Skoči na vsebino

Trenutno berem

nazia

Avtor: nazia,
in Črkožer

Priporočeni prispevki

Levitan

Levitan

Objavljeno
Objavljeno

Berem Cankarja. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapce. Prva mi je tako, bolj sproščena zadeva, Hlapci so pa... Uf. Na koncu je res bolj tragika kot satira. Hud je bil Ivan, škoda ker ni živel dlje, bi znal še marsikaj pametnega povedati. Bo treba kako biografijo prebrat. 

 

Grem naprej na Martina Kačurja. 

  • Račka +1 2
Povezava do prispevka
DaCapo

DaCapo

Objavljeno
Objavljeno (urejano)

@Levitan: ta od Štefančiča o Cankarju deluje zaminivo. Si bral? 

Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar (biblos.si)
 

Navedek

V sanjah je vsak izmed nas Ivan Cankar. In če bi bil Netflixova serija, bi ga lahko eksali v eni noči. Pa ni.

Za eksanje Cankarja – za krokanje z njim – potrebuješ precej več noči. Celo več, kot jih je v njegovi Nini.

A sam sem sklenil natanko to: da ga bom eksal kot Neflixovo serijo – od prve pesmi do zadnjega pisma. Skakal sem mu v besedo – on pa meni.

To, kar je v knjigi Ivan Cankar: eseji o največjem, je poročilo o tej krokariji.

– MŠ, jr.

Na klancu, Vrhnika

 

uredilo bitje DaCapo
Povezava do prispevka
fauzić

fauzić

Objavljeno
Objavljeno
Levitan reče pred 8 urami:

Berem Cankarja. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapce. Prva mi je tako, bolj sproščena zadeva, Hlapci so pa... Uf. Na koncu je res bolj tragika kot satira. Hud je bil Ivan, škoda ker ni živel dlje, bi znal še marsikaj pametnega povedati. Bo treba kako biografijo prebrat. 

 

Grem naprej na Martina Kačurja. 

njegove kratke povesti so še hujše, ker je v njih manj fikcije in več realizma. Tujci 1902, Novo življenje 1920 zadenejo v čustvo. 

Povezava do prispevka
Levitan

Levitan

Objavljeno
Objavljeno
DaCapo reče pred 10 urami:

@Levitan: ta od Štefančiča o Cankarju deluje zaminivo. Si bral? 

Marcel Štefančič, jr.: Ivan Cankar (biblos.si)
 

 

 

To sem videl ja, ampak ne vem... Štefančič mi ne sede ravno. Bral sem njegovo knjigo o Laibach, pa še nekaj drugega, ampak se mi je bilo kar težko prebijati čez... Pa bojim se, da bo začel v Cankarja vpletati svoj neoliberalizem in kapitalizem :D Hvala za predlog, mogoče nekoč. 

  • Račka +1 1
Povezava do prispevka
DaCapo

DaCapo

Objavljeno
Objavljeno (urejano)

@Levitan in ostali: o Cankarju by M.Štefo:
 

