DaCapo

1.000.000 casha dobiš v tej free epic varianti (kar pa pomoje spet ni toliko, da bi se človek razjokal). Jaz sem jo pravkar "claimal", toliko da jo imam v knjižnici. Ne verjamem pa, da pa bom še kdaj igral. Sin me je pač nahecal, da bova mogoče kdaj šla Online skupaj (ali pa tisti njihov zmodan Roleplay). Btw, GTA V sem kupil že za PS3, PS4 in tudi za PC.

Jaz tudi skorajda (več) ne postavljam mej, čeprav že prej nisem kaj dosti. Recimo današnji primer: pubec je od osmih do enih delal za šolo, tu ga sploh nisem motil, potem sva za kosilo naredila domačo pizzo, zdaj pa z babico igrata Wii Sports. Mene kot da ni (sem kar nekaj službenih zadev še naredil), edino pri pici sem mu malo pomagal (no, v bistvu bolj ali manj samo počekiral, če vse poteka ok, pa seveda potem pojedel kos ali dva). Bom pa dodal glede omejevanja igralnega časa oz. tehnikalij na splošno, na kar me je spomnil Čamirjev post. Jaz spadam ravno med tiste starše, ki načeloma niso kaj prida omejevali, sem pa zato toliko bolj sodeloval, sploh pri vsebinah. In z nič koliko nasveti (priporočili) kaj igrati in kaj ne. Ajde, tudi GTA 5 sva igrala, ampak sem mu določene scene "cenzuriral". Ko sva igrala Red Dead Redemption 1 (no, on je bol gledal zraven) sva se potem velikokrat igrala tudi v živo, pač "obnavljala" določene prizore iz igre (predstavljajte si to, ko se igrava revolveraški obračun z nerf pištolami...). Tudi iz dokaj "nasilnih" iger je recimo odnesel veliko, če se vrnem h GTA. On je vedno tam vozil po pravilih, se ustavljal pri rdeči, ni divjal itd. In sploh se je naučil, da ENO je IGRA, drugo pa REALNOST. Zato se mi tudi zdi čisto OK, da se občasno znori v kakšni streljačini. Npr.: imel je tudi konkretno obdobje Fortnite (šlo je celo nekaj njegove žepnine za razne skine in battlepasse), tukaj sem z njim online igral samo enkrat ali dvakrat (ker pač ni moja zvrst iger), pa še ta izkušnja je bila kar kul. Ekipa mulcov in stari foter zraven. Mene so itak prvega nastreljali in potem sem samo slišal "Ati!!!!! Dajmo, moramo atija rešit!! Kdo ma heal?" in podobno. Od iger na splošno pa sem ga recimo navdušil za razne strategije oz. graditeljske zadeve (Settlers, Sim City, Sims, itak Minecraft…). In še marsikaj bi se dalo povedati.

@Mefisto: glede preseravanja se mi zdi, da imava podobno mnenje. Dejansko dobim odpor, ko vidim kakšne "umetniško" pripravljene jedi, kjer je na krožniku neka miniaturna porcija (ponavadi v obliki neke skuplturice), vse naokoli pa natroseno in/ali malo polito neke omake /začimb... Pa to ne govorim za kakšne predjedi, ampak za kao pripravljeno glavno jed.

In the meantime … Pa ne mislim nič osebno, Gostilna pač.

Ma ja, ampak Black Widow sem že nekajkrat preizkušal in mi res sede (lučk ne rabim, zato sem prepričan, da bom našel tudi dobro/boljšo alternativo). Glede mišk, pa tako kot sem rekel: Mamba TE (tu bi lahko napisal samo grde besede in sploh nisem bil edini, ki so ga nategnili, fuj in fej in mogoče sem res dobil zamero zaradi enega nakupa, čeprav tudi tiste Kraken slušalke so bile za en *******), potem pa, priznam, nabavim 3 DeathAdderje. Čudna so pota gospodova :)

Brez smernih jaz ne bi "preživel" niti par minut. Veliko pač tipkam. In pri kakšnih grafikah vedno uporabljam smerne za pomikanje sem in tja. Za igre mogoče še najmanj..

