Flegma

lol, sami negativni reviewji, ker je menda igra pravi stuttering fun in na sploh slabo optimizirana, vsaj na pc-ju. No, vsaj vemo, zakaj so bili rivjuji blockani. Tale špil me je dejansko mikal, dokler nisem na srečo pred par dni videl, da gre za amd supported špil (in lih slučajno imam prvič nvidio za grafiko ), a si nisem mislil, da bo vseeno tako slabo tekel. Sicer poznavalci predvidevajo, da bo v roku parih mesecev prišel še patch, ki bo "odklenil" performance še na nvidiah ... ampak vseeno, matr kako mi gredo te corpo ekskluzive na k..., no so pa zgubili vsaj enega kupca zato Se mi zdi, da je zelo verjetno, da bo cena dokaj hitro padla. Tudi ta novi Plaque Tale je bil že presentljivo hitro po izidu znižan za 20 %.

Drugo leto pride nextgen nadgradnja za Fallout 4. Bo pa brezplačna za obstoječe lastnike. (Hm, a se meni samo zdi, ampak kamorkoli se obrnem, praktično sploh ni nekih novih AAA iger z novim IP-jem /pa tudi filmov, nanizank, v bistvu še knjig, ki bi bile »in« brez lažnih dvigov Metacriticov in podobnih lestvic)/ in če se že izkorišča uveljavljeno licenco, sploh ne gre več za reboote, sequele, spinoffe, ampak dejansko samo še za remasterje alas nextgen updejte, ki so očitno trenutno modna muha. Kot da je bil nekje pol desetletja nazaj vrhunec, potem pa je vsa kreativa, vizionarstvo, krepnilo. Tudi če gledam Steamovo lestvico najbolj igranih, in tudi najbolj prodajanih iger, se mi zdi, da je – seveda z občasnimi prebliski a la Elden Ring letos – že par let praktično nespremenjena. Nisem ravno spremljal novih najav, a je poleg Starfielda /oh, in Bethesda haterji, naj ne bo ta omemba priložnost za rafale, kako Bethseda sucks /, sploh najavljen kak nov IP, tako v mega AAA rangu, ki se ga težko pričakuje? Aja, vem še za The Callisto Protocol. Samo ta je AAAA, 'cause triple is not good enough .)

Na SCS forumu so nekako mnenja, da pred Q2 2023 gotovo ne. Torej enkrat od naslednje pomladi naprej. Bo pa prej menda prišel rework še nekaterih nemških mest in posodobljena Švica. Medtem pa je pri ATS najavljen nov DLC, in sicer Oklahoma. https://store.steampowered.com/app/2209650/American_Truck_Simulator__Oklahoma/

nah, so mi kul drugače, saj so mi svetoval naj direkt na MasterCard kličem, a se mi dalo takrat s tem nadalje ubadat. Se je pa to začel dogajat, ko so uvedel en nov sistem dvojnega preverjanja plačila ali nekaj podobnega. Sicer ni panike, nadvse tečno je bilo le pred kratkim, ko sem imel eno limited izdajo prednaročeno, in mi je amazonov sistem ob releasu zavrnil plačilo, in nisem takoj opazil, nato pa švical, a bo šlo naročilo sploh čez. Sicer je bilo vse ok potem, ampak vseeno, zoprno.

mah, za self control, pa en glitch imam že par mesecev na debitni in kreditni, in to samo na amazonu, kjer mi pogosto zavrne plačilo. In moram dodatno potrjevati plačilo. Na banki nimajo pojma zakaj. Njihov sila eksperten odgovor je bil, da so v logu vidne zavrnitve plačil, ampak ne vedo zakaj. In sem rekel, da bom naenkrat na amazonov balance nakazal, in če mi zavrne plačilo, potem samo enkrat dodatno potrjujem in ne za vsak naročilo posebej. Res, tko epic mi dogaja to plačevanje na amazonu zadnje čase. Drugje je pa vse OK. Nič jasno.

mrš pa amazon in črni petek sem par dni nazaj prvič v lajfu nakazal par sto funtov balanca na account in rekel, to je to, toliko zapravim, za toliko nabavim, nič sproti, da malo omejim zapravljanje, ker so me te collectors edicije 4k filmov zadnje čase malo preveč obsedle, in se moram nazaj držat v tistem trenutku nisem sicer nič kupil ko dan kasneje uletim na amazon, je moj account prvič v lajfu zaklenjen. Kao suspicius activity. Danes sem bil dvakrat skupno 45 minut na telefonu s customer service, kjer so ugotovil edino, da naj čez 24 ur ponovno poskusim Skratka, prvič v lajfu imam denar na amazonovem računu in prvič imam račun blockan (no, bom pa vsaj prišparal )