Navedek

"Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup. Ni sodil med literate, ki niso nikomur v napoto, a tudi nikomur v korist. Ni bil kot drugi tedanji literati, ki so v primerjavi z njim izgledali kot popevkarji. Slovenci so se ga upravičeno bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega ne zaslužijo.
 Vse so delali, da bi ga nekako ustavili ali pa vsaj omejili. Pozivali so k linču, kritiki in literarni policaji so ga razsuvali, Fran Govekar, nekoč njegov prijatelj, ki je postal Pat Garrett, ga je razglašal za »patološki« primer, češ da pozna le »par cip, serijo ciparn in pajzljev«, da je zašel v »sifilitično strujo« in da je »nemoralen v vsem pomenu te besede«, sanje pa je vsem skupaj prav kmalu izpolnil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, ko je leta 1899 sežgal njegovo Erotiko.
 A tedaj se nad tem niso kaj dosti zgražali. Slovenski list je svaril, da naj ta, ki kupi Erotiko, odpre okno, da mu ne okuži zraka, Aleš Ušeničnik pa je v Katoliškem obzorniku vztrajal: »Usoda Cankarjevih poezij je znana, žalostna, a zaslužena!« Cankar, alergičen na ogenj (natanko dvajset let prej je zgorela njihova hiša, s Klancem vred, v Hlapcu Jerneju in njegovi pravici pa je ogenj na koncu, kot je rekel Ivanu Prijatelju, namenoma »stisnil na kratki dve strani«, to pa zato, »da bi naši zijavi ljudje ne pasli svojih pogledov na spektaklu«), je Jegličev požig sicer razglasil za »srednjevško neumnost«, založnika Bamberga, ki je Jegliču prodal 700 izvodov Erotike, pa za »žida«, toda Jeglič, ki ni mogel tekmovati ne z Anthonyjem Comstockom, ameriškim križarskim sežigalcem knjig (sežgal je 120 ton knjig in revij ter se celo hvalil s številom pisateljev, ki jih je pognal v samomor!), ne s futuristi, ki so leta 1910 v svojem manifestu pozvali k uničenju vseh knjižnic, je lahko računal, da sežig Erotike ne bo povzročil ravno velikega hrupa in da se slovenski literati ne bodo ravno solidarizirali s Cankarjem.
 Cankar je namreč v letih 1897–1899 razsul številne pesnike, Antona Funtka, Engelberta Gangla, Antona Hribarja, Josipa Cimpermana, Antona Medveda, Mihaela Opeko, Antona Kodra in Pavlino Pajkovo, vse tedanje literarne veličine, »mrtvece na prestolu«, kot jih je imenoval leta 1899 v črtici Zjutraj: »Kolikor bolj je človek mrtev, temveč avtoritete ima in tembolj je spoštovanja vreden«. Vse te »zlagane literarne avtoritete«, ki jih ni napadal zato, pravi Božo Vodušek, ker so bile zlagane, temveč zato, ker so bile avtoritete, je kritiško pohodil, tako da je bila zamera velika. Sla po vendetti tudi. Evgen Lampe v Katoliškem obzorniku ni zaman poudaril: »Dolgo časa se je že napovedoval velikanski dogodek, da izda I. Cankar svoje pesmi. Pa Cankar je hotel nastopiti zmagoslavno kot Napoleon ali Ramzes II. ali Džinkiskhan, pobivši mnoge nasprotnike. Zato je naprej slovesno pobil Hribarja, o katerega ‘Popevčicah’ je izrekel strašno sodbo ... Hribarjeve pesmi so tako znane in priljubljene, da nam je nepotrebno, zagovarjati ga proti Cankarju. Pa ko je veliki Cankar ubil Hribarja, je hotel čez truplo mrtvega nasprotnika stopiti na prestol.«
 Jasno je bilo, da se literarne avtoritete ne bodo zgražale nad Jegličevim »atentatom« na slovensko literaturo. Danes se precej bolj, pa četudi knjige še vedno gorijo (v našem času so goreli Salman Rushdie, Stephen King, Harry Potter, Wilhelm Reich, Howard Fast, Lillian Hellman, Dashiell Hammett itd.). Zgražanje nad Jegličevim sežigom Erotike – nad tem kurjenjem »peči v knezoškofijski palači« – je v vseh teh letih postalo del slovenskega sekularnega kanona. Toda ironija je v tem, da danes ne bi sežgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo »pošasti«, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen (ali pa Richard Wagner, če smo že ravno pri tem) – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti."

uredilo bitje DaCapo
Povezava do prispevka
DaCapo

DaCapo

Objavljeno
Objavljeno

Ja, tak je Marcel. Ampak vseeno ni slab. 
 