V Gostilni sem predlagal, da pač odpre nekdo drug. Ker jaz v uvodnem postu ne bi kaj veliko vedel napisati (ni ravno moje področje). Se mi pa zdi, da je tema dobrodošla. Čeprav sem fan mehanskih tipkovnic, jo kupujem že "sto let". Fan pač zaradi tega, ker sem že kot mulc pisal na svoj prvi pisalni stroj, kasneje pa je bilo tudi veliko mehanskih tipkovnic. Zanimivo, da sem že vrsto na najbolj poceni Logitech K120 :) kar mi je skorajda smešno, ampak sem nekako navajen, čeprav še vedno pravim: "Zdaj bo pa čas za mehansko...", "evo, zdaj pa naročim...". Black Widow mi je še vedno nekje na vrhu seznama, čeprav dejansko nimam kaj dosti pojma. Mora pa biti normalna velikost, z numerničnim delom in veliko tipko Enter. Sine recimo uporablja Razer Chroma Ornata (hibridna zadeva), ki se mi zdi, da kar lepo klika, ampak kaj dosti je nisem preizkušal. Od mišk pa sva trenutno oba na DeathAdder Essential, ki se mi zdi kar solidna. V bistvu bolj ali manj impulzivni nakup. Pred tem sem imel Mambo (odpovedala takoj po preteku garancije, 100 € nikoli več v življenju ne dam za nobeno miš, če tudi zlato). Nasploh imam z miškami slabe izkušnje (ali crkne kabel, ali kateri od gumbov) in to v presenetljivo kratkem času. Tiste 10-evrske sem menjaval najmanj 1x letno. Glede vzdržljivosti se je še najbolj izkazala neka res stara Logitech brezžična, R..nekaj (ampak je pred kratkim odpovedal desni gumb, plus baterije sem menjaval na vsakih 14 dni, čeprav so bile 2100 mAh).

@Majek vse tri so top. Res tiste prave "kultne" klasike. V glavnem: dober izbor! In vse bolj se mi zdi, da se je res težko omejiti na eno samo igro.

Nekdo naj odpre temo Miške in tipkovnice v Železnini. Jaz nimam nekih izkušenj, da bi kaj konkretnega napisal v uvodu. Se mi pa zdi, da bi bila tema dobrodošla. No, vsaj na prejšnjem mn€njalu smo jo imeli. Pač, čisto splošna debata, kaj kdo ima, kaj se priporoča in kaj ne, nasveti, vprašanja & odgovori, tudi kakšni "deali" ... Na to misel me je v bistvu napeljalo, ker sem danes nabavil 2 x DeathAdder od Razerja, tisto cenejšo varianto. Pač čisto impulziven nakup, glede na to, da jo sine uporablja že eno leto in je čisto OK miš (dejansko nič drugega nisem niti iskal). Ker eno rabim res nujno zase (desni gumb mi je včeraj odpovedal na sto let stari logitechovi, ki sem jo začasno potegnil iz omare, ko mi je odpovedala f**** Mamba), eno pa sem vzel še za rezervo (ker se nikoli ne ve, z miškami imam namreč samo slabe izkušnje).

