Hribi

[schatzi]

lahk ti slikam, ko pridem s šihta

[HellAngel]

Po parih dneh je majstr dal video nazaj gor. Posnemanje na lastno odgovornost. In če se že boste razbil, dejte prosm posnet da se kej naučimo :P.

 

 

Milimeter od smrti oz. kilometer od zdrave pameti.

[Sadako]

Ne se ti jebat, kaksno sreco je mel model, da ni blo nobene skale na poti. 

 

Ko sem sel jaz na zimski Triglav, se je en direkt pred mano odpelal. Na sreco je bil sam krvav. Je pa to res zgolj sekundica in se peles. In ce se s cepinom ne ustavis v prvih metrih je to to. 

[erted45]

Dajte za nas popolne neznance zimskih vzponov prosim pokomentirat, kaj je dejansko šefe naredil narobe, razen tega da se ni (znal) ujel s cepinom po zdrsu? Plus, sneg je bil že premehak za vzpon?

[HellAngel]

erted45 reče pred 1 uro:

Dajte za nas popolne neznance zimskih vzponov prosim pokomentirat, kaj je dejansko šefe naredil narobe, razen tega da se ni (znal) ujel s cepinom po zdrsu? Plus, sneg je bil že premehak za vzpon?

 

Bom kr od začetka videa, ker je debilizmov, nebuloz in neznanja malo morje.

 

1. "Tle še nism hodu, bom vidu kolkrat se bom zgubu" - mislm model, wtf? Delaš se da si izkušen hribovc, pa se izgubljaš na markiranih poteh? Imaš zemljevide, aplikacije z navigacijami za telefon, naše planinske poti so markirane tko ko da maš GPS dobesedno v riti in ti se greš zgubljat. Svašta.

 

2. Kurjenje v bivaku, kar sam prizna da je narobe, ampak jebiga, ker sm car bom useen kuru. Pa snemu se bom in za dober zgled uploadal na youtube.

 

3. Uporaba cepinov brez rokavic je no no. Vedno se ob uporabi cepinov nadene še rokavice.

 

4. Neko brezvezno zatikanje cepinov za kline, zajle in varovala. Zajlo/klin raje primi z roko. Cepin se zapiči v trd sneg, led ali zatakne za skalo če je treba. Po takšnem rokovanju s cepini hitro vidiš če je vešč rabe cepina al ga je kupu prejšn dan v kibubi.

 

5. Hoja s cepini #1. Oklo je imel obrnjeno naprej. S cepinom v roki se hodi z oklo obrnjeno nazaj, ker tako lahko hitreje reagiraš ob morebitnem padcu.

 

6. Njegov komentar, da "je 40 minut izgubil ker je zalutal". Poleg tega kar sem napisal pod prvo točko, tudi če se ne bi "izgubil", bi ga zjebane razmere pričakale na sestopu. Poleg tega spet - kje da fak se imaš med staničevim domom in kredarico za izgubit? Pot sem prehodil kar nekajkrat in mi ni jasno. Razen če se je "izgubil" zato, ker je moral snemat z dronom.

 

7. Padanje ledu - OK, verjamem da so bile visoke temperature, da je bil sneg gnil in so se mu (domnevam) na sončni strani delale brutalne cokle. Razmere so že z videa dost slabe - sneg premalo, slabo predelan in preplitek, da bi lahko kaj konkretno zagrabil s cepini. Ampak da je z vrha padal led, se mi zdi pa malce privlečeno za lase. Na triglavu sem bil že dostikrat v vseh sezonah in na tistem mestu, kjer je bilo snemano, ne vem od kje bi (sploh v danih razmerah, ko se led še niti ni prav naredil) se led sploh lomil. Ampak OK, načeloma se glede razmer bolj verjame tistemu, ki je bil tam. Tukaj je naredil edino pametno potezo, da je obrnil, ker največji potencial za padec/zdrs je bil ravno na tistem mestu in tam se sto posto ne bi srečno končalo.

 

8. Ob vsem mi nekaj ne gre v lajšto - ko je bil spodaj med kredarico in malim triglavom, je bilo še pred sončnim vzhodom. Ko se je vzpenjal na mali triglav, je bilo sonce že kar visoko. Normalno bi moral za to razdaljo porabiti max tričetrt ure, po videu sodeč pa je model zabil slabe dve, tri ure.

 

9. Vpetje cepinov. Če plezaš, vpneš cepine na koncu ratišča. Če hodiš, vpneš cepine pri okli ali še bolje, si jih na roko pripneš z zapestno zanko. Ko je "plezal" s cepini, je imel cepine vpete na napačnem koncu.