Navedek

Vse dobro znane predsodke, da je Cankar zatežen in da se pravzaprav sploh ne meni za bralca, je mogoče zlahka ovreči. Če kdo, potem je bil prav Cankar literarni zapeljivec, ki je delal vse, da bi pritegnil pozornost, da bi bralca zgrabil in uročil, da bi ga torej osvojil, podkupil in kupil, zato so tudi njegovi prvi, začetni, uvodni, vstopni, uvajalni stavki v novele, novelice in črtice tako atraktivni in tako zapeljivi. Stavki, ki uvajajo njegove novele, novelice in črtice, zvenijo kot reklamni slogani za te novele, novelice in črtice.
 Črtico V gaju uvede takole: »Jesensko listje, rdeče, žareče, je v solncu šumelo, pelo je smrt.« Idilo na Studencu pa takole: »Dežela ima zelo prostran in zelo lep vrt za tiste svoje ljudi, ki se ne strinjajo z večino.« Črtico Črtice uvede takole: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist.« Zdenka Petersilko pa takole: »Snoči se je dovršila tragedija v naši ulici, kakor se vrše neprestano, brez glasu in brez spomina.« Jakobovo hudodelstvo uvede takole: »Iz tistih krajev, kamor ne sije solnce, se je napotil Jakob, da bi se obesil.« Strah pa takole: »Troje jih je sedelo za mizo; eden je imel grbo drugi je šepal, tretji je bil bebec.« Novelo Ob zori uvede takole: »Naši koraki so odmevali samotno po tlaku. Mesto je spalo tisto zadnje, smrti podobno spanje pred jutrom.« Edino besedo pa takole: »Med najbolj zgodnjimi in najbolj razločnimi spomini izza otroških let mi je spomin na smrt.«
 To so male umetnine, ki delujejo kot pasti za pogled. Cankar je hotel biti magneten, kompetitiven, impresiven, neizbežen, nujen, bistven, nepogrešljiv – in neodložljiv. Na vsak način nas je hotel ujeti.
 »Nemiren se je Marko prevračal pod odejo; oblil ga je pot, vroč kakor krop, koj nato ga je spreletel mraz, da je zašklepetal z zobmi.« Tako se začne Stric Šimen. Rdeča lisa pa: »Kakor sem rekel: stala je pred ogledalom, nagnila svoj obraz nižje k gladkemu steklu ter okrenila glavo na levo, zato da bi videla, če je še ostala na vratu tista velika rdeča lisa od mojega zadnjega poljuba. V tistem trenotku sem se ji zastudil.«
 Ni kaj, Cankar je mislil na nas. Neznano pesem uvede takole: »Slonel sem ob oknu. Topli jug mi je božal obraz, kakor z nevidnimi ljubečimi rokami. Zunaj je bilo tiho; mrak je legel na prostrani park; z jasminovih grmov se je dvigal omoten vonj.« In že slonite z njim. Atmosfera dobesedno pade pred nas. Tako kot v Hudodelcu Janezu: »Sedèl sem na senčnem vrtu kraj krčme; skoraj vso vas sem videl pod seboj, ljubeznivo gorsko vas, ki se je bila spustila kakor bel golob na zeleno réber.« In že sedite zraven njega. Potegne vas, posrka, pograbi, zgrabi, ugrabi, odpelje – zapelje.
 Grešnika Lenarta uvede s stavkom: »Lenart Negoda se je rodil dné 10. maja 1876. leta v Záplazu pod Gorami.« A prav lahko bi ga uvedel tudi z briljantnim stavkom, s katerim uvede VII. poglavje: »Mnogo prijateljev je imel Lenart, med ljudmi pa nobenega.«
 Cankar je res vedel, kaj je kljuka. Spomnite se le, kako je začel črtico Domače novice: »Te dni – marca meseca l. 1917. – sem bral v nekem ljubljanskem dnevniku med ‘domačimi novicami’ tole zgodbo: Oče in mati sta šla z doma po opravkih; otrok, sedemleten fantič, je ostal sam. Ker je bil lačen, kakor je lačen otrok, je pojedel ves kruh, kolikor ga je bilo pri hiši. In nato je v svojem strahu vzel vrvico, je napravil zanko in se je obesil.« Le kdo noče izvedeti, kaj se je zgodilo? Ne, nihče ne neha brati, kakor tudi nihče ne neha brati Melitte, ki se začne takole: »Razgovarjali smo se o dogodku, o katerem so obširno poročali časopisi. Šestnajstleten mladenič, petošolec, se je utopil, ker se mu ni posrečila šolska naloga.«
 Cankar hoče bralca ustaviti – noče ga spustiti mimo. Spremljevalca uvede takole: »Greh je ležal težko na moji duši, težji od samega sivega neba, ki je zamolklo tiščalo na zemljo.« Kaj bi šele bilo, če bi še koga ubil. Črnega piruha pa uvede takole: »Bil je človek, ki je vedel, da je gnusno bolan, pa je skrival to svojo bolezen.«
 Naloga uvajalnega stavka je, da bralca zlomi – da si ga podredi. Cankarjeva literatura je omrežje takšnih stavkov – in naloga tega omrežja je, da omreži bralca. Da ga prisili v vzklik: kupljeno! Ali: Aha! Ali pa: To!
 Pa vendar Cankar velja za težkega, zateženega, groznega – in Slovenci bežijo pred njim. Je res zatežen? Absolutno – totalno. Vendar mojstrsko! Njegova zateženost je vedno mojstrovina zateženosti. Ne ustavi se. Ne taktizira. Ko zateži, res zateži.
 Poglejte, kako uvede Grobove: »Med grobovi hodiš; tvoje življenje je prostrano pokopališče. Vsak trenutek ti je prijatelj, ki si ga zagrebel v zemljo ter mu postavil znamenje in križ. Neizprosno živi mrtveci so neumrljivi. Rahlo spe; izpod gomile, pa jo nasuj še tako visoko, čuješ utrip njih srca. Mnogo je grobov, na katere si bil že pozabil; zarasla jih je praprot, znamenje je strohnelo. Vztrepečeš, preblediš – tam spodaj se je oglasilo; mračna beseda, kakor vzdih in stok.«
 Odveč je reči, da je s sabo lahko tekmoval le sam. Pomislite le, kako uvede Naše veliko jutro: »Dolga, temna stoletja smo živeli kakor v groznici, ki je glasnica smrti.« Ali pa – nomen est omen! – Najhujše: »Škropil je dež, tihi jesenski dež, ki zamrači dan in dušo. Ne vidiš, ne slišiš nobene kaplje; časih vztrepeče list na veji, zdrkne vel in truden na mokra tla. Ves vesoljni svet je hladna, vlažna praznota, brez misli, brez veselja in žalosti; še misli na smrt ni; taka misel bi bila tolažba in življenje. Eno samo čustvo, mirno, tesno, brezoblično, ne dá prostora drugemu; čustvo samote. Še pes, ki zéha premražen pod tvojimi nogami, ti je tuj in zoprn.«
 Cankar ne dela kompromisov – ko je zamorjen, je res zamorjen. Dež se prilepi na vas – kot tesnoba, od katere se kar cedi. Tu je celo spomladi vse mrtvo. Vedno dežuje in piha. Vedno je hladno. Blata je vedno do gležnjev. Če greš po ulici, ti padajo saje na obraz. Svet izgleda tako, kot da se je prebudil v dolgo, strašno bolezen.
 Ne, nihče ni znal distopije tako ubesediti kot Cankar. Ko bi le kdo znal to posneti.