Hm, zanimivo. Dejansko mi je tole, kako nekateri tako vehemento ne marate boja pri Witcherju 3, zelo čudi. Dobro, morda nimam take širine pregleda nad sistemi bojevanje pri rpg-jih, kot veliko vas tukaj, ampak meni je bil boj dejansko prav kul. Posrečena kombinacije igralčevih sposobnosti in in-game nadgrajevanja lika, ki odklepa nove, boljše udarce, spelle ali zaščito, mi je povsem tipični rpgjaški pristop. Glede na to, da sem bil bolj pristaš poteznih rpgjev ali takih z aktivno pavzo, vsekakor pa ne akcijskih, me je presentilo, kako fajn se Witcher 3 igra, četudi nimaš baš nekih gamepad vihtečih veščin. Pa še boj je bil pogosto rpgjast v smislu prednosti/slabosti pošasti, tako da si pač moral malo pomislit, kako se lotiti boja. Plus užitek mi je bilo delati combote z uroki, alkimističnimi bomb(ic)ami in ustreznimi udarci z mečem. Pa tudi odzivnost lika mi je bila povsem v redu, je pa res, da sem šel na gibčnost in nizko zaščito: izmikanje, backstabanje, vmes pa spelli in/ali alkimija za kontrolo. V bistvu prav fajn. Da ne omenjam, da sem igral na Hard, in so mi boji imeli ravno pravšnjo težavnost (švical sem le pri nekaterih boss fightih pri obeh dlc-jih, nekatere sem moral kar precej ponavljati), če spretno lvl-upaš skille in nadgrajuješ opremo. Si ne predstavljam, kako je igrati na manjši težavnosti, saj potem postane špil walking simulator, odvzame ti zadovoljstvo ob nadgrajevanju opreme, pa tudi comboti postanejo nepotrebni. A ne postane potem vse skupaj dolgčas? Skratka, meni prav kul izvedeno in lepo dopolnjujoče z ostalimi elementi igre, ki temelji na kvestanju in zgodbi. Temnodušni ali hack-and-slash pristop bi v tem primeru uničil igralno izkušnjo. Igral sem na gamepad, mogoče je tudi to razlika, ker v bistvu si res ne predstavljam, kako je sploh mogoče igrati na miško in tipokovnico. Se pa strinjam, da je boj na konju obupen, kaj so mislili s samostrelom, mi pa tudi ni jasno. To so samo en nedokončan asset neki implementiral. Mi je prav hecno, kako nekateri skipate pogovorne sekvence, sedaj berem, da skipate še bojevanje, kaj še sploh ostane od špila potem, no? Eh, s tem ne mislim nobenega prepričevati, naj spremeni mnenje, le fascinanto se mi zdi, da vidim tako skrajna mnenja. Hej, kateri rpg – in to takile, tretjeosebni in s poudarkom na zgodbi, kot je The Witcher 3 – naj bi pa potem imel kul izvedeno bojevanje?

Jaz bi priporočal še brezplačno revijo Bukla, ki jo lahko dobiš v večini knjižnic ali knjigarn. Otroška (in mladinska) literatura se nahaja v zadnjem delu revije, predstavitve knjig pa so informativne in in ne predolge, tako da greš hitro čez. In morda najdeš še kaj zanimivega zase v drugih delih revije. Je pa predstavljen širok spekter knjig, tako da bi moral najti kaj primernega glede na karkoli so že tvoje preference. Lahko jo bereš tudi digitalno (čeprav je meni pravo listanje >>>>>>>> od digitalnega listanja), a vseeno, pdf aktualne številke (naslednja izide čez en teden): bukla-168.pdf Tukaj pa je še arhiv prejšnjih številk za listanje na platformi ISSUU: Arhiv - Knjigarna Bukla

Tudi meni je bilo bojevanje pri tretjem Witcherju čisto kul. Pravzaprav lih prav uravnoteženo za špil, kjer je močan poudarek na zgodbovnem questanju. Se mi zdi, da bolj hardcore bojevanje ne bi pasalo v špil.