 

10. Hoja s cepini #2. Ko hodiš, drugi cepin pospraviš v nahrbtnik ali pa vsaj za pas. Ker v primeru zdrsa se lažje ustaviš z enim cepinom.

 

11. Zdrs. Tukaj mi je neznanka kako je do zdrsa sploh prišlo. Bil je na senčni strani, po zvoku sodeč (škripanje derez) je bil sneg pomrznjen, tako da cokle se mu verjetno niso delale. Če si vsaj približno vešč hoje z derezami, ne zdrsneš kar tako, razen če jih imaš prvič v lajfu prvih pet minut na nogah. Zato je na tem mestu pomislek Belharja (strokovni sodelavec na GRZS), da se je fuknil namenoma. Pač nabiranje lajkov.

 

12. Neustavljanje s cepini. Totalno neznanje in totalen zajeb. Čeprav sem videl tudi že inštruktorje, ki so se na vajah ob "demonstraciji" skotalili do podna. Zadeva ni enostavna in moraš biti dobro streniran, predvsem pa biti vseskozi pripravljen na morebiten padec in ob padcu čim hitreje reagirati. Majstr se ne zna ustavljat s cepini, ob kombinaciji faktorjev 5., 10. in 11. se je pač odkotalil do podna. Ima srečo da je pod malim triglavom lep iztek, ni prepada/skoka in da ni zadel nobene skale. Pa da ga opletajoči cepini niso kresnili po buči in da se ni nasadil na lastne dereze. Ravno stometrski padec ni bil, kot trdi v videu, bi se pa vseeno lahko konkretno razbil.

 

13. Obiskovanje gora sam. Zelo zelo se priporoča, da gresta na takole turo vsaj dva. Priznam da samohodstvo dostikrat prakticiram tudi sam, ampak jebenti, če snemaš videe in poskušaš dajat nek zgled, delaj zadeve propisno in varno.

 

 

Na koncu videa pa še relativizacija vsega, pač se je zgodilo, mel sem srečo, bla bla bla. En kup nakladanja. Opremo je imel vso kot je treba, ampak popolno neznanje pri uporabi le te. Poleg zgoraj napisanega, bi se še kaj našlo.

 

Največji kapitalen zajeb je bil, da je šel to sploh objavljat na youtube in nabirat lajke. Tole javno objavljanje hudičevo resne zadeve prehitro zrelativizira. Zdej bo (predvsem neizkušen) folk to videl in bo imel modela za neko avtoriteto in mojstra gorništva, čeprav je daleč od tega. Naslednji korak bo, da se bo vpisal na kakšen zimski tečaj gorništva in bo potem s svojimi bogatimi "izkušnjami" preko videev na youtubu učil druge. Komi čakam da posname kakšen video kako reševat z lavinsko žolno.

 

Ne rečem, vsi smo v hribih kdaj delali bedarije (naj fukne kamen prvi, ki je brez greha al kako že gre), ampak smo jih zadržali zase in se sami iz njih nekaj naučili. Predvsem pa poslušali starejše alpiniste in GRSjevce, ko so nam tupili točno to kar je pisal Šerkezi.

 

 

P.S. Aja, pa vmesni komentarji, da je šel na "odpravo".  Tole česar se loteva, so kvečjemu izleti/enodnevne ture. Ne vem, a se probava primerjat s himalajci al na kakšnih drogah je.

14. november 2022 uredilo bitje HellAngel

[HellAngel]

Še tole bom napisal, ker sem malce več razmišljal o samem posnetku. Oz. bolj konkretno, me je presenetil odziv "heroja" na koncu videa, kako je sproščeno in brezbrižno povzemal dogodke, glede na to da je bil še eno uro "milimeter od smrti". Vsak ki je kdaj v hribih (ali pa doma, v prometu, kjerkoli pač) preživel zgolj po zaslugi sreče, bo vedel o čem pišem.

