Skoči na vsebino

samo_hren

Rumeni jak
  • Število vsebin

    30
  • Pristopni dan

  • Zadnji obisk

Sloves v skupnosti

16 Tabornik

Več o članu samo_hren

  • Stopnja
    želvak brez oklepa

Nedavni obiski profila

100 ogledov profila
  1. Meni je bil carski špil, definitivno benchmark za kinematične zgodbe. Sem seveda na strani čaščenja tako ambiciozne izkušnje, samo mi kot celota na žalost ni dal emocionalnega doživetja, kot sem upal. Ne v dobro, ne v slabo smer. Skoraj ne vem, če mi ne bi bilo na malce twisted način ljubše, da bi bil v neodobravajočem kampu, samo, da bi imel bolj intenziven odziv na vse skupaj . Malo sem razmišljal o možnih razlogih za realtivno medlo reakcijo na sicer tako emocionalno polarizirajoč špil. Mogoče bi kot prvo izpostavil manjše razloge in jih stopnjeval proti pomembnejšim. Tista najbolj superficialna, a verjetno obče najbolj kontroverzna stvar, izvira iz splošno prisotnih konvencij normativnosti. Odpor do drugačnosti, česar je v tokratnem TLOU v izobilju, je en najbolj človeških konceptov. Ohranjanje občutka selfa in pripadnosti širši družbi na račun kljubovanja spremembam je temelj človekove stabilnosti, zaradi česar moramo slednje sprejeti kot nujno za naš obstoj. Hkrati pa naš obstoj ni mišljen, da bi bil popolnoma brez razdvojenosti, tako da moramo sistematično tudi gojiti razumevanje in sprejemanje drugačnosti kot temelj boljšega in bolj pravičnega sveta. TLOU za moje pojme opravi fenomenalno delo z nevsiljivim nastavkom za razmislek o našem odnosu do drugačnosti. Na tem mestu se ne bom pretvarjal, da sem se lahko s katerim koli od obeh glavnih likov poistovetil tako kot z Joelom, vendar je tovrstni manjek popolnoma upravičen in predvsem nadomeščen z vzpodbudo za moj razmislek o lastnem odnosu do take drugačnosti. Skratka, tega dela v bistvu ne smartam za slabega, temveč resnično pozitivnega, ne morem pa žal mimo dejstva, da je vseeno majhen fragment, ki botruje moji manj intimni igralski izkušnji. Nadalje sem ugotovil, da mi je tekom igre manjkalo zapomnljivih glasbenih trenutkov. Ti so definitivno prisotni, vendar se pozna, da se kar porazgubijo v 30 urni izkušnji. Ambientalni komadi so vzdušni, a bi imel raje več raznolikih kitarskih vložkov, ki so postali ena od igrinih identitet. Smo pa imeli po drugi strani tudi tako sceno, ki je absofakinglutno fenomenalna in je velika škoda, da podobnih momentov ni več. Določeni igrini elementi so se mi zdeli preveč razvlečeni. Podobne občutke sem imel že pri četrtem Unchartedovem koncu, tukaj pa se lahko to aplicira na skoraj cel špil. Manj je lahko več. S tem niti ne ciljam na gameplay, ki mi je bil vključno s setpieci dokaj simpatičen, čeprav v osnovi brez večjih presežkov, temveč na dejavnike, ki naj bi gradili igrino emocionalno ogrodje. Iskreno mi je bilo fascinantno gledati, kako brutalno izkušnjo lahko naredi top studijo s pravimi resorsi. Nisem občutljiv na take stvari in imam rad njihov doprinos k občutku visceralnosti, vendar lahko vseprisotna brutalnost nekoliko razvodeni ključne zgodbovne momente. Svet The Last of Us je grd in neizprosen, človeško življenje že davno ni več sveto in to ni nekaj s čimer se lahko povežem. To seveda ni nekaj novega, in bi bilo kar malo cinično, če ne bi upošteval, da obstajajo področja v našem resničnem svetu, ki se po svoji destruktivnosti verjetno ne razlikujejo kaj dosti od takega postapokaliptičnega virtualnega sveta, a večina o njih ne razmišlja na dnevni ravni. Pa bi bilo dobro, da bi bili pogosteje priče trpljenju teh ljudi, a hkrati človeštvo rabi stvari, ki vlivajo upanje in nam pokažejo, da svet ni le poln mizerije. Pri tem ima pomembno vlogo umetnost. Nikakor ne bi želel vseh različnih