. Gre pa za zelo Tolkienovski stil pisanja a la Hobit, le da avtor vso mitologijo črpa iz slovenskega (in morda tudi širše slovanskega izročila). Res, vsa čast. Prav užival sem, ko sem med branjem srečeval zlatoroge, ajde, kresnike, Kurenta, rusalko ... in tako naprej. Me je povsem potegnilo notri in zagrizem v nadaljevanje takoj, ko izide. Pa še knjiga me je pripravila k temu, da se sedaj hočem malo bolj podučiti o naši mitologiji. Ki ni nič manj zanimiva kot anglosaksonska.

Prebral domači znanstveno-fantastični roman, Vid Legradić: Travid: za devetimi zvezdami. Zelo navdušen, še posebej, če se vam zahoče žanrsko razburljivega čtiva, nekaj v stilu Vojne zvezd. Zgodba vleče, nikoli ne zastane, je pa avtor ustvaril res izjemno zamišljen in razvit svet prihodnosti z rasami in tehnologijo in vsem, kar pritiče pravemu ZF-ju. World building je izjemen. Skratka, fejst priporočam.

presneto, smo že septembra, pa se še nisem lotil projekta "preigrati en rpg na leto" za letošnje leto na žalost čas samo za ats/ets2 furice, evo, ena sličica iz svežega Wyoming DLC-ja za American Truck Simulator. Sicer sem šele samo malo potipal ceste iz Utaha na obrobje Wyominga, a sem navdušen nad novo mapo. Sedaj še bolj nestrpno čakam ne mega razširitev Texas.

jp, oboje igram izmenjujoče. In si pri tem želim, da bi prišel še Australian Truck Simulator. Sem videl kaj vse modi ponujajo, ampak zaenkrat ostajam kar pri vanili. Je vsebine več kot dovolj. Še posebej, ker je sleherni dlc pri meni day 1 nakup. Si devi vsekakor zaslužijo. Evo, en saturday night, ravno pripeljal tovor naročniku, sedaj pa v mesto (mislim, da je to Ouray, CO, majhen turistični kraj sredi gornate divjine), samo parkirplac najdem, potem pa v kak bar z živo country muziko in lokalnim pivom

Končal Idaho Spuds event v American Truck Simulatorju, ko je bilo treba naokoli prevažat krompir iz kmetij v Idahu. Ter narediti furo s promocijskim tovornjakom: mimogrede, achivementi za Wyoming so se že pojavili na steamu, torej bo novi dlc kmalu

Preigral Control Ultimate Edition, kar precej navdušen. Grafika je res super, še posebej svetlobni učinki. Posledično vzdušje zmaga. Uf, pa zvok, tako glasbena podlaga kot zvočni učinki, res proper narejeno. Zgodba je za ljubitelje paranormalnega privlačna (meni je bilo še posebej hecno, ker sem ravno pred Controlom pogledal celotno nadaljevanko Warehouse 13, potem pa tukaj vidim podoben koncept obsedenih predmetov), dasiravno je na začetku malo konfuzna, kasneje dobiš dovolj informacij, da nisi konstantno v WTF stanju. Vse skupaj pa itak ne bi pomenilo nič, če bi igralnost šepala. Sam že dolgo nisem tako užival, ko sem lebdel in launchal predmete naokoli. Lvl design se mi je tudi dopadel, dlc The Foundation pa dodal še malo raznolikosti. Control se igra dokaj "hitro", nobenega brezveznega pohajkovanja naokoli, save pointov pa veliko in dobro razporejeni, tako, da pri kakem umiranju pri boss fightih nikoli dolgovozno ponovno preigravaš ene in iste dele špila. Predvsem mi je bilo pa kul to, da ima igra veliko skrivnosti ter kar precej zapisov ali posnetkov, ki razširjajo ali razjasnjujejo zgodbo. Pri raznih video ali zvočnih vložkih so se zelo potrudili, produkcija je vrhunska. Igra ima tudi "prijetno" težavnost, vsaj za casualce pri akcijskih igrah, kot sem jaz. Na začetku in ob nekaterih boss fightih sem kar dosti umiral, a nikoli zato, da bi bil AI nefer, pač treba je "pogruntati" katero orožje in veščine uporabljati in kako okolje uporabiti sebi v prid, boss fighti so pa nekateri itak zelo puzzlasto naravnani, kar mi je bilo zelo povšeči. Pa še achievementi niso težki in/ali grindasti (je pa res, da mi je šnofanje po slehernem zatemnjenem in pozabljenem hodniku število preigranih ur dvignilo na okoli 50), tako da mi je uspelo: Juhej Ampak res, razen nekaterih skrivnosti (če kdo najde vse mačke v The Foundationu brez pomoči je genij laže. Sicer sem jih kar nekaj našel, ampak dva ali tri ne bi našel, pa če bi igral v nedogled.) je to špil, ki ne frustrira z annoying achievementi. Sicer pa takole, prvi dan novem delovnem mestu: Čeprav je špil večinoma v zaprtih prostorih, se občasno razpre, svetlobni učinki, še posebej med gibanjem, se mi bili res fantastični: Če ti taki prizori ne povišajo srčenga utripa, potem pa res ne vem, kaj ti lahko. Dodaj še napeto zvočno podlago in je prav spooky: Aja, pa da ne pozabim: kvest Jesse Faden starring in 'Swift Platform'. Beyond epic