 

Tudi sam sem imel v hribih par momentov, ko sem v glavi že naredil križ, češ to je to, fertik, welcome matilda. A k sreči se je srečno izšlo. Prvi trenutki po takšnem dogodku so presenečenje da si še živ, nato občutek sreče in istočasno enormen, nepopisljiv občutek sramu in nemoči. Ker veš, da si nekje zajebal, zaril, zafukal in bi se lahko končalo tragično. Počutiš se ko navadna pičkica, ker globoko v sebi veš, da nisi preživel zaradi svojega nadpovprečnega znanja in skillsov, ampak zgolj in samo zaradi pofukane sreče. Ki jo marsikdo ni imel. V 99,9% takšnih slučajev veš da si za nastalo kriv sam in samo ti. Magari ker nisi prej obrnil ali ukrepal kako drugače, ker nisi spremljal razmer/okolice, ker si rinil naprej, ker nisi bil pripravljen. Tolčeš se po glavi kaj nisi prej tuhtal, kako si loh takšen idiot. In potem se hitro pobereš od tam. Ponavadi je trajalo tedne, da si sploh s kom spregovoril ali delil izkušnjo, najpogosteje si bil tiho, ker si vedel da te bo folk imel za navadnga neodgovornega butla, ki ni sposoben sam poskrbet zase in je odvisen od gole sreče. V glavnem držiš gobec (kaj šele da bi snemal youtube video in ga javno objavljal) in se sam kaj naučiš iz tega.

 

Zato sem do avtentičnosti posnetka (oz. dogodka) kar malce skeptičen, ker no fucking way da lahko človek eno uro po srečanju z matildo takole na izi govori v kamero, češ se je zgodil, mel sem srečo haha.

[Zorz]

Ne boš verjel, ampak obstaja možnost, da različni ljudje na podobno situacijo odreagirajo zelo različno. Shocking, I know.

 

Ne vem čemu takšno pljuvanje po tipu in takšni ogorčeni odzivi? Sam sem glede na ves pomp okoli tega dejansko pričakoval nekega ego manijaka, ki je v kroksicah in z mini derezicami rinil na Triglav. Dobil pa sem nekoga, ki verjetno rad hodi v hribe, je pa po drugi strani več kot očitno premalo izkušen za takšno turo oz. razmere. Nič več in nič manj. Ja, lahko bi dal malce manj senzacionalističen naslov videa, to je pa tudi vse, kar bi mu jaz očital. Ne vem no, jaz niti slučajno ne dobim "vajba", da si tip domišlja, da je novi Tomaž Humar ali kaj podobnega. Ali pa da bi zdaj on rad druge učil, kako se stvari streže. Pač še eden od teh, ki jim dogaja v hribih in radi snemajo svoje avanture. Imel je vso opremo, še samovarovalni komplet je vlekel s seboj. Obrnil je, ko je videl, da ne bo šlo naprej oz. da je prepočasen. Če nebi fuknil mu nihče nebi nič rekel, tako pa res ne vem, od kje vso to prekomerno vznemirjenje.

 

Jaz mu ravno iz razloga, da se je imel jajca tako javno izpostaviti in objaviti video dajem orenk propse. Ker 99+% ljudi bi bilo tiho kot rit, ker nebi bili sposobni požreti svojega ega in okolici priznati, da so ga usrali. Tako pa imamo sedaj na voljo video iz katerega se lahko vsakdo kaj nauči. Odlično poučno gradivo, kako se določenih stvari ne počne in kam lahko to pelje. Že tako je internet poln zmagovalcev, vsi vse obvladajo in vse vedo, vedno so samo uspehi, nikoli nikomur nič ne spodleti. Ravno takšni videi so reklama za aktivnosti, ki jih prikazujejo. Na drugi strani močno dvomim, da je tale video kogarkoli vzpodbudil, da bi nepremišljeno že jutri napadel Triglav. Mene že ni.

 

 

[HellAngel]

Če si predlansko sezono spremljal, se je zasralo Mejovšku na Begunjščici. Odnesel ga je plaz ca. 500 metrov nižje. Imel je ogromno srečo, da je preživel. Rabil je dober teden, da je zbral misli in naredil detaljen zapis kaj se je dogajalo, podrobno analizo kaj in kako in zakaj - mislim da je bilo objavljeno na gore-ljudje, imam pa tudi še nekje na mailu. Priporočam da prebereš. Ponižnost in pretresenost pisca se je čutila že v tekstu, kjer je možakar analiziral kje in kdaj ga je usral ter kako bi se vse skupaj lahko razpletlo. Nič drugače od tega pajaca na triglavu, ampak s pomembno razliko, da je triglavski heroj eno uro po "srečanju s smrtjo" kuhal kavico na kredarici in ležerno razlagal kako je bil "milimeter od smrti". Na Mejovška se ni nihče se spravljal, ker se je zgodilo gorniku z ogromno kilometrine v hribih in praktično kar je naredil niti ni bil produkt njegove neumnosti. To je bil res poučen zapis. Tale video s triglava je pa en skupek egotriperskih budalaštin (to, da takšno turco poimenuje "odprava", mi nakazuje da se hoče primerjat s kakšnimi himalajci lol), katerega ogleda nobenemu (razen izkušenim gornikom) ne priporočam, ker bi se hitro kdo začel iz njega narobe učit. Ne da mu je samo spodletelo, sploh ni imel pojma kaj počne. Izkušeni gorniki takih napak kot so v tem youtube videu ne delajo, objavljanje takih videev je totalno neodgovorno. Ja, se strinjam da bi videi takih felerjev znali biti poučni, ampak obvezno naj imajo zraven komentar nekoga, ki ve o čem se gre. Brez tega so samo neumnosti brez konteksta.