ne samo hat-trick, že kar četrti post zapred Ampak nič ne de, danes je izšel moj goty : razširitev za American Truck Simulator (in mislim da največja razširitev do sedaj tako za ATS in ETS2), Texas DLC. Ob izidu poteka event, kjer je treba narediti furo v vsaj 15 različnih mest v Texasu. Dogodek traja do 15. januarja, tako da se ne mudi. Poleg pa je prišel še kulski Paint Jobs Pack DLC, Wild West, primeren za đonwejnat po Texasu Sicer pa so bili pri SCS zadnje tedne blazno aktivni. Oba špila sta bila obsežno updejtana, patch 1.46 je prinesel cel kup novosti, od novega tipa prikolic, ki jih lahko kupiš (cisterne), nov način »collectanja«, in sicer »photo trophies«, znamenitosti, ki ji moraš obiskati in fotografirati, razširjeno galerijo (v njej si je moč ogledati tudi razgledne točke), nekaj malega novih cest (v Evropi se mi je mapa povečala za 0,03 % ), brskaljnik po podjetjih vključno z vrstami tovora, z vidika igralnosti pa je od sedaj simuliran tudi »driveshaft torque« (This feature simulates the spinning of the chassis during acceleration, which results in a slight lift of the front left wheel. This effect is more visible on American trucks due to them being longer.), tako da je immersion še boljši, dasiravno sam sliderja nisem nastavil na max, ker vsaj na gamepadu, pospeševanje precej »gunca« vozilo. Plus še nekaj novosti, več tukaj: Aja, tudi ETS2 ima nov Paint Job Pack DLC, in sicer Street Art:

DaCapo: okej, dovolj igranja, gremo malo v lajf igrica The Witcher 3: a res, daj ostani še malo, no:

Zgleda, da so me osvojili špili, ki jih sam kličem kar »narativnice«, ne vem, kako bi sicer opredelil žanrsko hibridne indie story-based špile, ki imajo lahko različen gameplay in podobo, a jih združuje mineštra pustolovščine, exploration in puzzle špila ter pohajkovalnika, občasno pa se lahko pridružijo še lahkotno akcijski, skrivalniški ali preživetveni elementi. Poleg tega pa so še kratki (»celo- ali par-večernice« ), kar mi trenutno dokaj sede (čeprav me res srbijo prsti, da ko se mi čas malo sprosti, da se lotim kakega konkretnega 100 ur dolgega AAA špila. Ali vsaj AAA špila ). Pa še 100 % achievemente mi praviloma uspe pri njih dosegat, tako da se mi je kar dvignil completion rating. Aja, skoraj pravilo je, da gre za evropske neodvisnice. Zgleda, da stara celina goji dobro kreativo: tako sem v zadnjih mesecih po igrah Stray (Francija), Forgotton Anne (Danska) in Layers of Fear + Inheritance (Poljska) sedaj obrnil še presenetljivo solidni Deliver Us the Moon (Nizozemska). Deliver Us the Moon je v osnovi (občasno prvo- večinoma pa tretje osebni) pohajkovalnik, z močnim poudarkom na raziskovanju in (lahkotno) puzzlastih preprekah, ki jih moraš razrešiti za nadaljevanje zgodbe. Ta je trendovsko ekološka: v bližnji prihodnosti energetska kriza povsem uniči planet. Rešitev je najdba heliuma 3 na Luni, iz tamkajšnjega reaktorja se preko mikrovalovne tehnologije energija prenaša na Zemljo. Vendar se nekega dne prenos in vsa komunikacija z Luno prekineta. Prevzameš vlogo osebe, ki jo pošljejo na Mesec, da razišče, kaj se je zgodilo. Z izjemo osnovne ZF premise (predstavljena tehnologija okoli mikrovalovnega prenosa energije se mi zdi za lase prevlečena), mi vsa ostala ZF vsebina deluje verjetna. Zvezda igre je scenografija: set design plovil, zemeljske, orbitralne ali luninih baz mi deluje prepičljivo in je dobro zamišljen. Prav užitek mi je bilo raziskovati te lokacije in spoznavati kako funkcionalno so si jih zamislili. Pohvalno. Zgodba sama mi poleg misterija, ki zadovoljivo vleče, sicer ni bila kaj posebnega. Navduši pa igrina raznolikost. V ospredju je sicer walking simasto in raziskovalno igranje (že to je raznoliko po tem, ali se dogaja v breztežnosti ali ne), ki ga prekinjajo vložki z različnimi igralnimi mehanikami: denimo po površini Lune se pojaš z roverjem podobno kot z Makotom pri Mass Effectu (tudi izstopiš lahko kjer koli); podobno kot v filmu Gravity ali The Martian se skušaš v vesolju, potem, ko gre na bazi nekaj narobe, poskrbeti, da te ne odnese v vsemirje in, preden ti zmanjka zraka, nekako »priplavati« nazaj do vesoljske baze; se podobno kot Indiana Jones z rudarskim vozičkom, tukaj pa z upravljanjem monoraila z QTE-ji varno pripeljati do cilja; izmikati se nevarnemu okolju ali varnostnim robotom itd. Vmes pa je, kar je poanta takih iger, da skušaš najti čimveč zapiskov, zvočnih ali hologramskih posnetkov ter ostalih predmetov, ki ti po fragmentih podajajo zgodbo. Kar kul izvedeno. Velja omeniti tudi izvrstno grafično podobo, ki podpira RTX in DLSS in je vsaj v 4K in max settingih občasno eye candy (je pa res, se mi zdi, da kakih zelo naprednih svetlobnih efektov niti ni, po drugi strani pa fps ni nikoli padel pod 60). Če je grafika nadpovprečna, je po drugi strani glasbena podlaga nezapomnljiva, zvočni efekti pa bolj ali manj osnovni. tl;dr: Se mi zdi, da je visokih 8/10 kar na mestu, predvsem zaradi set designa, grafike in »tekočega« in razgibanega igranja. Vseeno pa to niti pod razno ne dosega odličnosti denimo iger Firewatch ali What Remains of Edith Finch. Čas igranja za 100 %: okoli 10 ur (kar pomeni en skozihod plus replayjanje poglavij z zgrešenimi achievementi).

