[summer vibes] Najljubše gaming obdobje

[Lepi Šime]

Dober topick... Jst bi zase rekel, da mi je bilo najlepše obdoje od 1994 do nekje 2008, ker sem imel mnogo več časa in posledično sem lahko več časa prebil samo z eno igro. 

Danes mi je sicer kvaliteta iger 10x boljša, samo jih je čisto preveč in se mi vsi librariji samo filajo z igrami, ki jih igram največ 1 uro ali pa sploh ne.

[Vse_je_najslabse]

Hernier reče Dne, 9. 7. 2021 at 11:15:

Evo, v takih vajbih je mišljeno, da sodelujete v tej temi

 

Štekam kaj hočeš povedat, samo še vedno ne moreš ne biti podvržen tesnobi, da je nekdo tvoje najljubše obdobje razpolovil in se moraš odločit a boš izpustil en del igric ali drugi. 

 

Zame je valda tretje obdobje. Sam sem imel dokaj idiotske razmere v družini in že od malega nekako nisem hotu "bit del sveta", zato sem se vrgu v knjige in res ogromno prebral. Začel sem brati že pri štirih letih in ko sem bral knjige, resnični svet ni obstajal in tako sem bil odvisen od knjig, za kar sem si večno hvaležen. Po eni strani mi je tudi žal, da so igre kasneje močno izpodrinile knjige in ko sem se na faksu od igric malo streznil, je bilo toliko drugih stvari v lajfu, da se nikoli nisem zares vrnil. Ampak nazaj v otroštvo, prva resna igra, ki sem jo obrnil je bila Diablo in takrat je bilo to zame next level doživetje. To je bilo uno, ki me je zalimalo v faco na hard. Nikoli ne bom pozabil tistega spuščanja v podzemlje, tesnobe v mraku, fight z butcherjem, kratki oddihi na površju, ki so bili kakor bi dvignil glavo iznad gladine vode, da se nadihaš zraka, nato pa spet v globine podzemlja v akcijo, na koncu pa seveda vrhunec, fight proti samemu Diablu. Naslednja taka igra je bila FFVII, kle niti ne rabim zgubljat besed, nobenih šans nisem imel proti tej igri, da me ne bi pogoltnila v svoja nedrja; zgodba, glasba, vzdušje, unikatna mehanika bojevanja, taktike, ogromen svet, tista pristna japonska čudaškost ... se spomnem, da so bile ravno eno tedenske počitnice v OŠ, obrnil sem si pc na mizi proti pojstli in kar ležal kot en bolnik s tipkovnico na trupu in po cele dneve igral, fotru se je skor spipalo. 

 

Od kle naprej se ne spomnim več tako natančno, samo vem da je začelo padat na hard, vsaka nova igra je bila čisto nekaj drugega in vsaka me je očarala. Veliko sem že razmišljal, zakaj mi je to obdobje tako močno nad kasnejšim - a so bile res igre boljše, ali je bilo kaj drugega. Mislim da je kle več faktorjev. Seveda igra vlogo tudi to, da sem bil takrat najstnik, ampak mislim da je ključno dejstvo, da so takrat igre šele nastajale in nismo imeli pričakovanj, igra kot fenomen se je šele sooblikovala, zvrsti so se definirale. In temu primerno so bile stvari malo čudaške. Recimo Black & White, kjer si Bog, ki z roko upravlja svet, ali pa Little Big Adventure 2, ki mi je bil neki iz druge dimenzije, še danes mi ni jasno kaj d fak je to sploh blo. Kake čudne lokacije, kr ena bizarna pustolovščina, ki je imela zelo velik estetski impact name. Pa Oddworld in Outcast, kako sem užival v teh igrah v neki tujosti, ki me je na pristen način odmaknila od tega sveta, v resnici pa mu je bila seveda komplementarna. Danes me nič več ne more tako posrkat v nek svoj čudaški svet, zadnja igra ki je prišla blizu temu, je bila Dark souls.

 

Meni je predvsem problem današnjih iger ta, da je vse tako narejeno kot nek produkt/content, kot da že preden pride do zamisli za igro že v resnici vemo, kake občutke bomo imeli ob njej. Lahko bo mehanika drugačna, svet bo drugače izgledal, ampak tej filingi ob igranju so znani. Res je tudi da ne igram veliko, ampak dostikrat pogledam malo YT filmčke o kakih igrah o katerih se kle menite in redko da dobim nek tak dober filing tujosti. Mogoče pa sem dejansko samo jaz že toliko odrasel in se mi to samo zdi. Ampak v vsakem primeru je danes že trg tako velik in močen in vsaj zame je to igralo ključno vlogo, ko zares nismo veliko pričakovali, ker ni bil to tak tekoči trak, kakor je danes. Mislim da je takrat bilo v igrah več neke skromnosti, naivnosti, iskrivosti, igrivosti in tudi pristnosti. Ni bilo zadi tiste kapitalistične kalkulacije, katere elemente moramo vnašat, da bomo prodali čim večje število kopij. Danes je res uno na vrhu nek folk, ki nima veze z igrami in igrivostjo in dostikrat to pri modernih igrah prav voham - da kle ni resničen namen igrivost ampak hekanje v moje potrošniške možgane, da mi je to dobro.