 

Povezava do prispevka
Istvan

Istvan

Objavljeno
Objavljeno (urejano)

Berem Demšarja lepo po vrsti, tole je 7. knjiga. Kar opažam, v primerjavi z Golobom, mi je Demšar iz knjige v knjigo boljši. Slog pisanja, zaplet, občutek pri branju, itd. Če je "Olje na balkonu" res občutno slabši kot "Jezero", je ta razlika med "Oj Triglav moj dom" in "Obsedenosti v času krize" (ki sta od obeh 6. krimi knjiga) precej manjša, če sploh še obstaja. 

34262.JPG

uredilo bitje Istvan
  • Račka +1 1
Povezava do prispevka

Pridruži se debati

Lahko objaviš prispevek in se registriraš kasneje. Ako imaš račun, se vpiši za objavo s svojim računom.

Gost
Odgovori na temo...

×   Prilepljena vsebina je formatirana.   Odstrani formatiranje pisave

  Only 75 emoji are allowed.

×   Tvoja povezava je bila samodejno vpeta..   Namesto tega prikaži kot povezavo

×   Tvoja prejšnja vsebina je bila obnovljena.   Počisti urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

×
Pojdi na seznam tem

  • Nedavno brska   0 članov

    • Nihče od registriranih uporabnikov ne pregleduje strani.
×
×
  • Ustvari novo...