15. november 2022 uredilo bitje HellAngel

[HellAngel]

Evo, pripenjam analizo Mejovška. Predvsem pa dovolj o njegovem razmišljanju pove stavek "Nimam se za junaka, prej cepca". Takole nekako bi moralo izgledat "poročilo", da se iz njega nekaj naučiš, ne pa neko pametovanje na youtubu. Povsem kontra tistemu videu v stilu "bomo vidl kolkrat se bom zgubu, haha".

 

Navedek

Modrina neba | Ponedeljek, 11.01. 2021 | Poročilo

Na Begunjsko Vrtačo in vse ostale vrhove Begunjščice zahajam že tri desetletja. Lahko rečem, da goro poznam dobro, da sem v stenah preplezal kar nekaj lepih in tudi zahtevnih smeri in presmučal skoraj vse smučljive grape in vesine, ki jih ta gora z okoliškimi vrhovi ponuja. Na vrh glavnega vrha Begunjščice sem se povzpel tudi do desetkrat na zimsko sezono, saj ta čudovita gora ponuja res pestro paleto smučarskih možnosti in tako imam možnost za pridobivanje znanje in izkušenj. Tudi v letošnji zimi sem se na glavni vrh Begunjščice in Begunjsko vrtačo povzpel trikrat. Z alpinizmom, turnim smučanjem in plezanjem se ukvarjam od leta 1988, ko sem postal član Šaleškega AO in kasnje AO Kranj, kjer sem še vedno član.

Tokrat pa mi na vrh Begunjščice ni uspelo priti. Dva metra pod robom, - ja, le dva do tri korake na smučeh - mi je zmanjkalo do izravnave. Tokrat se je res vse odvilo drugače. Na turi nas je bilo osem izkušenih smučarjev in namen skupne ture je bil, da posnamemo nekaj video materiala. Z nami je bil profesonalni kamerman – fotograf. Trije smučarji smo imeli plazovne nahrbtnike. Prav vsi smo imeli plazovne trojčke, sete prve pomoči, toplo pijačo, rezervne obleke, rokavice, telefone, walkie-talkie postaje, cepine ... Celotno opremo, ki jo zahteva gibanje v visokogorju v zimskem času.

Naš cilj je bil pristop na Begunjščico po Šentanjskem plazu in potem smučanje vzhodne smeri, kasneje tudi sestopne iz Begunjske Vrtače. Vzpenjali smo se po plazu, snežne razmere so kazale na strnjeno snežno podlago na 5-10 cm novega puhastega snega. Pred vsako smučarsko turo že zvečer doma in posledično zjutraj preverim stanje v visokogorju: veter, smer vetra, snežne razmere, temperatura na višini, opozorila ... Tudi na telefonu imam več aplikacij, ki me vodijo do podatkov, kjerkoli pač sem. Skatka, vsako smučarsko turo jemljem resno in se nanjo pripravim z vso odgovornostjo. Naj poudarim, da smučam samo s smučarji, ki obvladajo plazovno znanje, ki imajo s seboj popolno plazovno opremo in ostalo tehnično opremo. Kadar smučam sam sem prav tako skrajno previden in uporabim številne postopke za preprečevanje morebitne nezgode. Na ponedeljek, 11.01. 2021 je kazalo na ohladitev, na vetrove, na spremembo razmer v visokogorju ... Zaradi tega smo izbrali sorazmerno varen cilj in poznano območje. Vzpenjali smo se po plazu v smeri zožitve, ko smo dosegli zožitev, ki te lahko pelje k desnemu ali levemu izstopu plazu smo se odločili za gor gledano desni izstop. Sam sem sporočil smučarju v vodstvu, da mi veter na vrhu ni všeč in da me skrbijo naložene »vehte«, a sem kljub temu sledil smučini. Bil sem tretji v vrsti, za mano sta bila še dva smučarja, trije pa so šli po levem izstopu zavoljo video posnetkov.