 

Verjetno se malo motim, najbrž je tudi takrat dosti ljudi hrepenelo po zaslužku in danes še posebej v indie sceni je folk, ki želi legit prizvajat fun, mogoče je pa to samo na splošno ta vseobsegajoči duh našega časa, kjer vlada mentaliteta "ne moreš s kulturo kupit kruha" in je vse ovito v hladno železo in posledično se to nalepi tako na moje oči kakor na vse stvari po malem. Če ima kdo kako razlago kje se motim ali kaj sem spregledal je dobrodošel.

10. julij 2021 uredilo bitje Heretik

[g. Profesor]

bitsurugi reče pred 23 urami:

Vsa obdobja sem doživel.

 

Mater sem star 

 

[ke_kit]

@HeretikCarski post.

Bolj se ne bi mogu strinjat.

Dandanes mi res malo devov uspe pričarati tiste stare filinge, ki sem jih doživljal nekoč ob igranju.

NaughtyDog (vedno manj, ker se mi zdi, da so zabavo zamenjali za politiko :\), FROMSOFTWARE, Fumito Ueda... in pol se počasi konča. Sadpanda.

 

Najbrž bi se moral bolj osredotočiti na indie sceno.

10. julij 2021 uredilo bitje ke_kit

[Majek]

Ja @ke_kitpusti se Devolverju da te zapelje

10. julij 2021 uredilo bitje Majek

[Weraziel]

Majek reče Dne, 9. 7. 2021 at 14:47:

Kaj pa ko ti Warcraft 3 in potem Wow ali pa raznih MOBA odvrtki ne pomenijo čisto nič? Po drugi strani pa AoE 1&2, Starcraft + Brood war, Total Annihilation, Dark Reign, Tiberian Sun, RA2, Homeworld, ... in pol še 4x  Civ2, Alpha Centauri, Master of Orion 2, Imperium Galactica,... pa HoMM 1+2+3,  šit še Settlers 2 zraven.  In za vrhunec še Jagged Alliance. Če se omejim samo na neke strategije.

 

Tu se midva razlikujeva - govorimo o najljubšem gaming obdobju in sej so hudi vsi ti špili, samo jaz sem bolj užival v Vice City, ICO, Max Payne, Half-Life 2 in Warcraft 3 kakor kjerkoli drugje v eri pred to. Večina vrhuncev v kateremkoli žanru je zame bil takrat. 

Pa je res velik legendarnih naslovov, mogoče celo več kot potem, od Tomb Raider do Commandosov, celo Deus Ex je 2000, samo od 2001 dalje je blo manj janky vse in sem dejansko večkrat preigral ene zadeve. Jaz sem zadovoljen v katero smer je šla gaming industrija.

[╭∩╮ Hernier]

Heretik, carski post, hvala. No, najprej itak razumem glede tesnobe, ker so "obdobja" postavljena, kot pač so, samo tukaj je čisto praktični vidik. Nekje je preprosto treba zarisati črto, če želiš sploh imet takšno temo. Saj lahko bi jo pomenoval "summer vibes random pogovori o igrah", samo dobro je imet neko motivacijo. Recimo problematika obdobij je meni tudi to, da si leta 1993 recimo na konzolah igral Super Mario All-Stars in druge platformerje, na PC-ju pa jebeno Ultima Underworld 1, kjer si v prvem nadstropju dungeona imel več contenta in globine kot v 95 % konzolne produkcije skupaj. Skratka, po svoje je ankica dosti nesmiselna, ampak ja, pač glavni namen je malo izmenjati izkušnje in spomine. 

 

Jaz točno razumem, kaj pišeš. Jaz sem prve resne izkušnje dobil tam okoli 1997, ko sem igral Tomb Raiderja, tudi zame je bil to nek spust v nekaj novega in mi je po svoje spremenilo življenje. Bil sem največji fan Indiana Jones filmov, ampak v filmih - zlasti v takih pustolovskih - sem bil res samo gledalec od zunaj, v Tomb Raiderju pa sem se naenkrat spustil v ta svet. Skratka, življenje ne sam da je bilo drugačno, tudi ni moralo ostat isto. Glavni razlog, da pa mi ta leta (pa early 2000) ne morejo pomeniti toliko kot tebi, pa je povsem pragmatičen. Jaz sem recimo Thief 2 že igral ob izidu, ker je prišel zraven demo CD-jk, samo jaz sem bil star 9-10 in čeprav mi je bil hud vibe in zelo grozljivo vzdušje, v resnici nisem bil zmožen recognizat vseh kvalitet. Ko sem prišel v obdobje, v katerem sem pa lahko že recognizal kakšne res dobro narejene reči, recimo tam nekje 3. letnik gimnazije, ko sem se začel zanimat tudi za ne samo mainstream kulturo (se spomnim, da sem takrat prvič začel gledat malo wacky filme, najprej kakšne indie ameriške in potem od tam naprej stare ameriške in pol evropske in pol starejše evropske) ... No v tem obdobju, to je bilo recimo leta 2005+, pa je v bistvu obdobje, ko so mi bile nove igre najbolj brezvezne. Tam early XBOX360 doba mi je sicer lepa, ker smo nažigali s frendi in se imeli fajn, samo nove igrice pa me res niso navdušile. Kombinacija tega, da sem že konzumiral malo bolj konkretne stvari, hkrati pa so mi nove igre bile res meh, mi to gaming obdobje v spominu naredi dokaj random.