vej umetnosti pavšalno zgeneralizirati, saj mora biti prosta in izzivalna, hkrati pa mora nositi tudi odgovornost do svoje publike. Menim, da ima The Last of Us kot “pop umetnost”, pri slednjem večjo vlogo kot manjši, avantgardni izdelki, a to plat v večji meri zanemari. Naj ponovno poudarim, da nikakor ne bi želel idealizirane pripovedi, vendar tudi nočem in se aktivno upiram ideji, da bi od takega dela odnesel, da je človeška narava predominanto slaba. Igra sicer postreže z zrni upanja, vendar je tega premalo, predvsem pa ne pride do izraza v nobenem ključnem trenutku. Mogoče sem v tem pogledu nekoliko sentimentalen, vendar je po drugi strani človeško trpljenje del mojega vsakdanjega kruha in, če ne za kogarkoli drugega, žeim že zaradi lastne treznosti v umetnosti najti vir moči, ne glede na to kako turobno je lahko njeno ozadje. TLOU manjka večjega smisla za iskanje optimizma v najtežjih trenutkih ne zamerim, ker imajo avtorji vso pravico tudi na tak pogled, jim pa tega ne štejem ravno v plus. Mislim, da je prvi pomembnejši element, ki mi preprosto ni sedel, nelinearno podajanje dogodkov, oziroma natančneje njihov vrstni red. Sam koncept mi je sicer dobrodošla prevetritev starega recepta, samo mi je odvzelo ogromno suspenza, da so na začetku vsakega akta pobili osrednje like. Zaradi tega izgine anticipatorna tesnoba, ki je pomemben element pri grajanju stopnjujočega se visceralnega odziva. Tukaj tudi ni ravno pomagalo, da mi je smrt Joela nekdo spoilal tik preden se je zgodila. Roko na srce, mislim, da v resnici ne bi naredilo razlike, saj celotna struktura temelji na retrogradnem grajenju odnosov. Iz tega razloga bi bila zaradi močne povezovalne uvodne sekvence zame skoraj bolj efektivna Dinina smrt. Z Joelom smo se seveda poistovetili že v prvem delu, vendar se ta momentum ne obdrži, saj imata z Ellie na tej točki dokaj hladen odnos. Saj nas skozi igro čudoviti vložki preteklega bondanja ponovno opominjo, zakaj sta si toliko pomenila, vendar to meni ne nadoknadi zamujenega začetnega trenutka, ki naj bi dal naboj celotnemu maščevanju. Nisem popolnoma brezčuten, ni mi bilo vseeno za Joelovo smrt, absolutno sem se želel maščevati krvniku. Ampak hkrati na žalost nisem občutil srda, kot bi si ga sam želel. Kot so ga verjetno mnogi igralci, ki pa na koncu niti niso dobro vedeli kam osredotočiti te občutke. To me hkrati naveže na sam zaključek popotovanja. Celoten finiš dobro nastavi vztrajajoči gnev, ki se goji v Ellie. Pokaže kako trpi zaradi nerazrešene travme in kaj vse je pripravljena žrtvovati, da bi dosegla svoj zaključek. To je lepo in prav, na žalost pa se mi sama resolucija ne zdi pretirano uspešna. Končni obračun je pomemben zasuk v Ellijenem arku in prepotreben žarek optimizma, vendar izkustveno preprosto ni dovolj argumentov zanj, oziroma niso ustrezno proporcionalni kot protiutež nabranim negativnim emocijam. Dogodku sledi spomin na Ellijin začetek odpuščanja in ponovnega povezovanja z Joelom, in brez tega trenutka resnično nimamo konca, saj je začetni katalist za njeno spremembo, predvsem pa pokaže, da je tega zmožna. A na žalost to ni niti približno dovolj in me ne prepriča, da lahko nekdo, ki je impulziven, v afektu ter z ogromno prtljage, naredi tovrsten hipen preobrat. Škoda je, saj je imel Naughty Dog obilo priložnosti, da bi temu trenutku naredili pravico in ga primerno obtežili za iskreno katarzično doživetje. Iz glave je najbolj očitna in popolnoma neizkoriščena stvar, ki bi vnesla smisel v Ellijino odločitev, njen zgrajen odnos z Dino in otrokom. Ta aspekt človeške navezovalnosti, ki je bil temelj vsega sovraštva, bi moral hkrati postati v vsem svojem sijaju tudi njena odrešitev.
  2. samo_hren