Juhej, podaljšan vikend in prazniki, bom lahko igrice igral bom lahko spucal zamude za job. Ampak ni panike, vmes za predah delam (kratke) furice za Halloween event v American Truck Simulatorju.

Knjigo sem imel priložnost že prebrati. 😊 Super knjiga, tako po izgledu kot vsebini. Fantastičen vpogled v zgodovino videoiger, kjer startamo s prvimi igralnimi mehanskimi napravami, nakar se preko prvih videoigernih avtomatov iz arkad počasi s prvimi konzolami in hišnimi računalniki preselimo pred domače zaslone. Zelo dobro spoznamo burna osemdeseta, ko je trg videoiger preplavilo nemalo naprav, se srečamo že s prvimi zlomi trga, z razvojem tehnologije pa proti koncu desetletja iz osembitnikov prešaltamo na šestnajstbitnike. Vmes se med hišne računalnike in konzole začne vmešavati še IBM PC in njegovi kloni ... Izjemen oris dogajanja se zaključi s prihodom prvega playstationa, ki je industrijo videoiger nepovratno zaznamoval: igranje videoiger je postalo mainstream, s tem pa se je končala njena doba »otroštva« – trg je dozorel. Sergej Hvala vse te korake razvoja videoiger predstavi v domiselno tematiziranih in tehtno razvrščenih poglavjih, ta se – podobno kot članki nekoč v Jokerju in zdaj v Jazbini – osredotočijo na posamezno temo, najsi bodo to določene naprave, igre, založniki/razvijalci iger, portreti ključnih oseb (denimo Clive Sinclair) ali trendi, ki so zaznamovali zgodovino videoiger. Bralec se s tem preko kompaktnih, informacij polnih, a vedno zračno berljivih in z zanimivostmi naphanih poglavjih, čez razvoj ljubega nam hobija sočasno sprehodi prek različnih, medsebojno prepletenih vidikov, ki skupaj izoblikujejo širok in celosten vpogled na obravnavamo področje. Sam sem prelistal kar nekaj podobnih tujih knjig in nobena mi ni s tako lahkoto in na tako hiter način razširila poznavanje področja videoiger. Čeprav je industrija videoiger relativno mlada, je preživela mnogo zanimivih preskokov. Če ste bili že na začetku poleg, vas bo nostalgični vpoklic spominov nemalokrat orosil oko. Ponovno boste doživeli svete vojne med komodorjevci in spectrumaši, se spomnili svoje prve prijateljice z imenom Amiga, si vpoklicali v spomin, kako je bilo igre »loadati« s kasetami, kakšen preskok so naredile diskete (se še kdaj spomnite na njih?) in kasneje prihod zgoščenk. Kako je bilo včasih običajno, da so igre prispele v ogromnih škatlah, kjer so poleg disket bivali še obsežni »manuali« in ostale dobrote. Ponovno boste podoživeli veselje, ko ste v PC-ja montirali SoundBlasterja in so igre namesto s hreščanjem zapele z ušesom prijaznimi melodijami … Poleg širokega vpogleda v svetovno zgodovino videoiger (izpuščeni ne boste niti ljubitelji Appla, vseh vrst konzol skupaj z ročnimi, in tudi tistih bolj eksotičnih naprav, ki se danes običajno omenjajo le kot opomba v besedilu) pa je glavna prednost knjige umeščenost v naš prostor in preteklost. Če niste premikali vesele palice že v osemdesetih, si je danes težko prestavljati, kako kavbojska je bila situacija pri nas. Čas socializma in bivše države v zadnjih vzdihljajih, ki se je trudila preprečiti prihod »zahodne« industrije zabave se je odrazil v neštetih prigodah tihotapljenja blaga čez mejo, piratiziranja iger (ljudje pogosto niso niti vedeli, da obstaja »original«, izraz je označeval piratske igre brez odstranjene zaščite …, da ne omenjam, da je Radio Študent kar preko svojih valov oddajal piratizirane igre, ki si si jih preko radia posnel na kaseto …) in nedostopno dragih cen. Sneti tisti čas slikovito približa tudi z lastnimi anekdotami, razveselijo pa intervjuji s ključnimi igralci, ki so bili takrat poleg in si vsak na svoj način trudili približati računalništvo Slovencem. Denimo, Žiga Turk in Matevž Kmet, avtorja prve slovenske računalniške igre, pustolovščine Kontrabant (heh, ime satirizira zgoraj omenjeno tihotapstvo, ki je žal že od časov Martina Krpana očitno bilo usojeno Slovencem) podrobno predstavita unikaten čas in prostor prvega domačega igrarskega ustvarjanja. Jonas Ž., ki je imel svoj »šverckomerc« in preko Satansofta pripomogel, da smo lahko tudi v takrat v Sloveniji preko piratstva sledili svetovnim trendom videoger. Ciril Kraševec bo povedal zgodbo o nastanku legendarne revije Moj mikro (ste ga brali?), Andrej Troha pa, kako je nastala igričarska revija Megazin. Skratka, knjiga je izjemna, vsebuje ogromno barvnega slikovnega gradiva (vse, o čemer boste brali, boste lahko uzrli na priloženih slikah). Če vas zanima področje videoiger, kupite si jo za darilo sebi, mislim, da jo je mogoče ta trenutek naročiti še po prednaročniški ceni. Priporočil bi jo tudi vsem, ki ste svoja geekovska nagnjenja uspešno prenesli na svoje potomce, da jo podarite svojim otrokom, kajti boljši vpogled, kaj je industrija videoiger preživela, da je postala takšna kot je, boste težko našli. Da ne omenjam ogromnega level-up-a razgledanosti, ki bo sledil listanju po knjigi. Priporočam! In upam, da vas bo toliko, ki vas bo branje te knjige pripravilo zagnati kak star naslov, da bodo lastniki strani z emulatorsko vsebino začudeno gledali, kaj dogaja tem Slovenceljnem, da kar naenkrat radi prenašajo stare videoigre … Jaz sem tako pred kratkim na C64 igral Jet Set Willyja. Super je bilo!