 

Šele potem, ko se je začel nek vzpon indie iger, mi je začelo spet konkretno dogajati. Sploh leta 2015+, ko se mi zdi, da je tudi vedno več nekih garažnih avtorjev, ki jim je bilo skoraj vseeno za odziv publike in medijev. Spomnim se, da sem začel spremljat Jonathana Blowa pa Stephena Lavella, sploh slednji je recimo vzpostavil Patreon in sploh ni delal igric za release drugod. Pač imel je neko svojo bazo, ki jim je vsake toliko izdal nek totalno odbit špil, pa je bilo to to. To mi je bila res gheeto underground scena in v teh igrah še danes zelo uživam. Zdaj mi je recimo Umurangi Generation najboljša igra, kar sem jih v zadnjem času igral, pa ko na prvi pogled zgleda povsem debilna, ampak dejansko je odtis naše družbe in tega, kako bomo zavozili svet, če ne bo nekih radikalnih sprememb. Zdaj zraven tega, da igram te alter stvari, pa mi bolj mainstream igre sedejo čisto sprostitveno, čeprav se strinjam, da niso vedno racionalno porabljen čas. Saj na srečo imamo res From Software pa Uedo pa še par ekip, na katere je tudi Ke_kit referiral, da ti možgan med igranjem ne dobesedno umre. 

 

Se povsem strinjam z zadnjim delom tvojega komentarja, ampak to je meni bolj neka splošna refleksija sveta. A veš, ker pomoje je z dobro igro podobno kot z umetniškim romanom. Zahteva samoto, celega človeka, moraš se malo odklopit in to ni lahko. Dober primer mi je recimo Stephen's Sausage Roll, ki isto zgleda kot povsem debilna igra, a meni je bila transcendentna izkušnja. Ampak je zahtevala, da sem se za čas igranja na nek način osamil in užival v tej samoti. Kako boš pa sodobnega človeka, zlasti mladega, ki ga oblikuje predvsem neprestana povezanost in vključenost, navadil na samoto? Sploh ker je temu nasproti ta content, ki je dejansko dosti bolj privlačen. Če imamo na eni strani Fortnite, kjer se vse bliska, vse je v fini cartoony grafiki, vmes majo neke season evente z liki iz Avengersov (kar je še posebej dobrodošlo, ker povezuje več različnih ponudnikov contenta med sabo), ogromno je neke socialne note, če že ne igraš s frendi vsaj tam pričaš na Twich chatu z nekimi modelčki. Na drugi strani pa igro, ki zahteva mir, tišino, čas - recimo vsi stari RPG-ji so taki. Pred časom sem prvič igral Planescape Torment in ta igra zahteva ogromno nekega časa za branje in komplementacijo. Potem pa zraven še ta jaden sodobni svet, kjer so povsod kurčeve reklame, spastični Tiktokerji in Youtuberji, pač nobene intence po nečem posebnem. Tudi ful malo distinkcije med mladimi, včasih smo si želeli bit malo posebni in alter, jaz sem v 3. letniku gimnazije začel gledat neke francoske filme, ker sem hotel bit drugačen in zanimiv, kar je res glup razlog, samo tako je bilo. Nekateri so bili punksi, jaz pa sem gledal drugačne filme, pač na ta način sem se individualiziral. In to dejansko je zanimivo. Danes ko spoznam koga, ki bere in še posebi če ne bere samo fantasy-love žanra, mi je takoj bolj zanimiv ali pa carski človek. Ali pa zadnjič mi je Slinch razlagal, da je "v divjini" spoznal nekega modelčka, ki je bil gamer, sam je igral neke indie igrice in ne FIFA in COD in mi je takoj mal zaigralo srce, da to je pa bil nek carin, to pa tudi mene zanima, kdo je. No, zdaj pa imam filing, da s tem, ko je ogromno iger dejansko kopij druga druge (case in point je 20 različnih 4-player shooterjev iz zadnjega E3-ja), se te drugačnosti sploh ne jemlje kot nekaj pozitivnega, ampak se drugačnim igricam utruja, da so pretenciozne, da je avtor pretenciozen. Po eni strani ljudje hočejo drugačne igrice, po drugi se jih bojijo - in jaz to štekam, saj igrat nekaj tujega dejansko je scary, isto kot pri knjigah in filmih, ko se spuščaš v nepoznan svet je vedno mal tesnobe zraven in bi šel kar brat nek fantasy roman, da se pomiriš. Sam je treba it čez sebe in ta "iti čez sebe" je meni v bistvu res med najboljšimi filingi pri konzumaciji kulture, ker je zelo rewarding.

 

Okej, malo sem šel offtopic, zdaj pa grem jest in relaksirat ven. Upam, da bo kej za razvit debato.

[Niblonian]

Glasoval za 3. 

 

Pred 95 nisem imel konzol, vedno sem se samo guzval pri sosedih kjer sem komaj kdaj dobil joystick v roko, ampak ko je foter nabavil x486 je blo kr the shit se posebi ker je sosed je imel samo x286.

 

Kmalu za tem mi je kul model (imel jo orla narisanga na haubi od avtomobila) iz komisijske trgovine v Storžiču v Kranju prodal cipiran PS1, na mIRCu sem narocal igrice iz poljske.

 

Vsake tok sem na posojo vzel N64 v neki trgovini na Zlatem Polju,kjer so mel kr hudo zbirko konzol/spilov. Pa smo se s kolegi zaprl za en teden in nazigal mario kart.

 

Nekje na sredi tega obdobja je bla ze srednja sola, prvi summer job, kar pomeni tudi prvi komp za okroglih 100k SIT. 