Tik pod robom izravnave se je zgodilo. Smučar v vodstvu je že bil osončen na izravnavi grebena Begunjščice, tudi na smučarja pred mano je posijalo sonce. Sam sem hodil po smučini, po trdi podlagi, ki ni kazala znakov slabotnosti. Imel sem še dva, morda tri korake do roba, ko se je vse skupaj zgodilo na višini 1950 metrov.

Tole sem zapisal, dan po nesreči, ko so bili spomini še čisti:

Hodim tretji v vrsti, Simon je na vrhu, že preko izstopnega dela na grebenu Begunjščice, Matija je nekaj metrov pred mano. Vzpenjam se po smučini, tretji v vrsti. Sem dva metra od roba grebena, skoraj na izravnavi, ko zapiha močan veter. Zelo močan, kot da bi mi povsem mimo ušes pridrvela ogromna ptica. Sekundo zatem useka! Precej velika kloža se odlepi od roba stene, se razbije. Ni časa za povsem nič, kot hipni obup. Potegne me v trenutku. Smuči imam pripete na sebi, palice tudi, vse je na meni. Kot sidro odletim z gmoto snega navzdol. Imam še ravno toliko energije, res nič več, da potegnem za ročko na nahrbtniku in upam, da odpre balon. Z zares povsem zadnjimi močmi! Potem se spomnim le to, da sem se prevračal, zdaj tja, zdaj na glavo, z glavo navzdol, spet gor. Vse odpada od mene ... Počasi se zelo stemni, tema traja precej dolgo, v tem delu je bilo najtežje: sneg mi je nabilo do pljuč, ostal sem brez kančka možnosti za dihanje, vse me je dušilo. Bilo je noro naporno, ena sam borba, pa nič ne veš točno, kaj se dogaja. Dušenje, premetavanje, spremembe teme do svetlejših odteknov sive. Še vedno premetava; nazadnje mi odpne še zadnjo smučko, ki je očitno vztrajala najdlje. Ta mi povsem očitno zlomila gleženj v pancarju. Še vedno traja, še vedno, nimam občutka, kako dolgo, ampak zdi se mi neskončno. Edina misel, ki mi roji po glavi je: Hočem živeti! Borbaj, treba je živeti, biti z otroci, družino ... to razmišljam, še enkrat, pa spet, daj potrpi. Noro me duši sneg. Nimam več prostora v telesu, povsem sem poln. Kdaj se bo končalo ...? Nekako se vse skupaj ustavi, površno zagledam modrino neba. Oči imam zlepljene poškodovane, bljuvam sneg, si kopljem s prsti po goltancu, pljuvam in hlepim po zraku ... Mater, živ sem ... Živim! Sranje, preživel sem. Noro, kaj vse se zgodi, ... Življenje!

Ta dan si bom zapomnil za vedno. Plaz me je odložil na višini 1480m, dolžina plazu je bila precejšnja in se jo lahko tudi izračuna. Več kot to še nisem doživel. V tako zahtevni situaciji sem se znašel zares prvič, a sem v gorah doživel že marsikaj.

Ostali smučarji so ostali na svojih mestih in izpeljali celoten in hipen postopek iskanja zasutega. Od zgoraj, od smučarja na vrhu, so imeli informacijo, da manjkam, da me je pobralo, zato so takoj iskali po gmoti snega (sploh na delu, ki zavije dol gledano okrog vogala in se nalaga sneg). Ko so na kocu plazu zagledali dve piki (po Šentanjskem plazu se je vzpenjal še en smučar), se je eden od smučarev zapeljal do vznožja plazu, da preveri, če sem to jaz. Na srečo sem bil. Bil sem podhlajen, skoraj slečen, z odprtimi perutničkami na nahrbtniku. Prijatelji so mi pomagali, da sem se opomogel, pogrel, prišel k sebi. V gležnju sem čutil bolečino, vedel sem, da to ne pomeni nič dobrega. Z veliko pomočjo in složnostjo ostalih smučarjev sem prišel do avta in kasneje do urgence na Jesenicah.

Ugotovitve:

Lahko bi ostal doma in se slednje ne bi zgodilo, a sem polno odgovorna oseba, ki smučam v gorah in to odgovorno, dobro in veliko treniran in sem ustrezno pripravljen. Smučanje jemljem, kot popestritev in aktivnost, ki me polni. Imam željo po dobrem smučanju, lepih linijah, težjih smučarskih smereh, po predajanju izkušenj ostalim. Vse počnem odgovorno z veliko treninga, priprave, znanja, opazovanja, poslušanja, spremljanja novitet, ...