Platiniral Layers of Fear + Inheritance DLC Čeprav me igra sprva ni pritegnila (sploh na začetku se zdi, da je poanta samo neskončno odpiranje vrat, omar in podobnega), me je kasneje kar posrkala vase. Sploh drugi skozihod mi je bil nadvse atmosferičen, ker sem imel vse collectibles že nabrane (kar se igra zapomne, če izbereš start new game na istem save profilu), in ni bilo potrebno več odpreti vsak frdaman predal. To naredi ogromno razliko v vzdušju. Sem bil v drugo mnogo bolj presran . Je pa špil bil dejansko precej drugačen, kot sem si predstavljal pred igranjem. Ne vsebuje akcijskih sekvenc (mogoče malo bežanja) in je povsem čistokrvna prvoosebna ugankarska inu raziskovalna 'lahkotna' pustolovščina, igralno podobna pohajkovalnikom (čeprav to gotovo ni), kakopak s poudarkom na hororju. In ta horor je dejansko učinkovit. Se mi pa zdi, da morata biti obvezno izpolnjena dva pogoja: igranje ponoči (pač v temi se počutimo bolj ranljive, psihološki učinki odzivanja telesa na stimulacijo strahu se povečajo) in dober zvočni hardwer, ali kul slušalke ali kul subwoofer. Kakopak dokaj ojačano. Ko sem špil prva zagnal, sem igral popoldne, in je bil boring AF. Ob luni je bila druga zgodba ... Dober zvočni sistem omenjam zato, ker se mi zdi, da vsaj tri četrt vzdušja pri Layers of Fear temelji na izvrstno izpeljanem sound designu (ostalo pade na zgodbo in nekaj vizualnih jumpscare-ov). Včasih so se po sobi razširile res epic nelagodne zvočne frekvence. Enkrat sem sredi noči, že malo zblojen, dejansko pomislil, zakaj se sedajle en vibracijski valjar pelje po ulici (prav enako je grmelo in treslo kot pred meseci, ko so nekaj delal). Nakar: wait what, to nekaj ni v redu. Aja, doni v sobi. Oh. IiiieeEEE. Sicer horror elementi v celem špilu nihajo po učinkovitosti. Verjetno bo na določene osebe vplivalo drugače, pri meni so res dobro delovali tisti trenutki, ko imaš občutek, da je nekaj za teboj (𝅘𝅥ne ne mi dihat za ovratnik, kozaprikazen nora𝅘𝅥) ... No, sicer pa lahko le laufaš naprej (enkrat še achievement dobiš za to ). Je pa škoda, da sprva dokaj klasičen haunted house horor postaja vedno bolj psihedeličen (Inheritence povsem opusti grozljive elemente, in je le še psihedeličen trip, so zgleda developerji preveč nečesa konzumirali ... ). Okej, skušali so prikazati še tonjenje v norost, a vseeno, špil izgubi ostrino. Sicer pa tako osnoven špil kot dlc vsebujeta tri konce (kar pomeni tri skozihode – kar ni panike, gre za kratko igro –, čeprav mi je uspelo en različen konec doseči le ob ponovnem preigravanju šestega poglavja s kontra odločitvami). Dolgo časa mi ni bilo jasno, katera dejanja triggajo določen zaključek, in sem šele s pomočjo spleta dojel (developerji so sami objavili namige), kaj je poanta. So pa ti namigi, vsaj zdaj, ko vem v čem je fora, povsem jasno vidni že med igranjem. Mi ni jasno, zakaj mi ni bilo jasno. Je pa v igri kar veliko skrivnosti, kar bo dodobra nadgradilo vse, ki radi raziskujejo in sprobavajo različne poti do konca. Skratka kar kul indie horror zadevica, ki je povsem zasluženo prejela precej hvale. Zlahka 7/10, ampak kot rečeno, ob temi in dobrem ozvočenju.