 

Those were the days. 

10. julij 2021 uredilo bitje Niblonian

[atomic]

Če smo vsaj malo objektivni je obdobje 1985 - 1994 pač gladko najboljše.  Zakaj? Zato ker se je takrat VSE zgodilo! Dobesedno VSE! Sami niso črpali iz nekih drugih iger, ker jih praktično pred tem obdobjem ni bilo, VSE kar denes igramo je nek remake tistega obdobja.

 

Super Mario Bros. - Ati in mami vseh platformščin. 36 let kasneje, še zmeraj top prodajne lestvice

The Legend of Zelda - ko je prišla zadnja Zelda ven, so na na sejmu E3 kljub precej močnejšim konzolama ala PS4 in igram, ljudje stali par ur v vrsti samo da so videli novo Zeldo. 30+ let kasnej igra Leta, kljub pimp konzoli.

Out Run - grandfather arkadnih dirkačin

Contra - kdo ne pozna kontre, še danes se delajo celo dost dobri remaki

Double Dragon - postavila temelje beat em upov

Ninja Gaiden

Prince of Persia

SimCity - temelji vseh sim iger

The Secret of Monkey Island - temelji pustolovščin Lucas Arts

Civilization - prvi, danes jo še zmeraj folk igra na konzolah, katero že?

Sonic the Hedgehog - sonic

Street Fighter II - ata vseh pretepačin

Dune II - ata vseh RTS 

Super Mario Kart - kdor ni igral zadnjega mario karta s 3 frendi ni pravi gamer

Doom - ata vseh modernih streljačin, prva muliplayer igra, katero sem igral CO-OP in deathmatch na večih kompih

Myst - najbolj prodajna igra na PCju tistih časov. The Witness of the stone age

Syndicate - preprosto igra pred svojim časom - TOP

Final Fantasy - serija se je takrat pojavila in še zmeraj borba

Star Wars: TIE Fighter - ali X-wing - res dobri space sim igri

 

honorable mentions:

Mortal Kombat - serija še danes lomi in šprica

Super Metroid  - nisem igral

X-COM: UFO Defense - nisem igral

 

Skratka, takrat je bil VELIKI POK

[DaCapo]

K @atomic postu dodajam še: 
 

King of Chicago - pradedek interaktivnih filmskih iger z več odločitvami in cepitvami zgodbe
Test Drive - ata in mama realističnih simulacij vožnje
Wing Commander - osnova za space "sime" z močno filmsko zgodbo, igra je naredila kar konkreten "drm mrm" na takratni sceni, sploh pa v nadaljevanjih, kjer je razturala s FMV in enormnim budgetom 

Pa še marsikaj bi se našlo  
 

[Galko]

Niso črpali zato, ker nič še blo ni  Še par let pred temi hiti si vodil žabico iz treh pixlov čez cesto in potem tauntal na forumu da si nažigal brutalen nov špil do 04:00 zjutraj

 

Se pa strinjam da je bil to epic mega šarm tistega cajta itak. Pa sej so tud ostali napisali v tej smeri, kak odlom je naredil nek UFO svojim raziskovanjem, loadouti, taktičnim bojem, raziskovanjem, grajenjem baz... Če je bil dejansko prvi tak špil Al pa ko si v Ultimi odkrival kaj vse lahko počenjaš in kok imaš svobode, fuuuuu

 

@Heretik podcenjuješ moč navdušenja, ko sploh prvič izide tak špil oz ko se rodi zvrst. Le malo hypov / OMG faktorjev še pride temu zraven.

10. julij 2021 uredilo bitje Galko

[Vse_je_najslabse]

atomic reče pred 1 uro:

Če smo vsaj malo objektivni je obdobje 1985 - 1994 pač gladko najboljše.  Zakaj? Zato ker se je takrat VSE zgodilo! Dobesedno VSE! Sami niso črpali iz nekih drugih iger, ker jih praktično pred tem obdobjem ni bilo, VSE kar denes igramo je nek remake tistega obdobja.

Razumem tvoje navdušenje, ampak se ne morem strinjat s tabo. Prvič zato, ker kljub temu, da gre za iste naslove, je s prihodom 3Dja prišlo en cel kup novosti. Recimo MGS, ki je bil revolucionaren na področju stealtha je štiri leta po koncu tega obdobja. 

 

Druga stvar je to, da meni te igre, ki si jih naštel enostavno niso zares dovolj dobre. Razumem da gre za dedke, da so imele super vzdušje in vse, ampak v naslednjem obdobju so ble bolj kompleskne in dodelane.

10. julij 2021 uredilo bitje Heretik

[Vse_je_najslabse]

Galko reče pred 19 minutami:

@Heretik podcenjuješ moč navdušenja, ko sploh prvič izide tak špil oz ko se rodi zvrst. Le malo hypov / OMG faktorjev še pride temu zraven.