Za izstopno varianto iz plazu bi lahko izbral levi prehod in bi to bila boljša odločitev, a sem sledil smučinam.

Na zadnjem delu plazu bi lahko bi šel iz smučk na dereze in po svoji liniji do vrha, a sem sledil smučini.

Če bi bil na turi sam, bi šel na vrh po drugi bolj plezalni smeri, kjer je manjša verjetnost opasti in na cepinih ter derezah se počutim zares dobro.

Vsekakor pa bi zavil v levo in izstopil po levi grapi.

Kot tretjemu smučarju mi je sputila kloža. Tukaj nimam kaj. Smola!

Če ne bi treniral giba za odpiranje plazovnega nahrbtnika v različnih situacijah, balona ne bi nikoli odprl. Nikoli! To sem naredil z zadnjimi močmi in v temi. Ne verjamem, da je na to pripravljeno 50% smučarjev, ki uporablja plazovni nahrbtnik. Da potegneš ročko za vklop airbaga v situaciji, kot sem bil jaz, moraš dobro poznati opremo, vsaj 100 krat ponoviti vajo doma v »na glavo« obrnjenih položajih, vizualizirati vse skupaj pri zaprtih očeh. Če si šibek in neizkušen imaš malo možnosti za poteg ročke.

Brez airbaga bi bile posledice lahko drugačne.

Na glavi nisem imel čelade, ker je bila v nahrbtniku. Čelade nisem uporabil, ker sem se vzpenjal na smučeh in nisem naredil nobenega manevra za prestop na dereze ali prestop v strmo območje. Tisti, ki smučajo z menoj, vedo, da sem vedno med prvimi, ki takoj uporabi čelado. Tokrat, žal nisem.

Če bi smučal to isto linijo – pa jo verjetno ne bi, ker ponavadi ne smučam takšnih linij– bi kljub temu, da bi mi odprlo kložo po vsej verjetnosti odsmučal stran. Sploh pa preko klož, če se že znajdem v takšni situaciji, smučam hitro in 100% osredotočeno. Tako pa sem bil pripet »statično« na smučke, pri hoji navzgor.

Ostali smučarji so ravnali odgovorno in reagirali situaciji primerno in takoj pričeli z akcijo iskanja ponesrečenega. Če bi ostal pod snegom bi bilo njihova hitrost, taktika in organiziranost ključna. Na turi smo bili izkušeni smučarji, ki dobro poznamo postopke pri tovrstnem dogodku. Tokrat je bilo glede reševanja nekaj lažje, ker so me prepoznali ob vznožju plazu.

Ostali smučarji so naredili res vse, da sem prišel k sebi. Nisem potreboval veliko, ker sem v takšnih situacijah borec, a brez njihove pomoči bi bilo vse drugače.

Z dejanjem sem obremenil na najmanjši možen način družbo, dogajanje v družbi, zdravniški sitem in vse ostale dejavnike v okolju. Sem samoplačnik, tako da sem že danes v službi, kljub zlomljenemu gležnju in operaciji. Ne obremenjujem bistveno zdravstvenega sistema, ne bom koristil bolniške in delam za korist družbe, zaposlenih v podjetju, v katerem sem direktor in v kreativnem studiju Smokva, kjer ustvarjam. Plačane imam, vse prispevke, davke in ostale obveznosti, do države in do državnega sistema nimam nobenih dolgov. V zdravstveno blagajno plačujem že 30 let brez enega samega dneva bolniške. Tukaj res nimam slabe vesti.

Ta zapis je nastal predvsem, kot opozorilo vsem ostalim smučarjem, da nesreča nikoli ne počiva. Da kljub temu, da misliš, da tebe pa kaj takšnega ne more doleteti, da te lahko! Da kljub temu, da misliš, da veliko znaš, morda si prepričan, da celo veš vse, a potem vidiš, da vsega ne veš in tudi nikoli ne boš vsega znal. Da so v življenju pomembne odločitve in včasih izbereš napačno. Smučajte v gorah in to s polno odgovornostjo do sebe in do ostalih smučarjev v naravi. Pridobite čimveč gorniškega, plazovnega in smučarskega znanja, ker slednjega nikoli ni preveč. Izkušnje pa veljajo največ.