Danes Euro Truck Simulator 2 praznuje deseti rojstni dan! Kakopak so pri SCS pripravili event, ker pa je treba opraviti samo eno World of Trucks furo in za nagradico dobiš en nov truck & trailer paint job v steamov inventar. Geee, ne morem verjeti, da je špil že 10 let zunaj. Sam sem ga začel igrati šele nekaj let po izidu, ga pa zato sedaj sploh ne morem nehati. Pri American Truck Simulatorju so se pa na steamu par dni nazaj pojavili achievementi za prihajajočo obsežno razširitev Texas, kar pomeni, da se izid hitro bliža.

@Vse_je_najslabse o, kul, še nekdo, ki kdaj pogleda klasične filme. Oba filma sta v redu tudi zato, ker temeljita na literarnih mojstrovinah in vsebino izvrstno preneseta na platno. Se mi pa zdi, da misliš film The Haunting (slovenski naslov Hiša strahov) iz leta 1963, ki ga je režiral Robert Wise. Namreč, ta film je priredba romana avtorice Shirley Jackson The Haunting of Hill House iz leta 1959 in je eden vrhuncev gotske grozljive proze, ki je populariziral v-hiši-straši tip zgodb. Če ti je bil film všeč, močno pripročam knjigo, pred dvema letoma je pri LUD Šerpi izšel tudi slovenski prevod V hiši med hribi straši. Sicer pa je bil leta 1959 posnet tudi House on Haunted Hill z Vincentom Priceom. Ta neodvisni film je resda navdihnil komercialni uspeh romana Shirley Jackson, ki je izšel pred tem istega leta, a gre pri tem filmu gre za malo drugačno stvar.