Pa sej moj point je bil, da se je s 3djem zvrst ponovno rodila. Recimo imaš 2d shooterje, ampak pol pride MDK (spet kira carska tujost) in kljub temu da je to "tudi" shooter, gre za čisto drugi experience. Res je, da sem bil premlad takrat, leta 94 sem bil star 9 let in sem samo nažigal une brezvezne igrice na commodorju in atariju, neke random streljačine aka usmerjaj en kupček pixlov stran od drugih stiskaj gumb da neki strelja ven. Kljub temu, da so zvrsti bile prej definirane, je to bil večinoma skelet, meni dobijo zares meso in kožo po temu obdboju. Recimo imaš frpjke, ampak pol pride Fallout, pol pride Baldurs game, pride Planescape: Torment ali pa tudi Chrono Trigger ('95) če hočeš itd. ki, vsaj meni, začnejo zares razvaljivat, s 3D-jem potem Gothici in Morrowindi ... V bistvu kar sem hotu kontrirat Atomicu je to, da ni lih tko, da je takrat blo vse. Nekako tako, kot je Hegel rekel, da je vsa filozofija zgolj opomba k starim grkom. Pač je v bistvu, ampak tudi ni.

 

@Hernier

 

Kok mam jaz carske spomine s Tomb Raiderjem. Se spomnem, ko je fotr šel delat nočno v tovarno, jaz pa za kompom, kao "pojdi spat kmalu", prav uno skakal sem od veselja, k sm vedu da bom imel mir. Pol pa uno kot da bi blo čez pol ure, ko slišim škrtanje ključa v ključavnici, ko se fotr vrača domov, samo yikes. Pa spomnem se, da sem bral Jokerjev pomagalnik, tko bilo je ravno enkrat sredi noči, prišel sem pred nek mehansko inteziven part in v pomagalniku je pisalo nekaj v smislu "če tole igrate sredi noči, vas bo naslednji del dobro predramil", kako mi je blo to carsko. 

 

Drugače pa midva imava rahlo drugače izkušnje z igrami. Sausage roll sem probal, ampak mi je blo preveč hard, mislim da sem nasploh glup za te logične igre, pa na sploh moje vizualne zmožnosti so trash, včasih se zgubim v lastnem stanovanju. Umuragi generation sem tudi probal, ampak mi je pa bil rahlo tečen in nisem vidu pointa, mogoče bi mogu več igrat, sej zbrisal ga še nisem. Jaz pa sicer na igre ne morem gledat na več kot zabavo, čeprav recimo lani sem pred novim letom si vzel en teden za igračkanje in sem obrnu Stalkerja in Fallout: New Vegas, moram rečt, da mi je New Vegas bil malenkost več kot to, ker mi je malo pomagal pri introspekciji s tem, ko me je silil v smiselne odločitve. Drugače pa zelo težko zares cel padem v igro v teh letih, ko sem bil mlajši ni bilo problema, prav od pet do glave sem bil posrkan, zdaj vedno čutim, da sem lahko samo deloma not, da je vedno en del mene zunaj, z nogami na realnih tleh, ki mi uničuje immersion. 

 

 

10. julij 2021 uredilo bitje Heretik

[Majek]

@atomic samo tu se gre za najljubše.  ne za objektivnost in najboljše.

[Aktivist Vanč]

Pa kaj si ti ja nor... Ta tema je definitivno tema z največ tldr-ji v zadnjih treh desetletjih. Dobi zvezdico. 

[DaCapo]

tomazek reče pred 4 minutami:

Pa kaj si ti ja nor... Ta tema je definitivno tema z največ tldr-ji v zadnjih treh desetletjih. Dobi zvezdico. 

O, lej ga.  Kaj si pa ti glasoval?

[Aktivist Vanč]

DaCapo reče pred 37 minutami:

O, lej ga.  Kaj si pa ti glasoval?

 

Nič Ker ne vem kaj bi glasoval... vsako obdobje mi je po svoje fino. Vmes potem par let nisem nič igral... zdaj pa spet. Glede na to, da nisem nek retro ljubitelj in ne igram nekih pixel iger in starih iger izpred 15 let in več, bi mogoče glasoval za zadnje obdobje.

 

Meni so bla tudi tista obdobja super za tiste čase. Ampak ne morem isto uživati v tistih igrah danes kot sem tedaj. Ko sem mislil kaka luda grafika in sem s snajperom lovil 1 pixel, ki je letel po sosednjem bregu, sem takrat doživljal orgazem, danes pa je to meni ogabno in ne bi želel niti sprobati, da si ne pokvarim pozitivnih čustev.

[atomic]

Majek reče pred 1 uro:

@atomic samo tu se gre za najljubše.  ne za objektivnost in najboljše.

Saj sem začel post, če smo objektivni   Nekateri glasujejo za obdobje v katerm je nastala njihova najboljša igra, pa naj bo zgolj ena.

Heretik reče pred 3 urami:

Razumem tvoje navdušenje, ampak se ne morem strinjat s tabo. Prvič zato, ker kljub temu, da gre za iste naslove, je s prihodom 3Dja prišlo en cel kup novosti. Recimo MGS, ki je bil revolucionaren na področju stealtha je štiri leta po koncu tega obdobja. 

 

Druga stvar je to, da meni te igre, ki si jih naštel enostavno niso zares dovolj dobre. Razumem da gre za dedke, da so imele super vzdušje in vse, ampak v naslednjem obdobju so ble bolj kompleskne in dodelane.

 

V bistvu je 3D takrat že bil in to zelo soliden. Comanche je imel Voexel grafiko, igral smo F-16, DOOM je recimo igra, ki jo še danes veliko ljudi na forumu igra. Recimo leta 1993 sem jaz potrkal na radiator to je pomenilo, da mora sosed spodaj okno odpret, da mu skoz okno vržem 15m COM port kabel in da bova igrala DOOM v COOP na Nightmare. No danes 30 let kasneje tega v DOOM Eternal ne moreva, coop igrat story mode.