Ta zapis je nastal tudi zaradi vseh, ki se okoriščajo na tuji nesreči. Za vse tiste poznavalce in strokovnjake plazovnega znaja, ki preko ostalih nesreč reklamirajo svojo dejavnost in podjetja ter svoj osebno imidž in svojo lastno prepričanje, da se tega njim ne morem zgoditi ali da so pri vodenju svojih strank v gorskem svetu nedotakljivi s strani narave in nesreče.

Ta zapis je nastal tudi zaradi vseh, ki se po reku «baba rekla, baba kazala« dobili številne informacije, ki so sicer lahko resnične, a tudi neresnične. Podal sem iskrene misli in resničo dogajanje. Nimam se za junaka, prej cepca, ki tokrat ni imel sreče, a ne želim, da me ljudstvo, zavoljo nekorektnih informacij križa in pribija. Sam se odločam za ture pri polni zavesti in odgovornosti in nikomur ne želim škodovati. Imejte se predvsem radi in bodite složni.

Zapis je iskren z namero, da se v gorah nikomur ne zgodi situacija, kot se je zgodilo meni. Srečno!

Hvala prijateljem za njihovo izjemno požrtvovalnost in pomoč!

Matej 

 

 

 

 

 

[Zorz]

No daj prosim šeraj tole z Mejovškom, ker tkole na hitro ne uspem najt.

 

Jah, vprašanje kaj bi imel oz. ima zdaj ta tip za povedati o svojem zdrsu, glede na to, da je imel tudi on čas bolje premleti vse skupaj. Tista prva reakcija na takšno zadevo pa pač zavisi od posameznika. Mene je zgolj presenetil oster odziv na posenetek, ker kot pravim, meni tip ni dajal vajba nekega pametnjakoviča.

 

P.S.: vidim da si objavil tole o Mejovšku, bom prebral.

[Zorz]

Meh, po eni strani je tisti stavek ja (ki mi sicer nikakor ne paše karakterno k ostalemu zapisu in je bolj kot nek "cop out"), po drugi se pa neprestano treplja po rami kolk je on car, ker je vedno 110% pripravljen na turo, natreniran (v temi na glavo obrnjen vježba odpiranje airbaga... if you believe it), ni imel dneva bolniške v lajfu, še več, z zlomljenim gležnjem gre na šiht, vse davke ima plačane, ... mislim wtf je to nabijanje nepotrebnih informacij. Vse bi lahko povedal v par stavkih: v gore hodim že X let, vedno se potrudim maksimalno pripraviti na turo, uporabljam vso možno varnostno opremo PA VENDAR se je tudi meni to zgodilo. The end. Kaki davki pa direktor podjetja in ostal balast.

 

To samohvaljenje mi res ne sede.

[HellAngel]

Mislm da se je mal posipal s pepelom, ker je pričakoval kakšen shitstorm. Pri tej kliki nikol ne veš.

[Zorz]

Saj pravim, cop out. Tko da meni niti slučajno ne daje vtisa nekega pristnega, iskrenega in dobronamernega zapisa, prej varovalka pred nevitho dreka, kot ti praviš .

 

 

[Zorz]

 

 

 

 

[Boris]

 

[╭∩╮ smarnca]

Nesreče v gorah

04.12.2022   12:22

SOLČAVA

Ob 12.22 je na območju Turskega žleba v Logarski dolini, občina Solčava, dva tuja planinca odnesel večji snežni plaz. Posredovali so gorski reševalci GRS Celje, ki so v zelo težkih razmerah peš dostopili do mesta nesreče, oskrbeli oba poškodovana planinca in ju prenesli v Logarsko dolino ter ju predali reševalcem NMP Mozirje in NMP Velenje, ki so ju prepeljali v nadaljnjo oskrbo v celjsko bolnišnico.

 

 

 

 

[HellAngel]

Grape so hudič, ker tud ob manjšem sneženju lahko not nameče snega. Turski žleb ima iztek v smeri SV, zadnje dni pa je na 2000 metrih pihal veter iz smeri JZ in na SV straneh delal ogromne zamete in kupe snega. Zato pravimo da je pozimi treba spremljat razmere čez celo sezono, da veš približno na kakšno podlago je padel sneg in kam ga je metalo. Sam kurc, po bitki smo zmer vsi fejst brihtni.

[Flaming_C]

A ni ta Zleb v zadnjih letih bil smrtonosen? Adrenaline junkiese boli k****

[HellAngel]

Turski žleb je dost safe, ko se enkrat razmere stabilizirajo. Je pa dost obiskan tud v poletnem času, zato precej folka "pozna" razmere in si upa tud pozim tja.