Hm, v bistvu je špil res malo drugačen, kot sem si predstavljal pred namestitivijo. Reda nisem veliko igral, sem nekje v drugem poglavju, a lahko rečem, da gre za vneto in pristno simulacijo odpiranja vrat, vratic, loput, omar, omaric, nočnih omaric, predalov, predalčkov, regalov, predalnikov, kredenc, komod, skrinj, zabojev, škatelj, vitrin, nizkih omaric, visečih omaric, visokih komod, dnevnih regalov, zakritih vrat, vrat od dvigala, barskih mizic, toaletnih omaric, garderobnih klopi, garderobnih omar, pisalnih miz, kuhinjskih omaric, omar za posodo, kopalniških omaric, spodnjih omaric, zgornjih omaric, otroških omaric, kotnih omar ... Ne obstaja kos pohištva, ki se ga ne da odpreti. Sanjski špil za vse, ki radi hangajo v Ikei. Pa še za raznolikost je poskrbljeno, saj je včasih kos pohištva, ki se odpira in zapira, zaklenjen. In je poprej kakopak treba najti ključ, kar dvigne napetost. Špil bo navdušil vse OCD-jevce, ki bodo potrebovali kar nekaj časa, da se bodo sprehodili čez sobo, saj nekatere omare vsebujejo veliko predalov in vratic, ki jih je moč odpreti. Recimo, jaz sem včeraj že po par desetih minutah igranja dobil achievement Inspired OCD, ki se glasi Search 100 drawers in cabinets. Sicer igra vsebuje tudi nekaj spooky momentov, samo na njih večinoma nisem trznil, ker sem bil dokaj utrujen od odpiranja in zapiranja vrat, vratic, loput, omar, omaric, nočnih omaric, predalov, predalčkov, regalov, predalnikov, kredenc, komod, skrinj, zabojev, škatelj, vitrin, nizkih omaric, visečih omaric, visokih komod, dnevnih regalov, zakritih vrat, vrat od dvigala, barskih mizic, toaletnih omaric, garderobnih klopi, garderobnih omar, pisalnih miz, kuhinjskih omaric, omar za posodo, kopalniških omaric, spodnjih omaric, zgornjih omaric, otroških omaric, kotnih omar in tako dalje. Bomo pa videli, kako se bo še razvilo. Jaz predvsem upam, da bom naletel tudi na kako sobo, ki še ni bila opremljena s pohištvom. Welcome to the club, tudi meni zadnje čase dogajajo kratki špili – no vsaj ti bolj pripovedniški, še posebej, če ti ponudijo zadovoljiv pripovedni lok. Če uspe filmom, zakaj ne bi še igram. Sicer je pa Scorn kar drag, če ponudi le toliko ur igranja.

Ja pa kaj še, ena račka ne uide Nisem prav veliko iz tega žanra igral, se mi zdi. Od tistih akcijskih iger, ki se prištevajo v žanr horrorja, so mi imele res dobro vzdušje Dead Space in F.E.A.R. 1 in 2. Bi pa malo zavil iz žanra stran, z malo out-of-the-box omembo, in sicer Fallout 4. Preigral sem ga, mislim, da tri leta nazaj, in imam še vedno v spominu lazenje po zapuščeni in temni podzemni železnici. Še posebej, ker sem role-playal survival game z bolj rahitičnim likom, mi je stealthanje v temi in strah, da ne brcnem kake pločevinke, ko naokoli (bržda) gomazijo stvori, res vzbujalo odlično, po hrbtu-mravljince-sprožajočo atmosfero. V bolj interaktvino-fikcijskem področju me je od novejših špilov zelo presentilo vzdušje v prvosebni pustolovski/rahlo survival/exploration erotični seriji Lust for Darkness in Lust from Beyond. Okej, prvi del je bolj ali manj – razen občasnih prebliskov – zelo povprečen, da ne rečem dolgočasen, sta mi pa zelo nelagodno in prvinsko grozljivo atmosfero, tako v smislu zgodbe, podob in shocker value-a, vzpostavila Lust from Beyond: Prologe in Lust from Beyond: Scarlet, zastonjski samostojni zadevi dolžine enega večera (celotne igre še nisem igral, zato ne vem, a sta vključeni tudi v Lust from Beyond). Da ne omenjam, da me je pri eni sceni premaknilo vsaj za en meter s stolom vred. In to tudi v drugo, ko sem lovil zgrešene achievemente :). Zelo kul, dasiravno dokaj artish in »mature« poklon Gigerju in Lovecraftu. Sicer mi je pa bržda največjo grozo me igranjem vzbudil naslov iz najmanj možno interaktivnega žanra, torej kinetičnega vizualnega romana: Higurashi – When They Cry. Nisem še vseh delov delov preigral prebral, ampak tisti, ki je vsaj pri prvih naslovih pisal scenarij do potankosti obvlada psihološko grajenje napetosti. Ko se po nekaj urah popolno nič-se-ne-dogaja-vsakdanje-banalne-zgodbe začno dogajati nenavadne stvari, švicanje vsled strahodrhtenja ne uide. Res kul. Aja, pa včasih smo z grozo Phantasmagorio igral Aja, pa če malo offtopicam, letos sem »obrnil« tale horror paket. Moram priznati, da sem prej te klasike dokaj slabo poznal, in me je presenetilo, kakšen vpliv na horror trope imajo ti filmi še danes. Izjemno zanimiv vpogled v nastanek brezčasnih žanrskih konvencij. Da ne omenjam, da so teli novi remasterji filmov neverjetni. Slika je fantastična. Moram čez zimo paket še platinirat. Torej pogledat še vse bonus featurje. Evo, se mi je pa ravnokar Layers of Fear zdownloadal, ste me prav zrajcal, da zaženem nekaj takega.