 

3D mnogim zvrstem ni naredil nič! Ama nič! Kako je RTSjem spremenil? Kako je recimo StarCraft 1 drugačen od Starcrafta 2? Kako je Street fighter III 3rd strike drugačen od najnovejšega Stric fajterja 5? Kako je Super Mario iz leta 1985 drugačen od zadnjega new super mario na switchu?

 

Logično da bo vsaka stvar bolj tehnično dovršena, da bo imela več vsega in bolj tehnološko dovršeno. Naj bo to igra, film, glasba ali avto. Avto primerjave imam rad. Nov 911 je res beast, samo Bad Boys letnik 1992 porka 911 ima nek poseben šarm, pa je tehnološko na nekaterih področjih bolj zastarela od Yugota, saj ima zračno hlajen motor. Potem recimo precedniški Mercedes S classe s katerim se je Princesa Dijana ubila, ja današnjia S classa ima vse možne lučke notri, in vonjave, masažo prostate ni da ni, samo nima V12 in ne bo ljudi zmrazilo, kot pri letniku 1994, ko se pripelje mimo mame otroke k sebi stisnejo, saj vejo, da se nekdo pomemben vozi zadaj in da je v prtiljažniku najmanj 2kg kokaina.

 

Poleg vsega je pa v ankici tudi leto 1994 in takrat je bilo vsako leto v razvojo jaw droping. Danes recimo nek 14 let star Crysis še zmeraj čisto proper zgleda. 1994 si imel že Virtua Fighter, Daytona USA... To je bila taka inflacija v grafiki, da ti je vsaka naslednja igra čeljust zlomila. Rebel faking Assult, to je bil res že interaktiven film

 

 

Skratka igre je spremenil internet. Mi tega ne opazimo, ker smo generacija, ki sploh ne igra online haha  Ali pa redki no in mogoče samo kako igro. Leta 1992 ni bilo Fortnita, niti česa podobnega niti Counter Strika... To so zadeve, ki so drastično spremenile gaming. 

10. julij 2021 uredilo bitje atomic

[╭∩╮ Hernier]

Heretik reče pred 16 urami:

 

Kok mam jaz carske spomine s Tomb Raiderjem. Se spomnem, ko je fotr šel delat nočno v tovarno, jaz pa za kompom, kao "pojdi spat kmalu", prav uno skakal sem od veselja, k sm vedu da bom imel mir. Pol pa uno kot da bi blo čez pol ure, ko slišim škrtanje ključa v ključavnici, ko se fotr vrača domov, samo yikes. Pa spomnem se, da sem bral Jokerjev pomagalnik, tko bilo je ravno enkrat sredi noči, prišel sem pred nek mehansko inteziven part in v pomagalniku je pisalo nekaj v smislu "če tole igrate sredi noči, vas bo naslednji del dobro predramil", kako mi je blo to carsko. 

Meni je ta "horror" del Tomb Raiderja verjetno razlog, da mi je zadeva mogoče še celo ljubša kot Indiana Jones filmi. Namreč v obeh raidajo po nekih starodavnih templjih, ki so jih postavile že izumrle civilizacije, dosti bolj mi v to sedejo neprijetni, tesnobni vibesi. Že začetek v prvi level Tomb Raiderja mi je čisto bolan, ko je tako sneg in sredi snega stopinje volkov, ki te vodijo direkt do njihovega brloga. 

 

No v glavnem, da še malo obdelanim razlog za to, da v bistvu tako močno verjamem v ta medij. Pomoje da je največji razlog, da ta medij res dojemam kot "svoj". Ajde, prvih par let sem zamudil, ker se še nisem rodil, ampak all in all sem spremljal vsa carska obdobja in imam res občutek, da je to medij, ki se je razvijal z mano in bo upam da enkrat našel nek samostojen umetniški izraz, ki ne bo tako odvisen od drugih medijev. Nočem delati neki instantnih primerjav, ampak tudi v mediju filma so najprej na platno prenesli praktično vse možne drame in gledališke igre, preden so se začeli bolj ukvarjati s strukturo v ene tretjem desetletju filma. Nekaj takega kot je rekel Brian Moriarty, ki je tudi avtor meni ene najbolj carskih iger, tekstovne pustolovščine Trinity (kasneje pa še Looma in The Dig), v svojem predavanju The Secret of Psalm 46 iz 2002. Tukaj si ga lahko prebereš, če te zanima, pa zraven je audio fajl, meni je bolj sedlo poslušat: [http://ludix.com/moriarty/psalm46.html]. "Computer games are barely forty years old. Only a few words in our basic vocabulary have been established. A whole dictionary is waiting to be coined. The slate is clean. Someday soon, perhaps even in our lifetime, a game design will appear that will flash across our culture like lightning. It will be easy to recognize. It will be generous, giddy with exuberant inventiveness. Scholars will pick it apart for decades, perhaps centuries. It will be something wonderful. Something terrifying.Something awe-full." No, moram priznati, da si z njim delim to neko morda naivno prepričanje, da pri mediju iger še razvijamo besednjak in da bodo zrastle generacije ljudi, ki so igrale igre, a si vseeno med sabo lastijo ta nek odboj od mainstreama in bodo čez leta skozi igre skušale izrazit ta odboj, nemaranje, angst in bodo naumile čisto nove načine, kako lahko igra s človekom komunicira. Skratka, ne vem a je to bolj naivnost ali neko naivno upanje, ampak ja.