na mah prebral tole slovensko mladinsko fantazijo, res super knjiga, priporočam za tam nekje 10-12 let naprej (glavni junaki so trinajstletniki), za starejše pa odlično izbira za branje takole malo na off evo, še proper trailer: Knjiga Animus: V svetu senc - YouTube

to me je prav presenetilo na ETS2/ATS forumih, da je ogromno real life truckerjev, ki komaj čakajo, da pridejo iz real life fure domov, da grejo še cel prosti čas zabit z virtualnimi furami. Ali pa na laptopu na počivališčih ...

pri meni je najbolj hec to, da mi sploh ni do takih špilov, pač fan rpg, adventure in podobnih zadev, ki imajo okus po interaktivni fikciji. Potem pa pride kar en ETS2, in postane moj najbolj igran špil vseh časov. EDIT: ravno zaradi Euro/American Truck Simmulatorja sem sprobal še Farming Simulator, ki pa mi ni dogajal. Premalo zen.

vem, ja, ful je modov. Community je res aktiven.

Sploh ne vem, a sem tukaj kdaj zasledil koga, ki je navdušen na špiloma Euro Truck Simulator 2 in American Truck Simulator. Jaz sem par let nazaj za hec sprobal, dasiravno mi je pred tem edina asociacija na tovornjak bila, da je to tisto, kar dela gužvo na avtocesti. Toda zanimiv članek, da gre v bistvu za enega najbolj destressing in zen like špilov, me je prepričal, da sprobam to čudo. In že par let je to moja relaxing obsesija, ki se je sploh ne naveličam. Sta mi v korona času oba špila skorajda ritualno nadomestila dnevni pol-urce-za-kofe-v-kafiču z dnevnim pol-urce-za-eno-furo-za-predah. Ev,o trenutno se potikam po Iberiji z renaultovo mašino. V Americanu pa po koloradskem višavju: Pri slednjem imam pa itak skoz nastavljen country radio. Vzdušje zmaga.

mislim da tale tema potrebuje naslednji trailer, še posebej zaradi tistega, kar se odvrti od 0:55 naprej (ok, it's old, ampak sem ga šele pred kratkim prvič videl ... pa zgleda, da bo tole čisto proper spoof, dasiravno igrabilno ne bo massefectovski, ampak, kaj jaz vem, malo star controlovski pa potezni)

beyond epic

Flowers for Algernon je bila naprej kratka zgodba in šele kasneje razširjena v roman. (V tistih časih, vsaj v ZF-ju, to niti ni bila tako redka praksa. Kar nekaj romanov, ki so postali žanrska klasika, je luč sveta ogledalo v obliki kratke zgodbe ali novele v kateri izmed takrat sila popularnih revij namenjenih spekulativni fikciji.) Kaj imaš ti, ne vem, ampak ni pravi roman. Predvidevam, da imaš kratko zgodbo, a ker si napisal, da si »staknil nekaj z neta«, je lahko bohvevedi ga kaj. Pri Progress report 11 bi moral biti datum 1. maj, tako je v moji angleški tiskani različici. April 21 je pri Progress report 10, ampak besedilo je povsem drugačno od tistega, kar vidim na sliki. Slovensko besedilo je pa videti enako angleški različici.