 

V tem primeru pokazalo, da stopnja plazovne nevarnosti pomeni en kurac, če lokalno nabašeš na (ne)ustrezne pogoje.

[Flaming_C]

Ok nevarnost za plazove je samo 3/5

 

[╭∩╮ smarnca]

Kolk je pa kej plazovito če greš iz Krme gor? Nisem še bil pa ne poznam ampak vem da je precej popularna pot za smučarje

[ayrton79]

 

Kriška gora v soboto. Kičasto, šajba in na soncu pred kočo si bil lahko brez bunde. Je bila pa pot po snegu kar naporna, ali pa samo jaz nisem bil razpoložen, pa procesija ljudi gor in dol.

[Jake the Mess]

Klasična Kriška, tm je zmerej procesija  Tolsti vrh je meni precej ljubši, tudi pot je precej bolj razgledna. 

[Sadako]

Flaming_C reče Dne, 29. 1. 2023 at 10:28:

Ok nevarnost za plazove je samo 3/5

 

 

 

Obstajajo tudi predeli v gorah, ki za plazove niso nevarni. Ni zdej kr tko gore = plaz. Na Kredarico se da brez problema priti po pred palzovi povsem varnimi obmocji. 

[lizz]

a se je kdo ze sprehajal po bosanskih plani.ah (ne da bi stopu na mino)?

Konkretneje, Očauš in planine v onem koncu.

 

[erted45]

Pobje in dekleta, ali kdo uporablja gorsko-tekaške oz. trail running čevlje v bolj pohodniško/plezalne (ferate) namene?

 

Trenutni Garmont Dragontail approach čevlji so se mi po 8 letih zvestega spremstva strgali in počasi pogledujem za nove, pa sem razdvojen med trail runnerji in approach.

 

Pred nekaj leti sem sicer imel La Sportiva Ultra Raptor, ki sem jih sprobal na eni malo krajši turi in ferati in takrat nisem imel nobenih pripomb ali težav (no, razen tega da sem očitno vzel premajhne). Tudi na splošno sem bil zelo zadovoljen, menjal sem jih reklamacijsko, ker je šlo za GTX model, ki je puščal kot za stavo.

 

Kar se tiče approach robe gledam novi model Dragontaila Tech, kjer me sicer malček skrbi Michelin podplat, ali pa kakšno TX4 Sportivo. Trail runnerje pa predvsem bolj robustne Sportiva modele, npr. Ultra Raptor ali Akyra. Nekako me bolj vleče approach, se mi zdi boljša izbira za skale. Rad bi pa celoleten čevelj, torej membrane odpadejo. Se priporočam za mnenja  

[Zorz]

Jaz samo še trail running copate furam zadnjih X let. Podpiram. Lahko pa poizkusiš la sportivin model TX Guide, je verjetno še najbližje križancu med trail running in approach čevljem.

[coupet]

js sem z hoka mafate prehodu vse od jalovca do triglava in so kr trail running teniske. od teh "hibridov" sem dolgo imel sportivino tx4 (brat je kupo mid tx5) in je isto kul izbira

[schatzi]

od la sportive se mi zdijo najbolj robustni bushido.

 

na kurac mi gre samo to, da sem zmer dost hit obrabu podplat, ponavad sem jih imel 500km za laufat, pol sem jih pa do konca sfukal v hribih.

[erted45]

Zorz reče pred 9 minutami:

Jaz samo še trail running copate furam zadnjih X let. Podpiram. Lahko pa poizkusiš la sportivin model TX Guide, je verjetno še najbližje križancu med trail running in approach čevljem.

 

TX Guide sem meril ko sem vrnil Ultra Raptor in so res super zasnovani ampak za moje noge popolnoma preozki oz. prenizki, kar je pogost problem pri kombiniranju Sportive z mojimi stopali.

 

coupet reče pred 9 minutami:

js sem z hoka mafate prehodu vse od jalovca do triglava in so kr trail running teniske. od teh "hibridov" sem dolgo imel sportivino tx4 (brat je kupo mid tx5) in je isto kul izbira

 

Videvam veliko ljudi po hribih v tekaških čevljih, ja. Koliko ti pa tekaški zdržijo v primerjavi z approach (koliko so ti zdržali TX4)? Kot sem rekel, Dragontail mi je zdržal nekih 8 let, s tem, da je podplat še vedno v solidnem stanju. Ultra Raptor je bil že precej zguljen v dobre pol leta, kolikor sem ga imel...