 

Drugače pomoje res posluši linkano predavanje, ker dosti govori tudi o čudenju nad novimi koncepti, ki si jih nagovarjal zgoraj. Drugače sem jaz par let nazaj (kakšne tri verjetno) pognal Ultimo Underworld 2, čisto tako, gremo eno legendo preigrat, in mi je bilo prav noro, prav za 25 let nazaj sem doživel to čudenje. Res zelo kreativna igra, prav ne morem se načuditi, kak projekt so to izgotovili. In prav jokam, ko vidim, da danes v takem scopu ni mogoče naredit big budget hita. Ker preprosto moraš biti bolj prijazen do igralca. V UU2 sem v prvem nadstropju, ki bi lahko bilo tudi tutorial nadstropje, imel popisan že skoraj cel list papirja raznih namigov in nasvetov, deriviranih iz pogovorov z NPC-ji. No, pa saj tudi jaz sem postal drugačen, to sem sprejel kot neke vrste "pravila igre", ker pač igram igrico iz leta 1993, če bi pa nek Elder Scroll 6 zahteval, da mam zraven list papirja in si zapisujem, kaj sem se pogovarjal z NPC-ji, ker bo mogoče koristno čez 6 real life ur, se mi iskreno ne bi dalo, oziroma tega ne bi mogel sprejet kot prvil igre.

 

Za Stephen's Sausage Roll drugače štekam, kar brez skrbi. Mislim, da sem tudi edini na forumu, ki res tako iskreno obožujem zadevo. Slinch jo je igral, Pimp je menda prišel kar daleč, ampak sem pa edini, ki sem res vztrajal do konca. Mislim pa, da mi je ironično tako všeč iz podobnih razlogov, kot jih ti opisuješ zgoraj, toraj nekega primarnega čudenja. Igra se torej začne z zelo preprostim rollanjem klobas (bom pisal spoilerje od kle naprej, če kdo hoče igrat Štefana, naj preskoči post do konca). Potem pa rešiš ene 20 puzel in odkriješ, da v igri obstaja en move, ki ga doslej nisi rabil ali mogel uporabiti: klobaso lahko nabodeš na vilico. Move je bil ves čas tam, ampak ga preprosto nisi uporabil. Nato ugotoviš, da lahko klobase postavljaš eno na drugo. Nato ugotoviš, da lahko vilico s serijo kompleksnih muvov odvržeš. Nato pa ugotoviš, da lahko v bistvu rotiraš cel svet, kar je tudi tematika zadnje serije puzlov. In najbolj všeč mi je, da te stvari niso predstavljene z nekimi power upi ali pa novimi tipkami, ampak so preprosto cel čas v igrici, ampak jih ali nisi znal uporabljati ali nisi mogel. Na koncu sem še celo zgodbo vzljubil, pa ne vem, a se mi je že čisto bledlo al kaj. Namreč, ko rešuješ uganke, vsake toliko naletiš na table, ki razkrivajo neko dosti abstraktno zgodbo o "Island of Wisdom", na kateri so živeli razsvetljeni ljudje. Otok je prizadela katastrofa in ljudje so začeli zaradi lakote umirat (postajat klobase heh), ampak v svoji modrosti so zaprosili, da se jih počasti ne s pokopom, pač pa s tem, da se jih poje. Torej na nek način o mislecih (Island of Wisdom), ki si želijo, da bi ljudje konzumirali njihove ideje, se o njih pogovarjali in od njih živeli, ne pa da se jim poklonimo z obiskom grobov itd. No v glavnem, ko prideš do konca igrice ugotoviš, da lahko celo zgodbo prebereš še v rikverc. Tako se podaš na najdaljšo uganko, kjer moraš finalno klobaso spraviti čez celo igrico na začetek, kar je brutalno in zahteva ure razmišljanja in komplementiranja, kako ti bo to uspelo. Na koncu prideš nazaj na začetek igrice, kjer ponovno prebereš napis "welcome to Island of Wisdom" in se zaveš, da ja pizda, dejansko si z igranjem pridobil kup modrosti glede mehanik te igrice specifično. A potem pa se udari spoznanje, da ni več nikogar, s katerim bi to znanje podelil, ti si zadnji na tem otoku in vso znanje bo umrlo s tabo, ti si "uncooked", torej tisto, česar so se ljudje bali, da bo njihovo znanje umrlo, da bomo zjebal vse in bo šlo vse v kurac. Moram reči, da me je takrat zgodba čisto ubila, ker pač pridobivaš to znanje o igri in na koncu ti pove, da je edina korist tega bila, da si ti dosegel nek wisdom, drugi pa od tega ne bodo imeli nič (kar je tudi res, ker kje v lajfu boš pa apliciral 40 ur rollanja klobas v grafiki iz leta 2000). No, zdaj moja obnova je dosti random, sam je precej effective, ko jo pokonzumiraš med igranjem. 

[Galko]

Kvaliteten tldr

 

drgač se pa ne boj, da ne boš doživel momenta gaming preloma ali flasha. Preveč devov je v gamingu, preveč pametnih ljudi in ljudi z močnini umetniškimi skillsi je do jajc v špilih pa še dev toolsi so čedalje bolj sofisticirani, zmogljivi in dosegljivi. Čeprav ne vem kaj pričakuješ, indy scena že par let na polno premika meje, in tebe ne moti jogurt grafika kpt npr. mene

 

[DaCapo]

Kljub temu, da mi je PC v obdobju 3D iger in pa predvsem z nastopom 3dfx Vooodoo kartic naredil konkretne gaming momente, Amiga obdobje še vedno postavljam na prvo mesto. 