Kaj pa "video igrice"? Smo že kaj rekli v tej smeri? Glede na to, da smo vsi fotri v neki meri igričarji (gamerji). Jaz svojega sina že od ranega otroštva nisem v ničemer omejeval. Celo GTAV (ki je bila v določenih scenah kar kontroverzna) sva ob izidu igrala skupaj. Tudi nisem postavljal nekih igralnih časov (ko je pač že sam začel). Wii igre so bile super in tu je bilo dosti čisto primernega materiala, kjer me ni skrbelo. Pa tudi na PS3 in kasneje PS4 (tega je že dobil čisto svojega). Skoraj vse Lego igre sva recimo preigrala (res veliko tudi v co-op) itd. Sedaj večinoma igra na PC (GTAV Roleplay na nekih SLO serverjih, komplet zmodane zadeve) in hkrati se je začel ukvarjati tudi z drugimi zadevami (teksture, prevajanje določenih skript, import raznih modelov ... pač neko osnovno modanje). Vedno se mi je pač zdelo, da bolj kot ga bom omejeval (npr. poznam kar nekaj staršev ki striktno prepovejo igranje iger, ali pa otroku slednje omogočijo samo za kratek čas med vikendom / počitnicami). Saj OK, sto ljudi, sto čudi. Ampak jaz se še vedno nagibam v smer: naj izkusi čim več (v neki meri tudi čimprej), da ne bo kasneje želel vsega nadoknaditi in postal nek fanatik. In da se hkrati tudi v klopi v družbo (kjer 95% otrok igra). Zaenkrat nekih težav (v smislu preveč sedenja za ekranom) ni. So seveda občasne daljše seanse, kjer mu pač moram dopovedati, da zdaj je pa dovolj, da naj se malo še razgiba itd. V online igranju ni žaljivk, nobenih grdih besed (razen občasno pade, čisto spontano kak "fak" ali "prekleti cigan ima aimbota", veliko pa je kaj v šali ("kaki peder si" ali pa "ne me jebat". To načeloma vse toleriram, tako ali tako sva se dogovorila kako in kaj. Mogoče pač čudno razmišljam, ampak prav žalostno mi je, ko dobimo kakšne obiske in znanec/znanka (različno stari otroci, ne bom zdaj šel v detajle) reče: "Mi pa igric ne igramo." Emmm.. zakaj že ne? Saj potem pa padejo razni odgovori: "To poneumlja" (jaz samo ???) in "Ni časa, šola je prva," (jaz spet samo ???) ali "To zelo škoduje zdravju.." (jaz itak spet samo ???).

Moji najstarejši in še vedno aktualni:

Wall-Eja imam, mi je bilo pa vedno žal za DeLoreanom. Pa Simpsons hiško in trgovino sem imel že obe škatli na blagajni, potem pa sva si sinom naenkrat premislila in vzela raje Ghostbusters gasilsko bajto. Sicer res ogromen komplet, načeloma mi ni žal, ampak Simpsoni so pač Simpsoni. Še par random slik:

VirtuaVerse. Po dolgem času spet ena taka "retro" pustolovščina, ampak tokrat v sila dobrem cyberpunk settingu in izredno všečna. Vsaj zaenkrat.

Prijatelja sem mislil bolj v tem smislu, da se mi lahko iskreno zaupa. Ne zdaj, da bom igral njegovega vrstnika. Mogoče sem malce nerodno napisal, čeprav sem dal v narekovaje.

Jaz tudi, čeprav me je malenkost zmotilo, da ni "talkie" varianta in sem še malo kolebal preden kliknem "buy". Upam, da bodo naredili kak update v to smer, čeprav res dvomim. Zaenkrat pa kar všečno

Spomnim se, da je bilo v Malih Oglasih na prejšnjem forumu kar nekaj ponudb glede prodaje omenjene igre. Ni vrag, da je kdo še prodal naprej ali celo, da je ne bi bil pripravljen posodit.

Dylan Dog je bil (poleg Alana Forda) eden mojih najbolj priljubljenih stripov. Kar nekaj starih številk bi se še našlo v arhivu, med drugim seveda tudi prva. Bral sem pa tudi Zagorja in Marti Misterija. Dočim mi Mr. No nekako ni sedel , čeprav sem imel kolega, ki je bil kar "fan" in je dejansko kupil vsako številko (in z veseljem posodil). Alan Forde sem imel celo vse skompletirane, tja nekje do 100-te številke. Na žalost sem jih nekoč posodil in nikoli več ne dobil nazaj. Ogromno starejših številk sem seveda nabavljal "naknadno", na raznih tržnicah in nekih bazarjih. Za vse omenjene stripih govorim seveda izključno o shrbo-hrvaških prevodih iz časa Jugoslavije. Originalov nisem nikoli bral, kaj šele držal v rokah. Najljubša Zagorjeva epizoda (oz. Chico odvrtek) mi je bila pa "Fanta Čiko" (na sliki zraven posebne izdaje Zagorja v barvi):