sem slišal za njo, a bral je nisem Sicer pa prebral Monstress TPB Vol. 7. Tale grafični roman spremljam že skoraj od začetka in vsako leto septembra izide novi TPB zvezek. Serija mi ima res kul art, ki mi je posrečena zmes zahodnjaške in japonske estetike. Domišljija avtoricama deluje na polno. Gre pa za temačno (ampak res, iber dark) fantazijsko art deco steampunk femi powah pripoved o protagonistki, ki ima pa v sebi demona – podobno kot Naruto svojega Deveterorepega – ki pogoste prevzame nadzor na njo (takrat se običajno kar orenk dvigne tudi »gore level« ilustracij ). Svet je fantastično izdelan, raznolik, kompleksen, poln različnih interesnih skupin, enigmatičnih likov, zasukov etc., skratka, tega je toliko, da pravzaprav sploh ne vem več, za kaj se gre (zgleda, da bom moral ob prihodu novega zvezka začeti osveževati obnovo prejšnjih delov). Kakorkoli, fajn zadeva.

@DaCapo podpišem pod zgoraj povedano. Nisem velik poznavalec (detektivsko-pravniških) trilerjev, a nekaj knjig sem dal čez, me je Neil White prav prijetno presenetil. Sicer sem prebral samo dve njegovi knjigi Skrajno zlo in Naslednja žrtev, a sta me, sploh slednja, kar navdušili. Tako avtentično in nepretenciozno mi deluje, da ga je prav užitek brati, sploh v dobi izrazito filmsko grajenih in lahkotno berljivih knjižnih srhljivk, ki samo tekmujejo, katera bo imela bolj over-the-top zasuk, sicer pa premorejo bore malo substance, saj je to zgleda dovolj, še posebej, če je kak »Girl« naslovu , da je prodajna uspšenica. Če ti je White kul, bi ti pri priporočil tudi Paula Fincha. Je bivši policaj in na podobno vižo izkušnje prelaga na papir. V slo sta pa dve knjigi se mi zdi, Zalezovalci in Žrtvovani, oboje iz serije o detektivu Heckenbergu.

Ravno zato prišel sedajle na mn3njalo, ko mi je steam ravnokar Dead Space popnil na zaslon. Sploh nisem vedel, da bo rimejk. A se to čaka, je kaj hypa ? A eksperti vihajo nosove, češ EA easy cash grab? Enka mi je bila zakon. Sicer pa škoda, da niso trailerja remejkal. Izvirna prikolica mi je ena najhudejših sploh. Se spomnil, da sem takrat po ogledu takoj šel špil nabavit

pametno ampak Starfield bo izjema, ker vem, da bi me preveč matralo sicer, kakšen je špil (ah, saj res, tudi novi A Plague Tale me mika ...)

Hja, jaz ziher. Samo, ker je Bethesda, bom potem verjetno uninstaliral in čakal na patche. Sicer sem pa kar hyped za Starfield.

ja, sam imam, recimo okej, ne pa vrhunske, logitechove gaming slušalke, in občasno igram na njih, in že tam se mi zdi, kako dober je zvok, čeprav imam tudi ob compu 5.1 zvočnike. Za gaming in da ne motiš ostalih, je to epic. Medtem ko pri filmih mi je vseeno bolje klasično, na zvočnike in ne s slušalkami, že zaradi same praktičnosti/udobnosti. Ah, cel komplet toliko stane, ne le soundbar. Ta je okoli, mislim, da 1250 ali 1350 €. Bi bilo čisto over budget potem. Sicer nimam primerjave, kolikšna razlika je s proper dolby atmos sistemom in ne takole s soundbar varianto, ampak kot rečeno, že to je super nadgradnja klasičnega 5.1 setupa. Ko boš upgrejdal, bi morala biti očitna razlika imo. Bo pa veliko odvisno tudi od zvočnega vira (igra, film ...), kaj bodo zvočniki spravil iz sebe. He, he, tri subwooferje: če bi bilo to res, bi imel vse šipe popokane. To imajo verjetno samo na pol gluhi audiomaniaci . Na srečo sem v hiši, zato imam lahko ločen subwoofer, v bloku bi bil overkill (Sony pravi, da je to tudi razlog, da se ta soundbar prodaja po komponentah in ne v kompletu in je na voljo tudi z manjšim nizkotoncem). Pa že tako, zadnjič sem gledal Die Hard, pa sem raje zmanjšal glasnost, da ne bi pri sosedovih v klet bežal rekoč Rusi prihajajo al neki.