Moj preskok na Amigo je bil namreč iz Spectruma, zato imam v možgane zapečeno lepoto iger in nasploh tehnični napredek. Pa tudi, ko sem kolegu sošolcu prvič pokazal samo Xenon 2 Megablast, je že padel not in čez teden-dva nabavil računalo. Potem pa je šlo vse samo še navzgor. Zaradi Swat smo redno zamujali v srednjo šolo, ko je prišel Monkey Island 1 smo vzeli 1 teden "bolniške" (starši pač napisali opravičilo, ker to nisi mogel drugače preigrat),  namesto učenja za popravne izpite smo nažigali to in ono in s kolegi pri lokalnem piratu debatirali, kaj bo, če ne naredimo letnika... 
PC sem v bistvu štartal dokaj pozno. Na prvem sem že imel win95, grafično Matrox Millenium, 200mmx Intel in 2 GB HD, pa seveda Soundblaster32 in CD-rom. So bili seveda tudi nepozabni trenutki ob določenih igrah, in nekaj smo že online igrali (nek kultni Motorola modem), ko pa je udaril še 3dfx, pa sploh čeljust dol padala. Vseeno pa imam Amiga obdobje bolj v srcu. Nostalgija gor al pa dol, tako pač je.

[atomic]

Galko reče pred 12 urami:

drgač se pa ne boj, da ne boš doživel momenta gaming preloma ali flasha. Preveč devov je v gamingu, preveč pametnih ljudi in ljudi z močnini umetniškimi skillsi je do jajc v špilih pa še dev toolsi so čedalje bolj sofisticirani, zmogljivi in dosegljivi. Čeprav ne vem kaj pričakuješ, indy scena že par let na polno premika meje, in tebe ne moti jogurt grafika kpt npr. mene

Hja... to debato smo že enkrat o zlatih dobah... rocka, rapa, filma, iger itd... kjer sta bla s @Hernier nekako na strani, da je itak zlata doba sedaj, ta moment, kar je s tehničnega vidika čisto logično, saj imaš na voljo precej boljšo tehnologijo, precej več strokovnega folka in še vso znanje iz nazaj... To se sicer čisto strinjam in tukaj matematika špila v nulo. Ampak v praksi se pa pri mainstreamatizaciji medija zgodijo negativni učinki.

Ker ko enkrat ogromno ljudi začne konzumirat nek medij, gre tista kvaliteta nekam v pozadino. V ospredje pridejo plehke zadeve. Ne da kvalitete ni, ampak jo je treba bolj iskat.

Zadnjič sem posnel par giga glasbe po spotifyu, kaj je najbolj poslušana glasba trenutno po državah. Ja takega crapa pa še ne, če ne bi Manaskin zmagali na evroviziji ne bi bilo 5 dobrih komadov med par tisočimi.

Logično. Muzika je danes instantna, daj nekaj da je enostavno in gre v uho in je OK. V 90ih tega ni bilo, saj da si prišel do glasbe, si moral nekje dobit nekoga, ki ima neko kaseto, ki si jo moral presneti in ta komad si dejansko moral poslušat, ker nisi mogel prestavit instantno na naslednjega itd... 

Isto je pri igrah, ko se začne mainstream ti topajo gross revenue lestvice razne Candy Crush sage in podobne čunga lunga igre. V 90ih je bil The Myst daleč, ampak res daleč najbolj prodajna PC igra. Si predstavljaš, a je to danes The Witness? Da ne omenjam nekih pustolovščin, kjer je folk padel v zgodbo in puzzle.

 

Tko da ja... Jebesh dobro glasbo, jebesh dobre igre, če jih nihče ne posluša in igra. Oziroma res res zelo malo ljudi. En Bloodborne je smeh od prodaje napram drugim igram. V 90ih bi taka ali podobna igra trgala čisto  vse lestvice. Zato sem jest tak fanatičen zagovornik tega drugega obdobja iger in zato pravim, da je to zlata doba iger.

 

[Bessie]

Realni gledano se s tehnološkim napredkom boljša tudi izkušnja igranja iger, tako, da je vsako naslednje obdobje boljše. O igrah, ki so danes na voljo smo lahko samo sanjali ali pa še to ne.

Moja prva je bila Pong v lokalnem bifeju, kamor smo po verouku hodili mulci igrat "tenis" od tam do danes, ko imamo VR igre je bilo cel kup neverjetnih in norih izkušenj in vsaka bi lahko najboljša najljubša, pač slabih se nočem spomnit

Prvi barvni monitor in prvi sound blasterji... noro, še prej commodor in spectrum oboje pri kolegih, doma sem imel nekega Schniderja z vgrajenim ploterjem...  pa ko je uletel 3DFX... 

Verjetno tisto najboljše še prihaja, upam da ga doživm! 

Moja pisarna 2005 z mn3njalnikom na ekranu

V  ozadju pa dnevokaz... eno leto kasneje 2006

 

Moj setup 2007

vs 2021

vs osemdeseta

Sem našel sliko mojga "HiFi"ja na netu...

 

12. julij 2021 uredilo bitje Bessie

[Sektor 13]

Duke 3d, Unreal 1, Half-Life, Command & Conquer + RA... as good as it gets.