Moj je 14, kot sem že omenil, in definitvno mu nimam namena ponujati, kaj šele kupovati piva (in drugih alkoholnih pijač). Občasno greva v lokal in sedeva kot "foter in sin" druženje (to je celo sam izjavil, oz. velikokrat reče tudi, da sedeva kot "dva prava moška"), on si seveda naroči Colo Zero, jaz pivo in to je to. Je pa tudi res, da sem ga enkrat (bolj v šali) vprašal, če bi požirek, pa je rekel da niti slučajno. Čim kasneje, tem boljše, itak, čeprav sem res toleranten in vse gradim na odnosu "nisva samo foter in sin, ampak tudi najboljša prijatelja". Odkrito mu tudi pripovedujem o mojih pivskih dogodivščinah iz mladosti (kar se mi zdi, da posluša z užitkom, ampak ga pa tudi nekako odvrača od takšnih norostih, ker nekatere zadeve res niso bile kul). Sreča v nesreči pa je tudi to, da ima pubec sladkorno in že posledično (zdaj že podzavestno) skrbi za prehrano, pijačo itd. Normalno je tudi, da definitivno ne želim, da bi postal nek "zavrtež" in nesocialno bitje. Zavedam se, da se mora ravno v mladosti najbolj znoret, ampak to ni nujno pogojeno z alkoholom. Podobno je pri cigaretih. Jaz kadim redno (ca. škatlo na dan, sploh zdaj, ko je bolj karantensko stanje), sicer vedno nekje na vrtu/terasi, ampak dejansko mi velikokrat reče: "Ati, kdaj boš nehal?" in navrže še par fraz: "Saj veš, da ni zdravo." in "Res čista škoda denarja." Je pa vse skupaj relativno, ker, zdaj je še mlad in vprašanje bo, kaj mu bo delalo v glavi, čez par let.

To buggy Biblos nalaganje poznam že iz iOS appa. Sicer res občasno, ampak ravno dovolj, da mi je moteče. Po navadi izklopim in ponovno vklopim app (v par poskusih potem deluje. Najbolj pa pomaga, da pač restartam komplet iPad. Mi je pa zanimivo, ker mi izposojene knjige ostanejo v Library tudi še par dni po preteku roka izposoje. Dejansko je nek bug ali nekaj. Tudi če na spletni strani Biblosa (na PC-ju) kliknem Vrni, mi na iPadu knjiga še vedno ostane. Neke zbirke nimam namena delat, zato jo pač ročno "deletam". :)

Tu je ena podobna, čeprav ne docela to, kar si verjetno mislil:

@dzukodzuko: ja, nostalgija zna biti k***a. Podobno se dogaja tudi meni. Polno enih top spominov, kako uživantsko je bilo igrati in podobno, potem pa naložim danes (bodisi preko kakšnega emulatorja, bodisi GoG, bodisi kaj tretjega..) in me hitro mine. En tak primer je recimo Dune 2, ki je dejansko kultna klasika, preigraval sem jo ure in ure, večkrat končal in vse, ni da ni... ampak zadnjič enkrat sem igral, naredil par začetnih stopenj, potem pa naslednji dan sploh nisem več vklopil.

Jaz priznam, da še nisem. Smo sicer že roštiljali v družinskem krogu (moj foter je pekel na žaru), ampak to je drugo. Ker načeloma redno in res rad zakurim roštilj in kaj spečem. Ali pa na vrtu postavim en majhen prenosni roštilj in ga prepustim sinu, ki potem zakuri in vrže gor nekaj hrenovk / čevapčičev. Takšna zelo "oldschool" varianta. Sva pa velikokrat (ko je bil že večer in ni bilo veliko časa) čisto spontano na terasi vklopila električni roštilj in si kaj spekla. Nazadnje je bil to losos, zelo na hitro, praktično brez začimb, bilo je pa vseeno odlično. Nekaj utrinkov iz osebnega arhiva:

Tega na sliki sem mu kupil pred dvema letoma za RD, kar preko Amazona. 400 € je bil, mogoče kak € več, ne spomnim se več točno. Odsevnikov že dolgo ni gor, pa tudi sprednjo bremzo je dal dol že takoj drug dan. Ja, belanca se vrti, ker gre kabel od bremze skozi, kot je že Goran napisal. Zdaj, kakšnega novega še dolgo ne bo rabil, no vsaj dokler bo ta še normalno deloval. Mogoče bova edino kak del zamenjala, če bo res treba.

Se da na Kobo nalagat izposojene knjige iz SLO knjižnjic (Biblos varianta oz. nekaj v tem smislu) ?

Moj sin ima tega in je kar OK :