    Nova glasba v letu 2020

    Res sem vesel, da sem kliknil na tale komad, ker mi je cela plata ubijalska.
  3. No pa sem končal ta zalogaj, zdaj pa v zajčko luknjo kontroverzij in kritik! Izkazalo se je, da so mi res spoilali pravi konec, samo mi je na nesrečo vseeno .
  4. @bigboss: uf, meni se zdi, da si mogoče prišel do malce napačnih zaključkov . Kakor sem si jaz interpretiral, pravi ravno to, da noben ni "kriv" za take ocene, in da so to v največji meri individualna mnenja teh ocenjevalcev. Zraven potrdi, da so seveda faktorji, ki lahko vplivajo na ocene. Kar se tiče strahu pred publiko, sem jaz razumel, da samo izpostavi, da so ocenjevalci kot vsak človek krvavi pod kožo in jim pač ni čisto vseeno, če jih publika na nekonstruktiven načina nadleguje, vendar da se vseeno poskušajo ravnati po svojih prepričanjih.
  5. Meni so peseki en od boljših novih elementov, ker te prisilijo, da si ves čas v gibanju in je dinamika boja dosti bolj zabavna, ker padeš v spontan ritem mešanja stealtha, craftanja, ročnih in strelskih obračunov. Škoda, da niso implementirali več podobnih stvari, ker je combat v takih scenarijih precej adrenalinski. Zgodbovno sem pri 20 urah nekje na dobrih dveh tretjinah, kar mi je precej noro za tako detajliran in v osnovi linearen izdelek, je pa en od minuskov gotovo, da gre kar nekaj časa na račun konstantnega picajzlanja pri nabiranju predmetov. Pač, dvorezni meč, te momenti so pogosto nagrajeni s koristnimi itemi in lore detajli, kar mi zelo manjka v Unchartedih, zraven imaš seveda pogosto carski banter, samo bi lahko vseeno ta del igre naredili kot malo manjši chore. Drugače sem slučajno naletel na tale video in ga še najraje delim v tej temi, ker se vseeno dosti vrti okoli TLOU. Saj v bistvu ni nič revolucionarnega notri, samo se mi zdi veliko zanimivih detajlov o industriji s strani nekoga, ki sam dela v njej.
  6. Meni se je uspelo vestno izogibati vsem spoilerjem več mesecev, danes sem pa na nekem čisto XY forumu od nikoder fasal spoiler konca . Ne morem, da ne bi bil salty, samo jebiga, treba se bo navaditi, da takim stvarem v tej dobi ne moreš ubežati. Špil je kot celoten paket sicer bomba, mi je pa boj sam po sebi dokaj povprečen - soliden, samo brez presežkov ala HZD. Tale slo-mo bullet time bi znal dodati tisti kanček dodatne fluidnosti za boljši tempo, tako da bom definitivno probal.
  7. Z vsem spoštovanjem do kolega dzavra.
  8. Včeraj sem po all nighterju končno zaključil mojo večtedensko odisejado. Z izdelkom sem zadovoljen, bi si celo upal reči, da mi je v mnogih pogledih odličen, a je hkrati celotno izkušnjo zaznamoval občutek nepestane razdvojenosti. Iskreno povedano, ne znam sploh dobro opredeliti, zakaj sem se s tako težavo prebijal naprej, ker ni neke očitne stvari, ki bi me res motila. Pacing in sidequesti bi bili lahko gotovo tudi precej boljši, samo predstavljata ta elementa še vedno nek manjši del špila. Največji offender je pa gotovo konec. V bistvu niti nisem salty, ker pač razumem, da ni bil namenjen meni, kot novemu igralcu, samo c'mon. Tole je pa res en večjih bullshitov v gamingu zadnjih let . Mogoče bi zadevo malce omililo, če bi igro oglaševali z manj zavajujočim naslovom oziroma na kakršenkoli že način dali vedeti, da to Predvsem pa se mi zdi, da bi 23 let po originalu resnično morali imeti v mislih, da bo lep kos publike prvič izpostavljen špilu, ker je bil za nas tale finale res en moker štumf po ksihtu. Ne samo, da ti 75 % stvari ni jasno kaj se dogaja, oropan si kakršnekoli emocionalne katarze. Ne vem no, se mi zdi, da bi se gotovo dalo izpeljati zadevo na način, ki bi zadovoljil novo in staro publiko. Upam, da je konec vsaj pasal veteranom prvenca. Bi bil vsekakor zainteresiran za vaše mnenje.
  9. 10.4.2020, Square Enix, za Playstation 4 Set in the dystopian cyberpunk metropolis of Midgar, players control mercenary Cloud Strife as he and an eco-terrorist group known as AVALANCHE oppose a powerful megacorporation known as Shinra from using the planet's life essence as an energy source. The gameplay combines real-time action with strategic and role-playing elements. Square Enix
  10. samo_hren

    Prodam: STRIPI

    Prodajam stripe. Vsi objavljeni so med mojimi najljubšim, zaradi česar bom zbirko nadgradil v hardcoverje in delam čistko, da pridobim na prostoru. 1) Prodajam samo celotne sklope skupaj. Vsak sklop predstavlja samostoječe in zaključene štorije posameznih avtorjev, razen Sage, Berserka in Black Hammerja, ki so ongoing serije. 2) Vsi stripi so direktno iz bookdepositorya, velika večina so near mint condition, nikoli brani, ker sem jih prebral digitalno. Edini, ki sem jih enkrat prebral v fizični obliki so Saga, Omega Men in Watchmen. 3) Če sem zapazil neke izstopajoče hibe, so objavljene na priloženih slikah. V nasprotnem primeru nekih posebnosti pri zbiranju fotk nisem zapazil. 4) Za dodatna vprašanja ali slike, ZS. 5) Prevzem izključno v Ljubljani, pošiljam samo večje nakupe. Marvel 20 € The Vision: The Complete Collection 20 € The Vision, Volume 1: Little Worse Than A Man The Vision, Volume 2: Little Better than a Beast *Ista zgodba kot v Complete Collectionu, le v ločenem formatu. 40 € Astonishing X-Men: Ultimate Collection, Volume 1 Astonishing X-Men: Ultimate Collection, Volume 2 20 € Black Bolt, Vol. 1: Hard Time Black Bolt, Vol. 2: Home Free 80 € Daredevil by Brian Michael Bendis & Alex Maleev: Ultimate Collection, Book 1 Daredevil by Brian Michael Bendis & Alex Maleev: Ultimate Collection, Book 2 Daredevil by Brian Michael Bendis & Alex Maleev: Ultimate Collection, Book 3 DC 80 € Batman, Volume 1 - 10 50 € Wonder Woman, Volume 1 - 6 100 € The Sandman Box Set 10 € The Sandman Overture 15 € Omega Men 10 € Daytripper 10 € Watchmen IMAGE 75 € Saga, Vol. 1 - 9 40 € Paper Girls, Vol. 1 - 6 DARK HORSE 60 € Black Hammer, Vol. 1 - 3 Sherlock Frankenstein and the Legion of Evil Doctor Star & the Kingdom of Lost Tomorrows The Quantum Age * Vsi navedeni stripi so del iste širše zgodbe. MANGA 120 € Berserk, Vol. 1 - 14
  11. Zdaj se že skoraj dva meseca matram s Final Fantasy. Takšne ambivalence še nisem doživel pri nobenem špilu, ker mi je po eni strani legitimno hud, po drugi se mi pa tako zelo vleče, da se res s težavo prislim, da grem čez posamezne chapterje.
  12. Če si imel potrpežljivost za quest z rožo, potem boš garant naredil tudi zadnjega bossa . Je bil pa tudi v mojem primeru to eden tistih sila redkih špilov, ki mi je po končanju pustil kar malo abstinenčne krizice. Edinkrat, da se spomnim podobne senzacije, je bilo, ko sem končal prvi Dark Souls.
  13. Še so odlični, čeprav se pozna, da imajo v mixu očitno nove kuharje, ki naredijo tam nekje 10% slabše. Samo overall je še top.
  14. Meni je Kitajski vrt v Dravljah next level. Ena teh poslednjih old school kitajskih restavracij, še iz časov, ko se je to štelo za bolj fine dining, v primerjavi s poplavo navali narode na študentski bon kitajskih, ki so množično vzniknile v zadnjem desetletju. Pa sem drugače tudi čisto fen slednjih, samo prej omenjena restavracija mi je pa hands down najboljša z velikim naskokom, ne samo v Sloveniji, ampak kjerkoli po svetu sem jedel kitajca, vključno s čimerkoli v samem motherlandu.
  15. Čisto po slučaju sem odkril novo plato Belgijskega avant rock/RIO benda Aksak Maboul, ki so jo izdali 40 let po zadnji, in sem precej navdušen nad slišanim.
×
×
  • Ustvari novo...